prosilec - Okrožno sodišče v Kranju
+ -Številka: 090-90/2024
Kategorije: Kršitev postopka, Osebni podatek
POVZETEK:
Prosilec je od organa zahteval dokumente iz sodnega spisa, ta pa mu je posredoval delno anonimizirano sodbo, dostop do ostalih dokumentov spisa pa je zavrgel. Po preučitvi pritožbe IP ugotavlja, da niso vsi prekriti podatki iz sodbe varovani osebni podatki, zato je prosilcu posredoval še manjkajoče. Glede zavrženja zahteve zaradi nepristojnosti sodišča za odločanje po ZDIJZ je IP ugotovil, da je ta odločitev napačna. S tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrgel s sklicevanjem na 150. člena ZPP, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih delov zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral. Dalje IP ugotavlja, da obravnavana dokumentacija ni neposredno povezana niti s porabo javnih sredstev niti z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato ne zapade pod 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. V osnovi obravnavanega spora ne gre za vprašanje o razpolaganju s premoženjem, ki bi ga lahko opredelili kot javno sredstvo, ampak za reševanje spora v zasebni sferi pravdnih strank. Po opravljeni presoji glede možnosti izvedbe delnega dostopa do obravnavanih dokumentov sodnega spisa IP ugotavlja, da gre v zahtevanih dokumentih za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da bi ti dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost.
ODLOČBA:
Številka: 090-90/2024/2
Datum: 27. 6. 2024
Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 7. 3. 2024, zoper odločbo Okrožnega sodišča V Kranju, Zoisova 2, 4000 Kranj (v nadaljevanju: organ), št. Su 88/2024, z dne 5. 2. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo
ODLOČBO:
1. Pritožbi prosilca z dne 7. 3. 2024 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 88/2024 z dne 5. 2. 2023, se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči:
»Organ je dolžan prosilcu v roku enaintrideset (31) dni od vročitve te odločbe v obliki fotokopije posredovati še naslednje podatke iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021:
- ime in priimek nekdanje zastopnice javnega zavoda Loškega muzeja:
o v 2. vrstici pod 1. točko obrazložitve, v 6., 20., 24., 35. in 71. vrstici pod 10. točko obrazložitve, v 1. in 2. vrstici pod 11. točko obrazložitve, v 9. vrstici pod 19. točko obrazložitve, v 7. vrstici pod 47. točko obrazložitve, v 17. vrstici pod 55. točko obrazložitve;
- ime in priimek zastopnice javnega zavoda Loškega muzeja:
o v 70. vrstici pod 10. točko obrazložitve, v 12. in 13. vrstici pod 14. točko obrazložitve in v 1. vrstici pod 46. točko obrazložitve;
- ime in priimek ustanovitelja galerije:
o v 2. vrstici pod 47. točko obrazložitve;
- imena in priimke sodnih izvedencev in cenilcev:
o v 12. vrstici pod 4. točko obrazložitve, v 41., 72., 73. in 74. vrstici pod 10. točko obrazložitve, v 29. in 34.vrstici pod 11. točko obrazložitve, v 29. in 34. vrstici pod 12. točko obrazložitve, v 1. in 11. vrstici pod 14. točko obrazložitve, v 6. vrstici pod 15. točko obrazložitve, v 5. vrstici pod 39. točko obrazložitve, v 2., 7. in 8. vrstici pod 41. točko obrazložitve in v opombi št. 5, v 1. vrstici pod 43. točko obrazložitve, v 2. in 4. vrstici pod 49. točko obrazložitve, v 1. vrstici pod 50. točko obrazložitve, v 1. in 6. vrstici pod 51. točko obrazložitve, v 1. in 7. točki pod 52. točko obrazložitve, v 14,. 21., 22. in 27. vrstici pod 53. točko obrazložitve, v 11. in 12. vrstici pod 54. točko obrazložitve, v 19. točki pod 55. točko obrazložitve, v 5. vrstici pod 57. točko obrazložitve in v 1. vrstici pod 60. točko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021.«
2. V preostalem delu (glede varovanih osebnih podatkov) se pritožba prosilca zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Obrazložitev:
Prosilec je dne 8. 1. 2024 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, v kateri zahteva vse dokumente in priloge sodnega spisa opr. št. I P 196/2015. Navedel je, da se zahtevana dokumentacija nanaša na porabo javnih sredstev in zato ne predstavlja varovanih osebnih podatkov.
Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. Su 88/2024 z dne 5. 2. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevi prosilca delno ugodil na način, da mu je posredoval kopijo anonimizirane pravnomočne sodne odločbe (sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021), s prekritimi varovanimi osebnimi podatki na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 22/2023 z dne 17. 8. 2023 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 717/2022 z dne 21. 6. 2022, je organ prosilca napotil na spletno mesto www.sodnapraksa.si, kjer sta sodni odločbi dostopni. V preostalem delu je zahtevo prosilca zavrgel, ker ni pristojen za odločanje o dostopu na podlagi ZDIJZ do vseh ostalih dokumentov in prilog iz sodnega spisa št. I P 196/2015. Organ je navedel, da je sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 obravnavala vprašanje, kateri zakon je pravilna pravna podlaga za vpogled v sodne spise. V skladu z navedeno sodbo imajo pri dostopu do informacij v sodnih spisih posebna določila področne procesne zakonodaje glede možnosti drugih oseb za vpogled v spise sodišče in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. Takšno specialno ureditev je po izdani sodbi vnesla šele novela ZKP-O v 128. členu, ki je povsem jasno določila, da lahko v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbo tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah. Prosilec je zaprosil za celotno spisovno dokumentacijo sodne zadeve opr. št. I P 196/2015. Gre za pravdno zadevo, ki se je vodila po pravdnem postopku Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Procesni zakoni, konkretno 150. člen ZPP, posebej urejajo pravico strank kot drugih oseb do vpogleda in prepisa dokumentov v spisu, tako tekom postopka kot po pravnomočnem zaključku. Upoštevaje sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020) je uporaba procesnega zakona (ZPP) specialnejša pravna podlaga za pridobivanje dokumentov iz sodnih spisov v civilnih zadevah, saj se dvanajsti odstavek 128. člena ZKP izrecno nanaša le na kazenske zadeve. Za zadeve, ki se vodijo po pravdnem postopku, pa je ZPP za vpogled drugih oseb v spisovno dokumentacijo tudi po pravnomočno končanem postopku, specialnejši od določb ZDIJZ. Organ še navaja, da bi omogočanje vsakemu posamezniku, da bo na podlagi določb ZDIJZ lahko dostopal do prav vseh listin in dokumentacije v pravnomočno zaključenih sodnih postopkih v civilnih zadevah, predstavljalo nesorazmerno zagotavljanje posredovanja informacij javnega značaja in bi hkrati tudi nesorazmerno obremenilo sodišče pri opravljanju svoje temeljne funkcije (funkcije sojenja). Pravica dostopa do informacij javnega značaja ni absolutna pravica, saj na drugi strani trči v zasebno sfero strank sodnih postopkov in ravno z namenom varstva strank civilnih sodnih sporov ZPP določa pogoje vpogleda in predpisa spisa, zato ga je potrebno kot specialnejšo določbo uporabiti v konkretnem primeru. Prosilec, ki ni bil stranka postopka, ima tako možnost zahtevati vpogled v spis, v kolikor bo izkazal upravičeno korist. Ko je zadeva pravnomočno zaključena, o takšni zahtevi odloča predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki ga določi. O zadevi je tako pristojno odločati sodišče, ne pa organ v upravnem postopku (uradna oseba za ZDIJZ), zato je organ zahtevo prosilca v tem delu zavrgel, na podlagi 129. člena ZUP v povezavi s 15. členom ZDIJZ.
Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo dne 7. 3. 2024 iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbija odločbo v celoti, še posebej pa II. točko izreka, s katero se njegova zahteva zavrže. Organ mu je namreč zavrgel seznanitev s spisom, poslal mu je le pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 196/2015 z dne 12. 11. 2021. Pritožbo vlaga, ker so bila med postopkom bistveno kršena pravila postopka, zaradi česar organ ni v celoti in napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis. Prav tako odločbe ni mogoče preizkusiti, ker je obrazložitev pomanjkljiva, organ pa ni sledil napotilom organa druge stopnje, niti ni ustrezno obrazložil, zakaj navodilom ni sledil. Prosilec meni, da je organ napačno ugotovil, da je uporaba ZDIJZ izključena za dokumente iz sodnih spisov, saj bi moral zgolj zagotoviti delni dostop do obstoječih dokumentov s prekritimi varovanimi osebnimi podatki. Organ je neustrezno in brez opredelitve prekril imena in priimke izvedencev in cenilcev, ki predstavljajo poslovni subjekt. Prosilec navaja, da gre v konkretnem primeru za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke v zvezi z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki so prav tako absolutno javni. Prosilec v pritožbi navaja sodno prakso glede pojma porabe javnih sredstev in navaja, da gre v konkretnem primeru za izposojo slike in podzavarovanje slik. Zaradi odtujitve se je vzpostavila poslovna odškodninska odgovornost javnega zavoda iz javnih sredstev, Republike Slovenije in subsidiarno ustanoviteljice občine. Prosilec meni, da je treba razlagati prvi odstavek 1. člena ZDIJZ tako, da se nanaša na državne organ vseh vej oblasti, tudi sodne, kar izhaja tudi iz komentarja k ZDIJZ in iz ustaljene sodne prakse. Dalje prosilec meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja, prav tako se zahteva ne nanaša na ponovno uporabo informacij javnega značaja. Prosilec v pritožbi navaja glede namena pravice dostopa do informacij javnega značaja in zakonske ureditve te pravice. Meni, da sodna veja oblasti ni izključena iz obsega pravice dostopa do informacij javnega značaja, prav tako to ne izhaja iz določb ZDIJZ. Napačno je utemeljevanje organa, da na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 določila ZPP prevladajo nad določbami ZDIJZ. Po izdaji sodbe je namreč zakonodajalec spremenil 128. člen ZKP, tako da je omogočil dostop v kazenskih zadevah, prav tako pa gre za staro sodno prakso, ki ima bistveno drugačen pravni kontekst in dejanski stan. Glede na spremembo ZKP in obstoječo izjemo iz 6. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je očitno, da je bil namen zakonodajalca, da prevladajo norme ZDIJZ nad določbami področnih procesnih zakonodaj.
Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 13. 3. 2024, odstopil v odločanje IP.
Pritožba je delno utemeljena.
IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Prosilec je od organa zahteval posredovanje vseh dokumentov in prilog sodnega spisa opr. št. I P 196/2015. IP ugotavlja, da je prosilec navedeno zahtevo z dne 11. 1. 2024 vložil na podlagi določb ZDIJZ. Organ je to zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je zato kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe (tako prvi odstavek 2. člena ZInfP). Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda sodišča namreč zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kadar je torej dostop do dokumenta presojan z vidika ZDIJZ, je pritožbena presoja takšne odločitve v pristojnosti IP, ki ima za to neposredno zakonsko podlago v določbah ZInfP.
Prosilec izpodbija I. in II. točko izreka izpodbijane odločbe, zato je IP v nadaljevanju presojal, ali je odločitev organa v obeh točkah izreka na zakonu utemeljena.
1. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe
V I. točki izreka izpodbijane odločbe je organ delno ugodil zahtevi prosilca na način, da mu je posredoval kopijo anonimizirane pravnomočne sodbe organa opr. št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 22/2023 z dne 17. 8. 2023 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 717/2022 z dne 21. 6. 2022 je prosilca napotil na spletno mesto http://www.sodnapraksa.si, kjer sta sodni odločbi dostopni.
