prosilec - Okrožno sodišče v Kranju

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do sodb organa in Višjega sodišča v konkretni zadevi. IP je pritožbo prosilca zavrnil, ker je ugotovil, da je podana izjema od prostega dostopa po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Javnost je bila iz sojenja, na katerega se nanašata zahtevani sodbi, v celoti izključena. Sodbi vsebujeta osebne podatke obsojenca in družinskih članov ter veliko naveznih okoliščin, iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino obeh obravnavanih sodb. Za razkritje vseh navedenih osebnih podatkov ne obstaja pravna podlaga, niti ni podan prevladujoč javni interes, delni dostop pa zaradi velike koncentracije osebnih podatkov ni mogoč oz. ni smiseln.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-233/2023/7

Datum: 4. 9. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 24. 7. 2023, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova ulica 2, 4000 Kranj (v nadaljevanju organ), št. Su 487/2023 z dne 14. 7. 2023, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 24. 7. 2023 zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 487/2023 z dne 14. 7. 2023, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

O zahtevi in izpodbijani odločbi

Organ je 12. 7. 2023 prejel zahtevo prosilca za posredovanje sodbe organa in sodbe višjega sodišča v zadevi I K 20792/16.

Organ je z odločbo št. Su 487/2023 z dne 14. 7. 2023 zahtevo prosilca zavrnil in navedel, da po vpogledu v zadevo I K 20792/2016 ugotavlja, da je odločil s sodbo z dne 2. 3. 2021, zoper katero je bila vložena pritožba, o kateri je odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VI Kp 20792/2016 z dne 23. 9. 2021. Postopek je pravnomočno končan. Iz vpogleda v zadevo izhaja, da je organ izključil javnost iz razloga javne morale in varstva družinskega in osebnega življenja obtoženca. Organ je povzel 295. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP). Prav tako je bila javnost izključena na seji Višjega sodišča v Ljubljani. Javnost je bila izključena skladno z 295. členom v zvezi s šestim odstavkom 378. člena ZKP. ZKP v 12. odstavku 128. člena določa, da v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah. Z vidika ZDIJZ bi bila sicer sodba prosto dostopna, v kolikor ne bi bila ugotovljena kakšna izmed izjem, ki jih zakon določa. Organ je povzel 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in navedel, da je vprašanje, ali je sodba lahko informacija javnega značaja, če je javnost v postopku izključena, odgovor na to vprašanje pa je odvisen tudi od dejstev konkretne zadeve. V obravnavani zadevi je, iz zapisnika naroka z dne 2. 3. 2021 in iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 9. 2021, razvidno, da je bila javnost izključena na obeh stopnjah odločanja, kar pomeni, da tudi javnost ne bi smela biti navzoča ne na naroku sodišča prve stopnje niti na seji višjega sodišča, zato obstajajo zadržki za posredovanje sodbe, in sicer zaradi varstva osebnih podatkov. Nadalje je bilo pri odločitvi potrebno upoštevati dejstvo, da je bilo ime obtoženca javno objavljeno na spletni strani sodišča prve stopnje pri seznamu razpisanih narokov, saj ni šlo za zadevo, pri kateri bi bila javnost izključena že po samem zakonu (npr. kot to velja za družinske zadeve, mladoletne kazenske zadeve, ki se ne objavijo na seznamu razpisanih narokov). Mediji, ki spremljajo spletne strani sodišč, so se tako seznanili z obravnavano kazensko zadevo, z očitanim kaznivim dejanjem in bistveno z osebnim imenom in priimkov obtoženca, zato anonimizacija (prekritje osebnega imena in priimka in nadalje ostalih občutljivih osebnih podatkov) ne bi imela nobenega smisla več, saj bi bilo osebo že mogoče identificirati. Anonimnosti posameznika ne bi bilo več mogoče zagotoviti. Nadalje tudi delni dostop do sodbe po oceni organa ne bi imel nobenega smisla, saj je koncentracija varovanih osebnih podatkov prevelika in bi z anonimizacijo prekrili praktično celotno vsebino sodbe. Iz navedenih razlogov se je sodišče odločilo, da zahtevo prosilca v celoti zavrne in zavaruje varstvo osebnega in družinskega življenja obtoženca, čemur je tudi namenjen institut izključitve javnosti v kazenskem postopku, saj bi bil dostop do sodbe v celoti v nasprotju z nameni, zaradi katerih se javnost lahko izključi.

Povzetek relevantnih pritožbenih navedb

Dne 24. 7. 2023 je organ zoper odločbo št. Su 487/2023 z dne 14. 7. 2023 prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da iz zavrnitvene odločbe ni razvidno, da bi organ opravil konkreten test oziroma konkretiziral, zakaj anonimizacija dotičnih sodb ne bi mogla doseči svojega učinka. Če bi obveljal argument, da je bilo ime obdolženega nekoč javno objavljeno (ni pa več, saj se seznami tedensko brišejo oziroma jih »povozijo« novi, aktualni seznami) na razporedu obravnav, potem nikoli prav nobena sodba ne bi mogla biti javno objavljena v anonimizirani obliki. To je povsem v nasprotju s prakso slovenskega sodstva, ki na spletnih straneh sodišč ves čas objavlja razpise obravnav, hkrati pa prek portala Sodna praksa objavlja tudi anonimizirane sodbe višjih in vrhovnega sodišča. Organ navaja, da je bila javnost izključena iz naroka na prvi stopnji in seje višjega sodišča, vendar tudi v tem delu ne pojasni prepričljivo, zakaj anonimizacija ne bi mogla doseči svojega cilja.

Organ je pritožbo, z dopisom št. Su 487/2023 z dne 14. 7. 2023, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

1.     Varovani osebni podatki

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta predmet zahteve sodba organa št. I K 20792/2016-97 z dne 2. 3. 2021 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 20792/2016 z dne 23. 9. 2021 (v nadaljevanju obravnavani sodbi), ki izpolnjujeta vse pogoje za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Sporno pa je, ali je zaradi varstva osebnih podatkov treba v celoti zavrniti zahtevo prosilca.

Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je izjema od prosto dostopnih informacij osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. IP je v nadaljevanju ugotavljal, ali je za obdelavo osebnih podatkov v konkretnem primeru podana ustrezna pravna podlaga, ki jo določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22;v nadaljevanju ZVOP-2).

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka člena 4 Splošne uredbe o varstvu podatkov).

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oz. javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 (obdelava osebnih podatkov) in členu 9 Splošne uredbe o varstvu podatkov (obdelava posebnih vrst osebnih podatkov).

Po vpogledu v obravnavani sodbi je IP ugotovil, da vsebujeta različne osebne podatke (osebni podatki obsojenca: ime, priimek, naslov, zaposlitev in druge aktivnosti, zakonski stan, družinski člani …) ter veliko naveznih okoliščin (npr. družinske okoliščine, podrobnejši opis kaznivega dejanja, ...), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino obeh obravnavanih sodb. Na podlagi navedenega IP ugotavlja, da zahtevani sodbi nedvomno vsebujeta varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker IP ni znana pravna podlaga, ki bi določala, da se ti podatki lahko posredujejo javnosti kot prosto dostopne informacije javnega značaja.

2.     Delni dostop

V nadaljevanju je IP ugotavljal, ali je možen t.i. delni dostop do obravnavnih sodb. Ta je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki ureja institut delnega dostopa in določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena (npr. osebne podatke in druge izjeme iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. V konkretnem primeru je bistvenega pomena predvsem drugi del določbe 7. člena ZDIJZ, po kateri se prosilca lahko seznani le z delom dokumenta, vendar samo, če to ne ogrozi njegove zaupnosti. Določilo 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22; v nadaljevanju Uredba) natančneje opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Organ mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih Uredbe ne bi bilo izvedljivo. 19. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oz. drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta torej tehnični in vsebinski vidik.

IP je v konkretnem primeru z vpogledom v zahtevani dokument ugotovil, da ta vsebuje tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu, oziroma v povezavi z drugimi javno dostopnimi informacijami, kot je bolj podrobno pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako IP ocenjuje, da bi zahtevani dokument ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani oziroma navezne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče priti do varovanih osebnih podatkov) popolnoma izgubil svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. Če bi izločili vse varovane osebne podatke in navezne okoliščine, bi namreč ostali le še podatki o sodišču, sodnikih, zapisnikarjih in opravilnih številkah. Glede na vse navedeno je IP zaključil, da izvedba delnega dostopa v obravnavanih sodbah ni mogoča.

IP pojasnjuje, da je pri odločanju smiselno sledil namenu tistih določb ZKP o izključitvi javnosti, katerih namen je v tem, da se zavaruje osebno in družinsko življenje obtoženca (360. člen ZKP v povezavi z 295. členom ZKP). ZKP določa, da so sodbe načeloma javne, saj v drugem odstavku 360. člena določa, da predsednik senata izrek sodbe prebere javno v navzočnosti strank, njihovih zakonskih zastopnikov, pooblaščencev in zagovornika in pove na kratko njene razloge. Vendar pa je izjema od tega pravila določena v četrtem odstavku, ki za primer, če je bila javnost z glavne obravnave izključena, določa, da se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju, pri razglasitvi razlogov sodbe pa senat odloči, ali naj se in koliko izključi javnost. Za odločitev v obravnavanem primeru je bistveno vprašanje, v kolikšnem obsegu je bila pri sojenju javnost izključena.

Zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja je IP, skladno s sodno prakso,[1] pritegnil v postopek razpravljajočega sodnika in z dopisom št. 090-233/2023/2, z dne 26. 7. 2023 pozval Višje sodišče v Ljubljani, da pojasni, ali je bila javnost izključena pri razglasitvi sodbe in pri razglasitvi razlogov sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 20792/2016 z dne 23. 9. 2021. V odgovoru opr. št. Su 121/2023-42, z dne 31. 7. 2023 je Višje sodišče v Ljubljani navedlo, da je bila v obravnavani zadevi dne 23. 9. 2021 opravljena javna pritožbena seja v navzočnosti strank (378. člen ZKP) in ne javna obravnava. Kot izhaja iz zapisnika javne seje, je bila javnost pritožbene seje izključena iz razloga varstva osebnega življenja obtoženca. Sama odločitev pa ni bila razglašena in tako tudi niso bili javno razglašeni razlogi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani. Sprejet je bil le sklep, da bo strankam odločba posredovana preko sodišča prve stopnje.

IP je z dopisom št. 090-233/2023/3, z dne 26. 7. 2023 pozval še organ, da pojasni, ali je bila javnost izključena pri razglasitvi sodbe in pri razglasitvi razlogov sodbe organa št. I K 20792/2016-97 z dne 2. 3. 2021, v zvezi s katero je bila kasneje izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 20792/2016 z dne 23. 9. 2021. Organ je v dopisu št. Su 487/2023, z dne 27. 7. 2023 navedel, da je bila v obravnavani kazenski zadevi izključena javnost naroka za izrek kazenske sankcije. To izhaja iz sklepa, sprejetega na naroku v obravnavani kazenski zadevi. Sklep je protokoliran v zapisniku predobravnavnega naroka (listovne številke od 270 do 279). Organ je v dopisu št. Su 487/2023 z dne 9. 8. 2023 dodatno pojasnil, da se v skladu z 285.č členom ZKP javnost na naroku za izrek kazenske sankcije lahko izključi ob pogojih in po postopku, ki veljajo za izključitev javnosti glavne obravnave. Od začetka zasedanja pa do konca glavne obravnave se v skladu z 295. členom ZKP lahko izključi javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to med drugim potrebno tudi za varovanje morale in varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca. V skladu s 360. členom ZKP se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju tudi, če je bila javnost glavne obravnave izključena, senat pa odloči, ali naj se in koliko izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe. Iz zapisnika izhaja, da so bili razlogi sodbe na naroku predstavljeni strankam in so se omejevali zgolj na okoliščine, ki so vplivale na izbiro in odmero kazenske sankcije, med katerimi pa so tudi osebne okoliščine in družinsko življenje obsojenega. Organ je poudaril, da bi objava sodbe v medijih, pa čeprav anonimizirane z uporabo instituta delnega dostopa, omogočila identifikacijo obsojenega. V zadevi je bil namreč obravnavan zelo specifičen dejanski stan kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojeni spoznan za krivega, zaradi varstva družinskega življenja pa je sodnica javnost izključila. Osebno ime obsojenca je bilo javno objavljeno na seznamu razpisanih narokov skupaj z navedbo opravilne številke, na katero se sklicuje prosilec ter navedbo očitanega kaznivega dejanja. Res je, da se objavljeni seznami razpisanih narokov sproti osvežujejo, vendar pa spletnim iskalnikom ni možno popolnoma preprečiti indeksiranja objavljenih vsebin. Zaradi navedenega obstaja prevelika verjetnost, da bi bila z objavo anonimizirane sodbe omogočena povezava med obsojencem in dejanskim stanom, ki je bil predmet obtožbe in je posledično povzet v krivdoreku ter obrazložitvi sodbe. S tem pa bi bil tudi po mnenju razpravljajoče sodnice v zadevi povsem izvotljen namen izključitve javnosti na naroku, saj bi bilo z objavo sodbe poseženo v moralo in osebno ter družinsko življenje obsojenca.

