prosilec - Občina Loška dolina
+ -Številka: 090-336/2024
Kategorije: Ali dokument obstaja, Ali gre za zlorabo pravice, Javni uslužbenci in funkcionarji, Osebni podatek
POVZETEK:
Organ je zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice), saj je na organ večkrat vložil zahteve za posredovanje informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da prosilec ni zlorabil instituta dostopa do informacij javnega značaja, zato je od organa zahteval posredovanje dokumentov, ki so predmet zahteve prosilca (računi dotične odvetniške družbe, s specifikacijo). S predmetno odločbo je IP pritožbi prosilca delno ugodil in organu prve stopnje naložil posredovanje zahtevanih računov, s prekritimi osebnimi podatki.
ODLOČBA:
Številka: 090-336/2024/4
Datum: 19. 9. 2024
Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023, v nad. IP, na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nad. ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB, s spr. in dop; v nad. ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, s spr. in dop.; v nad. ZUP), o pritožbi …. (v nad. prosilec), z dne 20. 8. 2024, zoper odločbo Občine Loška dolina, Cesta Notranjskega odreda 2, 1386 Stari trg pri Ložu (v nad. organ), št. 090-0013/2024 z dne 19. 7. 2023, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, izdaja naslednjo
O D L O Č B O
1. Pritožbi prosilca z dne 20. 8. 2024 zoper odločbo Občine Loška dolina, št. 090-0013/2024 z dne 19. 7. 2023, se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v fizični obliki posredovati:
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2023-742 z dne 11. 1. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 231644, datum 12. 1. 2024);
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-20 z dne 12. 2. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240120, datum 14. 2. 2024);
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-96 z dne 12. 3. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240245, datum 13. 3. 2024), pri čemer mora na specifikaciji, v stolpcu »storitev« prekriti priimek v tretji vrstici;
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-160 z dne 8. 4. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240362, datum 10. 4. 2024), pri čemer mora na specifikaciji, v stolpcu »zadeva« prekriti ime in priimek v prvi vrstici;
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-244 z dne 9. 5. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240508, datum 9. 5. 2024); pri čemer mora na specifikaciji, v stolpcu »storitev« prekriti začetnici imena in priimka v drugi vrstici;
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-336 z dne 13. 6. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240636, datum 17. 6. 2024);
- račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o., št. 2024-374 z dne 5. 7. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240712, datum 10. 7. 2024).
2. V preostalem delu (glede varovanih osebnih podatkov, ki jih je organ dolžan prekriti v skladu s 1. točko izreka te določbe) se pritožba zavrne.
3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
OBRAZLOŽITEV:
Prosilec je dne 26. 7. 2024 na organ naslovil zahtevo za posredovanje fotokopij:
- poročil o opravljenem delu in izstavljene račune Odvetniške pisarne Mele d.o.o. v letu 2024;
- dokumentov (npr. izpis iz CADIS-a), iz katerih je razvidno katera oseba pri organu naroča storitev, likvidira račune in potrjuje plačilo izstavljenih računov za Odvetniško pisarno Mele d.o.o..
Organ je zahtevo prosilca z odločbo, št. 090-0013/2024 z dne 19. 7. 2023, zavrnil, s sklicevanjem na peti odstavek 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ uvodoma navedel, da je prosilec bivši zaposleni pri organu, katerega želja je nagajanje organu. Organ je sicer v letu 2020 skupno prejel eno, v letu 2021 devet, v letu 2022 dve, v letu 2023 pa kar 76 (od tega je 92% zahtev prosilca) zahtev za posredovanje informacij javnega značaja. V preteklem letu je organ v roku odločil o vseh zahtevah, hkrati pa uvedel možnost zaračunavanja materialnih stroškov, kar je prosilca privedlo do tega, da je kar nekaj zahtev umaknil. V letu 2023 je organ, v skladu s 130. členom ZUP, združil 18 zadev prosilca in jih v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ zavrnil, saj je prosilec s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom, kar je predstavljalo oviro za njegovo učinkovito delo, ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, in hkrati posegal v njegovo dostojanstvo. Gre torej za elemente, ki kažejo na zlorabo pravice, kot so pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmernost obremenitve organa. Z dejstvom, da je prosilec, po opozorilu na plačilo stroškov, umaknil obsežne zahteve, še potrjuje dejstvo, da prosilec ne zasleduje namena zahteve za dostop do informacij javnega značaja (izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije), temveč gre za očitno šikaniranje oz. prekomerno zasipavanje organa, pri čemer se organu povzroča neprijetnosti in nevšečnosti. Zoper pretekle odločbe, s katerimi so bile zahteve prosilca zavrnjene na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, prosilec ni vložil pritožbe. Prosilec je v letošnjem letu na organ vložil deset zahtev, pri čemer je organ v šestih zadevah prosilcu zahtevane dokumente posredoval, kar nedvomno kaže na pripravljenost organa, da deluje transparentno in da je zlorabo pravice zatrjeval šele, ko je bilo razumsko nemogoče, da bi o zahtevah prosilca odločil drugače. Glede na postopanje organa v preteklem letu (združevanje zadev ter zaračunavanje stroškov), prosilec večinoma vlaga manj obsežne zahteve, približno enkrat na mesec in ne več vsak teden oz. vsak dan, kot je bilo to v preteklem letu. Iz preteklih zahtev prosilca in odločitev organa izhaja, da prosilec ni pripravljen plačati stroškov, nastalih pri izpolnitvi njegovih zahtev, saj svoje zahteve umika oz. jih zoža do te mere, da stroški ne nastanejo. Organ med drugim navaja, da je že izdal dve odločbi, s katerima je zahtevi prosilca zavrnil iz istega razloga, kot predmetno odločbo, zoper kateri prosilec ni vložil pritožbe, kar po njegovem mnenju potrjuje namen prosilca, da organ želi le dodatno obremenjevati, ga dodatno zasipati z delom ter ga s tem ovirati pri opravljanju drugih nalog, mu nagajati, povzročati neprijetnosti in nevšečnosti. Z umikom zahtev oz. dela zahtev, pa se prosilec očitno izmika tudi plačilu stroškov oz. zahteve omejuje do te meje, da njemu ne nastajajo stroški. Število zahtev, ki jih je prosilec podal v letu 2023 in 2024, nedvomno kaže na neobičajno ravnanje povprečnega prosilca po ZDIJZ. Takšen način vlaganja zahtev organu onemogoča spoštovanje načela ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP). Pri tem organ še dodaja, da s svojim dosedanjim delovanjem dokazuje, da nima zadržkov pri seznanjanju javnosti z informacijami javnega značaja, vendar pa ni več mogoče podpirati zahtev prosilca, ki gledano celostno ne sledijo namenu in osnovnemu pomenu te pravice.
Zoper odločbo organa je prosilec dne 20. 8. 2024 vložil pritožbo, v kateri navaja, da so navedbe organa o njegovi prejšnji zaposlitvi za sam postopek irelevantne, saj ZDIJZ ne predpisuje kakršnihkoli omejitev glede bivših uslužbencev. Prav tako na sam postopek po ZDIJZ nima nobenega vpliva način prenehanja njegovega delovnega razmerja in je nerazumljivo, da organ to navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Organ tudi neutemeljeno ugiba o njegovih namenih glede plačila stroškov, saj je pravica prosilca, da se vnaprej seznani s stroški ter da od zahteve odstopi. Neutemeljene so tudi navedbe o šikaniranju ter zlorabi pravice ter prekomernih obremenitvah organa. Organ namreč navaja, da je v letošnjem letu podal deset zahtev za dostop do informacij javnega značaja, kar nikakor ne more prekomerno obremeniti dela organa. Prav tako so neutemeljene navedbe o želji po šikaniranju in žaljenju organa, saj so bile vse zahteve vložene primerno, na obrazcu, brez kakršnih koli žaljivih vsebin. Organ prav tako ni pojasnil, na kakšen način jim povzroča nevšečnosti. Izredno sporna je navedba organa, da je letos ugodil šestim zahtevam, kar naj bi kazalo na njegovo pripravljenost transparentnega delovanja. Očitno je, da se organ izogiba posredovanju določene dokumentacije ter poljubno določa, katere informacije bo posredoval in katere ne. Ker se prosilec na prejšnje odločbe ni pritožil, organ sklepa, da je njegov namen šikaniranje organa, s čimer organ, po mnenju prosilca, ponovno presega svoje pristojnosti in navaja dejstva, ki so v konkretnem primeru nepomembna. Razlogi, zaradi katerih se prosilec na prejšnjo odločbo ni pritožil, za predmetni postopek niso relevantni. Iz navedb organa v obrazložitvi izhaja, da se odloča izrazito pristransko, neobjektivno. Organ prav tako na vse zahteve vedno odgovori zadnji dan oz. popolnoma brez razloga združuje zadeve, tudi če je zahtevana ena sama stran, z namenom podaljševanja roka za odgovor. Ugibanje organa o ravnanju prosilca glede stroškov ter o njegovih motivih je nenavadno. Prav tako je trditev organa, da je kot prosilec prekoračil pravne meje pravice do dostopa do informacij javnega značaja ter jo zlorabil, popolnoma neutemeljena. Zakon ne omejuje števila podanih zahtev za posredovanje informacij javnega značaja. Tudi če je bilo teh zahtev v preteklem letu nekoliko več, organ sam navaja, da jih je letos samo deset, kar pa ne pomeni, da lahko organ zaradi tega zavrača vse bodoče zahteve prosilca.
IP je dne 26. 8. 2024 prejel dopis organa, št. 090-13/2024-5 z dne 26. 8. 2024, s katerim mu je ta odstopil pritožbo prosilca v pristojno reševanje. Dodatno je organ navedel, da vztraja pri svoji odločitvi iz izpodbijane odločbe, ter da, vezano na pritožbene navedbe prosilca, prosilcu vedno odgovori v predpisanem roku.
Na podlagi poziva IP, št. 090-336/2024/2 z dne 27. 8. 2024, je organ IP dne 29. 8. 2024, po elektronski pošti, posredoval dopis, št. 090-13/2024-8 z dne 26. 8. 2024, kateremu je priložil dokumente, ki so predmet zahteve prosilca, in sicer račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o.:
- št. 2023-742 z dne 11. 1. 2024;
- št. 2024-20 z dne 12. 2. 2024;
- št. 2024-96 z dne 12. 3. 2024;
- št. 2024-160 z dne 8. 4. 2024;
- št. 2024-244 z dne 9. 5. 2024;
- št. 2024-336 z dne 13. 6. 2024;
- št. 2024-374 z dne 5. 7. 2024;
- št. 2024-434 z dne 1. 8. 2024 (izdan po že izdani odločbi organa).
K vsakemu računu je organ priložil specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a.
Pritožba je delno utemeljena.
IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta.
Ø Izjema po petem odstavku 5. člena ZDIJZ (zloraba pravice)
Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.
IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP, npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.
Na tem mestu IP najprej poudarja, da peti odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve zahteve v dveh primerih, in sicer:
(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali
(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.
IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru prosilec organu ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, prav tako zahteva ni šikanoznega značaja. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ, pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na zahtevano dokumentacijo, po mnenju IP, v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino (upoštevaje celotno zahtevo prosilca), glede navedenega pa se ni opredelil niti organ v izpodbijani odločbi.
IP ob tem pripominja, da ZDIJZ sicer ne določa konkretnih kriterijev oz. elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:
- ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[1];
- pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];
- vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[3];
- zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[4];
- vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[5];
- z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom[6];
- zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[7];
- za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oz. ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[8].
Z vpogledom v vsebino obravnavane zahteve IP ugotavlja, da organ ni uspel izkazati šikanoznega značaja vloge. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja ali če bi bile v njej izražene številne negativne vrednostne sodbe in žalitve, provokacije in s tem navidezno uveljavljanje pravic. Obravnavana zahteva (in tudi pritožba) nima takšne vsebine, je vrednostno nevtralna, korektna in ni žaljiva.
Po oceni IP tudi ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirali izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetnih zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, kako bi obravnavana zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročile in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. Ob tem pa IP še pojasnjuje, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz upravno sodne prakse, izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oz. mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«. Tudi sicer število vloženih vlog, kot že zgoraj navedeno, samo po sebi ne pomeni zlorabe pravice, kar je razvidno iz upravno sodne prakse[9], ko je prosilec v obdobju trinajstih dni poslal dvanajst zahtev oz. samo v obdobju treh dni devet zahtev, pa je sodišče pritrdilo stališču IP, da ni mogoče govoriti o prekomernem številu vlog. IP, glede števila zahtev, ki jih lahko največ vloži posamezen prosilec v posameznem letu, še dodaja, da ZDIJZ števila ne določa.
Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bil posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.
Glede na navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti. Skladno s prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede dostopa do informacij javnega značaja.
IP je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri svoji odločitvi se IP sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS[10], kjer je sodišče v podobi zadevi zavzelo stališče, da ne gre za t.i. zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja.
Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.
Ø O informaciji javnega značaja
V nadaljevanju je IP ugotavljal, ali organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti in ali ti predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja.
Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, je IP nadalje ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja.
Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
IP ugotavlja, da zahtevi prosilca po vsebini ustrezajo dokumenti, s katerimi je organ razpolagal v času odločanja o zahtevi prosilca, torej v času do izdaje izpodbijane odločbe, in sicer račun Odvetniške pisarne Mele d.o.o.:
- št. 2023-742 z dne 11. 1. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 231644, datum 12. 1. 2024);
- št. 2024-20 z dne 12. 2. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240120, datum 14. 2. 2024);
- št. 2024-96 z dne 12. 3. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240245, datum 13. 3. 2024);
- št. 2024-160 z dne 8. 4. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240362, datum 10. 4. 2024);
- št. 2024-244 z dne 9. 5. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240508, datum 9. 5. 2024);
- št. 2024-336 z dne 13. 6. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240636, datum 17. 6. 2024);
- št. 2024-374 z dne 5. 7. 2024, skupaj s specifikacijo in odredbo organa za izplačilo v obliki izpisa iz CADIS-a (št. 101 240712, datum 10. 7. 2024).
Ker je IP ugotovil, da navedeni dokumenti izpolnjujejo vse tri kriterije za obstoj informacije javnega značaja, je v nadaljevanju ugotavljal, ali je dostop do njih dopusten, oz. ali obstajajo izjeme, ki bi v konkretnem primeru pomenile razlog za zavrnitev dostopa. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v prvem odstavek 6. člena in 5.a členu ZDIJZ.
IP pojasnjuje, da je kot podatke o porabi javnih sredstev potrebno šteti vse podatke, ki izkazujejo, ali je organ pri sklepanju predmetne pogodbe ravnal gospodarno, kakšne obveznosti je prevzel in pod kakšnimi pogoji ter kakšne finančne posledice bo sklenjena pogodba imela za proračun organa. Upoštevaje navedeno IP tako ocenjuje, da so zahtevani dokumenti v zvezi s poslovanjem organa z navedeno odvetniško družbo prosto dostopna informacija javnega značaja. IP je pri svoji odločitvi izhajal tudi iz prakse IP in sodne prakse (npr. odločba IP št. 090-282/2016/13 z dne 13. 3. 2017, ki je potrjena s strani Upravnega sodišča št. IU 787/2017-37 z dne 19. 6. 2019). Iz prakse IP in sodne prakse namreč jasno izhaja, da so računi in specifikacija dela o pravnih storitvah prosto dostopne informacije javnega značaja.
Upoštevaje navedeno IP tako ocenjuje, da so zahtevani dokumenti v zvezi s poslovanjem organa z navedeno odvetniško družbo, prosto dostopne informacije javnega značaja. Računa za opravljeno odvetniško/pravno storitev in njegovo specifikacijo namreč ni mogoče šteti kot razkrivanja vsebine zaupnega razmerja, saj zgolj informacija o višini stroška, skupaj s podatkom npr. »pravno svetovanje«, »splošne zadeve«, »sestanek oz. posvet«, »proučitev dokumentacije«, ipd., brez drugih informacij, same vsebine razmerja ne razkriva.
IP je pri pregledu predmetnih računov oz. samih specifikacij računov ugotovil, da so v njih navedena tudi imena in priimki fizičnih oseb, katerih podatki sodijo med t.i. varovane osebne podatke (izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in javnosti niso prosto dostopni.
Pri pregledu odredbe organa za izplačilo izstavljenih računov Odvetniške pisarne Mele d.o.o., v obliki izpisa iz CADIS-a, je IP ugotovil, da so v njih navedena tudi imena in priimki oseb, pri čemer pa gre za zaposlene pri organu, torej javne uslužbence, katerih podatki niso varovani oz. so v dotičnih dokumentih omenjeni v povezavi oz. v zvezi z opravljanjem njihovega delovnega razmerja in so kot taki prosto dostopni javnosti.
Ø Institut delnega dostopa:
IP je ugotovil, da je v konkretnem primeru mogoče uporabiti t.i. institut delnega dostopa, ki ga ureja 7. člen ZDIJZ. Predmetni dokumenti namreč le delno vsebujejo varovane osebne podatke, ki jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost. Organ jih je zato dolžan prekriti z eno od možnih tehnik anonimizacije, v preostalem delu pa mora prosilcu omogočiti seznanitev s zahtevanimi dokumenti, in sicer na način in v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
Ø Zaključek
Na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP je IP izpodbijano odločbo organa delno odpravil in organu naložil, da mora prosilcu zahtevane dokumente posredovati na način, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih mora organ v posredovanih dokumentih prekriti, pa je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Ø Status prosilca
IP pojasnjuje, da sta tako prvostopenjski organ kot IP, kot pritožbeni organ, v skladu z določbami ZDIJZ dolžna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes oz. status (npr. bivši zaposleni pri organu) za to presojo ni pomemben. Rezultat presoje oz. odločitev mora biti enaka za vse, torej ne glede na status prosilca oz. ne glede na to, zakaj prosilec predmetni dokument potrebuje. ZDIJZ kot pravilo namreč postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.
Posebni stroški v tem postopku niso nastali.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
Postopek vodila:
Tanja Švab, dipl.upr.ved.,
raziskovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav
namestnica pooblaščenke
[1] Sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008
[2] Sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012
[3] Sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009
[4] Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014
[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009
[6] Sodba Upravnega sodišča RS, št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013
[7] Sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017
[8] Sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017
[9] Sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017
[10] Št. II U 339/2022-21 z dne 21. 3. 2024