prosilec - Občina Dobrna
+ -Številka: 090-144/2024
Kategorije: Ali gre za zlorabo pravice, Kršitev postopka
POVZETEK:
Organ je zavrnil zahtevo prosilca iz razloga, ker je ocenil, da je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku presodil, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane, zato je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
ODLOČBA:
Številka: 090-144/2024/2
Datum: 17. 5. 2024
Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 12. 4. 2024, zoper odločbo Občina Dobrna, Dobrna 19, 3204 Dobrna (v nadaljevanju organ), št. 090-0003/2024-9 (6) z dne 8. 4. 2024, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo
O D L O Č B O:
1. Pritožbi prosilca z dne 12. 4. 2024 zoper odločbo Občina Dobrna, št. 090-0003/2024-9 (6) z dne 8. 4. 2024, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
O b r a z l o ž i t e v:
Prosilec je dne 11. 3. 2024 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, s katero je zahteval posredovanje kopij vseh računov, vseh dobavnic, naročilnic, vso pisno (tudi elektronsko) komunikacijo vezano na projekt, zapisnike sej zasedanj občinskega sveta (v kolikor je bila točka razprave vezana na projekt), zapisnike zasedanja projektnih skupin, izpiske bančnih transakcij za posamezen projekt, kompletno razpisno dokumentacijo za vsak projekt posebej (vključno s ponudbami neizbranih izvajalcev in razlago, zakaj niso bili izbrani) in vse dodatne listine, dokumente in informacije javnega značaja vezane na vsak posamezen projekt, za naslednje izvedene projekte v Občini Dobrna med letoma 2018 in 2022, in sicer za naslednje projekte:
- Digitalizacija kulturne dediščine v Občini Dobrna (174.520,99€);
- Obnova turistične signalizacije (priložiti tudi seznam ter dimenzije in inventarne številke vse omenjene in obnovljene signalizacije, konkretizirajte tudi uporabljene materiale - les, barva,...) (12.000,00€);
- Izvedba krožišča na regionalni cesti pred naseljem Dobrna (660.000,00€), (priložiti tudi študije, kakšna je bila prometna varnost prej in kako je novo nastala prometna infrastruktura izboljšala prometno varnost v občini Dobrna).
Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. 090-0003/2024-9 (6) z dne 8. 4. 2024. V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca, navedel določbo 5. odstavka 5. člena ZDIJZ ter pojasnil, da prosilec zahteva kompleksno dokumentacijo. Iz zahteve prosilca izhaja, da je zahteval dokumentacijo za projekt Digitalizacija kulturne dediščine v Občini Dobrna (174.520,99€) in projekt Izvedba krožišča na regionalni cesti pred naseljem Dobrna (660.000,00€), kar pa je organ, skladno z 20. členom ZDIJZ, dne 11. 3. 2024, odstopil v reševanje pristojnima organoma, in sicer Javnemu zavodu za turizem, šport in kulturo Dobrna (projekt Digitalizacija kulturne dediščine v Občini Dobrna (174.520,99€)) ter Ministrstvu za infrastrukturo, Direkciji RS za ceste (projekt Izvedba krožišča na regionalni cesti pred naseljem Dobrna (660.000,00€)), o čemer je obvestil prosilca. Organ je navedel, da iz narave in vsebine zahtevanih informacij izhaja, da reševanje obravnavanih zahtev prosilca zahteva skupinsko delo celotnega organa in ne le odgovorne osebe za posredovanje informacij javnega značaja, ker je v organu občinske uprave zaposlenih le 5 javnih uslužbencev, s čimer se organ s tem prekomerno zasipava z delom, kar bi predstavljalo oviro za učinkovito delo organa. Posledica takšne narave zahteve je upočasnitev dela organa tudi na drugih področjih (ne le na področju dostopa do informacij javnega značaja). Razumsko ni mogoče pričakovati, da bo organ v zakonskem roku uspel odločiti o tako obsežni zahtevi. Po presoji organa je prosilec nedvomno močno prekoračil pravno mejo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj ne zasleduje namena ZDIJZ, temveč s svojim načinom vlaganja zahteve želi otežiti delo organa. Organ je navedel, da način vlaganja zahtev za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ni v skladu z namenom ZDIJZ, ravnanje prosilca pa ne predstavlja poštene uporabe