prosilec - Okrožno sodišče v Kranju

POVZETEK:

Organ je zahtevo prosilca za dostop do vseh dokumentov in prilog sodnega spisa zavrnil in se pri tem skliceval na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1512/2018 z dne 23. 9. 2020. Po mnenju organa je uporaba ZDIJZ izključena za dokumente iz sodnih spisov. Prosilec ima možnost, če bo izkazal upravičeno korist, zahtevati vpogled v spisovno dokumentacijo na podlagi 150. člena ZPP. IP je ugotovil, da organ pri odločitvi ni upošteval, da je bila v zadevi X Ips 4/2020 prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sam nastopa kot stranka. Prav tako je odločitev v zadevi opr. št. X Ips 4/2020 temeljila na določbi ZKP, ki je bila kasneje spremenjena na način, da je ne glede na določbe ZKP mogoča zahteva za dostop do informacij javnega značaja po ZDIJZ. Republika Slovenija pa je ratificirala Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, v skladu s katero pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, ki jih imajo. Upoštevajoč vse navedeno je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanega sodnega spisa s prilogami in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. IP je odpravi odločbo prve stopnje in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-115/2023/4

Datum: 3. 7. 2023

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, z vsemi dopolnitvami in spremembami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …(v nadaljevanju prosilec), z dne 28. 3. 2023, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Kranju, Zoisova 2, 4000 Kranj, (v nadaljevanju organ), št. Su 219/2023 z dne 20. 3. 2023, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 28. 3. 2023 se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Kranju, št. Su 219/2023 z dne 20. 3. 2023 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je dne 9. 3. 2023 na organ preko telefaksa naslovil prošnjo za posredovanje informacij javnega značaja, v kateri je zahteval dostop do vseh dokumentov in prilog sodnega spisa opr. št. I Pg 788/2012, v obliki fotokopij.

Dne 20. 3. 2023 je organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je vpogledal v PUND vpisnik in ugotovil, da se pod opr. št. I Pg 788/2012 vodi gospodarski spor, ki ga je reševal organ. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, da imajo pri dostopu do informacij javnega značaja posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. Po mnenju organa se ZDIJZ lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem primeru to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih, pri čemer se organ sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1512/2018 z dne 23. 9. 2020. Po mnenju organa je upoštevaje sodno prakso uporaba ZDIJZ izključena za dokumente iz sodnih spisov. Zahtevani dokumenti se nanašajo na celotno spisovno dokumentacijo v gospodarskem sporu, ki se postopkovno vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Slednji v 150. členu posebej ureja pravico do vpogleda in prepisa dokumentov v spisu. Prosilec tako v gospodarskem sporu, ki se je vodil po določbah ZPP, ne more zahtevati sodnih dokumentov in prilog v skladu z določili ZDIJZ, saj njegovo pravico do vpogleda spisovne dokumentacije posebej ureja procesni zakon, zato se njegova zahteva v celoti zavrne. Za posredovanje spisovne dokumentacije sodnega spisa gospodarskega spora po ZDIJZ ni pravne podlage. Prosilec ima možnost, če bo izkazal upravičeno korist, zahtevati vpogled v spisovno dokumentacijo na podlagi 150. člena ZPP.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 28. 3. 2023 vložil pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev pravil upravnega postopka. Meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj je pomanjkljivo obrazložena. Organ je napačno uporabil materialno pravo, saj ZDIJZ za dokumente sodnih spisov ni izključen, ampak je možen na podlagi 7. člena ZDIJZ delni dostop. Izpolnjene so predpostavke iz 4. člena ZDIJZ, da dokument izvira iz delovnega področja organa, da obstaja in se nahaja v obliki dokumenta, čemur pa je pritrdil tudi organ v izpodbijani odločbi. Upravičenje do dostopa prosilec utemeljuje na 39. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave RS), sklicuje se na 42. člen Listine Evropske unije. Navaja, da je javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb povzdignjeno v ustavno kategorijo v 24. členu Ustave RS in da vsaka javna sodba ni več le spisovni podatek, temveč postane zaradi svoje javne narave predmet javnosti, njenega javnega obravnavanja, komentiranja, kritiziranja. Meni, da sodna veja oblasti iz dostopa do informacij javnega značaja ni izključena, kar podkrepi s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki v 6. (podatek pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški) in 8. točki (sodni postopki) obravnava izjeme od dostopa do dokumentov in navaja, da če bi zakonodajalec štel, da se dostop do informacij javnega značaja na dostop do dokumentov iz sodnih spisov ne nanaša, potem ne bi uzakonil navedene izjeme. Meni, da je sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru napačno, saj je bila navedena sodna odločitev presežena in sprejeta v takratnem pravnem kontekstu. Prav tako je zakonodajalec določbo 128. člena ZKP, na kateri navedena sodba Vrhovnega sodišča temelji, spremenil. Prosilec meni, da so določbe ZDIJZ specialnejše in glede na prej sprejeti predpis ZPP tudi novejše, zato je bil namen zakonodajalca, da se tudi na področju pravdnih spisov dostop na podlagi ZDIJZ omogoči. S spremembo ZKP pa je zakonodajalec jasno izrazil namen, da se tudi za področje dostopa do sodnih spisov omogoči dostop do informacij javnega značaja, za ta namen pa ni treba spreminjati vseh procesnih predpisov. Ob tem dodaja, da je dostop do sodnih spisov pomemben tudi zaradi enotne sodne prakse sodišč kot ustavnopravne vrednote.

V zvezi s prejeto pritožbo zoper izpodbijano odločbo je organ ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 219/2023 z dne 17. 4. 2023, poslal IP v reševanje. Na poziv IP št. 090-115/2023/2 z dne 18. 4. 2023 je organ z dopisom št. Su 219/2023 z dne 24. 4. 2023 poslal zahtevane dokumente.

Pritožba je utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Prosilec je od organa zahteval posredovanje vseh dokumentov in prilog sodnega spisa opr. št. I Pg 788/2012. IP ugotavlja, da je prosilec navedeno zahtevo z dne 9. 3. 2023 vložil na podlagi določb ZDIJZ. Organ je to zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda, sodišča namreč zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kadar je torej dostop do dokumenta presojan z vidika ZDIJZ, je pritožbena presoja takšne odločitve v pristojnosti IP.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 (v nadaljevanju odločitev Vrhovnega sodišča). Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa prosilec po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sam nastopa kot stranka. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

IP se strinja, da je pomembno upoštevati odločitev Vrhovnega sodišča, vendar pa ne v delu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, temveč v delu, s katerim je Vrhovno sodišče, svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« Vrhovno sodišče se je v omenjeni sodbi torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbo takrat veljavnega 128. člena ZKP. Iz citiranega dela odločitve Vrhovnega sodišča po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih. Ob tem IP dodaja, da je treba pri uporabi sodne prakse kot pravnega vira za odločitev v konkretnem primeru upoštevati, da se je zakonodaja, na kateri odločitev Vrhovnega sodišča, temelji, spremenila. ZKP je bil z novelo ZKP-O v 128. členu dopolnjen na takšen način, da se je dodal 12. odstavek. Ta določa, da v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, lahko, ne glede na določbe tega zakona (ZKP op. IP), vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah. Navedena sprememba in dopolnitev ZKP je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020 in je začela veljati 13. 1. 2021. Prav tako je organ spregledal, da iz odločitve Vrhovnega sodišča izhaja, da za vodenje pritožbenega postopka ni pristojen IP. Kot določa drugi odstavke 150. člena ZPP, je v primeru, ko je postopek (v gospodarskem sporu) končan, predsednik oziroma predstojnik sodišča oziroma oseba na sodišču, ki ga predsednik določi, pristojna odločati o vpogledu v spis. Zoper zavrnilno odločitev o vpogledu v spis ni pritožbe, glede na odločitev Vrhovnega sodišča, je možen upravni spor (2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Dosledno upoštevanje odločitve Vrhovnega sodišča bi privedlo do tega, da bi organ v obravnavani zadevi moral odločiti na podlagi določbe 150. člena ZPP, zoper njegovo odločitev pa ne bi bilo pritožbe na IP, ampak bi bil možen upravni spor.

Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati iz Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člena Sodnega reda, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red v 5. členu govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, medtem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZPP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZPP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 239., 321 in 322. členu. Iz prvega odstavka 239. člena ZPP izhaja, da je glavna obravnava javna. Prvi odstavek 321. člena pa določa, da se sodba izda in razglasi v imenu ljudstva. V primeru, kadar se sodba razglasi, prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe (prvi odstavek 322. člena ZPP).

Izhajajoč iz navedenega je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča organe vseh treh vej oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij. Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Takšno stališče pa izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča (Glej npr sodbo opr. št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010, stran 4). Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 150. člen ZPP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilec v zahtevi za dostop do sodnega spisa skliceval na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretnih zahtevanih dokumentov po postopku, kot ga določa ta zakon.

Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP (oziroma aplicirano na konkretni primer v tem kontekstu smiselno enaka določba 150. člena ZPP) v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna odločitev Vrhovnega sodišča. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja. Celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 150. člena ZPP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ.

Prav tako je bil v Uradnem listu št. 16/2023 z dne 7. 2. 2023 objavljen Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov. Državni zbor je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Po določbah Konvencije so vsi uradni dokumenti načeloma javni in se od tega odstopa samo zaradi varovanja drugih pravic in legitimnih interesov. Med javne organe Konvencija šteje: vlado in upravne organe na državni, regionalni in lokalni ravni, zakonodajne in pravosodne organe, kadar izvajajo upravne funkcije v skladu z notranjim pravom in fizične ali pravne osebe, kadar opravljajo naloge upravnega organa. Konvencija določa, da lahko s posebno izjavo država podpisnica določi, da »javni organi« vključuje tudi: zakonodajne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi, pravosodne organe v zvezi z njihovimi drugimi dejavnostmi ter fizične ali pravne osebe, kadar izvajajo javne funkcije ali poslujejo z javnimi sredstvi v skladu z notranjim pravom. Iz Zakona o ratifikaciji izhaja, da je Republika Slovenija podala posebno izjavo, ki vključuje vse tri točke. To pomeni, da Republika Slovenija zakonodajnih in pravosodnih organov ni zavezala le k posredovanju dokumentov, ki se nanašajo na upravne funkcije, ampak na vse dokumente, ki jih imajo. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost h ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost. V obravnavanem primeru je organ spregledal določbe ratificirane Konvencije, ki pravosodne organe zavezujejo k posredovanju vseh dokumentov, ki jih imajo.

Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanega sodnega spisa s prilogami in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil s sklicevanjem na stališče v sodbi X Ips 4/2020 in posledično 150. člena ZPP, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih delov zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral.

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je organ zmotno oz. nepopolno ugotovil dejstva, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

Glede na to, da organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti, je organ tisti, ki najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi podatki (npr. ali je sodni postopek, na katerega se nanaša zahteva prosilca, še v teku, v katerih delih zahtevani dokumenti vsebujejo že javno objavljene informacije, kakšne posledice bi povzročila javna dostopnost do zahtevanih dokumentov, …), je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

V skladu s tretjim odstavkom 251. členom ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ bo moral v ponovljenem postopku, v katerem bo odločal na podlagi določb ZDIJZ, upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

V ponovljenem postopku se mora organ glede zahtevanih dokumentov, za posamezne podatke v tej dokumentaciji in ne kar pavšalno glede celotnega dokumenta, opredeliti do naslednjih vprašanj:

1. ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

2. če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovljenem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

Pri dostopu mora presoditi, ali obstojijo izjeme, ki jih določata 5.a in 6. člen ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ je dolžan presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16 v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokumente v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Ker se za postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, skladno s prvim odstavkom 21. člena ZDIJZ, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je organ v okviru procesnega vodenja upravne zadeve upravičen, da v postopek povabi tiste subjekte, za katere presodi, da bi na njihove pravice ali pravne koristi lahko vplivala odločba. Skladno s 44. členom ZUP je namreč organ dolžan ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

IP je na podlagi uvodoma navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka