prosilec - Občina Ruše

POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za posredovanje dokumentacije vezane na anekse in gradbeno pogodbo za ureditev Trga vstaje v Rušah. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice). IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da prosilec v obravnavanem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja, da pa je bilo o določenih dokumentih iz zahteve prosilca že odločeno s pravnomočno odločbo, zato je IP potrdil odločitev organa, ki je zahtevo prosilca, v tem delu, zavrgel. V delu, ki se nanaša na posredovanje dokumentov, s katerimi organ ne razpolaga, je IP pritožbo prosilca, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-254/2022/8
Datum: 10. 10. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 9. 8. 2022, zoper odločbo in sklep Občine Ruše, Trg vstaje 11, 2342 Ruše (v nadaljevanju organ), št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca z dne 9. 8. 2022, zoper sklep Občine Ruše, št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022, se zavrne.

2.    Pritožba prosilca z dne 9. 8. 2022, zoper odločbo Občine Ruše, št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022, se zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval posredovanje:
-    aneksa št. 1 in št. 2, z dne 25.11. 2021 ter 27. 5. 2022 h gradbeni pogodbi z dne 27. 9. 2021;
-    vso na aneks vezano dokumentacijo, korespondenco, iz katere bo razvidno, kdo, kdaj in zakaj
(utemeljitev) je dal pobudo za sklenitev aneksa ... in morebitno drugo, na sklenitev aneksa, vezano gradivo;
-    dokumentacijo (odgovore, pojasnila), ki jih je organ na poziv posredovali IP dne 5. 7. 2022.

O zahtevi prosilca z dne 12. 7. 2022 je organ odločil z odločbo in sklepom št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022, s katero je zahtevo iz druge in tretje alineje zavrnil, s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice), zahtevo iz prve alineje pa je s sklepom zavrgel, ker je o isti zahtevi organ že odločil z odločbo št. 090-0033/2022, pri čemer je navedel, da je o navedem odločil tudi IP, z odločbo št. 090-203/2022/4. V obrazložitvi je organ navedel, da je bila v zvezi z investicijo ureditve Trga vstaje prosilcu že posredovana dokumentacija, ali pa je bilo v zadevah že odločeno z delnimi oz. zavrnilnimi odločbami, pri čemer je navedel vse številke predmetnih odločb. Organ je pojasnil, da prosilec svoje nestrinjanje s projektom izkazuje s prijavami na inšpekcijske službe (gradbena inšpekcija, okoljska inšpekcija, inšpekcija za kulturo in medije…), z raznimi dopisi na nedoločljivo število naslovnikov, pisanjem kozerij, pismi bralcev v časopisu, vlaganjem kazenskih ovadb ter nenehnim vlaganjem zahtev za informacije javnega značaja, katere vlaga še preden lahko organ na zahteve odgovori. Glede na pretekle zahteve prosilca (organ je navedel vse zahteve prosilca, od januarja do julija 2022) ter nenehno vlaganje novih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, predvsem pa glede na žaljiva pisanja (kozerije, pisma bralcev v časopisu…), je razvidno, da prosilec do posameznih uslužbencev oz. funkcionarjev goji osebno zamero in je do njih skrajno žaljiv, da prosilec vlaga zahteve, katere kažejo na ribarjenje za podatki, da prosilec s svojimi zahtevami izraža svojo jezo, zaradi konkretne odločitve organa, oz. z namenom nadlegovanja in nerviranja organa, zato je po mnenju organa podana izjema iz  petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

Dne 9. 8. 2022 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je navedel, da je organ spisal odločbo 21. 7. 2022 in jo nato zadrževal oz. je ni posredoval naslovniku do 5. 8. 2022, tako da jo je vročeno dobil 8. 8. 2022. Zadrževanje odločbe od dneva, ko je bila ta sprejeta, do vročitve (dva tedna), je po mnenju prosilca očitno oviranje s strani organa in neupoštevanje zakonskega določila, da je potrebno informacije posredovati nemudoma in ne morebiti v skrajnih rokih. Prosilec je navedel, da je organ zavrnil njegovo zahtevo v vseh treh točkah, pri čemer je obrazložil zavrnitev zahteve iz prve alineje, druge in tretje alineje pa se ni z ničemer »dotaknil«, ni jih ni omenil, niti mu ni posredoval željenega, ne eksplicitno zavrnil in ne pojasnil, zakaj je ravnal tako (ignorantsko). 

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-0058/2022 z dne 1. 9. 2022, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. 

IP je organ, z dopisom št. 090-254/2022/2 z dne 14. 9. 2022, pozval na dokumentacijo in pojasnila v zadevi. Odgovor organa je IP prejel, po elektronski pošti, dne 26. 9. 2022. V njem je organ pojasnil, da so iz ugotovitvenih določb (1. člen) aneksa št. 1, kakor tudi aneksa št. 2, razvidni razlogi za sklenitev aneksov, kateri so bili prosilcu skupaj z gradbeno pogodbo že posredovani z odločbo št. 090-0033/2022 in jih je prosilec prejel 3. 8. 2022. Ker se organ v odgovoru z dne 26. 9. 2022 ni opredelil do obstoja dokumentacije iz druge alineje zahteve prosilca, je IP z dopisom št. 090-254/2022/4 z dne 27. 9. 2022 posredoval organu ponovni poziv za dokumente, s katerim ga je pozval k opredelitvi do obstoja/neobstoja »na aneks vezane dokumentacije, korespondence, iz katere bo razvidno, kdo, kdaj in zakaj (utemeljitev) je dal pobudo za sklenitev aneksa ... in morebitno drugo, na sklenitev aneksa, vezano gradivo«. Odgovor organa je IP prejel dne 5. 10. 2022, v katerem je navedel, da je v predmetni zahtevi za dostop do IJZ pregledal zadeve, vendar zahtevane dokumentacije ni našel. Organ je še pojasnil, da se je v zvezi s projektom veliko dogovorilo ustno, na tedenskih koordinacijah, zato v zvezi s tem dokumentacija ne obstaja v materializirani obliki. 

IP je pritožbo kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca v zvezi z drugo in tretjo alinejo zahteve skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane. 

IP uvodoma ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ. Sporno v obravnavanem primeru primarno je, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, zato se IP najprej opredeljuje do tega instituta.

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ. 

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

IP najprej poudarja, da 5. odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve zahteve v dveh primerih, in sicer:
(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali
(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru prosilec organu ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, prav tako zahteva ni šikanoznega značaja. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ, pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona  izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na zahtevano dokumentacijo, po mnenju IP, v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahtevo z identično ali podobno vsebino (upoštevaje celotno zahtevo prosilca), glede navedenega pa se ni opredelil niti organ v izpodbijani odločbi, temveč je zgolj pavšalno citiral število vseh vloženih zahtev, od januarja 2022 dalje, pri čemer je navedel, da se velika večina zahtev nanaša na investicijo Trga vstaje, iz česar pa ni mogoče ugotoviti, da je odločal o identični ali podobni vsebini (z izjemo prve alineje zahteve, katero je s sklepom zavrgel).

IP ob tem pripominja, da ZDIJZ sicer ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:
-    ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami ; 
-    pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin ;
-    vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic ;
-    zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj ;
-    vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje ; 
-    z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, … ;
-    zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev ;
-    za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti .

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

Po oceni IP predmetna zahteva ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Iz navedenega tako izhaja, da na podlagi posredovane zahteve ni mogoče ugotoviti, da bi posredovanje zahtevanih informacij vplivalo na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno, v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetne zahteve prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. 

Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. Ob tem pa IP še pojasnjuje, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.« Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bila posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega dela, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop do informacij javnega značaja, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje, v obravnavanem primeru torej organ. Ob tem IP še pojasnjuje, da lahko organ za obsežnejše zahteve podaljša rok za odločanje celo do 30 delovnih dni.

Po oceni IP v obravnavanem primeru tudi niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa. Iz same zahteve prosilca pa niti ni mogoče ugotoviti, da bi lahko v obravnavanem primeru govorili o ponavljajočih se vlogah za isto zadevo oziroma provokacijah in nagajivosti ter posledično o navideznem uveljavljanju pravic, prav tako iz zahteve ne izhaja, da bi bila ta šikanozna. Ob tem IP še pojasnjuje, da se v postopkih po ZDIJZ zahteva zavrže, če je organ o dostopu do posameznih dokumentov prosilca že odločil, torej zgolj ponovitev določenih zahtev, ne predstavlja zlorabe pravice. Odvzem pravice iz 39. člena Ustave, iz tega razloga, ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti. Glede na prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije je mogoče ugotoviti, da  to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih upravnih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede do dostopa do informacij javnega značaja. Ob vsem navedenem IP še pojasnjuje, da je IP kot pritožbeni organ v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca in ne sme odločati preko meja zahteve, zato so navedbe organa glede odločanja IP o preteklih zahtevah prosilca, za ta postopek, brezpredmetne. Odločanje IP preko predmetnih zahtev bi pomenilo odločanje preko zahtevka. Tako prvostopenjski organ, kot tudi IP sta namreč vezana na zahtevo prosilca in ne smeta odločati preko meja zahtevka. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 817/2015-7 z dne 3. 9. 2015. 

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter, da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je prosilec s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja. 

K točki 1 izreka odločbe 

V pritožbi z dne 9. 8. 2022 prosilec prereka tudi Sklep št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022, s katerim je organ, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel zahtevo za posredovanje aneksa št. 1 in št. 2, z dne 25. 11. 2021 ter 27. 5. 2022, h gradbeni pogodbi, z dne 27. 9. 2021 (prva alineja zahteve). 

Skladno s 129. členom ZUP organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. V postopkih po ZDIJZ to pomeni, da v primeru, če je konkreten postopek dostopa do informacij javnega značaja še v teku (torej da še ni pravnomočno zaključen), ali če je pravnomočno zaključen, pa se dejanske okoliščine niti pravna podlaga niso spremenile, prosilec od istega organa oziroma zavezanca nima vedno znova pravice zahtevati istih dokumentov. 

Organ je v konkretnem primeru navajal, da je bilo o prvi alineji zahteve prosilca z dne 12. 7. 2022 že pravnomočno odločeno z odločbo organa št. 090-0033/2022 z dne 1. 6. 2022 in odločbo IP št. 090-203/2022/4 z dne 8. 7. 2022. Po pregledu vsebine zahteve prosilca z dne 12. 7. 2022 je IP ugotovil, da se zahteva po vsebini, ki je relevantna za določitev dokumentov, nanaša na dokumente, ki jih je prosilec zahteval tudi z zahtevo z dne 2. 5. 2022. Z odločbo IP št. 090-203/2022/4 z dne 8. 7. 2022, je bilo odločeno, da je organ dolžan v roku enaintridesetih(31) dni od vročitve te odločbe prosilcu v obliki elektronskega zapisa posredovati aneksa št. 1 in št. 2, z dne 25. 11. 2021 ter 27. 5. 2022, k gradbeni pogodbi, z dne 27. 9. 2021. Iz spisovne dokumentacije IP izhaja, da je organ prosilcu, dne 3. 8. 2022, po elektronski pošti, posredoval navedeno dokumentacijo. 

Odločbo IP št. 090-203/2022/4 z dne 8. 7. 2022 je prosilec prejel dne 12. 7. 2022, zoper katero pa ni vložil pritožbe, zato je odločba postala pravnomočna. Kot že navedeno, je organ izvršil odločbo IP in prosilcu, dne 3. 8. 2022, po elektronski pošti, posredoval zahtevano dokumentacijo, torej aneksa št. 1 in št. 2, z dne 25. 11. 2021 ter 27. 5. 2022 h gradbeni pogodbi z dne 27. 9. 2021. IP je nadalje preverjal, ali sta se dejansko stanje in pravna podlaga spremenili in ugotovil, da se relevantno dejansko stanje ni spremenilo. Kot izhaja iz zgoraj navedene vsebine obravnavanih zahtev, se predmet zahteve ni spreminjal. Prav tako se v tem času ni spremenila relevantna pravna podlaga, tj. ZDIJZ.

IP je zaključil, da je organ s sklepom št. 090-0058/2022 z dne 21. 7. 2022 pravilno zavrgel zahtevo prosilca, ker je o zahtevi z enako vsebino že bilo pravnomočno odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenila. IP je ugotovil, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil in potrdil izpodbijani sklep organa, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

K točki 2 izreka odločbe 

V nadaljevanju je IP ugotavljal, ali organ razpolaga s preostalimi zahtevanimi dokumenti in ali ti predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, zato je IP nadalje ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu, v materializirani obliki.

IP ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije IP št. 090-203/2022 izhaja, da je prosilec s strani IP že prejel dokument »dokumentacija in dodatna pojasnila organa, z dne 5. 7. 2022« (tretja alineja zahteve prosilca z dne 12. 7. 2022), ki jih je organ posredoval na poziv IP v pritožbeni zadevi zoper odločbo organa št. 090-0033/2022. Navedeni dokument je IP posredoval prosilcu dne 27. 7. 2022, na podlagi zahteve prosilca z dne 12. 7. 2022, skladno z 82. členom ZUP, na podlagi katerega ima kot stranka v postopku pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Ker prosilec z dopisom »dokumentacija in dodatna pojasnila organa z dne 5. 7. 2022«, že razpolaga, glede teh dokumentov nima več pravovarstvenega interesa. IP je že večkrat zavzel stališče, da isti prosilec v postopku po ZDIJZ ne more več kot enkrat zahtevati istih informacij javnega značaja, saj za to nima več pravovarstvenega interesa, če je bilo njegovi zahtevi za dostop že ugodeno in so mu bile zahtevane informacije javnega značaja že posredovane, tako da z njimi dejansko razpolaga. Če so bile zahtevane informacije prosilcu posredovane, namreč ta v pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Tako stališče je IP npr. zavzel v odločbi št. 0900-77/2007/4 z dne 24. 5. 2007, št. 090-184/2015 z dne 9. 2. 2016, št. 0902-9/2018 z dne 21. 12. 2018, št. 090-41/2019 z dne 20. 2. 2019. Podobno stališče je večkrat zavzelo tudi Upravno sodišče RS, npr. v sklepu št. I U 1590/2010 z dne 18. 5. 2011, iz katerega izhaja, da če je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, že bil odpravljen in tudi morebitna ugoditev tožbi, pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala, ta ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka in je tožbo posledično treba zavreči. Podobno izhaja iz sklepa Upravnega sodišča RS, št. I U 1245/2010 z dne 20. 4. 2011. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka z zahtevanim magnetogramom seje vlade že razpolaga. To pomeni, da že razpolaga s tistim, do česar je želela priti na podlagi zahteve po ZDIJZ. Torej si tudi z odpravo izpodbijanih odločb svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. Glede na navedeno IP ugotavlja, da je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca zavrnil, je pa odločitev organa obrazložena z napačnimi razlogi, zato je IP v tej odločbi navedel pravilne razloge, pritožbo prosilca pa, skladno s tretjim odstavkom 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Nadalje IP ugotavlja, da organ v času izdaje izpodbijane odločbe z drugimi dokumenti, ki bi ustrezali zahtevi prosilca iz 2. alineje, ni razpolagal. Iz celotne pritožbene zadeve namreč ne izhaja noben sum, da organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti, vendar jih prosilcu ne želi posredovati. Navedbe organa so namreč vsebinsko konsistentne, zato IP ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga, vendar jih v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati prosilcu (2. odstavek 10. člena ZInfP). Organ je namreč pojasnil, da je v predmetni zahtevi za dostop do IJZ pregledal zadeve, vendar dokumentacije zahtevane s strani prosilca, ni našel, pri čemer je navedel, da se je v zvezi s projektom veliko dogovorilo ustno, na tedenskih koordinacijah, zato v zvezi s tem dokumentacija ne obstaja v materializirani obliki.  Iz vsega navedenega tako izhaja, da prosilcu ni mogoče posredovati zahtevanih dokumentov, iz druge alineje zahteve z dne 12. 7. 2022, saj organ z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja. Na podlagi navedenega IP ugotavlja, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi (sklicevanje organa na izjemo po petem odstavku 5. člena ZDIJZ), zato je IP pritožbo prosilca, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Glede zatrjevanih očitkov, da je organ zadrževal odločbo prosilca, ker je organ izdal odločbo dne 21. 7. 2022, posredoval pa jo je prosilcu šele 5. 8. 2022, IP pojasnjuje, da mora organ, v skladu s 23. členom ZDIJZ, o zahtevi prosilca odločiti najkasneje v roku 20 delovnih dni od prejema popolne zahteve, kar v konkretnem primeru pomeni najkasneje do vključno 11. 8. 2022. Glede na navedeno so očitki glede zadrževanja odločbe neutemeljeni, saj je organ odločil o zahtevi prosilca, prejeti dne 13. 7. 2022, še pred iztekom zakonskega roka. 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse

Pouk o pravnem sredstvu: 
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Urša Pleterski
Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka