prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

POVZETEK:

Prosilka je na podlagi ZDIJZ zahtevala posredovanje podatkov o vseh morebitnih postopkih (vključno s postopki z začasno odredbo, kolikor so informacije o njih javne), ki se nanašajo na kršitev patentov ali veljavnost patentov, v katerih je udeležena določena pravna oseba. Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo prosilke zavrnil na podlagi 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam in pri tem citiral prvi in drugi odstavek 82. člena Zakona o sodiščih in določbe Sodnega reda. Ker prosilka zahteve ni opredelila kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, prav tako pa iz zahteve po informacijah o določeni vrsti sodnih postopov za eno pravno osebo, ni mogoče govoriti o zahtevi za ponovno uporabo, saj ne dosega kvalitete in obsega, ki se zahteva za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, je vložila klasično zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Organ je tako kršil pravila postopka, s tem ko je zahtevo za dostop do informacije javnega značaja obravnaval napačno kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja in zahtevo zavrnil sklicujoč se na določbo, ki navaja razloge za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ne velja pa za obravnavo zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Iz izpodbijane odločbe in posredovanih dokumentov zadeve pa tudi ne izhaja, da je organ ugotavljal, ali informacija javnega značaja pri organu obstaja, zato je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ostalo neugotovljeno. IP je odločbo organa odpravil in mu zadevo vrnil v ponovni postopek.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-244/2022/4
Datum: 16. 9. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, z vsemi dopolnitvami in spremembami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe …. d. o. o., (v nadaljevanju prosilka), z dne 28. 7. 2022, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. Su 465/2022 z dne 11. 7. 2022, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilke z dne 28. 7. 2022 se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 465/2022 z dne 11. 7. 2022 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe. 

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. 

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilka je dne 17. 6. 2022 na organ naslovila prošnjo za posredovanje informacij javnega značaja št. 2135-SP101/22, v kateri je navedla, da na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja naslovno sodišče zaproša, da ji posreduje podatke o vseh morebitnih postopkih (vključno s postopki z začasno odredbo, kolikor so informacije o njih javne), ki se nanašajo na kršitev patentov ali veljavnost patentov, v katerih je udeležena stranka ….. Pri tem je navedla, da te podatke potrebuje pri svojem delu. Glede na navedeno organ vljudno prosi za posredovanje podatkov/odgovora na elektronski naslov, oziroma če to ni mogoče, pa prosi za odgovor v fizični obliki, ki ga lahko organ pošlje na sedež prosilke po pošti. Če organ potrebuje dodatne informacije, je prosilka navedla, da mu je na voljo. 

Dne 11. 7. 2022 je organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je zahtevo prosilke zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzel zahtevo prosilke in navedel 4. člen ZDIJZ ter v nadaljevanju 4. točko šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam. Organ citira prvi in drugi odstavek 82. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/07 z vsemi spremembami in dopolnitvami), iz katerega izhaja, da zaradi učinkovitega opravljanja zadev sodne uprave, vodenja in preglednosti sodnih zadev, zakonitega odločanja sodišč, spoštovanja pravic strank in drugih udeležencev sodnih postopkov, zaradi njihove evidence in statističnega poročanja, upravljajo sodišča vpisnike, imenike, pomožne knjige, registre in javne knjige, v katerih obdelujejo osebne in druge podatke iz spisov sodnih zadev. Te podatke sodišča obdelujejo in naprej posredujejo v skladu s tem zakonom, zakoni, ki urejajo sodne postopke, in drugimi zakoni, ki urejajo pristojnost sodišč. Dostop do arhiviranih podatkov ima sodišče, druge osebe pa v skladu s tem členom in z določbami zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Organ navaja določbi 73. in 75. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 87/16 s spremembami in dopolnitvami), iz katerih izhaja, da podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, daje strankam, njihovim pooblaščencem in drugim upravičenim osebam sodna oseba v sodni pisarni v času uradnih ur ter da se stranki ali upravičeni osebi, z dovoljenjem sodnika, ki zadevo obravnava, v primeru sodnikove daljše odsotnosti pa predsednika sodišča ali sodnika, ki ga za to pooblasti, lahko izda potrdilo o dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika ali spisa. ZDIJZ določa, da se lahko posredovanje podatka, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam, zavrne, Zakon o sodiščih v 82. členu pa določa ravno to, da podatke vpisnikov lahko sodišča uporabljajo in posredujejo le v skladu z zakonskimi pooblastili ob tem, da Sodni red (75. člen) določa, da se le stranki (ali upravičeni osebi, z dovoljenjem sodnika, ki zadevo obravnava, v primeru sodnikove daljše odsotnosti pa predsednika sodišča ali sodnika, ki ga za to pooblasti), lahko izda potrdilo o dejstvih, ki so razvidna iz vpisnika ali spisa. Glede na navedeno je organ zahtevo, sklicujoč se na drugi odstavek 22. člen ZDIJZ, ki določa, da če se zahteva za dostop delno ali v celoti zavrne se o tem izda pisno odločbo, v celoti zavrnil. 

Zoper izpodbijano odločbo je prosilka vložila pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter IP predlagala, da pritožbi ugodi in organu naloži, da ji posreduje zahtevane podatke, podredno pa da vrne zadevo organu v ponovni postopek. Ob tem navaja, da je prosilka zastopniška pisarna za patente in blagovne znamke, registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino kot patentni zastopnik. Delo patentnega zastopnika med drugim vključuje vse kar se nanaša na registracijo pravic intelektualne lastnine, kot tudi zastopanje stranke v primeru kršitve pravic intelektualne lastnine, na kar se je nanašala tudi predmetna prošnja. Prosilka je organ prosila za informacijo o morebitnih postopkih (vključno s postopki z začasno odredbo, kolikor so informacije o njih javne), ki se nanašajo na kršitev patentov ali veljavnost patentov, v katerih je udeležena stranka …. Glede na to, da so patenti pravice intelektualne lastnine, ki veljajo erga omnes, torej zoper vsakogar, je informacija o morebitnem sodnem postopku in sodna odločitev, ki se nanaša na takšne pravice, gotovo v javnem interesu. Prosilka navedene podatke potrebuje zaradi poskusa ugotovitve stanja in obsega varstva določenih patentov omenjene družbe in tudi sicer zaradi izvajanja pravic, ki izvirajo iz ustavne pravice javnosti spora. Tako na primer, da bi pritožnica lahko prisostvovala na javni obravnavani ali bila seznanjena z javno sodbo, ki se nanaša na patentne spore omenjene tuje družbe, nujno potrebuje osnovne (javne) informacije o morebitnih postopkih, ki so v teku ali so se že zaključili (tj. firme strank in opravilno številko za vse patentne spore). Na podlagi teh osnovnih podatkov pa bo prosilka lahko po potrebi podala bolj specificirano prošnjo. Brez teh informacij pritožnica ne more učinkovito izvajati svojih pravic. Ne glede na navedeno je povsem jasno, da ima naslovno sodišče skladno z ZDIJZ dolžnost pritožnici posredovati navedene podatke, saj izpolnjujejo predpostavke iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, in sicer: - zahtevani podatki izvirajo iz delovnega področja organa, kar jasno izhaja iz določil Zakona o sodiščih in Sodnega reda, ki jih je organ citiral v izpodbijani odločbi, - organ z navedenimi podatki nesporno razpolaga in mu je omogočen enostaven priklic podatkov v okviru obstoječega informacijskega sistema, - podatki so nedvomno v obliki dokumenta (gre za podatke iz evidence sodišča), kot je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ. Prav tako ni podana izjema iz 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se zahteva prosilke ni nanašala na ponovno uporabo informacij javnega značaja, ampak na klasično zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. V smiselno podobni zadevi je IP (št. 090-200/2022/2 z dne 29. 6. 2022) že odločil, da v tovrstnih primerih ne gre za ponovno uporabo v smislu omenjenega določila ZDIJZ. Prosilka prav tako meni, da v konkretnem primeru ne gre za informacije, do katerih je dostop omejen na podlagi ZS ter Sodnega reda, kar naj bi prevladalo nad dolžnostmi organa po ZDIJZ. Pri tem se prosilka sklicuje na 24. člen Ustave Republike Slovenije, da gre za informacije, ki so že na ustavni ravni opredeljene kot javne. Dodatno pa javnost informacij izhaja iz 17. a člena Zakona o sodiščih, ki določa, da se zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov in obveščanja javnosti in medijev na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu in odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člen Sodnega reda. Sodni red v 5. členu govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za omejevanje razkrivanja informacij (upravičenim osebam) v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Ravno te osnovne informacije o morebitnih zadevah določene vrste je zahtevala prosilka. Osnovne informacije relevantne za prosilko v konkretnem primeru torej vključujejo zlasti opravilno številko in firmo stranke, ki se nanašajo na določene vrsto zadeve. Tako se izkaže kot neutemeljena tudi trditev organa, da informacij ne more posredovati, ker jih na podlagi 82. člena Zakona o sodiščih lahko posreduje le skladno »z zakonskimi pooblastili«. ZDIJZ je gotovo zakon, ki daje organom ustrezno pooblastilo za posredovanje informacij javnega značaja prosilcu. IP je tako že večkrat odločil, da ZDIJZ zavezuje tudi sodišča, ki se svoji dolžnosti do predložitve podatkov ne morejo upreti. Pri tem se prosilka sklicuje na odločbo IP št. 090-272/2020/6 z dne 28. 4. 2021. Glede sklicevanja organa na Sodni red prosilka poudarja, da ta ni zakon, zato ga ni mogoče uporabiti v smislu 4. točke šestega odstavka 6. člena ZDIJZ. V vsakem primeru pa določila sodnega reda, ki se nanašajo na podatke, ki jih določene zainteresirana osebe lahko pridobijo preko vpisnika, v ničemer ne vplivajo na dolžnost organa do posredovanja informacij javnega značaja skladno z ZDIJZ. 

V zvezi s prejeto pritožbo zoper izpodbijano odločbo je organ ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 465/2022 z dne 11. 8. 2022, poslal IP v reševanje. Ob tem je poudaril, da lahko organ skladno z zakonom podatke o stanju zadeve, kot izhajajo iz vpisnika, daje le strankam, njihovim pooblaščencem in drugim upravičenim osebam, zato je zahtevo prosilke v celoti zavrnil. Na poziv IP št. 090-244/2022/2 z dne 31. 8. 2022 je organ z dopisom št. Su 465/2022 z dne 8. 9. 2022 v pritožbenem postopku podal stališče, da je prosilka gospodarska družba, ki se ukvarja s svetovanjem in zastopanjem na področju znamk, modelov, patentov, nelojalne konkurence ali avtorskih pravic. Prosilka tako mimo zakonskih določb za svojo gospodarsko dejavnost želi od sodišča zbirati podatke glede posameznih gospodarskih družb. Tako si nedvomno ustvarja tudi bazo podatkov, brez soglasja posameznih družb. Prosilka ima tako v primeru upravičenosti vedno možnost dostopa do teh podatkov v skladu s specialnimi predpisi, ne more pa teh podatkov pridobivati kot informacije javnega značaja. Prosilka na sodišče letno vloži več tovrstnih zahtevkov za posamezne gospodarske družbe, kar nedvomno predstavlja zbiranje podatkov in ustvarjanje evidenc, ki imajo lahko tudi gospodarsko funkcijo, sploh upoštevaje dejavnost prosilke.

Pritožba je utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je prosilka podala zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali zahtevo za ponovno uporabo informacije javnega značaja. Navedeno vprašanje je pomembno zato, ker se je organ v izpodbijani odločbi ob zavrnitvi zahteve skliceval na šesti odstavek 6. člena ZDIJZ, kjer so določene izjeme zaradi katerih organ zavrne zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, v pritožbi pa prosilka navaja, da je podala zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.

ZDIJZ ureja tako institut dostopa do informacij javnega značaja, kakor tudi institut ponovne uporabe informacij javnega značaja. Kot izhaja iz prvega člena ZDIJZ zakon med drugim ureja postopek, ki vsakomur omogoča ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (1. člen ZDIJZ). Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Uporaba informacij za izvajanje javnih nalog v organu ali izmenjava informacij med organi za izvajanje javnih nalog se ne šteje za ponovno uporabo informacij. Načelo prostega dostopa, ki izhaja iz 5. člena ZDIJZ, v prvem odstavku določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam. Na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZDIJZ ima vsak prosilec pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi pravico do ponovne uporabe informacij v pridobitne ali nepridobitne namene. V 17. členu so določene obvezne sestavine zahteve, pri čemer prvi odstavek določa obvezne sestavine zahteve za dostop in za ponovno uporabo informacij javnega značaja, in sicer mora zahteva vsebovati navedbo organa, kateremu se pošilja, osebno ime, firmo ali ime pravne osebe, navedbo o morebitnem zastopniku ali pooblaščencu ter naslov prosilca oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca. Drugi odstavek navedenega člena natančneje določa obvezne sestavine zahteve za dostop do informacije javnega značaja, in sicer mora vsebovati 1. informacijo, s katero se želi seznaniti, 2. na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Medtem, ko so obvezne sestavine zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja določene v četrtem odstavku 17. člena ZDIJZ; in sicer mora prosilec navesti: 1. informacijo, ki jo želi prosilec ponovno uporabiti; 2. na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis), 3. za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni ali nepridobitni namen). Ker postopek dostopa do informacije javnega značaja ni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ampak na zahtevo stranke, je organ na zahtevo stranke pri svojem odločanju vezan. V primeru, če je zahteva nepopolna in je zaradi tega ne more obravnavati, pa mora pozvati prosilca, da jo v roku dopolni (tako 18. člen ZDIJZ). Pri tem je uradna oseba dolžna prosilcu nuditi ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve. Ker drugi odstavek 15. člena ZDIJZ dalje pravi, da se za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je treba upoštevati tudi 125. – 129. člen ZUP, pri čemer 128. člen ZUP jasno določa, da sme pristojni organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. 

Razlika med dostopom in ponovno uporabo informacij javnega značaja 

Organ je o zahtevi prosilke odločil kot o zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja, za kar po mnenju IP v zahtevi prosilke z dne 17. 6. 2022, ni imel pravne podlage. 

Prosilka namreč ni zahtevala ponovne uporabe informacij javnega značaja, ampak le dostop do informacij javnega značaja. Zahteve prosilke ni mogoče obravnavati kot zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, saj prosilka zahteve ni izrecno opredelila kot take, prav tako pa zahteva ne vsebuje vseh sestavin, ki jih v tem primeru zahteva zakon v četrtem odstavku 17. člena ZDIJZ. V dvomu, ko iz zahteve prosilca ne izhaja, da gre za zahtevo po ponovni uporabi, pa mora organ zahtevo obravnavati kot zahtevo za dostop do informacij. To izhaja iz tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po katerem prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po tem zakonu, organ obravnava zahtevo po tem zakonu. Tretji odstavek 17. člena ZDIJZ se obenem nanaša samo na dostop do informacij, ne pa tudi na ponovno uporabo. Ponovna uporaba informacij namreč obvezno vsebuje dostop do informacij (brez tega, da se prosilec z zahtevanimi informacijami seznani oz. da do njih dostopa, ponovna uporaba namreč sploh ni mogoča), pomeni pa neke vrste nadgradnjo informacij, rezultat katere je dodana vrednost oz. večja uporabnost informacij za končne uporabnike. Kljub pomanjkljivi definiciji instituta ponovne uporabe informacij javnega značaja - jasen ločevalni kriterij med dostopom in ponovno uporabo v ZDIJZ namreč ni neposredno razviden - ni dvoma, da je prosilka v konkretnem primeru podala klasično zahtevo za dostop do informacije javnega značaja v smislu prvega in drugega odstavka 5. člena ZDIJZ in ne zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja. 

Pri vprašanju, ali gre za ponovno uporabo, je namreč treba upoštevati tudi določbe evropskih predpisov. Iz drugega odstavka 1. čl. ZDIJZ namreč izhaja, da institut ponovne uporabe temelji na Direktivi 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 345 z dne 31. 12. 2003, str. 90), zadnjič spremenjeni z Direktivo 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 175 z dne 27. 6. 2013, str. 1), ki je bila v slovenski pravni red implementirana ravno z ZDIJZ. Navedena direktiva je bila z dnem 17. 7. 2021 sicer razveljavljena z Direktivo EU 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja , kar pa na bistven pomen instituta ponovne uporabe ne vpliva. Iz 8. točke uvodnih določbe Direktive EU 2019/1024  izhaja, da javni sektor v državah članicah zbira, ustvarja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, politike, gospodarstva, prava, geografije, okolja, meteorologije, potresne dejavnosti, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja. Dokumenti, ki jih ustvarijo organi javnega sektorja in so izvršilnega, zakonodajnega ali sodnega značaja, so obsežna, raznolika in dragocena zbirka virov, ki lahko koristi družbi. Zagotavljanje teh informacij, ki vključujejo dinamične podatke, v splošno uporabljanem elektronskem formatu omogoča državljanom in pravnim subjektom, da najdejo nove načine za njihovo uporabo ter ustvarijo nove inovativne izdelke in storitve. Države članice in organi javnega sektorja lahko pri svojih prizadevanjih, da bi bili podatki zlahka dostopni za ponovno uporabo, izkoristijo in prejmejo ustrezno finančno podporo iz ustreznih skladov in programov Unije, s čimer se zagotavlja široka uporaba digitalnih tehnologij ali digitalna preobrazba javnih uprav in javnih služb. V deveti točki pa, da informacije javnega sektorja predstavljajo izjemen vir podatkov, ki lahko prispeva k izboljšanju notranjega trga ter k razvoju novih aplikacij za potrošnike in pravne subjekte. Pametna uporaba podatkov, vključno z njihovo obdelavo prek aplikacij umetne inteligence, ima lahko preobrazbeni učinek na vse gospodarske sektorje. Iz 20. točke pa definicija ponovne uporabe, in sicer da je potreben splošni okvir za pogoje, ki urejajo ponovno uporabo dokumentov javnega sektorja, da se zagotovijo pošteni, sorazmerni in nediskriminacijski pogoji za ponovno uporabo takih informacij. Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da izpolnijo svoje javne naloge. Javna podjetja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da zagotovijo storitve v splošnem interesu. Uporaba takih dokumentov za druge razloge pomeni ponovno uporabo.

Ponovna uporaba informacij javnega značaja torej pomeni pridobivanje, običajno večje količine informacij, z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se torej kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi uporabnikom na trgu nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog. Cilj ponovne uporabe je torej dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) pa naj bi ponudil več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja kot eden ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, naredijo oziroma izdelajo neko dodano vrednost in nato obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg, pri čemer IP posebej poudarja, da komercialne uporabnike k obogatitvi informacij zavezuje le trg in nikakor ne sam zakon. Namen posebne ureditve ponovne uporabe je prav v zagotavljanju enakosti pri obravnavanju prosilcev, ki želijo informacijo ponovno uporabiti. Ponovna uporaba mora biti dostopna vsem, pod enakimi pogoji. Javni sektor namreč zbira, proizvaja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, gospodarstva, geografije, vremena, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja, ki so zanimive za ponovno uporabo različnih prosilcev. Institut ponovne uporabe je »nadgradnja« instituta »golega« dostopa do informacij javnega značaja tudi z vidika vnaprejšnje odobritve dostopa do bodočih informacij javnega značaja. Ne glede na to, da je informacija javnega značaja le informacija, ki je že nastala, in je organi niso dolžni izdelati ali pridobiti šele na podlagi zahteve, pa iz narave instituta ponovne uporabe izhaja, da se prosilcem odobri tudi dostop do vrste informacij javnega značaja, ki bodo šele nastale enkrat v prihodnosti. Prosilcem se tako vnaprej omogoči sprotno ali periodično pridobivanje vrste informacij javnega značaja, ko te nastanejo oziroma ko jih organ pridobi. Pri tem je bistvenega pomena, da organ zahtevani tip oziroma vrsto informacije javnega značaja ustvarja ali pridobiva v okviru svojih javnopravnih nalog, ki jih je v skladu s splošnimi akti dolžan izvajati, in je z gotovostjo mogoče predvideti, da bo tudi v prihodnosti istovrstne informacije javnega značaja ustvarjal oziroma jih pridobival v okviru teh nalog. Ne gre torej za to, da organ informacije javnega značaja ustvari ali pridobi na podlagi ali zaradi zahteve prosilca, ampak gre za to, da bi organ takšne informacije tudi brez zahteve prosilca zagotovo ustvarjal oziroma pridobival v okviru izvajanja svojih javnopravnih nalog. Govorimo o konceptu stalnega ažuriranja informacije javnega značaja, ki ga pozna tudi Direktiva (EU) 2019/1024 pod pojmom dinamičnih podatkov. Iz prakse IP in Upravnega sodišča so razvidni primeri ponovne uporabe informacij javnega sektorja kot na primer uporaba posameznih zbirk, evidenc – predpisov, podatkov, ipd. Izkazani so torej prav v posredovanju večjih baz podatkov, posameznih konkretnih (uradnih) evidenc, ki s tem omogočajo prosilcu popolno sliko na primer (popoln) seznam vseh Zoisovih štipendistov na določenem geografskem področju in posledično omogočajo učinkovito ponovno uporabo informacij. Iz prakse IP v zadevi št. 090-184/2012/35 z dne 29. 5. 2013, ki ji s svojo odločitvijo v zadevi št. II U 289/2013 z dne 8. 1. 2014 pritrjuje Upravno sodišče RS pa izhaja, da v primeru, ko prosilec potrebuje zahtevane podatke zato, da jih bo primerjal s svojimi podatki o številu priključkov posameznega operaterja, ne pa da jih bo npr. predelal in tako predelane ponudil naprej, ne gre za ponovno uporabo informacij javnega značaja. 

Izhajajoč iz zgoraj navedene definicije in funkcije ponovne uporabe informacij javnega značaja IP ugotavlja, da zahteve prosilke ni mogoče obravnavati kot zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja v skladu z ZDIJZ. Prosilka zahteve ni opredelila kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, prav tako pa iz zahteve po informacijah o določeni vrsti sodnih postopov za eno pravno osebo, ni mogoče govoriti o zahtevi za ponovno uporabo, saj ne dosega kvalitete in obsega, ki se zahteva za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Pri čemer so povsem neizkazane in nekonkretizirane navedbe organa, da prosilka vloži podobne zahteve večkrat letno. Prav tako pa namen, ki ga je prosilka navedla v pritožbenem postopku, da podatke potrebuje »zase«, v okviru svoje dejavnosti patentnega zastopnika, ne pa da s tem dela bazo podatkov, ki bi jo tržila, objavljala oziroma kako drugače »spravljala v promet«. Ob tem IP opozarja na določbo osmega odstavka 39. člena ZDIJZ, na podlagi katere je mogoče kaznovati odgovornega za prekršek, če ponovno uporabi informacijo javnega značaja v pridobitne namene, za katero organ zaračunava ceno ali določa druge pogoje, pa mu organ take uporabe ni dovolil v skladu s tretjim odstavkom 22. člena tega zakona. 

Organ je tako kršil pravila postopka, s tem ko je zahtevo za dostop do informacije javnega značaja obravnaval napačno kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja in zahtevo zavrnil sklicujoč se na določbo šestega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki navaja razloge za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ne velja pa za obravnavo zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Iz izpodbijane odločbe in posredovanih dokumentov zadeve pa tudi ne izhaja, da je organ ugotavljal, ali informacija javnega značaja pri organu obstaja, zato je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ostalo neugotovljeno. Ker je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitev, ki so bistvene, je IP na podlagi 251. člena ZUP odpravil izpodbijano odločbo in vrnil zadevo organu v ponovni postopek. 

Odločitev IP in razlogi zaradi katerih je IP vrnil zadevo v ponovno odločanje

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
•    informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
•    organ mora z njo razpolagati;
•    nahajati se mora v materializirani obliki.

IP ugotavlja, da je organ bistveno kršil pravila postopka, saj je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja napačno obravnaval kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja in posledično nepravilno uporabil materialno pravo, na podlagi katerega je zahtevo prosilke zavrnil. Pri tem pa iz izpodbijane odločbe izostaja ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja zahtevanih informacij. 

Vrnitev zadeve v ponovni postopek IP utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumente, ki so del dokumentacije organa, posledično organ razpolaga z vso dokumentacijo, ki je predmet presoje in razpolaga z vsemi podatki, ki jih potrebuje za ustrezno rešitev predmetne zahteve. Poleg navedenega se organ ni spustil v vsebinsko obravnavo raziskovanja obstoja zahtevane informacije, v izpodbijani odločbi pa se ni opredelil do zahtevanih informacij, pri čemer mu je ta možnost dana prav z vrnitvijo v ponovno odločanje. 

Skladno s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek.

V ponovljenem postopku mora organ prve stopnje po uradni osebi, določeni za posredovanje informacij javnega značaja, zahtevo obravnavati kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in ne kot zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Preveriti mora, ali zahtevana informacija: »podatek o vseh morebitnih postopkih (vključno s postopki z začasno odredbo, kolikor so informacije o njih javne), ki se nanašajo na kršitev patentov ali veljavnost patentov, v katerih je udeležena stranka …, v smislu 4. člena ZDIJZ pri organu sploh obstaja. Prav tako mora organ način ugotavljanja obstoja dokumentov evidentirati med dokumente zadeve, njegov potek pa mora izhajati iz obrazložitve morebitne odločbe. Pri tem mora organ pojasniti, v katerih vpisnik in s katero ključno besedo je iskal v informacijskem sistemu PUND.  V ponovljenem postopku je tako organ dolžan določno navesti, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje, pri čemer mora izhajati iz ugotovljenega dejanskega stanja tega pritožbenega postopka in glede obstoja dokumentov slediti tej odločbi. Pri dostopu mora presoditi, ali obstojijo izjeme, ki jih določata 5.a in 6. člen ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ je dolžan presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16 v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokumente v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Ker se za postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, skladno s prvim odstavkom 21. člena ZDIJZ, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je organ v okviru procesnega vodenja upravne zadeve upravičen, da v postopek povabi tiste subjekte, za katere presodi, da bi na njihove pravice ali pravne koristi lahko vplivala odločba. Skladno s 44. členom ZUP je namreč organ dolžan ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je pritožba utemeljena. IP je izpodbijano odločbo organa prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil in mu vrnil zadevo v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila    :
Manja Resman, univ. dipl. prav.
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., 
informacijska pooblaščenka