prosilec - Občina Sežana

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca iz razloga, ker je ocenil, da je zahteva prosilca šikanoznega značaja in gre za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.  IP je v pritožbenem postopku presodil, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane, zato je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-200/2024/2

Datum: 12. 6. 2024

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …, (v nadaljevanju prosilec), z dne 23. 5. 2024, zoper odločbo Občine Sežana, Partizanska cesta 4, 6210 Sežana (v nadaljevanju organ), št. 090-6/2024-2 z dne 21. 5. 2024, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 23. 5. 2024 zoper odločbo Občine Sežana, št. 090-6/2024-2 z dne 21. 5. 2024, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 28. 4. 2024 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, s katero je zahteval:

-       izpis vseh izdatkov za najem vozil za potrebe medobčinskega redarstva ter z njimi povezanimi stroški od leta 2015;

-       vse pogodbe vezane na najem vozil za potrebe medobčinskega redarstva od leta 2015;

-       razpisne pogoje in prispelo dokumentacijo za najem vozil za potrebe medobčinskega redarstva, vključno s ponudbami morebitnih neizbranih ponudnikov ter krajšo utemeljitvijo zakaj le-ti niso bili izbrani;

-       število voznikov, ki so bili oglobljeni z vozili iz zgoraj omenjenih pogodb od 2015 do danes.

Zahtevane dokumente je želel prejeti po elektronski pošti.

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. 090-6/2024-2 z dne 21. 5. 2024. V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca, navedel definicijo informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, povzel določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ in pojasnil, da je prosilec pred obravnavano zahtevo že dne 25. 5. 2023 vložil  zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki se je nanašala na posredovanje podatkov povezanih z redarjem, kateri je organ kljub dejstvu, da je zapis vseboval negativne vrednostne sodbe, povezane z organi pregona, ugodil in prosilcu posredoval zahtevano dokumentacijo. Organ je navedel, da je odgovoru sledila vrsta žaljivih sporočil in groženj prosilca, naslovljenih osebno na direktorico občinske uprave. V enem izmed zapisov je prosilec navedel: »Dober dan, lažnjiva direktorica občinske uprave, …, še vedno čakam na vaše potrdilo. Sama me silite v to situacijo. In verjemite, da ne bom odnehal, dokler pravici ne bo zadoščeno. Očitno je, da ste lagala. Je tako težko priznati in se opravičiti? Takšni ljudje zasedate najvišje položaje v državnem aparatu? Res ni presenečenj, da je Slovenija, kjer je. V tujini s takšnim odnosom ne bi prišla daleč, mogoče do azilnega centra ali na karitas? Je župan že obveščen o vašem pritlehnem in arogantnem odnosu do javnosti? Naj vam sporočim, draga …, NISTE nedotakljiva! In to vam bom dokazal, pa naj stane kolikor hoče. Samo za informacijo vam povem, da mi čas in denar ne predstavljata ovire. V pričakovanju odgovora!» Organ je navedel, da iz zapisa izhaja, da je prosilec javno uslužbenko označil za lažnivo, jo opozoril, da ni nedotakljiva, kar je subjektivno mogoče razumeti kot grožnjo v smislu določb Kazenskega zakonika. Prav nikakršnega dvoma ni, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Da gre v obravnavanem primeru za prosilčevo zahtevo šikanoznega značaja v smislu 5. člena ZDIJZ, ne dokazuje zgolj žaljiva vsebina na račun dela javne uslužbenke, temveč je podcenjujoč ton zaznati tudi do dela institucij kot sta azilni dom in Karitas, saj je analogno mogoče sklepati, da gre za instituciji, ki zaposlujeta po trditvah prosilca, najslabši kader. Organ je zaključil, da namen prosilca ni dostop do informacij javnega značaja zaradi izvrševanja pravno zavarovanega upravičenja, temveč prekomerno zasipanje organa z delom in ga tako ovirati pri opravljanju njegovih nalog.

Dne 23. 5. 2024 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-6/2024-2 z dne 21. 5. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je izrazil svoje razmišljanje o delu direktorice občinske uprave, pri tem pa navedel, da če jo nekdo označi za lažnivo direktorico, sekundo po tem, ko jo je dobil na laži, je to preprosto dejstvo, kar ne sme razumeti kot žalitev ali celo grožnjo, kot je bilo to navedeno v izpodbijani odločbi, prav tako mora kot uradna oseba znati prenesti kritiko. Prosilec je navedel, da je direktorica v službi ljudstva in ne obratno. Prosilec je še opozoril na prakso IP in prakso Upravnega sodišča glede zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-5/2024-4 z dne 29. 5. 2024, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Iz pritožbe prosilca izhaja, da prereka izpodbijano odločbo v celoti.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

1.     O zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja

Organ lahko v skladu s 5. odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

IP najprej poudarja, da 5. odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve vloge v dveh primerih, in sicer:

(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali

(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Organ je z izpodbijano odločbo obravnavano zahtevo zavrnil iz drugega razloga, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal ta razlog zavrnitve.

Pri tem je treba vedeti, da ZDIJZ v zvezi s prvim razlogom (tj. zlorabo pravice) ne določa konkretnih elementov oz. kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezni prosilec, zato se pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upoštevajo kriteriji, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Presoja drugega razloga (torej šikanoznosti) zavrnitve zahteve oz. zahtev pa pomeni pravni premislek organa, ki ga ta opravi upoštevajoč navedbe v konkretni zahtevi, ki jih primerja z osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku.

Po navedbah organa je presojana zahteva prosilca šikanozna, ker je žaljiva do dela javne uslužbenke in do dela institucij kot sta azilni dom in Karitas, ki naj bi po trditvah prosilca zaposlovali najslabši kader. IP v zvezi s temi navedbami povzema sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017, iz katere izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd…Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP, izhaja pa tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, nagajivost, šikaniranje ipd., izhajajo torej iz sodne prakse, prakse IP in tudi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ-C.

Dalje iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009 izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Glede na navedeno pa IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora obravnavane pravice. Presoja obstoja zlorabe pravice je institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba torej razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.

V obravnavani zadevi je organ presodil, da je prosilčeva zahteva z dne 28. 4. 2024 šikanoznega značaja, ker so navedbe v zahtevi prosilca šikanozne in žaljive do dela direktorice občinske uprave in drugih javnih inštitucij (azilni dom, Karitas). Po mnenju organa prosilec v zahtevi žali organ in javno uslužbenko ko v enem od zapisov navaja:  »Dober dan, lažnjiva direktorica občinske uprave, …, še vedno čakam na vaše potrdilo. Sama me silite v to situacijo. In verjemite, da ne bom odnehal, dokler pravici ne bo zadoščeno. Očitno je, da ste lagala. Je tako težko priznati in se opravičiti? Takšni ljudje zasedate najvišje položaje v državnem aparatu? Res ni presenečenj, da je Slovenija, kjer je. V tujini s takšnim odnosom nebi prišla daleč, mogoče do azilnega centra ali na karitas? Je župan že obveščen o vašem pritlehnem in arogantnem odnosu do javnosti? Naj vam sporočim, draga …, NISTE nedotakljiva! In to vam bom dokazal, pa naj stane kolikor hoče. Samo za informacijo vam povem, da mi čas in denar ne predstavljata ovire. V pričakovanju odgovora!»

IP tem razlogom, s katerimi je organ utemeljeval zlorabo pravice zaradi šikanoznosti vloge, v konkretnem primeru ne more slediti, saj so navedbe organa posplošene in brez konkretne utemeljitve, prav tako navedbe, ki jih je organ prepoznal kot šikanozne, niso del zahteve z dne 28. 4. 2024. Pri tem IP opozarja na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi III U 117/2021-38, v kateri je navedlo, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti[1]. Varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretne uradne osebe, temveč sta varovani dobrini zaupanje v upravne organe in njihova avtoriteta. Objektivno merilo pri presoji, ali je vloga žaljiva je, ali je izjavljanje v vlogi tako, da lahko ogrozi oziroma spodkoplje avtoriteto in ugled organa ali uradne osebe, pri tem zadostuje, če vlagatelj žali delo organa ali uradne osebe na splošno. Pri tem se IP strinja z organom, da je prosilec uporabil neprimerno izražanje svojega nestrinjanja z ravnanjem in odločitvijo organa. Prosilec ima sicer nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivne vrednostne sodbe posameznih predstavnikov organa. Prosilec lahko svoje nestrinjanje z delom organa oz. direktorice organa izrazi tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih besed z zaničevalno konotacijo in v okviru morebitnih pravnih sredstev. Kljub navedenemu pa IP ugotavlja, da je zahtevo z dne 28. 4. 2024 možno obravnavati, saj navedbe, ki jih je organ prepoznal kot šikanozne, ne predstavljajo jedra same zahteve (gre za ločene zapise prosilca), prav tako iz vsebine zahtevanih informacij izhaja, da prosilčeva zahteva ni očitno nedovoljena in neutemeljena brez možnosti za uspeh. Vsebina zahtevanih dokumentov se namreč nanaša na delovno področje organa in porabo javnih sredstev, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Ob tem IP še pripominja, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa in da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti. Glede na prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da je prosilec z obravnavano vlogo zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja.

Pri presoji zlorabe pravice dostopa imajo nedvomno zelo pomembno težo tudi kriteriji, ki kažejo na obseg zahtevane dokumentacije ter s tem povezane naloge organa, torej konkreten vpliv zahteve na konkretno delo organa v povezavi z drugimi nalogami, predvsem vpliv na pravice drugih v posameznih postopkih, ki jih vodi organ, pri čemer je za samo zlorabo relevantno, da ima prosilec s takim načinom vlaganja zahtev namen organu škodovati oziroma ga šikanirati.

Glede na navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti.^[2] Skladno s prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede dostopa do informacij javnega značaja.

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

1.     Navodila organu

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti. Poleg navedenega se organ (še) ni spustil v vsebinsko obravnavo zadeve in se ni opredelil do zahtevanih informacij, pri čemer mu je ta možnost dana prav z vrnitvijo v ponovno odločanje.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). V ponovljenem postopku je organ najprej dolžan vsebinsko presoditi o zahtevi prosilca in se opredeliti do obstoja dokumentov, ki jih je zahteval prosilec. V zvezi z zahtevanimi dokumenti, glede katerih bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da predstavljajo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V tem primeru mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1.  in 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP v tej zvezi izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 761/2021-17 z dne 18. 3. 2024, v kateri je sodišče navedlo, da je treba tožnikove navedbe, ki se nanašajo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, presojati v povezavi z dejstvom, da so zahtevani podatki absolutno javni dostopni.

Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Urša Pleterski

Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Enako je stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi U 12/2008.

[2] Nujnost izvedbe te presoje izhaja iz pretekle prakse IP in Upravnega sodišča (npr. sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013).