Glede napotitve prosilca na spletno mesto IP pojasnjuje, da je takšno ravnanje organa v skladu z določbami ZDIJZ. Peti odstavek 6. člena ZDIJZ namreč določa, da lahko organ prosilcu ne posreduje zahtevane informacije, ki je dostopna v prosto dostopnih javnih evidencah ali na drug način že enostavno javno dostopna (objava v uradnem glasilu, publikacijah organa, medijih, strokovni literaturi, svetovnem spletu in podobno), in mu posreduje samo napotilo, kje se informacija nahaja. Da se v takšnem primeru obveznost organa nanaša le na posredovanje napotila, ne pa tudi dokumentov, je potrdilo že Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 1429/2011-20 z dne 6. 6. 2012 (7. točka). Smiselno enako je glede uporabe določbe petega odstavka 6. člena ZDIJZ IP odločil tudi npr. v odločbah št. 090-274/2019 z dne 13.02.2020, št. 090-240/2016 z dne 2. 11. 2016, št. 090-198/2016 z dne 10. 10. 2016, št. 090-41/2014/4 z dne 28. 3. 2014 in št. 090-107/2012/4 z dne 28. 6. 2012. Na podlagi navedenega je IP zaključil, da je organ z izpodbijano odločbo pravilno odločil v delu, ki se nanaša na napotilo, kar pomeni, da je bil postopek v tem delu pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.
Ker je organ s I. točko izreka izpodbijane odločbe dostop do sodbe organa št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021 delno zavrnil zaradi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov, prosilec pa tudi v tem delu nasprotuje odločitvi organa, je IP v nadaljevanju presojal, ali je zatrjevana izjema varstva osebnih podatkov podana in v katerem delu. V konkretnem primeru tako ostaja sporno, kateri osebni podatki iz navedene sodbe so varovani.
Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2).
Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka člena 4 Splošne uredbe o varstvu podatkov). Nadalje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov v prvi točki 9. člena navaja posebne vrste osebnih podatkov ter njihovo obdelavo. Tako sta po Splošni uredbi prepovedani obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravjem ali podatkov v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo. Iz navedene določbe tako izhaja, da je izrecno prepovedana obdelava navedenih osebnih podatkov.
V skladu z definicijo osebnega podatka po določilu prve točke 4. člena Splošne uredba o varstvu podatkov je IP po vpogledu v sodbo organa št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021, ugotovil, da vsebuje naslednje osebne podatke, ki jih je organ prekril: ime in priimek ter naslov tožečih strank, ime in priimek zakonite zastopnice tožene stranke in nekdanje zakonite zastopnice tožene stranke, ime in priimek ustanovitelja galerije, imena in priimki izvedencev in cenilcev, imena in priimki prič ter imena in priimki drugih fizičnih oseb.
IP je v nadaljevanju preveril, ali je za obdelavo (kar posredovanje prosilcu oziroma javnosti nedvomno je) osebnih podatkov, ki jih je organ prekril v obravnavani sodbi, podana ustrezna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je namreč zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov:
(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);
(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;
(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;
(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.
Obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) je torej zakonita (dopustna) med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, tako predstavlja tudi ZDIJZ. V drugem odstavku 6. člena je namreč določeno, da države članice lahko ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe, da bi prilagodile uporabo pravil te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za zagotovitev skladnosti s točkama (c) in (e) odstavka 1, tako da podrobneje opredelijo posebne zahteve v zvezi z obdelavo ter druge ukrepe za zagotovitev zakonite in poštene obdelave, tudi za druge posebne primere obdelave iz poglavja IX. Na navedene določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov se sklicuje tudi prvi odstavek 6. člena ZVOP-2 in 74. člen ZVOP-2, ki določa, da zavezanci po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, javnosti posredujejo osebne podatke, če so ti po zakonu javni ali če je za njihovo razkritje dan prevladujoč javni interes.
Glede na navedeno IP ugotavlja, da je podana podlaga za razkritje osebnih podatkov zakonite zastopnice javnega zavoda (Loškega muzeja) in nekdanje zakonite zastopnice javnega zavoda v času obravnavanega dogodka ter ustanovitelja galerije (Galerija Hest), saj gre za javne podatke v skladu z Zakonom o Poslovnem registru Slovenije[1] in Zakonom o gospodarskih družbah.[2] Niso namreč varovani osebni podatki družbenikov, ustanoviteljev ali članov organov gospodarskih družb ter oseb, pooblaščenih za zastopanje, za katere je vpis v javni register obvezen.
Dalje IP ugotavlja, da na podlagi določb Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih[3] niso varovani osebni podatki (imena in priimki) izvedencev in cenilcev, ki so vpisani v imenik sodnih izvedencev in cenilcev pri Ministrstvu za pravosodje. Ti podatki so namreč javno dostopni v javno objavljenem imeniku izvedencev in imeniku cenilcev, prav tako je navedba njihovih osebnih podatkov v povezavi z opravljanjem njihove funkcije in pomenom njihovega dela.[4] Poleg tega je treba izrecno poudariti, da je sodni izvedenec oziroma cenilec tesno povezan tudi z izvajanjem sodniške funkcije, ki je javna funkcija. Ni pa podane pravne podlage za razkritje imen in priimkov oseb, ki so podale strokovno mnenje glede višine vrednosti slike izven sodnega postopka in ki niso vpisane v javno objavljeni imenik sodnih izvedencev in cenilcev.
Prav tako IP ugotavlja, da ni podane podlage za razkritje osebnih podatkov tožečih strank (fizičnih oseb), osebnih podatkov prič in osebnih podatkov drugih fizičnih oseb, ki so navedeni v sodbi, saj gre za varovane osebne podatke.
Po preučitvi celotne odločitve organa v I. točki izreka izpodbijane odločbe je IP ugotovil, da osebni podatki iz sodbe organa opr. št. I P 196/2015 z dne 8. 12. 2021, do katerih je organ zavrnil dostop, ne predstavljajo v celoti varovanih osebnih podatkov, in da je zahtevi prosilca, upoštevaje pravilo delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ, mogoče delno ugoditi, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
2. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe
2.1. Predmet presoje
V II. točki izreka izpodbijane odločbe je organ na podlagi 129. člena ZUP v zvezi s 15. členom ZDIJZ zavrgel zahtevo prosilca glede posredovanja ostalih dokumentov in prilog sodnega spisa opr. št. I P 196/2015, pri čemer je zatrjeval, da je v zadevah, ki se vodijo po ZPP, za vpogled v spisovno dokumentacijo (tudi po pravnomočno končanem postopku) ZPP specialnejši od določb ZDIJZ.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 (v nadaljevanju odločitev Vrhovnega sodišča). Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sam nastopa kot stranka. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
IP se strinja, da je pomembno upoštevati odločitev Vrhovnega sodišča, vendar pa ne v delu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, temveč v delu, s katerim je Vrhovno sodišče svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« Vrhovno sodišče se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbo takrat veljavnega 128. člena ZKP. Iz citiranega dela odločitve Vrhovnega sodišča po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih. Ob tem IP dodaja, da je treba pri uporabi sodne prakse kot pravnega vira za odločitev v konkretnem primeru upoštevati, da se je zakonodaja, na kateri odločitev Vrhovnega sodišča, temelji, spremenila. ZKP je bil z novelo ZKP-O v 128. členu dopolnjen na takšen način, da se je dodal 12. odstavek. Ta določa, da v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega zakona (ZKP op. IP), vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah. Navedena sprememba in dopolnitev ZKP je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020 in je začela veljati 13. 1. 2021. Prav tako je organ spregledal, da iz odločitve Vrhovnega sodišča izhaja, da za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z odločitvami na podlagi ZPP ni pristojen IP. Kot določa drugi odstavek 150. člena ZPP, je v primeru, ko je postopek končan, predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki ga predsednik določi, pristojna odločati o vpogledu v spis. Zoper zavrnilno odločitev o vpogledu v spis ni pritožbe, glede na odločitev Vrhovnega sodišča, je možen upravni spor (2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Dosledno upoštevanje odločitve Vrhovnega sodišča bi privedlo do tega, da bi organ v obravnavani zadevi moral odločiti na podlagi določbe 150. člena ZPP, zoper njegovo odločitev pa ne bi bilo pritožbe na IP, ampak bi bil možen upravni spor. V pouku o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi pa je organ (po mnenju IP pravilno, vendar v neskladju s sicer zatrjevanim stališčem) navedel, da je zoper njegovo odločitev v obravnavani zadevi dovoljena pritožba, o kateri odloča IP.
Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati iz Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17.a člena Zakona o sodiščih izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje Sodni red, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red v 5. členu govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, medtem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZPP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZPP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 239., 321. in 322. členu. Iz prvega odstavka 239. člena ZPP izhaja, da je glavna obravnava javna. Prvi odstavek 321. člena pa določa, da se sodba izda in razglasi v imenu ljudstva. V primeru, kadar se sodba razglasi, prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe (prvi odstavek 322. člena ZPP).
Izhajajoč iz navedenega je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti.[5] Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča (glej npr. sodbo opr. št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010, stran 4). Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 150. člen ZPP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilec v zahtevi za dostop do sodnega spisa skliceval na ZDIJZ, in posledično presojati javnost zahtevanih dokumentov po postopku, kot ga določa ta zakon.
Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP (oziroma aplicirano na konkretni primer v tem kontekstu smiselno enaka določba 150. člena ZPP) v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna odločitev Vrhovnega sodišča. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja. Celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 150. člena ZPP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ.
Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno tudi dejstvo, da je bil v Uradnem listu št. 16/2023 z dne 7. 2. 2023 objavljen Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov. Državni zbor je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje: vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa. Konvencija določa, da lahko s posebno izjavo država podpisnica določi, da »javni organi« vključuje tudi: zakonodajne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi, pravosodne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi ter fizične ali pravne osebe, kadar izvajajo javne funkcije ali poslujejo z javnimi sredstvi v skladu z notranjim pravom. Iz Zakona o ratifikaciji izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, ki vključuje vse tri točke. To pomeni, da Republika Slovenija zakonodajnih in pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, ki jih imajo. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost k ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost. Iz 8. člena Ustave RS in iz prakse US namreč izhaja, da je človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, ki so opredeljene in zagotovljene v ratificiranih mednarodnih pogodbah, priznan ustavni rang.[6] V obravnavanem primeru je organ spregledal določbe ratificirane Konvencije, ki pravosodne organe zavezujejo k posredovanju vseh dokumentov, s katerimi razpolagajo.
Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanega sodnega spisa s prilogami in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrgel s sklicevanjem na 150. člena ZPP, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih delov zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral. Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. IP je zato v nadaljevanju ugotavljal, ali dokumenti, ki so predmet tega postopka, vsebujejo podatke, ki so izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja.
IP pri tem še ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za dokumente iz pravdnega postopka, na podlagi tožbe fizičnih oseb, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pod opr. št. I P 196/2015. IP je vpogledal v zahtevani spis s prilogami in ugotovil, da gre za civilno (pravdno) zadevo Okrožnega sodišča v Kranju zaradi plačila odškodnine, ki je pravnomočno zaključena. V sodnem spisu so vloženi izvirniki tožbe in pripravljalnih vlog strank, sodnih odločb, zapisnikov, odredb za izvajanje nalog, izjave ali dejanja, ki so zapisane v obliki uradnega zaznamka, vročilnice, sodni dopisi, zaprosila, posredovanja dopisov, prepisi zvočnih posnetkov glavnih obravnav, izvedenskih mnenj, potrdila in druga sodna pisanja.
2.3. Podatki o porabi javnih sredstev in podatki, povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca
IP je nadalje ugotovil, da se za razkritje obravnavanih dokumentov, ki vsebujejo podatke, ki so izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne more uporabiti 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot to v pritožbi zatrjuje prosilec. Navedena določba najprej določa, da se ne glede na ugotovljene izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. V primeru uporabe te določbe gre za izjemo od izjem, ki jo je treba razlagati na način, da so s porabo javnih sredstev mišljene informacije, ki so s porabo neposredno povezane in ki, predvsem s kvantitativnega vidika, prispevajo k transparentnosti porabe javnih sredstev.
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvenega pomena, da je obravnavana dokumentacija del pravdnega postopka, v katerem sta tožnika fizični osebi, ki sta sliko javnemu zavodu na podlagi posodbene pogodbe neodplačno izročili za predstavitev v javni zbirki, nato pa je bila slika ukradena in jo zato javni zavod ni mogel vrniti fizičnima osebama. Gre torej za situacijo, v kateri fizični osebi uveljavljata svoje pravice s civilnopravno odškodninsko tožbo in sta bili torej na ta način prisiljeni začeti sodni postopek proti organu javnega sektorja, ki je tudi porabnik javnih sredstev, čeprav je bilo sprva temeljno razmerje vzpostavljeno z neodplačnim namenom. Tožnika torej nista prejemnika javnih sredstev organa per se, ampak sta pravico do odškodnine pridobila na podlagi zasebnega spora v pravdi pred sodiščem. V osnovi obravnavanega spora torej ne gre za vprašanje o razpolaganju s premoženjem, ki bi ga lahko opredelili kot javno sredstvo, ampak za reševanje spora v zasebni sferi pravdnih strank. Podatek o porabi javnih sredstev v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v obravnavani zadevi zato predstavlja le znesek dosojene odškodnine v povezavi s podatkom, kdo ga je plačal in za kakšen namen, kar niti ni sporno, saj je organ te podatke prosilcu že posredoval v sodbah, izdanih v obravnavanem sodnem sporu. Ostala dokumentacija, ki jo vsebuje obravnavani sodni spis, pa ne predstavlja informacij glede porabe javnih sredstev, saj gre za spremljajočo dokumentacijo, ki je le posredno povezana s porabo javnih sredstev in se nanaša na uveljavljanje pravic fizičnih oseb iz zasebne sfere v pravdnem postopku. Smiselno enako velja tudi glede ugotavljanja, ali je obravnavana dokumentacija povezana z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP je po pregledu celotnega sodnega spisa ugotovil, da se dokumenti v sodnem spisu ne nanašajo na opravljanje javne funkcije ali delovnega razmerja javnih uslužbencev, ampak da gre za dokumente v zvezi z uveljavljanem povračila škode dveh fizičnih oseb v pravdnem postopku proti javnemu zavodu. Navedbe pritožnika glede absolutno javnih podatkov iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ so tako neutemeljene.
Ker obravnavana dokumentacija ni neposredno povezana niti s porabo javnih sredstev niti z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, po ugotovitvi IP ne zapade pod 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki bi omogočala njeno razkritje kljub ugotovljeni izjemi.
2.4. Varstvo osebnih podatkov in delni dostop
Glede na to, da se v obravnavanih dokumentih v sodnem spisu nahajajo podatki, ki se nanašajo na fizične osebe (osebni podatki), je IP ugotavljal, ali je podana pravna podlaga za njihovo razkritje. Ob tem IP poudarja, da v konkretnem primeru pri zahtevani dokumentaciji ne gre za podano izjemo od izjem pri varovanju osebnih podatkov (poraba javnih sredstev) iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je že podrobneje pojasnjeno v 2. 3. točki obrazložitve te odločbe zgoraj.
Upoštevaje definicijo osebnega podatka prve točke 4. člena Splošne uredba o varstvu podatkov je IP po pregledu zahtevanih dokumentov iz sodnega spisa ugotovil, da ti vsebujejo veliko količino različnih osebnih podatkov (imena, priimke, naslove, datume rojstev, podpise, delovna mesta, izobrazbo, državljanstvo, osebne okoliščine konkretnih posameznikov in pa drugi podatki, ki omogočajo razkrivanje osebnih podatkov različnih posameznikov), ki so navedeni na vseh dokumentih in ki se med seboj prepletajo. Ker gre v konkretnem primeru za pravdno zadevo, v kateri kot tožeči stranki nastopata fizični osebi zaradi izplačila odškodnine, IP ugotavlja, da ni podane pravne podlage za razkritje osebnih podatkov fizičnih oseb in drugih podatkov, ki omogočajo razkrivanje osebnih podatkov različnih posameznikov. Kot je že ugotovil IP pod točko 1. obrazložitve te odločbe pa sicer niso varovani osebni podatki zastopnikov zavoda in gospodarskih družb, osebni podatki izvedencev in cenilcev, ki so vpisani v imenik sodnih izvedencev in cenilcev ter tudi osebni podatki sodnikov, odvetnikov, sodnega osebja.
IP je v nadaljevanju preverjal, ali je možen delni dostop do dokumentov iz sodnega spisa. Ta je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona (izjeme – op. IP) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Nadalje je ta določba konkretizirana v 19. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba),[7] iz katere sledi, da je delni dostop mogoč, če je varovane informacije mogoče iz dokumenta fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne. Ne glede na to se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Obe navedeni določbi opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Vendar pa implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih težav ločevanja prosto dostopnih od zavarovanih podatkov, temveč tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa.[8] Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij.
Po opravljeni presoji glede možnosti izvedbe delnega dostopa do obravnavanih dokumentov sodnega spisa IP ugotavlja, da gre v zahtevanih dokumentih za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da bi ti dokumenti ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost. Če bi z uporabo instituta delnega dostopa prekrili vse varovane osebne podatke, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, ter tudi vse podatke, s pomočjo katerih bi bilo mogoče razbrati varovane osebne podatke,[9] bi prosilec razpolagal zgolj z dokumenti s splošnimi navedbami (npr. navedba sodišča, sodnice in drugih uslužbencev sodišča, sodnih izvedencev in cenilcev, odvetnikov, zastopnikov družb in javnih zavodov itd.), ki se ne vsebinsko nanašajo na konkretno pravdno zadevo, kar prosilcu ne bi prineslo nobenih smiselnih informacij in nobene dodane vrednosti, zaradi katere je vložil zahtevo za pridobitev obravnavanih dokumentov. Z izbrisom vseh varovanih osebnih podatkov dokumenti torej ne bi imeli več svoje vsebine.
IP je po opravljenem tehtanju vseh argumentov glede anonimizacije zaključil, da izvedba delnega dostopa do dokumentov sodnega spisa v obravnavanem primeru ni možna oziroma smiselna, zato je potrebno pritožbo prosilca v tem delu zavrniti.
3. Sklepno
V delu, v katerem je pritožba prosilca utemeljena, je IP na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
V delu, v katerem je IP ugotovil, da zahtevani podatki predstavljajo varovane osebne podatke ter v delu, kjer je organ prosilca v skladu z ZDIJZ napotil na javno dostopno vsebino sodbe, je IP na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo prosilca zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe).
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.
namestnica informacijske pooblaščenke
[1] Uradni list RS, št. 49/06 s spremembami in dopolnitvami.
[2] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami.
[3] Uradni list RS, št. 22/18 in 3/22 – ZDeb.
[4] Podatki o izvedencih in cenilcih namreč javno dostopni na spletni strani ministrstva za pravosodje v imeniku sodnih izvedencev in imeniku sodnih cenilcev, zaradi česar ti podatki ne morejo biti varovani osebni podatki v smislu ZVOP-2, katerega namen je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov Obdelava podatkov, ki so izpostavljeni javnosti, ne more pomeniti posega v zasebnost in dostojanstvo posameznika, saj tisto, kar je javno, že po naravi stvari ne more soditi v krog posameznikove zasebnosti. Tako kot v imeniku sodnih izvedencev in cenilcev so tudi v obrazložitvah sodnih odločb osebna imena izvedencev in cenilcev javna, saj v obeh primerih javna objava njihovega osebnega imena izhaja iz pomena njihovega dela.
[5] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60.
[6] 22. točka Komentarja Ustave RS k 8. členu Ustave RS, objavljeno na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-7/
[7] Uradni list RS, št. 24/16.
[8] Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bilo dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za prosilca (primer Olli Mattila proti Komisija in Svet EU, št. T-204/99, z dne 12. 7. 2011, ECR II-226).
[9] Da je potrebno prekriti tudi vse navezne okoliščine, na podlagi katerih je posameznik lahko določljiv, in ne samo osebnih podatkov kot takih, smiselno izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 311/2020 z dne 21. 9. 2021.