prosilec - Okrajno sodišče v Kopru

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je prosilec na organ naslovil zahtevo za posredovanje dveh sklepov o dedovanju. Organ je dostop do slednjih zavrnil zaradi izjeme varstva osebnih podatkov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je odločitev organa pravilna, saj zahtevana dokumenta vsebujeta tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, ker bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-162/2025/4

Datum: 23. 5. 2025

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……. (v nadaljevanju prosilec), z dne 10. 4. 2025, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Kopru, Ferrarska 9, 6000 Koper (v nadaljevanju organ), št. Su 167/2025  z dne 9. 4. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1.     Pritožba prosilca z dne 10. 4. 2025 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Kopru, št. Su 167/2025  z dne 9. 4. 2025, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Prosilec je dne 10. 3. 2025, na podlagi določb ZDIJZ, na organ naslovil zahtevo za posredovanje:

- sklepa o dedovanju v zadevi, ki se pri organu vodi pod opr. št. D 466/2018 ter

- sklepa o dedovanju v zadevi, ki se pri organu vodi pod opr. št. D 458/2024.

Z zahtevanimi dokumenti se je želel seznaniti v elektronskem zapisu.

(2) O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. Su 167/2025 z dne 9. 4. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tj. izjeme varstva osebnih podatkov, zavrnil posredovanje zahtevane dokumentacije. V obrazložitvi slednje je povzel posamezne določbe ZDIJZ in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ter hkrati navedel, da je bilo ob pregledu odločb ugotovljeno, da ne moreta biti predloženi prosilcu na način, ki bi ustrezno varoval osebne podatke strank v postopku. Izreka in celotni obrazložitvi sta usmerjeni v določitev obsega zapuščine, dedičev, dednega dogovora oziroma vsebine oporoke in sodne poravnave ter tako jasno nakazujeta na identiteto zapustnikov in dedičev. V obeh primerih bi predložitev sodnih odločb predstavljala prehud poseg v dostojanstvo strank in v obseg njihovega premoženja, pri čemer tu ni moč govoriti o informaciji javnega značaja, saj pri strankah po podatkih sodišča ne gre za osebe, ki so zavezane k poročanju o stanju svojega premoženja. Ker je ugotovil, da nobena od pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov, navedenih v prvem odstavku člena 6 Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, ni podana, je zahtevo prosilca zavrnil.

(3) Zoper navedeno odločitev je prosilec dne 10. 4. 2025 vložil pritožbo. Meni, da je prišlo na prvi stopnji do kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega predpisa, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako in v kolikšni meri je organ presojal možnost delnega dostopa do zahtevanih dokumentov. Izpostavlja, da je na spletnem portalu Sodne prakse, ki ga upravlja Vrhovno sodišče RS, mogoče najti več primerov sodb instančnih sodišč, ki odločajo o pritožbi v zapuščinskih postopkih. Iz tega je mogoče sklepati, da obstajajo tehnične in vsebinske možnosti za prekritje varovanih podatkov tudi v sklepih o dedovanju. Nadalje navaja, da organ ni odločil o stroških postopka, kar predstavlja kršitev določb prvega odstavka 118. in 213. člena ZUP, ki zahtevata, da mora organ v odločbi, s katero se postopek zaključi, odločiti o stroških postopka, tudi če v postopku posebni stroški niso nastali. Navedena opustitev predstavlja kršitev po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZDIJZ.  

(4) Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP.

(5) IP je pri obravnavi pritožbe ugotovil, da ne razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami, zato je organ pozval k posredovanju zahtevane dokumentacije. Dne 18. 4. 2025 je organ IP dostavil sklep o dedovanju opr. št. D 466/2018 ter sklep o dedovanju opr. št. D 458/2024.

Pritožba ni utemeljena.

(6) IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) Kot že zgoraj navedeno, je prosilec od organa zahteval posredovanje dveh sklepov o dedovanju, pri čemer je ta njegovo zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov. IP je zato v nadaljevanju presojal, ali je ta izjema podana.

(8) ZDIJZ v 3. točki prvega odstavka 6. člena določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Na področju varstva osebnih podatkov se v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov) ter Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju ZVOP-2).

(9) Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 4, pododstavek (1), določa, da je osebni podatek katerakoli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

(10) Glede na navedeno ni dvoma, da podatki, vsebovani v obeh sklepih, izpolnjujejo merila za osebni podatek. IP je namreč z vpogledom v posredovana sklepa ugotovil, da slednja obsegata vrsto osebnih podatkov fizičnih oseb, tako umrlih, kot tudi še živečih (npr. ime, priimek, naslov prebivališča, datum rojstva, EMŠO, ….) ter veliko naveznih okoliščin (npr. opisi osebnega razmerja med zapustnikom in dediči, obseg zapuščine, način dedovanja (oporoka/zakon), vsebina oporoke, vsebina sodne poravnave itd...)), iz katerih je mogoče določiti posamezne osebe, še posebej zapustnika, vse to pa se prepleta skozi celotno vsebino obeh obravnavanih sklepov o dedovanju.

