prosilec - Občina Ruše

POVZETEK:

Prosilec je zahteval posredovanje vseh dokumentov, ki ji je organ posredoval IP v zvezi z določenim pritožbenim postopkom. Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice). IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da prosilec v obravnavanem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je pritožbi prosilca delno ugodil ter, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odločbo prve stopnje delno odpravil in sam rešil zadevo tako, da je prosilcu omogočil dostop do dokumentov, ki ustrezajo zahtevi prosilca. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih mora organ v posredovanih dokumentih prekriti in delu, ki se nanaša na dokumente s katerimi prosilec že razpolaga, pa je IP pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP

ODLOČBA:

Številka: 090-109/2022/3

Datum: 12. 5. 2022

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik,  izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 18. 3. 2022, zoper odločbo Občine Ruše, Trg vstaje 11, 2342 Ruše (v nadaljevanju organ), št. 090-0020/2022 z dne 3. 3. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca, z dne 18. 3. 2022, zoper odločbo Občine Ruše, št. 090-0020/2022 z dne 3. 3. 2022, se delno ugodi in se odločba delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopije naslednjih dokumentov:

• dokument št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022 »Posredovanje dokumentov v pritožbeni zadevi«, pri čemer je dolžan prekriti ime in priimek fizične osebe v prvem stavku, na prvi strani, za besedo »v pritožbeni zadevi«;
• dokument št. 35107-0755/2019/2019/8/MK z dne 22. 6. 2021 »Kulturnovarstveno mnenje«.

2. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 21. 2. 2022 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval posredovanje dodatnih pojasnil, torej vse obstoječe dokumentacije, ki obstaja, saj jo je občina spisala, jo poseduje in jo je poslala IP, dne 24. 1. 2022, v zvezi s pritožbo zoper njega.

Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil s sklicevanjem na 5. odstavek 5. člena ZDIJZ, v povezavi s prvim odstavkom 17. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Organ je pojasnil, da prosilec ne uporablja svoje pravice dostopa do informacij javnega značaja dobronamerno, temveč z namenom prekomerne obremenitve ter šikaniranja organa.

Dne 18. 3. 2022 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-0020/2022 z dne 3. 3. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je navedel, da mu izpodbijana odločba, posredovana po klasični priporočeni pošti, zavrača pravico do dostopa do informacij javnega značaja, brez konkretnih obrazložitev, temveč le z žalitvijo, da zlorablja zakonske določbe. Prosilec se pritožuje tudi na postopek, ker se je organ oz. uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja navadil odgovarjati, ne da bi, kot prej, stalno kršil zakonite roke, na način, da sedaj krši pravico prosilca, da dobi informacije (odločbe) v elektronski obliki.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, dne 30. 3. 2022, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

IP je zahtevane informacije pridobil v postopku reševanja pritožbene zadeve št. 090-389/2021, pri čemer je IP organ z dopisom, št. 090-389/2021/2 z dne 19. 1. 2022, pozval na dodatna pojasnila v zadevi. Odgovor organa, je IP prejel po elektronski pošti dne 24. 1. 2022. V njem je organ podal pojasnila v zvezi z zahtevo prosilca z dne 18. 10. 2021 in se opredelil do vsake točke prosilčeve zahteve z dne 18. 10. 2021, kar izhaja tudi iz odločbe IP št. 090-389/2021/5 z dne 15. 2. 2022. Ker se zahtevana dokumentacija iz zadeve 090-389/2021 navezujejo na predmetno zadevo je IP, skladno z načelom materialne resnice in načelom ekonomičnosti postopka, vpogledal v zadevo 090-389/2021 in iz nje prevzel dokumenta št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022 »Posredovanje dokumentov v pritožbeni zadevi« in št. 35107-0755/2019/2019/8/MK z dne 22. 6. 2021 »Kulturnovarstveno mnenje«, ki prosilcu še nista bila posredovana. Ob tem je nastal Uradni zaznamek, št. 09-109/2022/2 z dne 10. 5. 2022.

IP je pritožbo kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

Na tem mestu IP najprej poudarja, da 5. odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve zahteve v dveh primerih, in sicer:

(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali

(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Organ je z izpodbijano odločbo predmetno zahtevo zavrnil zgolj s citiranjem navedenega člena, pri čemer pa svoje odločitve ni vsebinsko pojasnil ali obrazložil, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal oba kriterija za obstoj izjeme po 5. odstavku 5. člena ZDIJZ.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru prosilec organu ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, prav tako zahteva ni šikanoznega značaja. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona  izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na zahtevano dokumentacijo po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino (upoštevaje celotno zahtevo prosilca).

IP ob tem pripominja, da ZDIJZ sicer ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

• ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami^[1];
• pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin^[2];
• vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic^[3];
• zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj^[4];
• vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje^[5];
• z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …^[6];
• zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev^[7];
• za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti^[8].

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

Po oceni IP predmetna zahteva ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Nadalje IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Iz navedenega tako izhaja, da na podlagi posredovane zahteve ni mogoče ugotoviti, da bi posredovanje zahtevanih informacij vplivalo na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru, po oceni IP, ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetne zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih.

Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivale na delo organa, koliko dela organu bi povzročile in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev.

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje, v obravnavanem primeru torej organ.

Po oceni IP v obravnavanem primeru tudi niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa. Niti ni mogoče ugotoviti, da bi lahko v obravnavanem primeru govorili o ponavljajočih se vlogah za isto zadevo oziroma provokacijah in nagajivosti ter posledično o navideznem uveljavljanju pravic, prav tako iz zahteve ne izhaja, da bi bila ta šikanozna.

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je prosilec s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja.

Predmet tega pritožbenega postopka je torej vprašanje, ali organ razpolaga z dokumenti, iz katerih izhajajo dodatna pojasnila organa, ki jih je organ posredoval IP, dne 24. 1. 2022, v zvezi s pritožbo zoper njega.  

Nadalje IP pojasnjuje, da kljub temu, da se zahtevani dokumenti nanašajo na postopek v zvezi s prosilcem, se v postopku po ZDIJZ upravičenosti dostopa nikoli ne presoja z vidika posebnih okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine informacij, ki so zahtevane. Pri tem se presoja, ali gre za dokumente, ki so prosto dostopni vsakomur. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ pa mora biti enaka za vse. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, zato je IP nadalje ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katero razpolagajo.

Z dopisom št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022 je organ IP podal dodatna pojasnila po točkah zahteve z dne 18. 10. 2021 in posredoval dokumentacijo, ki je bila predmet zahteve prosilca z dne 18. 10. 2021 (dokazila v zvezi z že posredovano dokumentacijo prosilcu ter vloge in odgovore na vloge, ki se nanašajo na prosilca).

Po pregledu dokumentacije, prejete dne 24. 1. 2022, IP ugotavlja, da zahtevi prosilca, razen njegovih lastnih vlog in dokumentov, ki jih je prosilec že prejel v postopku dostopa do informacij javnega značaja, po vsebini ustrezata dokumenta št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022 in št. 35107-0755/2019/2019/8/MK z dne 22. 6. 2021.

Ker prosilec s preostalo posredovano dokumentacijo z dne 24. 1. 2022 že razpolaga, glede teh dokumentov nima več pravovarstvenega interesa, ker je organ njegovim zahtevam za dostop do informacije javnega značaja v tem delu ugodil. IP je že večkrat zavzel stališče, da isti prosilec v postopku po ZDIJZ ne more več kot enkrat zahtevati istih informacij javnega značaja, saj za to nima več pravovarstvenega interesa, če je bilo njegovi zahtevi za dostop že ugodeno in so mu bile zahtevane informacije javnega značaja že posredovane, tako da z njimi dejansko razpolaga. Če so bile zahtevane informacije prosilcu posredovane, namreč ta v pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Tako stališče je IP npr. zavzel v odločbi št. 0900-77/2007/4 z dne 24. 5. 2007, št. 090-184/2015 z dne 9. 2. 2016, št. 0902-9/2018 z dne 21. 12. 2018, št. 090-41/2019 z dne 20. 2. 2019. Podobno stališče je večkrat zavzelo tudi Upravno sodišče RS, npr. v sklepu št. I U 1590/2010 z dne 18. 5. 2011, iz katerega izhaja, da če je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, že bil odpravljen in tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala, ta ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka in je tožbo posledično treba zavreči. Podobno izhaja iz sklepa Upravnega sodišča RS, št. I U 1245/2010 z dne 20. 4. 2011. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka z zahtevanim magnetogramom seje vlade že razpolaga. To pomeni, da že razpolaga s tistim, do česar je želela priti na podlagi zahteve po ZDIJZ. Torej si tudi z odpravo izpodbijanih odločb svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. Ob navedenem IP še pojasnjuje, da z dostopom prosilca do njegovih lastnih vlog, ni varovan namen zakonodajalca, kot je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, tj. seznanjanje javnosti z delom organov oziroma zavezancev po ZDIJZ (tako npr. sodba Upravnega sodišča, št. I U 1043/2009 z dne 26. 1. 2011). Ne glede na dejstvo, da dokumenti, ki po vsebini ustrezajo zahtevi prosilca, obstajajo, gre za dokumente, s katerimi prosilec že razpolaga, saj se nanašajo na prosilčevo vlogo. Po upravno-sodni praksi prosilec v postopku po ZDIJZ nima zagotovljenega pravnega varstva v smislu anonimizacije njegovih osebnih podatkov (zaradi izostanka pravovarstvenega interesa). Glede na vse navedeno je IP dostop do prosilčevih lastnih vlog in dokumentov s katerimi že razpolaga, na podlagi 1. točke 248. člena ZUP, zavrnil.

Ker je IP ugotovil, da navedena dokumenta izpolnjujeta vse tri kriterije za obstoj informacije javnega značaja, je v nadaljevanju ugotavljal, ali je dostop do teh dokumentov dopusten, oziroma ali obstajajo izjeme, ki bi v konkretnem primeru pomenile razlog za zavrnitev dostopa. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v prvem odstavek 6. člena in 5. a členu ZDIJZ.

IP je ob pregledu dokumentov ugotovil, da dokument št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022, vsebuje osebne podatke in po uradni dolžnosti preveril, ali gre za varovane osebne podatke, ki niso prosto dostopna informacija javnega značaja v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov)[9]. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali, ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

IP ugotavlja, da iz dokumenta št. 090-0060/2021 z dne 24. 1. 2022 izhaja ime in priimek fizične osebe, ki predstavljajo osebne podatke po definiciji prve točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, za katere pa IP ni našel pravne podlage, ki bi dopuščala njihovo razkritje javnosti skladno s 6. členom Splošne uredbe o varstvu podatkov. Upoštevajoč zgoraj navedeno gre pri navedenih podatkih za varovane osebne podatke, ki po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja. IP je ugotovil, da pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov ne obstaja, posledično organ teh podatkov ne sme posredovati prosilcu.

Zaradi ugotovljenega obstoja varovanih osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu, je IP v nadaljevanju presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena (npr. osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta.

Skladno z ugotovitvami IP, da za razkritje imena in priimka fizične osebe, ni pravne podlage, mora organ te podatke na posredovanih dokumentih prekriti in prosilcu omogočiti delni dostop v skladu s 7. členom ZDIJZ, kot to izhaja iz 1. točke  izreka te odločbe.

V zvezi z navedbami prosilca, da organ krši pravico prosilca, da dobi informacije (odločbe) v elektronski obliki IP pojasnjuje, da izhajajoč iz obsega pravice do enakega varstva pravic, kot jo določa 22. člen Ustave RS, se v postopkih dostopa do informacij javnega značaja v zvezi z določbo 87. člena ZUP odločbe, sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitev začne teči rok, vročajo osebno, torej po pošti, tistemu, kateremu so namenjeni. Pri tem IP opozarja, da se kot elektronsko vročanje v smislu 86. člena ZUP, šteje le vročanje, ki se opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost.

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je treba pritožbi prosilca delno ugoditi. Na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, je IP izpodbijano odločbo organa, delno odpravil in organu naložil, da  mora  prosilcu posredovati zahtevane dokumente na način, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih mora organ v posredovanih dokumentih prekriti in delu, ki se nanaša na dokumente s katerimi prosilec že razpolaga, pa je IP pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

 Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Urša Pleterski

Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[9] Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.