prosilec - Okrožno sodišče v Kopru

POVZETEK:

Organ je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih sodb zaradi varstva osebnih podatkov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zadevni sodbi nedvomno obsegata vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb ter veliko naveznih okoliščin (opisi osebnega razmerja med bivšima zakoncema, vključno z ustvarjanjem skupnega premoženja, razmerja do otrok, …, in to tako z vidika pravdnih strank kot tudi prič), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, še posebej pravdni stranki. Nadalje je IP ugotovil tudi, da niso podani razlogi za razkritje zadevnih sodb niti po 1. alineji prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in niti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP pa je ugotovil tudi, da zahtevani sodbi vsebujeta tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu. Prav tako pa je ocenil, da bi zahtevani sodbi, ob uporabi instituta delnega dostopa, popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imeli več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost. IP je tako pritožbo prosilca zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-13/2025/7

Datum: 4. 2. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 24. 12. 2024 (v nadaljevanju: prosilec), zoper odločbo OKROŽNEGA SODIŠČA V KOPRU, Ferrarska ulica 9, 6000 Koper (v nadaljevanju: organ), št. Su 250/2024-39 z dne 20. 12. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilca z dne 24. 12. 2024 zoper odločbo OKROŽNEGA SODIŠČA V KOPRU, št. Su 250/2024-39 z dne 20. 12. 2024, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je z zahtevo z dne 29. 11. 2024 zahteval sodno odločbo, ki se je pri organu vodila pod opr. št. P 296/2028. Kot obliko seznanitve je določil e-zapis.

(2) Organ je o zahtevi prosilca izdal odločbo št. Su 250/2024-39 z dne 20. 12. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero jo je v celoti zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je uvodoma povzel zahtevo prosilca, določbo in pomen prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ter izjemo od dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve je nato izpostavil Splošno uredbo o varstvu podatkov[1] in Zakon o varstvu podatkov (v nadaljevanju: ZVO-2) ter določbi prve in druge točke 4. člena navedene uredbe, ki opredeljujeta pojem osebnega podatka in njegovo obdelavo. Nadalje je organ ugotovil, da prosilec zahteva dostop do sodne odločbe, s katero je organ odločil o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju, in da dostopa ne more omogočiti na način, ki bi ustrezno varoval osebne podatke strank v tem pravdnem postopku. Celotna obrazložitev je namreč usmerjena v razčlenitev premoženja strank in jasno nakazuje na njuno identiteto. Organ sicer domneva, da identiteta strank prosilcu ni nepoznana in bi v tem primeru predložitev sodne odločbe predstavljala prehud poseg v dostojanstvo strank in v obseg njunega premoženja. Pripomnil je, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o informaciji javnega značaja, saj pri pravdnih strankah ne gre za osebe, zavezane k poročanju o stanju premoženja (ko so to npr. funkcionarji). Organ je presodil tudi, ali je za obdelavo osebnih podatkov podana ena od pravnih podlag, ki jo določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6, in ugotovil, da v obravnavani zadevi ni podane nobene od relevantnih pravnih podlag, po kateri bi bilo posredovanje zadevnih osebnih podatkov zakonito.

(3) Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 24. 12. 2024, ker meni, da je organ kršil pravila postopa in nepravilno uporabil materialno pravo. Najprej je izpostavil, da organ ni odločil o stroških postopka, kar po mnenju prosilca predstavlja kršitev določb prvega odstavka 118. člena in petega odstavka 213. člena ZUP. Navedel je, da je takšno pomanjkljivo odločanje v nasprotju z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP, saj stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo. Nadalje je navedel, da je organ napačno ocenil, da zahtevane sodne odločbe ni mogoče niti delno anonimizirati, in izpostavil določbo 7. člena ZDIJZ. Po oceni prosilca se namreč organ ni opredelil do tega, ali je mogoče iz dokumenta izločiti osebne podatke in zakaj ne, sploh pa se ni opredelil do tega, zakaj ne bi bila mogoča anonimizacija odločbe. Poudaril je še, da organ tudi ni opravil tehtanja javnega interesa za razkritje zahtevanega dokumenta, čeprav bi po mnenju prosilca razkritje sodne odločbe, vsaj izreka, služilo javnemu interesu po transparentnosti dela sodišč. Organ se po navedbi prosilca tudi ni opredelil do tega, ali je bila javnost iz obravnave izključena ali ne. Po praksi IP anonimizacija osebnih podatkov zadostuje za zaščito zasebnosti, hkrati pa omogoča uresničitev pravice dostopa do informacij javnega značaja. Upoštevaje navedeno je prosilec zaključil, da je organ nepopolno in pomanjkljivo ocenil dejansko stanje, kar predstavlja kršite pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 237. člena ZUP in odločbo pomanjkljivo obrazložil oziroma že iz izreka izpustil obvezen element (odločanje ostroških) in se do odločitve o stroških postopka ni opredelil v obrazložitvi, kar opredeljuje ZUP v 4. točki prvega odstavka 237. člena kot kršitev pravil postopka. Meni pa tudi, da je organ z zavrnilno odločbo, kršil materialni predpis (ZDIJZ) in sicer drugi odstavek 6. člena, zaradi ker ni opravil testa interesa, oziroma ga je opravit pomenljivo in zavrnil tudi delni dostop po 7. členu ZDIJZ.

(4) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. Su 215/2024-42 z dne 10. 1. 2025, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil izpodbijano odločbo in zahtevo. V odstopu je še navedel, da so razlogi, na podlagi katerih je organ zavrnil zahtevo prosilca, pojasnjeni v sami izpodbijani odločbi. Ključni razlog za zavrnitev zahteve je, da je prosilec zahteval dokumentacijo - sodno odločbo, pri čemer je organ po vpogledu v odločbo ugotovil, da se je zadeva vodila zaradi delitve skupnega premoženja dveh fizičnih oseb. Navedel je tudi, da se v pravdnem postopku ni opredeljeval do potrebe po izključitvi javnosti iz obravnave, saj interesa javnosti ni bilo. Organ je sicer s precejšnjo stopnjo verjetnosti prepričan, da so prosilcu stranke postopka znane, saj se v spisu navaja kot priča. Organ je tako posledično ocenil, da je vpogled v sodbo, ki na široko razglablja o premoženjskem stanju pravdnih strank, prehud poseg v njuno zasebnost, saj organ niti z anonimizacijo ni mogel ustrezno zavarovati njunih osebnih interesov in osebnih podatkov.

(5) Na poziva IP, št. 090-13/2025/3 z dne 16. 1. 2025 in št. 090-13/2025/5 z dne 17. 1. 2025, je organ 16. in 20. 1. 2025 posredoval IP zadevne dokumente iz postopka po ZDIJZ ter sodni odločbi iz zadeve št. P 296/2028 z dne 24. 5. in 10. 7. 2023 (v nadaljevanju: Sodbi).

Pritožba ni utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

(6) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanima sodbama razpolaga v materializirani obliki, saj ju je tudi posredoval IP. Pogoji za informacijo javnega značaja so torej izpolnjeni.

(8) Sporno v obravnavanem primeru je, ali je organ odločil pravilno, ko je prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih sodb zaradi varstva osebnih podatkov.

Izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

(9) V skladu z definicijo osebnega podatka po določilu prve točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov) pomeni osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

(10) Upoštevaje navedeno definicijo osebnega podatka IP tako ugotavlja, da zadevni sodbi nedvomno obsegata vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb (ime, priimek, naslov prebivališča, datum rojstva, EMŠO, ….) ter veliko naveznih okoliščin (opisi osebnega razmerja med bivšima zakoncema, vključno z ustvarjanjem skupnega premoženja, razmerja do otrok, …, in to tako z vidika pravdnih strank kot tudi prič), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, še posebej pravdni stranki, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino obeh obravnavanih sodb. Sodbi se namreč nanašata na ugotovitev deleža na skupnem premoženju in plačil med pravdnima strankama. Gre za odločitvi prve in druge stopnje.

(11) IP je tako preveril še, ali je za obdelavo zahtevanih podatkov (posredovanje prosilcu oziroma javnosti) podana ustrezna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je namreč zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi ZVOP-2. Splošna uredba o varstvu podatkov nadalje v 86. členu določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja torej potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

(12) Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je torej dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanih sodbah obstaja pravna podlaga v ZDIJZ.

(13) V obravnavani zadevi je nedvomno, da zahtevani podatki, ki se nanašajo na osebne okoliščine dveh fizičnih oseb v zvezi z delitvijo skupnega premoženja v pravdnem postopku, ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Tega ne navaja niti prosilec. IP je tako v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v obravnavanem primeru mogoče razkriti na podlagi javnega interesa, kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ. Ob tem pa IP poudarja, da se prosilec v zahtevi ni skliceval na prevladujoč interes javnosti, zato ni mogoče slediti njegovemu očitku, da bi bil organ po drugem odstavku 6. člena dolžan tehtati javni interes ob sprejetju odločitve v izpodbijani odločbi. ZDIJZ namreč organa k temu ne zavezuje za vsak posamezni primer. Ob tem IP pripominja, da je v primeru, ko se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega zakona ali če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo, o zadevi na predlog predstojnika odloči vrhovno sodišče, če je zavezano sodišče (drugi odstavek 21. člena ZDIJZ).

Test interesa javnosti

(14) Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, op. IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, op. IP).

(15) Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnega posameznika, na katerega se nanaša zahteva. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

(16) Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do obravnavanih dokumentov na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo to za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne dokumente. Pavšalno sklicevanje prosilca, da bi »razkritje anonimizirane sodne odločbe oziroma vsaj izreka služilo javnemu interesu po transparentnosti delovanja sodišča«, ne zadostuje oziroma po oceni IP kaže celo na individualni interes prosilca. To oceno IP utemeljuje s tem, da prosilec javnega interesa za razkritje zadevne odločitve o delitvi skupnega premoženja dveh fizičnih oseb ni v ničemer konkretno utemeljil. Pa tudi iz njegove navedbe, da bi vsaj javnost izreka služilo javnemu interesu po transparentnosti dela sodišč. Transparentnost dela sodišča s tem sigurno ne bi bil zagotovljena, saj bi bili javnosti znani samo določeni podatki o delitvi skupnega premoženja, ne pa tudi bistvena dejstva in podatki, ki so sodišče pripeljala do takšne odločitve. Po mnenju IP navedbe prosilca nedvomno niso dovolj tehtni argumenti, ki bi presegli razloge, na katerih v obravnavanem primeru temelji utemeljitev varstva osebnih podatkov.

(17) V osnovi je torej podan javni interes po varovanju osebnih podatkov posameznikov kot strank sodnih postopkov, kar pa ne pomeni, da ni v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij iz obravnavanih dokumentov. Torej samo konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena t.i. izjema varstva osebnih podatkov. Vendar pa prosilec v obravnavanem primeru ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za podatke, ki so predmet presoje. Pomen in smisel instituta testa interesa javnosti je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije o vseh podatkih, ki predstavljajo varovane osebne podatke, morale biti dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili namen testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča, ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve.[2] V obravnavani zadevi torej IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje varovanih osebnih podatkov, do katerih je organ zavrnil dostop. Zadevni sodbi se namreč ne nanašata na nobeno od družbeno pomembnih dobrin, ki jih izpostavlja sodna praksa, torej ne na javno varnost, ne na javno zdravje in  življenje ljudi, ne na okoljske podatke, ne na porabo javnih sredstev ipd.. Poleg tega pa je v obravnavanem primeru ugotoviti še, da se sodišče v obravnavanem pravdnem postopku ni opredeljevalo do potrebe po izključitvi javnosti z obravnave ravno iz razloga, da interesa javnosti ni bilo.

(18) V zvezi z načelom javnosti sojenja pa IP poudarja, da Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) sicer določa javnost sojenja, torej da so sodne obravnave javne in da se sodbe izrekajo javno (24. člen Ustave), vendar pa je, po oceni IP, omenjena pravica v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja.[3] Javnost sojenja oziroma javnost sodb ni namenjena pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. Če je ta pravica v prvi vrsti namenjena strankam postopka, potem takšna pravica ne sme omejiti druge ustavne pravice, pravice do varstva osebnih podatkov oziroma varstva pravic zasebnosti, tudi v okviru sodnega postopka, nikakor pa ne prevladati nad postulati odločanja v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja, ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Pravico dobiti informacijo javnega značaja ureja Ustava v drugem odstavku 39. člena, javnost sojenja pa je določena v 24. členu Ustave. Slednji določa tudi, da izjeme (od javnosti, op IP) določa zakon. Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člen Sodnega reda, ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v (kazenskih) postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red pa v 5. členu govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Navedeno pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do informacij javnega značaja. Nasprotno, to pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ, v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo zagotavljajo javnost sojenja, npr. v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) so obravnave praviloma javne. Področna zakonodaja, v obravnavanem primeru ZPP (150. člen), tudi jasno določa, kdo in pod kakšnimi pogoj ima pravico dostopati do dokumentov iz pravdne zadeve. Slednje tako potrjuje navedbe IP, da javnost sojenja a priori ne pomeni tudi javno dostopnost vseh dokumentov posamezne pravdne zadeve. ZPP nadalje določa tudi, da prebere predsednik senata javno izrek sodbe in sporoči na kratko razloge sodbe, kadar se sodba razglasi, in če je bila javnost glavne obravnave izključena, se izrek sodbe vselej javno prebere, sodišče pa odloči, ali in koliko naj se izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe (322. člen).

(19) IP tako zaključuje, da v obravnavanem primeru interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ do razkritja vsebine zahtevanih sodb ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razlogov, zaradi katerih je informacija zavarovana kot izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP ob tem ponovno poudarja, da sta predmet zahteve Sodbi, ki po vsebini nedvomno posegata v zasebnost fizičnih oseb, saj je bil predmet obravnave premoženjsko (in tudi osebno) razmerje med pravdnima strankama (dinamika njunih medsebojnih odnosov, odnosa do otrok, ustvarjanje skupnega premoženja oziroma prispevki vsakega od njiju ipd).

(20) IP je tako presodil še, ali je možen t.i. delni dostop do obravnavnih sodb.

Delni dostop

(21) Institut delnega dostopa ureja ZDIJZ v 7. členu ZDIJZ, ko določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena (npr. osebne podatke in druge izjeme iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.

(22) V obravnavanem primeru je bistvenega pomena predvsem drugi del določbe 7. člena ZDIJZ, po kateri se prosilca lahko seznani le z delom dokumenta, vendar samo, če to ne ogrozi njegove zaupnosti. Določilo 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba) natančneje opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Organ mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih Uredbe ne bi bilo izvedljivo. 19. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oz. drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta torej tehnični in vsebinski vidik.

(23) IP z vpogledom v zahtevani sodbi ugotavlja, da ti vsebujeta tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu. Prav tako IP ocenjuje, da bi zahtevani sodbi ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani oziroma navezne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče priti do varovanih osebnih podatkov) popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost. Če bi izločili vse varovane osebne podatke in navezne okoliščine, bi namreč ostali le še podatki o sodišču, sodnikih, zapisnikarjih, opravilnih številkah in pravni podlagi. Da pa želi prosilec vsebino Sodb pa povsem nedvoumno izhaja tudi iz njegovih pritožbenih navedb, ko navaja razlog javnega interesa za razkritje zahtevanih podatkov.

(24) Upoštevaje navedeno IP v obravnavanem primeru zaključuje, da izvedba delnega dostopa v obravnavanih sodbah ni mogoča (in ne smiselna).

Stroški postopka na prvi stopnji

(25) IP lahko sledi pritožbenim navedbam prosilca, da je organ v izreku izpustil obvezen element, in to je odločanje o stroških, ter se do odločitve o stroških postopka ni opredelil niti v obrazložitvi, kar  opredeljuje ZUP v 4. točki prvega odstavka 237. člena kot kršitev pravil postopka, vendar IP nadalje ugotavlja še, da ta pomanjkljivost izpodbijane odločbe ni bistvena kršitev. IP torej ugotavlja, da ne gre za kršitev, ki bi zahtevala odpravo odločbe. Ta kršitev namreč v ničemer ni mogla in ni vplivala na samo odločitev organa glede dostopa do Sodb, poleg tega pa prosilec v zahtevi niti ni priglasil stroškov. V skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, torej je prosilec dolžan svoje stroške kriti sam. Premoženjske stroške, ki nastanejo upravnemu organu (za plače, pisarniški material, čiščenje prostorov, …), torej v tem primeru sodišču, pa krije vedno vsak upravni organ sam.

(26) Prosilec tako v tem delu pritožbe po oceni IP nima niti pravnega interesa za pritožbo, ne iz formalnega in ne materialnega vidika. Izpodbijana odločba glede stroškov postopka na prvi stopnji namreč ni v škodo prosilca in ne odstopa v tem delu od odločbe, katere izdajo je zahteval. Kot že navedeno, prosilec stroškov ni priglasil. Prav tako pa je ugotoviti, da ni podan niti materialni interes prosilca za pritožbo. Manjko ugotovitve v izreku izpodbijane odločbe, da stroški v postopku niso nastali, v ničemer ne vpliva na njegov pravni položaj v postopku, ne na njegove pravice in ne na njegove obveznosti. Prosilec je sicer navedel v pritožbi, da takšno pomanjkljivo odločanje onemogoča učinkovito pravno varstvo ter da odločitev o stroških vpliva na pravni položaj stranke, vendar so te navedbe pavšalne. Prosilec namreč ni teh navedb z ničemer konkretno utemeljil, saj jih dejansko niti ni mogel, kot to izhaja iz predhodnih navedb IP o stroških postopkov po ZDIJZ in tega postopka.

Sklepno

(27) IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag pritožbi prosilca zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe, in sicer na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP.

(28) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(29) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] UREDBO (EU) 2016/679 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[2] Npr.  Upravnega sodišča št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, opr. št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, ipd.

[3] Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 270-273.