prosilec - Okrožno sodišče v Kranju

Številka: 090-74/2026/10

Datum: 23. 4. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu, št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, (v nadaljevanju IP), na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec), z dne 23. 2. 2026, zoper odločbo Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova ulica 2, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), št. Su 194/2026 z dne 23. 2. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, izdaja naslednjo

O D L O Č B O: 

1. Pritožbi prosilca z dne 23. 2. 2026 se delno ugodi in se odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 194/2026 z dne 23. 2. 2026, delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintrideset (31) dni od vročitve te odločbe, v elektronski obliki, posredovati sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z opr. št. K 36/2004, pri čemer je dolžan prekriti naslednje podatke:

·         v uvodu sodbe (prvi odstavek): ime in priimek oškodovanca,

·         pod »razsodilo« (drugi odstavek): celoten odstavek, razen imena in priimka obdolženega ter poklica v četrti vrstici,

·         pod »je kriv«: lokacijo in kraj storitve kaznivega dejanja ter imenovana kraja ter ime in priimek oškodovanca,

·         v »obrazložitvi«:

o    v prvem odstavku: priimka v tretji vrstici ter kraj v šesti vrstici,

o    v drugem odstavku: vsa imena in priimke,

o    v tretjem odstavku: vsa imena in priimke, razen imena in priimka obdolženega ter celotno besedilo od vključno osme vrstice naprej do konca te strani,

o    celotno tretjo stran in prvi odstavek na četrti strani,

o    celotno deseto in enajsto vrstico v drugem odstavku na četrti strani in zneska v tretjem odstavku ter celotno odredbo na zadnji (peti) strani.

2.         V delu, v katerem mora organ skladno s prejšnjo točko tega izreka prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilca zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

(1) Prosilec je dne 27. 1. 2026 na organ naslovil zahtevo po ZDIJZ, naj mu organ, skladno z javnostjo sodb in pravico do obveščenosti javnosti, v elektronski obliki, posreduje sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z opr. številko K 36/2004.

(2) Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z opr. št. Su 194/2026 z dne 23. 2. 2026 (dalje izpodbijana odločba), da se zahteva prosilca za posredovanje sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici opr. številko K 36/2004, zavrne.

(3) V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel zahtevo prosilca ter določbe ZDIJZ in ugotovil, da je predmet presoje sodba Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. številko K 36/2004. Organ se je skliceval na izjemo varstva osebnega podatka po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in povzel določbe glede definicije osebnega podatka. Navaja, da je ob vpogledu v sodbo K 36/2004 ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji v skladu z veljavnim 82. členom Kazenskega zakonika KZ-1 (oziroma v času izdaje sodbe veljavnega 103. člena Kazenskega zakonika KZ). Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Roki za izbris so določeni v 4. odstavku citiranega člena in so odvisni od obsodbe. Organ je ugotovil, da je zakonski rok za izbris v skladu s citirano zakonodajo že potekel, torej obsojeni velja za neobsojenega – vse pravne posledice sodbe, ki jo novinar zahteva v tem postopku, so prenehale, zato sodba kot dokument (po poteku zakonskega roka KZ-1 oziroma KZ), vsebuje varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in zato ni pravne podlage, da bi zahtevano dokumentacijo posredovali prosilcu kot prosto dostopne informacije javnega značaja. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Organ je dodal, da je prosilec sicer navedel pravico do obveščenosti javnosti, pri čemer konkretnih navedb ni podal. Takšno, povsem pavšalno, sklicevanje prosilca ne zadostuje (tako tudi odločba IP 090-13/2025 z dne 4. 2. 2025). V izpostavljeni zadevi je IP še dodal, da pomen in smisel instituta testa interesa javnosti ne pomeni, da so tovrstne informacije vselej javne. Iz ustaljene prakse Upravnega sodišča izhaja, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno). V obravnavani zadevi organ ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi javni interes prevladal nad razkritjem varovanih osebnih podatkov obsojenega iz kazenske zadeve K 36/2004. Sodba se v konkretni zadevi ne nanaša na nobeno od družbeno pomembnih dobrin, ki jih izpostavlja sodna praksa. Izhajati je treba iz konkretnega primera in tehtati, na eni strani, javni interes glede razkritja v povezavi z ustavno pravico prosilca za dostop do informacij javnega značaja in na drugi strani interes varovanja osebnih podatkov – to je v konkretnem primeru pravice obsojenega do zakonske rehabilitacije, ki omogoča obsojenim osebam, da po poteku določenega roka veljajo za neobsojene. S posredovanjem zaprošene sodbe javnosti, bi navedeno pravico obsojenega kršili in obšli njegovo pravico, da velja za neobsojenega (gre za osebno okoliščino, ki se nanaša na posameznikov položaj – na njegovo družbeno identiteto). Organ je tako zaključil, da zahtevana dokumentacija vsebuje varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato ni pravne podlage, da bi jo posredovali prosilcu kot prosto dostopne informacije javnega značaja. Delnega dostopa do sodbe pa iz razloga zakonske rehabilitacije, ki predpostavlja izbris same obsodbe, niti ni mogoče izvesti.

(4) Prosilec je zoper obravnavano odločbo dne 23. 2. 2026 pri IP vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je organ zavrnil dostop do zahtevane sodbe. IP je dne 24. 2. 2026 odstopil pritožbo v preizkus organu.

(5) Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 26. 2. 2026, po elektronski pošti, odstopil IP v pristojno reševanje. 

Pritožba je delno utemeljena.

(6) IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) V obravnavanem primeru ni sporno, da gre za informacije iz delovnega področja organa in da organ z zahtevano informacijo razpolaga, sporno pa je vprašanje, ali je podana izjema varstva osebnih podatkov ter v primeru, da je zatrjevana izjema podana, ali je za razkritje zahtevane informacije podan prevladujoč interes javnosti.

Stranski udeleženec

(8) Kadar ne gre za primer iz prvega odstavka a 26.a člena ZDIJZ, mora organ v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu z določbo 44. člena ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa, zato mora v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. IP je na podlagi prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena ZUP ter 44. člena ZUP, z dopisom z dne 18. 3. 2026, št. 090-74/2026/5, v postopek pozval osebo, na katero se predmetna sodba nanaša.

(9) Pozvana oseba se je v danem roko odzvala in dne 15. 4. 2026, po pooblaščencu, priglasila stransko udeležbo. Ob tem je navedla, da navedena sodba vsebuje varovane osebne podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato ni pravne podlage, da bi jo posredovali prosilcu kot prosto dostopne informacije javnega značaja. Dodala je še, da v danem primeru ne gre za osebne podatke, ki bi hkrati pomenili tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, niti ni za razkritje podatkov podan javni interes, še posebej v luči dejstva, da je bila sodba z zakonsko rehabilitacijo že izbrisana iz kazenske evidence, in so tudi že prenehale vse njene pravne posledice. Za stranskega udeleženca predstavljajo podatki izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja tudi po 5.a členu ZDIJZ. Organ mora namreč prosilcu zavrniti dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Glede na navedeno stranski udeleženec predlaga, da se dostop do zahtevane sodbe zavrne.

Glede izjeme varstva osebnih podatkov

(10) Iz člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov, kot splošno pravilo, izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi nacionalni zakon, torej področni zakon ali pa ZDIJZ.

(11) IP je vpogledal v zahtevano sodbo ter ugotavlja, da je organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da sodba vsebuje različne osebne podatke (imena in priimke fizičnih oseb, naslov, datum rojstva, podatke o državljanstvu, poklicu in zaposlitvi, višini prejemkov, idr.) ter veliko naveznih okoliščin (npr. dejanske okoliščine in podrobnejši opis kaznivega dejanja idr.), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino sodbe. Organ je pri tem pravilno navedel tudi zakonsko podlago, torej definicijo osebnega podatka, definicijo obdelave osebnih podatkov ter pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov po Splošni uredbi o varstvu podatkov, zaradi česar jih IP, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja. Na podlagi navedenega IP ugotavlja, da zahtevana sodba nedvomno vsebuje tudi varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje je organ tudi pravilno ugotovil, da ne gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), zaradi katerih je lahko zatrjevana izjema presežena. Nasprotno pa je po presoji IP, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, za delno razkritje zahtevane sodbe podan prevladujoč interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je organ do interesa javnosti opredelil, vendar pri tem zmotno zaključil, da ta ni podan.

Test interesa javnosti

(12) Prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu je mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Ustavno sodišče je tako sprejelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko v tehtanju javnega interesa spusti v oceno o tem, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«[1]. Zgolj prava, vsebinska transparentnost, omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice[2].

(13) Ob ugotovitvi, da je podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, je IP nadalje presojal, ali je za razkritje zahtevanega dokumenta, delno ali v celoti, podan prevladujoč interes javnosti v skladu z drugim odstavkom 6. čl. ZDIJZ, ki omogoča dostop do vseh informacij javnega značaja, če so za to podani pogoji, torej da je interes javnosti za razkritje konkretne izjeme varovanih osebnih podatkov močnejši od interesa, zaradi katerega je informacija zavarovana kot izjema. Dejstvo je namreč, da je v obravnavanem primeru prosilec novinar, zaradi česar je interes javnosti še toliko bolj izražen. Kot sta IP in sodišče že večkrat poudarila, imajo mediji v družbenem prostoru pomembno vlogo, da kot »javni čuvaji« zbirajo informacije, ki so splošnega pomena, zato, da bi bile te informacije posredovane javnosti zaradi vodenja demokratičnega diskurza. Vloga medijev oz. novinarjev je, da v okviru pravice do svobode izražanja, vzpostavijo pogoje, ki bodo omogočali čim bolje informirane javne razprave, kar pa se lahko doseže le, če so podatki, s katerimi medij razpolaga, točni. Eden izmed načinov pridobivanja točnih informacij je tudi postopek dostopa do informacij javnega značaja.  

(14) V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju[3]. Zato je moral IP za popoln preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe uporabiti metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, v luči vseh okoliščin konkretnega primera[4]. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

(15) Pri izvedbi testa praktične konkordance je IP izhajal iz predpostavke, da je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pri tem pa je pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti v konkretnem primeru upošteval, da se zahtevana sodba nanaša na posameznika, ki je v času odločanja organa prve stopnje kandidiral za poslanca Državnega zbora RS, kar pomeni, da gre za osebo, ki se je sama javno izpostavila in zato kot taka predstavlja absolutno javno osebo[5]. IP ob tem pripominja, da pravna teorija osumljence, obtožence in obsojence že same po sebi uvršča v katalog relativno javnih oseb[6], vendar pa je IP glede obravnavanega posameznika ocenil, da gre za absolutno javno osebo, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

(16) Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup[7], teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo (»public matter«)[8].

Absolutno javne osebe v javnosti de facto ne uživajo varstva zasebnosti. Zanje velja, da morajo na račun svoje zasebnosti trpeti večje omejitve, kot bi jih bili dolžni trpeti sicer. Absolutno javne osebe so osebe, ki se zavestno ali voljno izpostavijo javnosti, pri čemer lahko ta legitimno ocenjuje in kritizira njihova ravnanja in njihove ideje[9]. Zavestna in voljna javna izpostavitev je bistveni element njihove družbene vloge ter hkrati mehanizem za pridobivanje in uporabo pridobljenega družbenega vpliva oziroma družbene moči. Kdor se odloči za izpostavitev pred t.i. »žarometi na javnem odru«, mora hkrati sprejeti, da se bo v veliki meri, v mnogih ozirih pa celo vseobsegajoče soočal s pozornostjo medijev in javnosti. Ta izpostavitev javnosti je običajno že sama po sebi, torej »po definiciji« na splošno in v širšem smislu politično pomembna. Spremlja jo utemeljen, legitimno pričakovan javni interes in je dolgotrajnejša.

(17) To velja še toliko bolj, če je tematika zahtevanih podatkov takšna, da se tiče javnosti, kot to velja v obravnavanem primeru, ko se nanaša na področje preteklega ravnanja posameznika, ki je v času vložitve zahteve po ZDIJZ, kandidiral za politično najvišje oziroma najpomembnejše funkcije v državi. Ker se od oseb na najvišjih političnih funkcijah utemeljeno pričakuje najvišje etične standarde (npr. glede poštenosti, pravičnosti, nepristranskosti, zanesljivosti, verodostojnosti ipd), vsaka pretekla obsodba odpira vprašanje, ali jih takšna oseba izpolnjuje, zato je to vprašanje aktualno v vseh časovnih obdobjih, torej od vložitve kandidature, ko se to zaupanje šele ustvarja ter tudi nadalje, po morebitnem nastopu javne funkcije. Javnost ima namreč pravico, da sama oceni, ali lahko taki osebi zaupa, slednje pa je mogoče le s celovito obveščenostjo, kamor po oceni IP sodijo tudi informacije iz zahtevane sodbe. Vprašanje predkaznovanosti je bila tema javne razprave tudi na predvolilnih soočenjih, v katerih je bila vključena tudi oseba, na katero se zahtevana sodba nanaša. Odgovori, s katerimi je bila javnost seznanjena, niso dali vsebine o kaznivem dejanju, zaradi česar javna razprava ni omogočala celovite in informirane javne razprave, kar je temelj demokracije. Ključni razlog je bila izpolnitev pravice do rehabilitacije, na podlagi katere zahtevana sodba nima več pravnih posledic in na kar sta se sklicevala tudi stranski udeleženec in organ, pri zavrnitvi prostega dostopa. IP se strinja, da je pravica do rehabilitacije in izbrisa obsodbe iz kazenske evidence pomembna pravica, ki posamezniku zagotavlja ponovno pravno in socialno integracijo, ki se v širšem družbenem smislu lahko uresničuje tudi preko pravice do varstva osebnih podatkov, vendar pa to ne pomeni absolutne prepovedi razkrivanja informacij o pretekli obsodbi, če za to obstaja javni interes. Tako tudi ESČP, ki je posebej poudarilo, da ima javnost pravico do dostopa do sodnih odločb, kadar so kazenskopravni očitki uperjeni proti osebam, ki izvršujejo oblastno funkcijo[10]. Pravica do rehabilitacije po KZ-1(prvi odstavek 82. člena) in pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ namreč nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice oziroma postopka. Gre za dva povsem ločena postopka, ki drug na drugega ne vplivata, nista povezana in zasledujeta povsem drug cilj. Prvi zasleduje pravni in socialni vidik posameznika, med tem, ko je drugi usmerjen v javnost informacij. Kot pojasnjeno že zgoraj (točka 16), posameznik, ki se izpostavi javnosti, kot to nedvomno velja za stranskega udeleženca, ki s svojim javnim udejstvovanjem nesporno izpolnjuje pogoje »absolutno javne osebnosti«, ne more pričakovati, da sta zaradi rehabilitacije po KZ-1 dogodek in dejstvo obsodbe »izbrisana« iz zgodovine in da več ne obstajata. Dogodek se je zgodil, je lahko v spominu ljudi in zato je vselej lahko tudi predmet zgodovinskega ali novinarskega poročanja, še posebej, ko se postavlja vprašanje osebne integritete, odgovornosti in verodostojnosti osebe, ki kandidira na parlamentarnih volitvah, kot to velja v obravnavanem primeru. Takšno stališče je zavzelo tudi ESČP, da ima javnost pravico raziskovati pomembne pretekle dogodke, posebej, če so relevantni za oblikovanje demokratičnega mnenja[11]. Pri tehtanju med pravico do varstva osebnih podatkov in interesom javnosti je po oceni IP ključno tudi, da je bila ta oseba v preteklosti že oseba, ki so ji bila zaupana javna pooblastila (kar je znano tudi iz medijev in javnega nastopanja stranskega udeleženca samega), ki bi s svojimi ravnanji morala biti za vzgled, zato pretekla obsodba objektivno vpliva tudi na sedanjo oceno oziroma presojo integritete, zaupanja in primernosti opravljanja javne funkcije, za katero se je imenovani potegoval (in bil med tem tudi izvoljen na funkcijo poslanca ). ESČP je v preteklosti že odločil, da je politikova predhodna kaznovanost (četudi je kazenska obsodba že izbrisana) lahko dejavnik pri presoji sposobnosti za izvajanje politične funkcije[12]. Glede na navedeno ima javnost pravico si sama ustvariti mnenje o ravnanju te osebe v preteklosti in vplivu tega dejanja na verodostojno in zaupanja vredno opravljanja trenutne javne funkcije. Gre za vprašanje integritete, pri čemer pa oblikovanje javnega mnenja ni mogoče brez dostopa do tistih delov zahtevane informacije, kot izhajajo iz prve točke izreka te odločbe, in sicer do imena in priimka obdolženega z opisanim kaznivim dejanjem v izreku ter delov obrazložitve, ki so vezani na dokazno oceno očitanega kaznivega dejanja. Pri tem IP poudarja, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja stranskega udeleženca (npr. podatkov o zdravstvenem stanju, družinskih razmerah ipd.), temveč izključno za informacije, ki so povezane z očitanim kaznivim dejanjem.

(18) Glede na navedeno je IP odločil, da so glede delov dokumenta »sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici z opr. št. K 36/2004«, ki so opredeljeni v prvi točki izreka te odločbe, izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je v konkretnem primeru dostop javnosti do zahtevanih informacij dopusten in interes javnosti izražen ter nikakor ne more pomeniti preobsežnega in nesorazmernega posega v varstvo osebnih podatkov. Glede dostopa do preostalega dela zahtevanega dokumenta (osebnih podatkov obdolženega, razen imena in priimka, imen in priimkov oškodovanca in prič ter osebnih okoliščin obdolženega, lokacije in kraja kaznivega dejanja ter izjav obdolženega in oškodovanca ter prič v obrazložitvi sodbe) pa je IP ocenil, da interes javnosti za razkritje ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Javni interes prostega dostopa do delov zahtevane sodbe namreč ni v tem, da bi javnost ponovno presojala in vrednotila verodostojnost dokazov (izjav obdolženega, prič in oškodovanca), to je bilo delo sodišča, temveč, da si z dostopom do same opredelitve kaznivega dejanja in ključne dokazne ocene sama ustvari mnenje in zaupanje, ali javna osebnost na pomembni politični funkciji s takšnim preteklim dejanjem, izpolnjuje pričakovane standarde integritete[13]. Pri tem je IP ocenil, da s prekritjem zgoraj navedenih delov sodbe (imen in priimkov oškodovanca in prič ter lokacije in kraja dogodka), ostale osebe v sodbi niso določljive, in je ohranjena njihova zasebnost ter varstvo njihovih osebnih podatkov.

Sklepno

(19) IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena, saj je organ na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep in posledično napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil in, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP, odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni po vročitvi te odločbe omogočiti dostop, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. V delu, v katerem je organ dolžan podatke iz razloga varstva osebnih podatkov prekriti, se pritožba prosilca zavrne, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(20) Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Sodbi Ustavnega sodišča U-I-201/14-14 in U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.

[2] Odločitev ESČP v zadevi Guseva v. Bulgaria (odst. 37 in 53) in v zadevi Társaság a Szabadságjogokért v. Hungary (odst. 27).

[3] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007

[4] Enako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020, povzeto po J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 13

[5] ESČP je v zadevi Von Hannover proti Nemčiji opredelilo tri kategorije javnih osebnosti, ki so upravičene pričakovati različen obseg varstva zasebnosti, in sicer absolutno javne osebe »par excellence« kot najbolj znane in izpostavljene osebe, relativno javne osebnosti, ki so manj znane, vendar še vedno javne v določenem kontekstu ter ostali posamezniki, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od prej navedenih kategorij.

[6] Tako tudi sodba Višjega sodišča RS št. I Cp 2036/2019 z dne 11. 5. 2020 (opomba 9).

[7] Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[8] As. mag. Andraž Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[9] Teršek, mag. A., ibidem.

[10] prim:ESČP, Girginova proti Bolgariji, odst. 92

[11] prim: ESČP, M.L. in W.W. proti Nemčiji, odst. 101

[12] prim:ESČP, Schwabe proti Avstriji, odst. 32.

[13]»Integriteta je pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.« (3. točka 4. člena ZIntPK)