prosilec - Občina Moravče

POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih računov na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se organ v ničemer ni konkretno opredelil do zlorabe pravice v obravnavanem primeru ter, da glede na skopo in pavšalno utemeljitev zlorabe pravice dostopa v izpodbijani odločbi, nikakor ni mogoče pritrditi organu, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa. IP je zato pritožbi prosilca ugodil, pritožbo organa odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-587/2025/3

Datum: 29. 1. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 30. 9. 2025, zoper odločbo OBČINE MORAVČE, Vegova ulica 9, 1251 Moravče (v nadaljevanju: organ), št. 090-0011/2025-2 z dne 26. 9. 2025, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 30. 9. 2025 se ugodi. Odločba OBČINE MORAVČE, št. 090-0011/2025-2 z dne 26. 9. 2025, se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je z zahtevo z dne 6. 9. 2025 zahteval, da mu organ posreduje račune, ki jih je plačal iz zagotovljenih proračunskih sredstev, namenjenih za delovanje vseh svetniških skupin v občinskem svetu, v obdobju zadnjih lokalnih volitev (november 2022 – september 2025). Kot način seznanitve je navedel elektronsko obliko.

(2) Organ je o zahtevi prosilca izdal odločbo št. 090-0011/2025-2 z dne 26. 9. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil v celoti, in sicer na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Uvodoma je organ v obrazložitvi odločbe povzel zahtevo prosilca, citiral določbi prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ter pomen informacije javnega značaja. Ugotovil je, da z zahtevanimi računi sicer razpolaga, vendar jih prosilcu ne bo posredoval zaradi šikanoznega namena prosilca in iz razloge zaščite organa. V prid svoji odločitvi je izpostavil sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017. Navedel je, da prosilec pridobljene informacije uporabi za blatenje in žaljenje organa …, na katerih žali župana in zaposlene v občinski upravi ter navaja neresnična dejstva. Po oceni organa tako informacija javnega značaja v tem primeru ne služi svojemu namenu, temveč za zlorabo pravice za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.

(3) Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 30. 9. 2025, ker meni, da so v izpodbijani odločbi navedeni neutemeljeni razlogi. Vztraja, da mu organ posreduje zahtevane račune na način, kot ga je določil, torej v elektronski obliki.

(4) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, z dopisom št. 090-0011/2025 z dne 24. 12. 2025, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil tudi določeno dokumentacijo, ki jo je upošteval pri odločitvi (med drugim posamezne …).

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

(5) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6) IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

(7) V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi računi razpolaga v materializirani obliki Pogoji za informacijo so torej v obravnavanem primeru izpolnjeni.

(8) Ker je v obravnavanem primeru treba primarno razrešiti vprašanje, ali je prosilec zlorabil pravico dostopa, se IP najprej opredeljuje do tega instituta.

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

(9) Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

(10) Ker se je IP do teoretičnega vidika zlorabe pravice v svojih odločbah že večkrat opredelil, pravne teorije o pojmu zlorabe pravice na tem mestu ne navaja ponovno. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-2/2023/2, 090-127/2023/2, št. 090-242/2023/2, št. 090-25/2024/2, št. 090-411/2025 z dne 25. 11. 2025, …, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja.

(11) IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice dostopa je torej institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

(12) ZDIJZ kot materialni zakon, ki je podlaga za pravico dostopa do informacij javnega značaja, sam ne določa konkretnih kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec. IP tako pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi:

-       ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[1];

-       pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];

-       vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[3];

-       zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[4];

-       vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[5];

-       z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[6];

-       zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[7];

-       za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti npr. ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delo organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu, ….[8]

(13) Tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: predlog zakona)[9] izhajajo elementi, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. Iz uvodne obrazložitve namreč izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. V tej odločbi je IP ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno, prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Po navedbah predlagatelja zakona je predlagana določba utemeljena z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave, ustavnosodne presoje[10] in sodne prakse Vrhovnega sodišča[11].

(14) Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da se organ v ničemer ni konkretno opredelil do zlorabe pravice v obravnavanem primeru ter, da glede na skopo in pavšalno utemeljitev zlorabe pravice dostopa v izpodbijani odločbi, nikakor ni mogoče pritrditi organu, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa.

(15) IP namreč ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni niti utemeljeval niti izkazal, da bi prosilec z veliko količino (istovrstnih) vlog in z načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipaval z delom, kar bi predstavljalo oviro za učinkovito delo organa, in to ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih področjih dela. Kot že predhodno navedeno, mora biti zloraba pravice skrajno sredstvo za zavrnitev dostopa in kot taka tudi ustrezno utemeljena, tem standardom pa izpodbijana odločba v obravnavanem primeru ne zadosti:

- Organ namreč ni konkretno pojasnil, katere drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi in kako bi obravnava zahteve prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava zahteve prosilca z dne 6. 9. 2025 do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati. Poleg tega si lahko organ pri obsežnejših zahtevah in pripravi delnega dostopa podaljša rok za odločanje do 30 delovnih dni (24. člen ZDIJZ), česar pa v obravnavanem primeru iz posredovane dokumentacije ni razvidno. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Tudi iz te določbe torej izhaja namen zakona, da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja.

- Organ se tudi ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma računov ter nadaljnjega dela s temi računi zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe namreč ni določno razvidno, kako bi zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivale na delo organa, torej koliko dela organu bi povzročila izpolnitev zahtevce in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa.[12] Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[13] Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[14] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnost«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

- IP ob tem opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. II U 339/2022-21 z dne 21. 4. 2023, v kateri je sodišče presojalo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilec na občino vložil več deset zahtev letno (70 zahtev v letu 2021, v prvi polovici leta 2022 pa 46 zahtev), in ugotovilo, da zloraba ni podana, saj organ med drugim ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih.

(16) Po oceni IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Kot izhaja iz utemeljitve izpodbijane odločbe, organ z zahtevanimi računi nedvomno razpolaga. Poleg tega se zahteva nanaša na podatke o porabi javnih sredstev, ki predstavljajo absolutno javne podatke po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zahteva, ki je povezana s porabo javnih sredstev, delom organ ipd, ima namreč povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Namen ZDIJZ je namreč zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, in ta uresničitev tega namena si morajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. člen ZDIJZ).

(17) Po mnenju IP tudi ne gre za ponavljajočo se zahtevo, o kateri bi organ odločal že večkrat, prosilcu pa bi že tudi bil omogočen dostop do zahtevanih podatkov. To iz navedb organa ne izhaja, niti ni izkazal, da prosilec vlagal ene in iste zahteve.

(18) Po vpogledu v zahtevo IP nadalje ugotavlja, da je konkretna in korektna ter obsega vse bistvene sestavine zahteve po 17. členu ZDIJZ. Zahteva tudi ni žaljiva in ne obsega nobenih vrednostnih sodb ali kako drugače provokativna.

(19) Organ se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017, iz katere sicer res izhaja opredelitev šikanozne zahteve, vendar organ navedbe sodišča povezuje z objavami prosilca …, kar pa ne predstavlja ravnanj, ki jih je sodišče presojalo v navedeni sodbi. Poleg tega je sodišče v tej sodbi pritrdilo odločitvi IP, da ne gre za zlorabo pravice dostopa. IP ob tem izpostavlja sodbo Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017, iz katere izhaja stališče sodišča, da se mora »Pri podatkih o porabi javnih sredstev in podatkih, povezanih z opravljanjem funkcije ali delovnega razmerja, ki so javno dostopni, dostop omogočiti vsakemu prosilcu, ne glede na njegov namen« (točka 19 obrazložitve). Iz sodbe pa izhaja tudi, da okoliščine, ki lahko predstavljajo morebitne kršitve izven postopka po ZDIJZ, niso stvar postopka po ZDIJZ, ampak drugih postopkov (točka 19 obrazložitve). Slednje potrjuje navedbe IP, da se do zadev, ki se ne tičejo postopa po ZDIJZ, ni pristojen opredeljevati, kot so objave prosilca … ter morebitnih dejanj, ki bi lahko predstavljala kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. V primeru suma storitve kaznivega dejanja so za to na voljo drugi mehanizmi.

(20) Ker je organ v razmerju do prosilca »močnejša stranka«, mora biti odvzem pravice iz 38. člena Ustave Republike Slovenije sorazmeren[15]. Glede na prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije je namreč mogoče ugotoviti, da dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, torej, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), ki pa po oceni IP v obravnavanem primeru glede na obrazložitev organa ni izkazan. Razlogi, ki jih je navedel organ v izpodbijani odločbi, namreč po oceni IP v ničemer ne pretehtajo nad pravico prosilca, da zahtevane podatke pridobi. IP ob navedenem poudarja še namen ustavne pravice dostop do informacij javnega značaja, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ ter določbe 5. člena ZDIJZ, iz katerih izhaja, da je do informacij javnega značaja upravičen vsakdo in mu pri tem ni treba izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije. V postopku dostopa do informacij javnega značaja ni pomembno, iz katerih razlogov želi prosilec dobiti informacijo, saj gre za univerzalno pravico, ki pripada vsakomur.

(21) Na podlagi navedenega IP zaključuje, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve zahteve z dne 6. 9. 2025 prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako ne more slediti odločitvi organa v izpodbijani odločbi, saj je ta ni ustrezno utemeljil. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni niti obrazložil niti izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati morebitno zlorabo pravice dostopa, zato je izpodbijana odločba neobrazložena.

(22) Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal zahtevanih računov z vidika informacij javnega značaja. S tem, ko je organ zavrnil zahtevo prosilca z dne 6. 9. 2025 na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se namreč ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral.

(23) Ker brez ustrezno izvedenega ugotovitvenega postopka izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, je IP odločil, da vrne zadevo organu v ponovni postopek. Kadar organ druge stopnje namreč ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

(24) Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). V ponovljenem postopku je organ najprej dolžan vsebinsko presoditi zahtevo prosilca in se je dolžan opredeliti do obstoja dokumentov, ki jih zahteva. Če bo ugotovil, da s tovrstnimi dokumenti ne razpolaga, mora v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na katera dejstva in dokaze je oprl tako ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z zahtevanimi dokumenti, glede katerih bo organ v ponovnem postopku ugotovil, da predstavljajo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V tem primeru mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilka upravičena. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

(25) Če bo organ pri presoji zahtevanih računov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. in 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej kadar gre npr. za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. V kolikor gre torej pri zahtevanih podatkih za absolutno javno dostopne informacije IP v tej zvezi ponovno izpostavlja sodbo Upravnega sodišča št. I U 761/2021-17 z dne 18. 3. 2024.

(26) IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni, pa je stranka postopka samo prosilec (a26.a člen ZDIJZ).

(27) Organ lahko prosilcu, v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ, zaračuna stroške posredovanja zahtevanih informacij, torej za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. Način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZDIJZ ureja Uredba (členi 16 – 18).

Sklepno

(28) IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso ter prakso in napotila IP.

(29) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(30) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[8] Navedeni kriteriji izhajajo iz sodne prakse, ki je našteta že v odločbah IP, ki so bile v pritožbenih postopkih izdane prosilcu v istovrstnih zadevah; glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2, št. 090-275/2022 idr..

[9] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[10] Npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-413/98.

[11] Npr. sodba  Vrhovnega sodišča št. II Ips 247/94.

[12] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[13] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[14] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[15] Nujnost izvedbe te presoje izhaja iz pretekle prakse IP in Upravnega sodišča (npr. sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013).