prosilec - Občina Radenci

POVZETEK:

IP je v pritožbenem postopku presojal, ali je v zvezi z zahtevo prosilca podana zloraba pravice, na katero se je v izpodbijani odločbi skliceval prosilec. Ugotovil je, da zahteva niti po obsegu niti po vsebini ni šikanozne narave, zato ni sledil obrazložitvi organa, da gre za zlorabo.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-161/2023/3

Datum: 12. 6. 2023

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023, izdaja na podlagi 2. člen Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, z vsemi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………(v nadaljevanju prosilec), z dne 28. 5. 2023, zoper odločbo z dne 23. 5. 2023 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), Občine Radenci, Radgonska cesta 9, 9252 Radenci (v nadaljevanju organ), št. 090-0007/2023-5, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 28. 5. 2023 se ugodi in se odločba Občine Radenci št. 090-0007/2023-5 z dne 23. 5. 2023 odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 7. 4. 2023 pri organu vložil zahtevo za vpogled v projektno dokumentacijo razširitve pločnika za pešce in kolesarje na območju ukinjenih vzdolžnih parkirnih mest, na območju ceste I. reda št. R1-230 na odseku 1164 Radenci, od 0.0+060 do km 0.0+212 na desni strani. V zvezi s tem je prosilec organu postavil več vprašanj.

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-0007/2023-5 z dne 23. 5. 2023. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in navaja, da gre za zlorabo pravice. Po njegovi oceni je iz listinskih dokazov, ki se nanašajo na objave na spletnih medijih, razvidno, da želi prosilec javno obračunati z županom ter zaprošene informacije uporabiti oziroma zlorabiti za namen škodovanja in diskreditacije župana. Prosilec želi pridobiti informacije z namenom javnega obračunavanja z županom in občinsko upravo, zato so zahteve prosilca šikanozne oziroma zlonamerne in kot take predstavljajo zlorabo pravice. Prosilec se namreč že več let postavlja v položaj kontrolorja strokovnosti občinske uprave, podatke želi pridobivati v nasprotju z namenom, ki ga določa ZDIJZ in glede na navedeno pravico zlorablja. Prosilec obračunava z županom tudi v obliki podajanja kazenskih ovadb, groženj in žalitev, ki se naknadno izkažejo za neutemeljene. Vsi priloženi listinski dokazi so zadosten indic, da ima zahteva prosilca za cilj osebno obračunavanje z županom preko spletnih medijev, ga žaliti in onemogočati pri njegovem delu, kar ne more biti niti cilj pravice niti dovoljena posledica. Po mnenju organa vse to še potrjuje dejstvo, da prosilec v zahtevi ni navedel, za kakšen namen želi vse te obsežne in številne informacije uporabiti, čeprav je navedba namena po ZDIJZ ena bistvenih sestavin zahteve. Če bo organ te podatke prosilcu posredoval, obstaja velika nevarnost, da jih bo prosilec, kot vedno do sedaj, uporabil za nedovoljeno diskreditiranje ali obračunavanje preko spletnih medijev na škodo župana, kot tudi celotne občinske uprave. Organ še dodaja, da informacij prosilcu ne bo izročil zaradi zaščite integritete župana in občinske uprave, kakor tudi zaradi preprečitve bodočih podobnih zlorab zakonodaje.

Zoper odločbo organa št. 090-0007/2023-5 je prosilec dne 28. 5. 2023 (dalje izpodbijana odločba) vložil pritožbo. Navaja, da je presenečen in šokiran nad navedbami organa, da gre za zlorabo pravice. Meni, da je vedno zahteval samo informacije, ki so javnega značaja in mu jih je organ, kot občina, po zakonu dolžan posredovati. Navaja še, da se je vedno samo branil, tudi preko socialnega omrežja facebook, župan pa je bil tisti, ki ga je najprej napadel in javno blatil. Opisuje podrobnosti svoje problematike in navaja, da se mu župan maščuje tako, da ga javno blati z lažmi in navajanjem neresničnih podatkov.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, dne 31. 5. 2023, odstopil v reševanje IP. IP je preveril in ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacije javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali so podane okoliščine, ki utemeljujejo pravilnost odločitve organa, da se zahteve zavrne, ker gre za zlorabo pravice.

1.     O načelu prostega dostopa in načelu erga omnes v postopkih po ZDIJZ

Niso utemeljene navedbe organa, da je zloraba pravice podana iz razloga, ker prosilec v svoji zahtevi ni navedel, za kakšen namen želi informacije uporabiti, ker naj bi bila navedba namena po ZDIJZ ena od bistvenih sestavin zahteve. Ravno nasprotno, iz načela prostega dostopa, določenega v 5. členu ZDIJZ, jasno izhaja, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam, vsak prosilec pa ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Navedeno pomeni, da se za dostop do informacij javnega značaja pravni ali kakršen koli drug interes ne zahteva, prosilcu pa ni treba pojasniti (in organ ga k temu niti ne sme pozivati), da pojasni, za kakšen namen informacije želi.

V skladu z določbami ZDIJZ je tako organ kot tudi IP dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes. Prosilčevi interesi za pridobitev zahtevanih informacij in namen, za katerega informacije uporabi, za to presojo niso pomembni. Povedano drugače, rezultat presoje oz. odločitev organa mora biti enaka za vse, saj ZDIJZ kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, ne glede na morebitne okoliščine, ki so jim znane v zvezi z zahtevanimi dokumenti. Dolžnost organa je, da vsako prejeto zahtevo obravnava, pri čemer je dolžan preveriti zgolj, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja ter ali zahtevana informacija vsebuje katero od izjem iz 5. a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Namreč samo te, z zakonom opredeljene izjeme, so lahko podlaga za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja. Ob tem IP opozarja na nedavno prakso Upravnega sodišča RS v sodbi št. I U 966/2021-16 z dne 4. 1. 2023, ki je v 15. točki zapisalo, da je do informacije javnega značaja upravičen vsakdo in mu pri tem ni treba izkazovati niti pravnega interesa niti uveljavljati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije. V postopku dostopa do informacij javnega značaja ni pomembno, iz katerih razlogov želi prosilec dobiti informacijo, saj gre za univerzalno pravico, ki gre vsakomur. Iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 293/2020-21 z dne 18. 5. 2022 pa v 29. točki izhaja, da ugovor, da prosilec z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja poskuša pridobiti podatke, s katerimi bi si izboljšal svoj konkurenčni položaj, ni relevanten, saj po ZDIJZ ni pomemben namen zaradi katerega prosilec želi informacijo javnega značaja, saj ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja.

2.     O zlorabi pravice

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Navedeno ureja peti odstavek 5. člena ZDIJZ, iz katerega izhaja, da lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu, oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. Predmet tega pritožbenega postopka je tako vprašanje, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja.

ZDIJZ ne določa kriterijev, na podlagi katerih lahko organ zahtevo prosilca ocenjuje kot ravnanje, ki predstavlja zlorabo pravice, niti ne omejuje števila vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, ali dokumentov, ki jih lahko zahteva prosilec, so se pa za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi razvili kriteriji, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja. Ti določajo, da se mora zloraba pravice nanašati na način izvrševanja pravice, ki v nasprotju s predvidenimi legitimnimi nameni, povzroča učinke, ki posegajo v pravice tretjih oz. v javni interes. IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel[1] in obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve, navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa do informacij javnega značaja ter se opredelil, kdaj se zahteva prosilca šteje za šikanozno.

O zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja se je izreklo tudi že Upravno sodišče RS. Tako je sodišče v sodbi I U 1128/2017-29 zapisalo, da je »glede na upravno sodno prakso v zvezi z uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ mogoče govoriti o zlorabi pravice ali pa o zahtevi šikanoznega značaja predvsem v odnosu prosilca do zavezanca, in sicer če bi šlo na primer za zahteve, s katerimi bi želel prosilec organu škodovati, na primer z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ali če bi šlo za prekomerno zasipavanje zavezanca z delom in s tem oviranjem pri opravljanju nalog in podobno, kar pa ne izključuje tudi zlorabe pravice s strani prosilca v razmerju do drugih prizadetih strank v postopku«. Svoje stališče je ponovilo tudi v sodbi I U 1136/2017-52.

Torej, glede na upravno sodno prakso v zvezi z uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ (npr. sodbi II U 214/2016-12 in I U 1816/2016) je prosilcu mogoče odreči dostop do zahtevanih podatkov v primerih, ko prosilec prekorači namen pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice. Sodišče je v navedenih sodbah izpostavilo tudi, da je treba predmetno določbo kot izjemo od splošnega dostopa razlagati ozko, v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec ter upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. III 240/2012 z dne 7. 11. 2013 zavzelo stališče, da gre za zlorabo pravice do dostopa do informacij javnega značaja v primeru, ko subjekt prestopi mejo pravno zavarovanega upravičenja, tako da ogroža oziroma posega v pravice drugega. Gre za primere, ko subjekt pravico, ki mu jo daje pravo, izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, tako da prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa in mu s tem onemogoča, da bi opravljal delo samostojno in v skladu z ustavo in zakoni, to pa ima lahko vpliv tudi na pravice tretjih, ki so udeleženi v (drugih) postopkih, ki jih vodi organ.

Iz obrazložitve predloga novele ZDIJZ-C, ki je uzakonil tovrstno možnost zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja, so s tem mišljeni primeri, ko iz načina vlaganja zahtev izhaja, da namen prosilca ni (le) dostopati do informacij javnega značaja zaradi izvrševanja pravno zavarovanega upravičenja, torej zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa, temveč prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog.

Poudariti velja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako gre opozoriti, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

Institut zlorabe pravice je dejansko kompleksen institut, pri katerem mora biti izpolnjenih več različnih elementov, ki skupaj predstavljajo zlorabo pravice v posameznem primeru. Tako je za opredelitev zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja treba presoditi ali zahteva izpolnjuje kriterije, ki so se razvili v pravni teoriji in praksi, kot npr.:

·         ponavljajoče se ali zaporedne zahteve,

·         očitno nedovoljena ali neutemeljena zahteva (vložitev vloge vsak razumen posameznik šteje kot vložitev brez vseh možnosti za uspeh in se z njo ovira izpolnjevanje temeljnih nalog organa),

·         šikanoznost (izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacij in s tem navidezno uveljavljanje pravic),

·         prekomerno vpliva na delo organa in s tem na pravice tretjih (dokazni standard je »onkraj dvoma«, kar pomeni, da mora organ natančno opredeliti količino zahtevane dokumentacije, upoštevati da je količina dela odvisna od narave dokumenta, navesti povprečen čas za pripravo 1 strani zahtevane dokumentacije, število zaposlenih ipd.),

·         milejše možnosti ne zadostujejo (npr. nudenje pomoči pri oblikovanju zahteve, možnost podaljšanja roka za odločitev ipd.).

IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru predmet presoje zahteva prosilca z dne 7. 4. 2023, s katero je ta zahteval projektno dokumentacijo za razširitev določenega dela površin za pešce in kolesarje, na območju ukinjenih vzdolžnih parkirnih mest. Po pregledu zahteve in priložene spisovne dokumentacije, je očitno, da ta zahteva ni niti šikanozna niti tako obsežna, da bi lahko prestavljala zlorabo. Prav tako prosilec v vlogi ni žaljiv, niti do župana niti do zaposlenih pri organu. Ker, kot zgoraj že navedeno, okoliščine in namen, zakaj naj bi prosilec informacije zahteval, v postopku po ZDIJZ niso relevantne, IP v tem postopku ne more upoštevati navedb organa, da prosilec informacije zahteva z namenom diskreditacije župana in zaposlenih oziroma so te navedbe za postopek po ZDIJZ irelevantne.

Po oceni IP je v obravnavanem primeru mogoče dalje ugotoviti, da zahteva prosilca obsega konkretno navedene informacije oz. podatke, ki so zahtevani, in način seznanitve. Obsega torej obvezne sestavine zahteve, ki jih določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena. IP je dalje ugotovil, da zahteva prosilca tudi ni očitno nedovoljena ali neutemeljene. Ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Iz navedenega tako izhaja, da na podlagi posredovane zahteve ni mogoče ugotoviti, da bi posredovanje zahtevanih informacij vplivalo na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru, po oceni IP, ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnavana zahteva prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Prav tako se organ ni poslužil milejšega sredstva in npr. v skladu s 24. členom ZDIJZ podaljšal roka za odločitev.

Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev.[2] Ob tem pa IP še pojasnjuje, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz upravno sodne prakse[3] izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.« Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bila posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

Po oceni IP v obravnavanem primeru tudi niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja. Iz same zahteve prosilca ni mogoče ugotoviti, da bi lahko v obravnavanem primeru govorili o ponavljajočih se vlogah za isto zadevo oziroma provokacijah in nagajivosti ter posledično o navideznem uveljavljanju pravic, prav tako iz zahteve ne izhaja, da bi bila ta šikanozna. V zvezi s šikanoznimi vlogami je podalo stališče tudi Upravno sodišče RS v 28. točki sodbe št. II U 114/2021-21 z dne 18. 5. 2022, in sicer je navedlo, da šikanoznega ravnanja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ ni mogoče širiti na siceršnje ravnanje prosilcev zoper organ, pač pa ga je treba obravnavati zgolj v sklopu ene ali več žaljivih in nekorektnih zahtev za dostop do informacij javnega značaja. Glede žaljivosti se je izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi U 12/2008, in sicer v tem smislu, da je treba žalitev organa ali uradne osebe pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti). Zahteva prosilca je popolnoma korektna, določna in je ni moč oceniti kot provokativno, nagajivo ali žaljivo.

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, oziroma da gre za šikanozno zahtevo. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je prosilec s svojim ravnanjem zlorabil pravico dostopa do informacije javnega značaja.

3.     Napotila organu prve stopnje za odločanje v ponovljenem postopku

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov, zato je IP odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Organ je namreč zahteva prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil sklicujoč se na zlorabo pravice, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavanje in se ni konkretno opredelil do obstoja posameznih zahtevanih dokumentov in do možnosti dostopa do le-teh.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje. Organ namreč razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

V ponovljenem postopku je organ dolžan določno navesti, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo stranki posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti ali varstva osebnih podatkov) kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javnih sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti.

4.     Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000 s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Npr. odločbe IP, št. 090-148/2020/3 z dne 31. 8. 2020, št. 090-211/2016/9 z dne 18. 11. 2016, št. 090-254/2015/2 z dne 26. 11. 2015, št. 090-19/2016 z dne 12. 5. 2016, št. 090-117/2012/3 z dne 20. 6. 2012, vse dostopne na spletni strani https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-značaja/iskalnik-po-odločbah.

[2] Enako Upravno sodišče RS v sodibi opr. št. I U 293/2020-21 z dne 18. 5. 2022 v 29. točki.

[3] Glej sodbo Upravnega sodišča U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007, stran 5.