prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Organ je zavrnil dostop do obtožnic v dveh kazenskih zadevah iz razloga varstva kazenskega postopka, prosilcu pa posredoval dve sodbi s prekritimi varovanimi osebnimi podatki. IP po preučitvi pritožbe ugotavlja, da je odločitev organa pravilna, saj je postopek še v teku in bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Glede anonimizacije sodb pa je IP ugotovil, da je organ pravilno prekril tudi osebne podatke obdolženih, saj je podana izjema varstva osebnih podatkov, ni pa podan prevladujoč javni interes za razkritje le-teh.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-245/2024/6

Datum: 11. 9. 2024

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 19. 6. 2024, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. Su 388/2024, z dne 3. 6. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 19. 6. 2024 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 388/2024, z dne 3. 6. 2024, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je dne 6. 6. 2024 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri zahteva posredovanje pravnomočne obtožnice v zadevi K 24167/2015, sodbe okrožnega sodišča in sodbe višjega sodišča v tej zadevi. Zahteval je tudi posredovanje pravnomočne obtožnice v zadevi K 33045/2019.

Organ je o zahtevi prosilca dne 6. 6. 2024 odločil z odločbo št. Su 388/2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevi prosilca delno ugodil in mu posredoval anonimizirani sodni odločbi Okrožnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi K 24167/2015, iz katerih je izločil varovane osebne podatke. Zavrnil je posredovanje obtožnic v zadevi K 24167/2015 in K 33045/2019, zaradi izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker postopek v zadevi K33045/2019 še ni zaključen, obenem pa obtožnica v zadevi K 24167/2015 vsebuje tudi podatke, ki se obravnavajo v še odprti zadevi K 33045/2019, saj gre za izločen postopke zoper posamezne obtožence.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo dne 19. 6. 2024, v kateri navaja, da se je organ pri delni zavrnitvi dostopa do sodb okrožnega in višjega sodišča skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov, vendar pa so sodne obravnave in sodbe sodišč javne, kar vključuje tudi javno razglasitev sodbe. V skladu s sodno prakso in prakso IP anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva dokument za poimensko navedenega posameznika. Prosilec navedenega ni vedel ob vložitvi zahteve, zato obsojenih posameznikov ni imenoval, vendar pa so imena obsojenih javno znana in jih sedaj navaja v pritožbi, zato prosi organ, da spremeni svojo odločitev in ne prekrije imen obsojenih v dokumentih. Glede zavrnitve dostopa do obtožnic prosilec navaja, da morata biti za uveljavitev izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjena oba pogoja, organ pa glede drugega pogoja zatrjuje le, da kazenski postopek še poteka, zato bi posredovanje obtožnic lahko škodovalo izvedbi oziroma zaključku postopka. Organ bi moral dejstva in okoliščine obrazložiti v taki meri, da lahko IP in sodišče ocenita, ali je pogoj res izpolnjen. Pri tem je pomembno, da zadeva K 33045/2019 teče že 5 let, razpisanih je bilo že več obravnav, zaradi česar je mogoče domnevati, da je bila pravnomočna obtožnica že prebrana in je tako znana obtoženemu in zagovorniku, kot tudi javnosti, ki se je udeležila sojenja. Prav tako je bila obtožnica že prebrana v zadevi K24167/2015, ki je že zaključena. Poudarja še, da mu je ime obtoženega v zadevi K 33045/2019 znano in zaradi tega ta okoliščina onemogoča anonimizacijo dokumentov glede obtoženega, strinja pa se s prekritjem ostalih varovanih osebnih podatkov.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 26. 6. 2024, odstopil v odločanje IP. Po pozivu IP je organ dne 29. 7. 2024 in 23. 8. 2024 posredoval še dodatno dokumentacijo in pojasnila.

Pritožba ni utemeljena.

1.     Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti, razen v delu, ki se nanaša na prekritje osebnih podatkov drugih oseb (ne obdolžencev) iz sodb.

2.     Informacija javnega značaja

Informacija javnega značaja je po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Kot izhaja iz navedene določbe in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil.

5. člen ZDIJZ določa načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Organ pa lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 5. a členu in v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

IP pojasnjuje, da širitev oziroma sprememba zahteve za dostop do informacij javnega značaja v pritožbi, ni dovoljena. Prosilec namreč v pritožbi navaja, da sedaj zahteva dostop do kazenskih sodb po imenu in priimku obdolženih, v prvotni zahtevi pa je zahteval dokumente po opravilni številki zadeve. Skladno s 133. členom ZUP in z načelom dispozitivnosti lahko stranka v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom zgolj do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji. Ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in če je organ pristojen za njegovo reševanje (133. člen ZUP). Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, tako ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa.

3.     Varstvo kazenskega postopka

Organ je zavrnil dostop do obtožnic v zadevi K 24167/2015 in v zadevi K 33045/2019 iz razloga varstva kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Po navedeni določbi ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona, ki zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)[1]. Za uveljavitev te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena naslednja dva pogoja:

1. da je postopek še v teku,

2. da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi.

V konkretnem primeru gre za obtožni akt iz 2 kazenskih zadev, pri čemer postopek v zadevi K 33045/2019 še ni zaključen, obtožnica v zadevi K 24167/2015 pa vsebuje podatke, ki se obravnavajo v še odprti zadevi K 33045/2019, saj gre za izločen postopek zoper posamezne obtožence. IP tako ugotavlja, da je izpolnjen prvi izmed zgoraj navedenih pogojev za uveljavitev izjeme varstva kazenskega postopka, saj obtožnica v zadevi K 24167/2015 izhaja iz obtožnega akta, ki se vodi v še odprti zadevi K 33045/2019 in je ni mogoče obravnavati ločeno.

Drugi pogoj za opredelitev te izjeme predvideva uporabo škodnega testa, saj določa, da se sme zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrniti, če bi razkritje škodovalo izvedbi postopka. Pri tem je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[2] pri odločanju o zahtevi za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, organ odloči o njej na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Za izvajanje škodnega testa je torej obvezna osnova mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi (pred)kazenskega postopka. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, ima IP v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev.

Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel le, da bi posredovanje obtožnic škodovalo postopku, ker ta še poteka, zato ga je IP je v pritožbenem postopku dne 12. 8. 2024 pozval na konkretno opredelitev škode, bi lahko nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta. Organ je dne 23. 8. 2024 v odgovoru navedel, da obtožni akt vsebuje dejstva in dokaze, skupaj z opisom vsebine dokazov, s katerimi se utemeljuje izvedba na glavni obravnavi, prav tako je obtožni akt predmet pretresa sodišča, ki odloči o (ne)utemeljenosti s sodbo. Ta pa je javno razglašena, če ni zadržkov, zato je javnemu interesu s tem zadoščeno. Razkritje vsebine obtožnice, še preden je o zadevi odločeno, vpliva na izvedbo postopka, saj bi se z vsebino seznanile osebe zunaj kroga upravičencev glede na 128. člen ZKP, še preden bi bilo pretresanje obtožnice zaključeno v sodnem postopku. Teka postopka v smislu javnosti ali njene izključitve do konca kazenskega postopka ni mogoče vnaprej predvideti, saj sodišče morebitne okoliščine, ki bi narekovale izključitev javnosti, presoja po uradni dolžnosti ali na predlog strank do konca postopka. Z razkritjem ni mogoče izključiti nastanka škode in škodnih posledic za izvedbo postopka, prav tako je ogrozitev ustavno varovanih pravic strank v postopku glede domneve nedolžnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka dejanska in ne le hipotetična.

IP je v konkretnem primeru ocenil in kot relevantno upošteval stališče organa, da bi razkritje zahtevanih dokumentov lahko škodovalo izvedbi kazenskega postopka. IP šteje, da je organ v postopku izkazal tudi drugi pogoj za obstoj navedene izjeme. Organ je namreč tisti, ki predmetni kazenski postopek vodi, zato razpolaga z vsemi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih lahko najbolje presodi, v kakšni fazi je konkretni postopek, kot tudi kakšen vpliv bi imelo razkritje zahtevanih dokumentov javnosti, na sam kazenski postopek. Dokazni postopek kot del sodne obravnave je dinamičen postopek, kjer se sprejemajo dokazi in ni moč predvideti vseh procesnih in dejanskih situacij. Zato je pri postopku v teku praviloma nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri dokumenti so oziroma niso pomembni za samo uspešnost izvedbe postopka. Glede na navedeno IP ugotavlja, da je v postopku izkazano, da je glede zahtevanega dokumenta podana izjema varstva kazenskega postopka, kar pomeni, da je organ ravnal ustrezno, ko je zahtevo prosilca v tem delu v celoti zavrnil. Ker je IP ugotovil obstoj izjeme po navedeni določbi ZDIJZ, za navedena dokumenta (obtožnici iz kazenskih zadev K 24167/2015 in K 33045/2019) ni presojal obstoja morebitnih drugih izjem po ZDIJZ.

4.     Varstvo osebnih podatkov in javni interes

Z izpodbijano odločbo je organ prosilcu delno ugodil in dovolil delni dostop (7. člen ZDIJZ) do sodbe Okrožnega sodišča in do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi K 24167/2015. Pri tem je ob sklicevanju na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) v sodbah prekril imena in priimke obdolžencev ter druge podatke, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na konkretnega posameznika ter osebne podatke drugih oseb, ki se pojavljajo v teh dokumentih.

Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2).[3]

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). V konkretnem primeru sodni odločbi vsebujeta osebne podatke (kot so imena, priimki, naslovi, datumi rojstev, EMŠO, državljanstvo, poklic, kakšne so njegove družinske razmere, kakšni so njegov osebni dohodek in njegove premoženjske razmere, imena in priimki prič in drugih udeleženih v konkretnem kazenskem postopku ter informacije, na podlagi katerih bi bil posameznik lahko posredno določljiv). Prosilec se pritožuje zaradi prekritja podatkov o obdolžencih.

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 navedene uredbe. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, tako predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanih dokumentih obstaja pravna podlaga v ZDIJZ ali izrecna pravna podlaga v kakšnem drugem zakonu. Ob tem je ugotovil, da zahtevani podatki nedvomno ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v predmetnem primeru mogoče razkriti na podlagi testa prevladujočega interesa javnosti, kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

Pred tem se IP najprej opredeljuje do pritožbenih navedb, da je podlaga za razkritje imena in priimka obdolžencev že samo načelo javnosti sojenja in da anonimizacija ni mogoča, kadar je zahteva postavljena za konkretnega posameznika. Pri tem se prosilec sklicuje na odločbo IP št. 090-273/2020 z dne 20. 1. 2021.

V navedeni odločbi je IP glede na okoliščine konkretnega primera podal stališče, da je podana podlaga za delno razkritje uvoda in izreka predmetnih sodnih odločb že na podlagi ustavne določbe o javnosti sojenja (24. člen Ustave RS) in določb 17. a člena Zakona o sodiščih (ZS)[4] ter ZKP (353. in 360. člen), ki govorijo o javnosti sodnih obravnav, javni razglasitvi sodbe, objavi strank v kazenskih postopkih. Vendar IP poudarja, da je bilo navedeno stališče sprejeto v okoliščinah konkretnega primera, kot je to v sami odločbi 090-273/2020 tudi eksplicitno navedeno. Navedeno stališče IP v odločbi 090-273/2020 je temeljilo na izhodiščnemu dejstvu, da je prosilka zahtevala sodne odločbe v zvezi s konkretnimi posamezniki, ki jih je v svoji zahtevi navedla z imenom in priimkom. Stališče IP v zadevi 090-273/2020 se torej nanaša na primere, kjer so obravnavane poimenske zahteve za sodne odločbe (sodbe) sodišč. To stališče IP pomeni nadgradnjo dosedanje prakse IP glede dostopa do sodnih odločb, kadar se je prosilčeva zahteva za dostop do sodne odločbe glasila na ime in priimek konkretnega posameznika. Zgoraj navedene določbe ZKP in ZS so, ob upoštevanju ustavne kategorije javnosti sojenja, v primeru poimenskih zahtev podlaga za razkritje osebnih podatkov posameznika (podatek, da je bil spoznan za krivega, za katero kaznivo dejanje in kakšna kazen mu je bila dosojena, ali je bila pogojna obsodba zoper njega preklicana ali ne) v uvodu in izreku sodnih odločb, saj gre za obseg podatkov, ki je tudi sicer javno razglašen, skladno z določbami 24. člena Ustave in ZKP. Vendar pa je ob tem bistveno, da je bila podlaga za samo razkritje imen in priimkov obdolžencev in osebnih podatkov o tem, kako je bilo odločeno v konkretni kazenski zadevi v zadevi št. 090-273/2020, ugotovljen javni interes, ki je pretehtal nad varstvom osebnih podatkov konkretnih posameznikov.

IP je namreč ob upoštevanju načela javnosti sojenja in z njim povezanih določbe ZKP in ZS, sprejel stališče, da v primeru, ko je zahteva za sodno odločbo postavljena po imenu in priimku, ni mogoče avtomatično zavrniti zahteve prosilca s sklicevanjem na stališče sodne prakse[5], da v takšnih primerih anonimizacija sploh ni mogoča. Ob tem IP poudarja, da je bila navedena sodna praksa tudi sicer sprejeta v okoliščinah, kjer zahtevani dokumenti niso bili sodne odločbe. Ne glede na to, pa podlaga za samo razkritje imen in priimkov obdolženih, tudi v primeru poimenskih zahtev, ni načelo javnosti sojenja, temveč prevladujoč javni interes[6], ki ga je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej.

Upoštevajoč navedeno IP ugotavlja, da se konkretni primer že v izhodišču razlikuje od dejanskega stanja zadeve, št. 090-273/2020. V obravnavanem primeru se zahteva prosilca ni glasila na poimensko ali drugače določnega posameznika, temveč je prosilec zahteval sodbe po opravilnih številkah zadev. Zato je sklicevanje prosilca na stališče IP v zadevi 090-273/2020, izpeljano iz načela javnosti sojenja, v konkretnem primeru irelevantno. IP ob tem pojasnjuje, da je v primerih, ko zahteva ni postavljena po imenu in priimku, anonimizacija dokumenta narejena na drugačen način, kot v primerih, ko gre za poimenske zahteve. V prvem primeru je namreč praviloma dokument dostopen v večjem obsegu, saj je treba prekriti le posamezne varovane osebne podatke in navezne okoliščine ter informacije, na podlagi katerih je mogoče identificirati posameznika. Medtem, ko je anonimizacija v primeru poimenskih zahtev lahko večja in obsega le podatke, za katere razkritje obstaja pravna podlaga v tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, ali pa javni interes za razkritje po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ oziroma izrecna pravna podlaga v kakšnem drugem zakonu.

Navedeno se kaže tudi v okoliščinah obravnavnega primera. Organ je glede na prosilčevo zahtevo v sodnih odločbah prekril varovane osebne podatke in druge podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati konkretne posameznike. Z vpogledom v dokumente IP ugotavlja, da je prosilec, razen navedenih prekritih podatkov, praktično prejel celotne sodbe, tudi npr. dejansko stanje obravnavanih zadev, izpovedbe prič, zagovor obdolžencev, Itd. Med tem, ko je npr. v zadevi 090-273/2020 javni interes za razkritje obsegal manjši del obrazložitev, ki se je nanašal »le« na razkritje imen in priimkov obeh obtožencev, zakonske označbe kaznivih dejanja z navedbami določb kazenskega zakona, opise kaznivih dejanj, izrečene kazni, pravnih podlag in razlogov sodišča.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali je razkritje prekritih osebnih podatkov obdolžencev, kot ga je izvedel organ, mogoče preseči s prevladujočim javnim interesom.

Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka istega člena, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi (opomba IP).

Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Javni interes za razkritje je na npr. močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd.. Pojem interesa javnosti tako ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko javni interes s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova javnega interesa torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa javnega interesa omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo javni interes za razkritje. Pri tem IP izpostavlja še stališče sodne prakse, iz katere izhaja, da bi bil javni interes glede razkritja podan, »če bi bile ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[7] Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je torej opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Prosilec je javni interes za razkritje imen in priimkov obdolžencev v pritožbi utemeljeval s sklicevanjem na to, da so imena obsojenih v javnosti znana, saj so o njih poročali mediji.

IP v obravnavanem primeru sicer ni spregledal, da je prosilec novinar zavoda, ki se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom, priznanim na mednarodni ravni,[8] kar je, skladno s sodno prakso,[9] močan argument na strani javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov, ki so opredeljeni kot izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. S tem prosilec kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj[10] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«). Vendar pa IP poudarja, da je opisana vloga medijev in s tem pravica do svobode izražanja, omejena s pravicami drugih, tudi in največkrat s pravico do zasebnosti,[11] enako pa velja tudi za pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nobena od teh ustavnih pravic tore ni absolutna, zato jih je treba v primeru medsebojnega konflikta uravnotežiti, torej doseči pravično ravnovesje med njimi. IP ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi prosilcu (torej javnosti) odobren dostop do celotnih predmetnih kazenskih obsodilnih sodb, ki se nanašajo na konkretne posameznike, z izjemo imen in priimkov obdolženih in okoliščin, ki skladno z definicijo osebnega podatka, predstavljajo informacije, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče identificirati. S tem obsegom razkritih podatkov v predmetnih sodbah pa je po presoji IP zadoščeno vlogi medija, ki ga zasleduje v obravnavanem postopku. Ob tem pa IP še poudarja, da zahtevani podatki po imenu in priimku obdolžencev, niso neposredno povezani s porabo javnih sredstev, niti z opravljanem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Izhajajoč iz teh ugotovitev in ob dejstvu, da je organ prosilcu (torej javnosti) odobril dostop do celotnih predmetnih kazenskih obsodilnih sodb, ki se nanašajo na konkretne posameznike, je IP v nadaljevanju moral presoditi, ali obstaja javni interes tudi za razkritje imen in priimkov posameznih obdolženih, ki je večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnih posameznikov. Nedvomno je zatiranje kaznivih dejanj v zvezi s proizvodnjo in prometom s prepovedanimi drogami v javnem interesu, zato je s tem povezana obravnava teh dejanj v večji meri zaznamovana z zasledovanjem javnega interesa. Vendar pa IP poudarja, da to ne pomeni, da so avtomatično javna imena in priimki vseh obdolženih takšnih kaznivih dejanj. V vsakem konkretnem primeru je treba ugotoviti, ali bi razkritje imen in priimkov obdolženih toliko pripomoglo k preglednosti odločanja sodišč in možnosti razumevanja njihovih odločitev, da bi to prispevalo k verodostojni in odgovorni javni razpravi o sankcioniranju takih kaznivih dejanj, s katerimi sta povezani predmetni sodbi. Na podlagi do sedaj navedenega in razlogov v nadaljevanju, pa IP meni, da v konkretnem primeru temu ni tako.

Po presoji IP je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja sodišč in možnost javnost, da sodeluje oziroma sproži javno razpravo o načinu pregona in sankcioniranja tovrstnih kaznivih dejanj, omogočena že z dostopom do predmetnih sodb v obsegu, ki ga je prosilcu oziroma javnosti dovolil organ. S tem je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno namenu ZDIJZ, ki je v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridejo do informacije javnega značaja. (2. člena v zvezi s 5. členom ZDIJZ).

Pri tej ugotovitvi je IP izhajal najprej iz časovne komponente javnega interesa. Javni interes se namreč  s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti. Z vpogledom v predmetne sodbe, IP ugotavlja, da so bile izdane v letih 2020 in 2021 glede kaznivih dejanj v letih 2014 in 2015 in že iz tega vidika ne morejo prispevati k aktualni javni razpravi o obravnavi takšnih kaznivih dejanj s strani organov pregona in sodišč, predvsem z vidika, kdo so bili obdolženci, na katere se te sodbe nanašajo. Po mnenju IP bi bila takšna morebitna javna razprava namreč mogoča že samo na podlagi obsega podatkov iz teh sodnih odločb, ki je bil prosilcu odobren in podatek o tem, kdo so bili obdolženci, ne bi bistveno prispeval k pravici posameznikov do obveščenosti in do seznanitve z odločitvami sodišč v tem, da bi javnost imela možnost sodelovati pri javni razpravi o temi glede pregona teh kaznivih dejanj. Poudariti je treba tudi, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Podatki, ki jih še zahteva prosilec, so morebiti interesantni za javnost, pretehta pa javni interes, da so konkretni podatki nedostopni javnosti.[12]

Drug razlog, ki pretehta v smer, da v konkretnem primeru ni javnega interesa za razkritje imen in priimkov obdolženih in z njimi povezanih podatkov, pa je po presoji IP dejstvo, da nihče od obdolženih ni absolutno ali relativno javna osebnost. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj kot so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,[13] teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo (»public matter«).[14] Relativno javne osebe, so osebe, ki so javnosti znane in javnost zanimajo samo v zvezi s konkretnim dogodkom[15] in, ki so zaradi svojega družbenega delovanja povezanega z določenim dogodkom/dejavnostjo, za javnost zanimivi zgolj začasno.[16] Vendarle pa njihovo pojavljanje v javnosti bodisi ne predstavlja zavestne izpostavitve svojega ravnanja oceni in kritiki drugih ljudi, na primer tudi z namenom »trženja« svoje javne podobe (»imidža«), bodisi njihova družbena vloga nima tolikšnega splošnega družbenega pomena (v političnem smislu), da bi tem osebam lahko pripisali ali celo morali pripisati značaj absolutno javnih oseb.[17] Ob tem IP poudarja, da zanimanje javnosti za določeno osebo v navedenem kontekstu ne pomeni, da ta oseba in z njo povezani dogodki javnost zanimajo v smislu »splošne radovednosti oziroma zvedavosti javnosti«, torej, ne gre za to, kaj v zvezi s to osebo je »zanimivo za javnost«, temveč, da so njena dejanja in mišljenje v zvezi s konkretnim dogodkom oziroma serijo dogodkov povezanih z njenim javnim udejstvovanjem, »v javnem interesu«. Definicija relativno javne osebe je tako povezana tudi s časovno komponento dogodka, v zvezi s katerim dotična oseba ustreza takšnemu opisu. To pa, po presoji IP, v povezavi s kaznivimi dejanji, za katera so bili obtoženi s predmetnimi sodbami, ob upoštevanju časovne komponente, ni mogoče trditi za nobenega od obdolženih.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru javni interes za razkritje informacij, ki so bile predmet presoje IP (torej imen in priimkov konkretnih posameznikov - obdolžencev ter drugih podatkov, ki predstavljajo navezne okoliščine za njihovo prepoznavnost), ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot zakonska izjema varstva osebnih podatkov. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji za razkritje presojanih dokumentov na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

5.     Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa o tem, da je podana izjema varstva kazenskega postopka glede posredovanja obtožnic iz kazenskih zadev, pravilna in zakonita pritožbene navedbe pa neutemeljene. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev organa glede prekritja imen in priimkov obdolženih, saj za njihovo razkritje, glede na okoliščine konkretnega primera, ne obstaja zakonita pravna podlaga. Posledično je pravilno tudi prekritje ostalih podatkov oziroma informacij v predmetnih sodbah, saj bi bilo na podlagi njih mogoče sklepati na te konkretne posameznike. Pritožbene navedbe so tako v celoti neutemeljene, zato je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo v celoti zavrnil (1. točka izreka te odločbe).

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 32/12 – UPB, s spremembami in dopolnitvami.

[2] Uradni list RS, št. 24/16.

[3] Uradni list RS, št. 163/22.

[4] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12, 63/13, 17/15, 23/17, 22/18, 16/19 – ZNP-1, 104/20, 203/20 – ZIUPOPDVE, 18/23 – ZDU-1O in 42/24 – odl. US.

[5] Tako sodbe Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014.

[6] Če podlaga za razkritje ni določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

[7] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. I U 1488/2011-95 in št. I U 199272010-28.

[8] https://www.ostro.si/si/novice/ostro-prvi-slovenski-podpisnik-kodeksa-mednarodne-mreze-ifcn.

[9] Npr. sodbe Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve), št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve) in št. III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021 (36. točka obrazložitve).

[10] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12).

[11] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12).

[12] IP se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da se ne more strinjati s tem, da bi zaradi medijske odmevnosti lahko bil javni interes glede razkritja močnejši od varovanja poslovne skrivnosti podjetja. Po mnenju sodišča je torej mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve.

[13] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[14] Andraž Teršek, as. mag., Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[15] Tako Ustavno sodišče v odločbi, št. Up- 50/99 z dne 14. 12. 2000.

[16] V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je Ustavno sodišče RS na primer odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

[17] Teršek, as. mag., ibidem.