(11) Ker je obdelava osebnih podatkov zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6, pri čemer se na to pravno podlago v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi ZVOP-2, je IP preveril, ali je za obdelavo zahtevanih podatkov (posredovanje prosilcu oziroma javnosti) podana ustrezna pravna podlaga. Splošna uredba o varstvu podatkov v 86. členu določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja torej potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

(12) V skladu z definicijo obdelave osebnih podatkov razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (glej na primer odločbo IP št. 090-118/2011/4, z dne 22. 7. 2011, in smiselno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1588-2012-20 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko gre za podatke, ki jih je dopustno razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ); pod določenimi pogoji pa je varovane osebne podatke v skladu s 7. členom ZDIJZ mogoče izločiti iz dokumentov in prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumentov (t. i. institut delnega dostopa). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon, vendar zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z ne anonimiziranimi sklepi organa, IP ni znana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se akti sodišč lahko posredujejo prosilcem skupaj z osebnimi podatki in bi tako predstavljal pravno podlago za njihovo razkritje.

(13) IP ugotavlja, da zahtevani podatki, ki so vsebovani v sklepu o dedovanju in se nanašajo na osebne podatke in okoliščine zapustnikov in dedičev, ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, pri čemer slednjega v svojih vlogah ne zatrjuje niti prosilec. Ravno nasprotno, prosilec namreč v pritožbi navaja, da se strinja z odločitvijo organa, da je v sklepih o dedovanju moč pričakovati veliko osebnih podatkov in tako imenovanih »navezujočih« se podatkov, iz katerih je potenicialno mogoče prepoznati identiteto posameznih strank v postopku in zapustnikov. Kljub temu pa organu očita, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako in v kolikšni meri je slednji presojal uporabo instituta delnega dostopa.

(14) ZDIJZ ureja institut delnega dostopa v 7. členu, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena (npr. osebne podatke in druge izjeme iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.

(15) Določba 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22; v nadaljevanju Uredba) natančneje opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Organ mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih Uredbe ne bi bilo izvedljivo. Slednja namreč v 19. členu določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oz. drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek). Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta torej tehnični in vsebinski vidik.

(16) IP je vpogledal v posredovana sklepa o dedovanju in ugotovil, da slednja vsebujeta tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih osebnih podatkov, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo zaupni (varovani) podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu. Prav tako IP ocenjuje, da bi zahtevana sklepa o dedovanju ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani oziroma navezne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče priti do varovanih osebnih podatkov) popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imela več svoje vsebine, in bi bila zato brez posebne vrednosti za prosilca oziroma javnost. Če bi izločili vse varovane osebne podatke in navezne okoliščine, bi namreč ostali le še podatki o sodišču, sodnikih, opravilnih številkah in pravni podlagi. Iz pritožbenih navedb prosilca namreč izhaja, da se želi seznaniti z vsebino zahtevanih sklepov o dedovanju (npr. organu očita, da se ni konkretno opredelil do uporabe instituta delnega dostopa). Na podlagi vsega navedenega IP ugotavlja, da izvedba delnega dostopa v predmetnem primeru ni mogoča, niti smiselna.

(17) Nadalje IP pritrjuje pritožbeni navedbi prosilca glede stroškov postopka in obstoja razloga za izpodbijane odločbe po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, vendar IP ugotavlja, da navedena pomanjkljivost izpodbijane odločbe ne predstavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP). V obravnavanem primeru ne gre za kršitev, ki bi zahtevala odpravo odločbe. Ta kršitev namreč v ničemer ni mogla in ni vplivala na samo odločitev organa glede dostopa do zahtevanih dokumentov, prav tako pa prosilec v zahtevi ni priglasil stroškov. V skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, torej je prosilec dolžan svoje stroške kriti sam. Premoženjske stroške, ki nastanejo upravnemu organu (za plače, pisarniški material, čiščenje prostorov, …), torej v tem primeru sodišču, pa krije vedno vsak upravni organ sam. Izpodbijana odločba glede stroškov postopka na prvi stopnji namreč ni v škodo prosilca in ne odstopa v tem delu od odločbe, katere izdajo je zahteval. Dejstvo, da organ v izreku izpodbijane odločbe ni odločil o stroških postopka, v ničemer ne vpliva na pravni položaj prosilca v postopku, ne na njegove pravice in ne na njegove obveznosti.

(18) V zvezi s pritožbeno navedbo prosilca, da je na spletnem portalu Sodne prakse mogoče najti več primerov instančnih sodišč, ki odločajo o pritožbi v zapuščinskih postopkih, IP pojasnjuje, da je pravna podlaga za tovrstno objavo podana v področni zakonodaji (npr. Zakon o sodiščih, Sodni red, …), ki ureja druge pravice in zasleduje drug namen, kot je to pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato je konkretna navedba prosilca za ta postopek irelevantna.    

(19) Na podlagi vsega navedenega IP ugotavlja, da je odločitev organa pravilna, zato je pritožbo prosilca na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil.

(20) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(21) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Mevlida Deljanin, univ. dipl. prav.

asistentka svetovalca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke