prosilec - Občina Moravče

POVZETEK:

Organ je zahtevo prosilca zavrnil iz razloga zlorabe pravice, IP pa po preučitvi pritožbe ugotavlja, da niso podani pogoji iz petega odstavka 5. člena ZDIJZ za zlorabo pravice. IP je  tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-358/2025/7

Datum: 2. 10. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega odstavka 248.  člena ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 3. 7. 2025, zoper odločbo Občine Moravče, Vegova ulica 9, 1251 Moravče (v nadaljevanju: organ), št. 090-0009/2025-7, z dne 1. 7. 2025, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca, z dne 3. 7. 2025, zoper odločbo Občine Moravče, št. 090-0009/2025-7, z dne 1. 7. 2025, se delno ugodi, odločba se delno odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje v delu, ki se nanaša na: račune o porabi nakazanih občinskih sredstev od leta 2018 do leta 2024 RADIOKLUBU MORAVČE in na plačila (nakazila) ter ustrezno dokumentacijo za leto 2024 za Avbelj Franci s.p.

2.     V preostalem delu se pritožba zavrne.

3.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je dne 1. 4. 2025 na organ naslovil tri zahteve za dostop do informacije javnega značaja po elektronski pošti, v katerih zahteva posredovanje informacij, ali je nadzorni odbor občine Moravče v obdobju od začetka mandata leta 2022 do konca leta 2024 prejel kakršnokoli pobudo za pregled ali nadzor s strani občanov, oziroma pobudo za nadzor ali konkretno zadevo v obravnavo s strani državnih institucij, dalje zahteva vse račune o porabi nakazanih občinskih sredstev od leta 2018 do leta 2024 RADIOKLUBU MORAVČE in zahteva še vsa plačila (nakazila) ter ustrezno dokumentacijo za leto 2024 za Avbelj Franci s.p.

Organ je dne 1. 7. 2025 o zahtevah prosilca odločil z odločbo št. 090-0009/2025-7 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je le-te zavrnil. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je prosilcu dne 20. 5. 2025 z dopisom odgovoril na zahtevo, ki se tiče dela nadzornega odbora, v preostalem delu pa je zahteve prosilca zavrnil iz razloga zlorabe pravice do dostopa do informacij javnega značaja.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo dne 3. 7. 2025 vložil pritožbo, v kateri navaja, da je zavrnitev njegove zahteve s strani organa neutemeljena ter da bi moral organ njegove zahteve obravnavati ločeno.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 6. 8. 2025, odstopil v odločanje IP. Po pozivu IP je dne 22. 8. 2025 posredoval še dodatna pojasnila in dokumentacijo.

Pritožba je delno utemeljena.

1.     Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

2.     Odločanje o več zahtevah z eno odločbo

O združitvi več zahtev za dostop do informacij javnega značaja ZDIJZ nima posebnih določb, torej se v zvezi s tem na podlagi drugega odstavka 15. člena ZDIJZ uporabijo določbe ZUP. ZUP v 130. in naslednji členih ureja združitev zadev v en postopek. Če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank. Ob enakih pogojih lahko uveljavlja ena ali več strank v enem samem postopku tudi več različnih zahtevkov. O združitvi zadev v en postopek odloči pristojni organ s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba. 132. člen ZUP pa določa, da če se vodi en sam postopek, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno. Zakon tako pozna subjektivno kumulacijo (zahtevki več strank) in objektivno kumulacijo (več zahtevkov iste stranke).

Glede združevanja različnih zahtev (enega) prosilca (objektivne kumulacije) pa IP ugotavlja, da se je v praksi postopkov dostopa do informacij javnega značaja razvilo stališče, da stranka z eno vlogo (zahtevo) lahko zahteva več zahtevanih informacij, ki niso nujno iste oziroma se ne nanašajo na iste zahtevane dokumente, kar pomeni, da se ne naslanjajo na isto ali podobno dejansko stanje. Obravnavani primer, ko prosilec z novo vlogo zahteva druge informacije, je od objektivne kumulacije zahtevkov v eni vlogi različen le v tem pogledu, da gre za novo vlogo, o kateri je treba odločiti. Ravnanje organa, ko več takšnih vlog združi v en postopek, pod pogojem, da z odločanjem po prvi vlogi ni v zamudi, je po mnenju IP pravilno. Organ je tako pravilno združil odločanje o treh zahtevah prosilca, saj je vse zahteve prejel po elektronski pošti istega dne, tj. 1. 4. 2025. Ob tem IP dodaja, da iz tretjega odstavka 130. člena ZUP izhaja, da bi organ o združitvi moral odločiti s sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Kljub temu pa IP ugotavlja, da glede na teorijo[1] ne gre za bistveno kršitev postopka, zato so navedbe prosilca v tem delu neutemeljene.

4.     O zahtevi prosilca glede nadzornega odbora

Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je o zahtevi prosilca za posredovanje informacije, ali je nadzorni odbor občine Moravče v obdobju od začetka mandata leta 2022 do konca leta 2024 prejel kakršnokoli pobudo za pregled ali nadzor s strani občanov, oziroma pobudo za nadzor ali konkretno zadevo v obravnavo s strani državnih institucij, že odločil. IP na podlagi vpogleda v dokumentacijo obravnavane zadeve ugotavlja, da je organ prosilcu dne 14. 5. 2025 z dopisom posredoval zahtevane informacije, in sicer da pobud s strani občanov ni prejel, s strani organov pa je prejel pobudi Komisije za preprečevanje korupcije in Ministrstva za finance ter ga napotil tudi na spletno stran občine, kjer so objavljeni dokumenti v zvezi s tem. IP ugotavlja, da je organ prosilcu posredoval zahtevane informacije[2] oziroma ga napotil na spletno stran, kjer so objavljeni dokumenti,[3] prosilec pa v pritožbi tega tudi izrecno ne osporava oziroma pavšalno navaja, da izpodbija odločitev organa na splošno.

5.     O zlorabi pravice

Organ je zahtevah prosilca glede plačil in izdanih računov dvema pravnim subjektoma s strani občine zavrnil iz razloga zlorabe pravice. Na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi.[4]

Iz sodbe Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017 ter sodbe št. I U 490/2020-28 z dne 15. 9. 2021 izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz odločb IP.

Iz sklepa Ustavnega sodišča, št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009, izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Z vpogledom v vsebino obravnavanih zahtev IP ugotavlja, da organu ni uspelo izkazati šikanoznega značaja vloge. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja ali če bi bile v njej izražene številne negativne vrednostne sodbe in žalitve, provokacije in s tem navidezno uveljavljanje pravic. Obravnavani zahtevi (in tudi pritožba) nimajo takšne vsebine, so vrednostno nevtralne, korektne in niso žaljive. Navedbe organa glede tega, da prosilec pridobljene informacije objavlja na družbenih omrežjih ne morejo šteti za okoliščino, da gre za šikanozne vloge, saj gre v tem primeru za informacije javnega značaja (torej informacij, ki so prosto dostopne vsem). Prav tako IP opozarja, da institut zlorabe pravice v ZDIJZ ni namenjen temu, da se prepreči morebitno objavljanje pridobljenih informacij na družbenih omrežjih ali na spletu, ampak so temu namenjeni postopki pred drugimi organi (v kolikor gre npr. za blatenje posameznika).

Po oceni IP tudi ne gre za zahteve, vložitev katerih bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirale izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev predmetnih zahtev ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetnih zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, kako bi obravnavane zahteve prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivale na delo organa, koliko dela organu bi povzročile in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. V konkretni zadevi tudi ne gre za tako veliko število dokumentov, ki jih prosilec zahteva, četudi zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[5] 

Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bil posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje. Glede na navedeno IP ugotavlja, da zloraba pravice dostopa po ZDIJZ v konkretnem primeru ni izkazana in je zavrnitev na tej podlagi neutemeljena.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti.[6]  Skladno s prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede dostopa do informacij javnega značaja.

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

V postopku po ZDIJZ prav tako ni pomembno, kdo je prosilec in s kakšnim namenom zahteva informacije, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo, pri čemer pa ne gre za zlorabo dostopa do informacij javnega značaja. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih dokumentov in jih posledično v ugotovitvenem postopku tudi ni presojal z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil s sklicevanjem na institut zlorabe pravice, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov, kot bi se sicer moral.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje. Organ namreč razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti. Poleg navedenega se organ (še) ni spustil v vsebinsko obravnavo celotne zadeve, pri čemer mu je ta možnost dana prav z vrnitvijo v ponovno odločanje.

6.     Napotila organu prve stopnje v ponovnem odločanju

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ bo moral pri ponovnem odločanju izvesti nov ugotovitveni postopek in popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje glede prosilčeve zahteve za posredovanje računov o porabi nakazanih občinskih sredstev od leta 2018 do leta 2024 RADIOKLUBU MORAVČE in za posredovanje podatkov o plačilih (nakazilih) ter ustrezno dokumentacijo za leto 2024 za Avbelj Franci s.p.. Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Organ je najprej dolžan natančno in konkretno ugotoviti, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilca in ali z dokumenti, ki ustrezajo zahtevi prosilca razpolaga. Nato bo moral ugotoviti, ali gre za prosto dostopne dokumente ali je podana katera od izjem od prostega dostopa, ki jih določa 5.a in prvi odstavek 6. člena ZDIJZ. Ob ugotovitvi, da je podana katera od izjem, mora organ presojati tudi, ali je podan razlog, zaradi katerega izjeme ni mogoče upoštevati, saj gre za absolutno javne informacije (te izjeme določata drugi in tretji odstavek 6. člena ZDIJZ).

V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

7.     Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag delno ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP. V delu, v katerem je organ prosilcu že posredoval zahtevane informacije, je pritožbo zavrnil na podlagi 248. člena ZUP (2. točka izreka te odločbe).

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), je IP ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[7] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (Založba Urad list, 2020, P. Kovač, E. Kerševan, et al, 2. knjiga, stran 37.

[2] IP ob tem pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca.  Prav tako organi niso dolžni odgovarjati na vprašanja prosilcev, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. ZDIJZ namreč ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko razpolaga. Podajanje pojasnil in odgovarjanje prosilcem na prejeta vprašanja tako ne pomeni odločanja v postopku po ZDIJZ. Organi v postopku po ZDIJZ na vprašanja niso dolžni odgovarjati, če pa to storijo, njihovi odgovori niso predmet pritožbenega postopka po ZDIJZ.

[3] Skladno s petim odstavkom 6. člena ZDIJZ.

[4] Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

[5] Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti, oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa. Ob tem IP še pojasnjuje, da lahko organ za obsežnejše zahteve podaljša rok za odločanje celo do 30 delovnih dni.

[6] Nujnost izvedbe te presoje izhaja iz pretekle prakse IP in Upravnega sodišča (npr. sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013).

[7] Uradni list RS, št. 106/10 – UPB, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.