IP pritrjuje navedbam obeh sodišč, iz katerih izhaja, da je bila javnost pritožbene seje izključena iz razloga varstva osebnega življenja obtoženca, odločitev pa ni bila razglašena in tako tudi niso bili javno razglašeni razlogi Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 20792/2016 z dne 23. 9. 2021. Javnost je bila izključena tudi iz naroka za izrek kazenske sankcije, po zaključku katerega je bila razglašena sodba organa št. I K 20792/2016-97 z dne 2. 3. 2021 v prisotnosti strank postopka. Iz vsega navedenega izhaja, da javnost ni bila prisotna niti na naroku za izrek kazenske sankcije oziroma pritožbeni seji, niti kasneje pri razglasitvi obravnavanih sodb in pri razglasitvi razlogov sodbe. Upoštevaje specifiko konkretne kazenske zadeve se IP strinja tudi, da obstaja prevelika verjetnost, da bi bila z objavo anonimizirane sodbe omogočena povezava med obsojencem in vsebino zahtevanih sodb, s čimer bi zaobšli določbe ZKP, ki dajejo sodišču pravico, da izključi javnost s sojenja, in tako prepreči poseg v moralo in osebno ter družinsko življenje obsojenca. Da je pristojno sodišče opravilo smiselno enako presojo že pred izdajo izpodbijane odločbe, izhaja tudi iz dejstva, da zahtevana sodba Višjega sodišča RS ni objavljena v iskalniku sodne prakse.[2] Gre torej za bistveno drugačno situacijo, kot je v primerih, ko javnost iz sojenja ni izključena, saj se javnost v slednjih primerih ne seznani z osebnimi podatki le preko seznamov razpisanih narokov, temveč je lahko tudi prisotna na sojenju in tako neposredno seznanjena s predmetom obtožbe, krivdorekom in obrazložitvijo sodbe. Kot je pojasnjeno že zgoraj, je bila javnost iz sojenja, na katerega se nanašata zahtevani sodbi, v celoti izključena, zato tudi na podlagi določb ZDIJZ prosilcu oziroma javnosti ni mogoče odobriti dostopa do teh sodb.

3.     Test javnega interesa

V obravnavani zadevi IP ne vidi razlogov, na podlagi katerih bi bilo moč utemeljiti, da je za razkritje podan prevladujoč interes javnosti. Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).

Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek posameznikov, na katere se nanašajo obravnavane sodbe. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do osebnih podatkov, ki jih vsebujeta obravnavani sodbi, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne informacije. Prosilec ni navedel, v čem naj bi bil ta interes, temveč je le na splošno navajal, kakšna je praksa sodišč glede objav anonimiziranih sodb. Po oceni IP v obravnavani zadevi ne gre za podatke, ki bi bili pomembni za širšo javnost (npr. širša tema, ki je v splošnem javnem interesu, poraba javnega denarja, vprašanje javnega zdravja, javne varnosti,..). Glede na to, da se obravnavana zadeva nanaša na sojenje, iz katerega je bila javnost izključena, pa obstaja močan interes, da se obravnavani sodbi ne razkrijeta javnosti. Po oceni IP v tej zadevi ni podanih dovolj argumentov, ki bi tehtanje obrnili v smer javnega razkritja, zato prevladujoč interes javnosti za razkritje ni podan. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS, ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve, pri čemer se vsebina, na katero se nanašata obravnavani sodbi, ne nanaša na te izjemne primere, hkrati pa niti ni bila medijsko odmevna. V obravnavani zadevi torej IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih osebnih podatkov, do katerih je organ z izpodbijano odločbo zavrnil dostop.

4.     Sklepno

IP je na podlagi vseh navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Takšna obveznost IP izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013-18 z dne 11. 9. 2013 (13. točka obrazložitve).

[2]  https://www.sodnapraksa.si