pravic. Organ je zaključil, da je v obravnavanem primeru prosilec ravnal na način, ki je v nasprotju z funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. Namen prosilca namreč ni dostopati do informacij javnega značaja, temveč ravno nasprotno. Prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev posegel v dostojanstvo organa, kar predstavlja oviro za učinkovito delo organa, medtem ko uresničevanje pravice dostopa do informacij javnega značaja stremi k pospeševanju učinkovitosti javnega sektorja. Ravnanje prosilca predstavlja oviro za izpolnjevanje dolžnosti organa, da svoje delo opravlja samostojno ter v okviru in na podlagi ustave in zakonov, kar posledično pomeni, da mora storiti vse, da zavaruje pravice strank v vseh svojih postopkih, to oviro pa je mogoče preseči le z zavrnitvijo zahteve prosilca, saj tega posega v prosilčevo pravico ni mogoče nadomestiti z drugimi možnimi ukrepi. Koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehta težo posega v prosilčevo pravico dostopa do informacij javnega značaja. Glede na vse navedeno gre po mnenju organa za primer, ko prosilec pravico, ki mu jo daje pravo, izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, tako da namerno in ciljno prekomerno ovira in na nedopusten način posega v delo in dostojanstvo organa, zahteve prosilca so šikanozne oz. zlonamerne in kot take predstavljajo zlorabo pravice, zato je zahtevo v celoti zavrnil.
Dne 12. 4. 2024 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 090-0003/2024-9 (6) z dne 8. 4. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je navedel, da je odločba neobrazložena in ni v skladu s 14. točko 339.člena ZPP, s čimer se odločbe ne da preizkusiti. Pomanjkanje časa pa ni in ne more biti razlog za tako pomemben izraz demokracije, kot je nadzor porabe javnega denarja. Prosilec je pojasnil svoje mnenje o delu organa in navedel pravno podlago, ki mu omogoča pravico do dostopa do zahtevanih informacij.
Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-0003/2024-11 (6) z dne 22. 4. 2023, odstopil v reševanje IP. Organ je pojasnil, da so na Občino Dobrna in ZTŠK Dobrna, v dneh od 7. 3. 2024 do 12. 3. 2024 prihajale različne zahteve za dostope do informacij javnega značaja. Prejeti zahtevki nakazujejo, da so funkcionalno, izvorno in vsebinsko povezani, zato predpostavljajo, da gre za hromitev delovanja organa skozi vlaganje zahtevkov po ZDIJZ.
Pritožba je utemeljena.
IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec prereka izpodbijano odločbo v celoti.
IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.
1. O zlorabi pravice
Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.
IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.
Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:
- ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[1];
- pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];
- vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[3];
- zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[4];
- vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[5];
- z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom[6];
- zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[7];
- za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[8].
IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru prosilec organu ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev« in da obravnavana zahteva ni šikanoznega značaja. Okoliščine, da je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s podobno vsebino, podal tudi drug prosilec, pa pri presoji zlorabe po petem odstavku 5. člena ZDIJZ niso relevantne. Ta določba se namreč nanaša le na primere, ko isti prosilec od istega organa s funkcionalno povezanimi zahtevami zahteva dostop do več informacij, v konkretnem primeru pa je predmet presoje samo del zahteve prosilca z dne 11. 3. 2024 (organ je del zahteve odstopil na druge organe), o kateri je organ odločil v izreku izpodbijane odločbe. Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bil posledica obravnave zahteve po ZDIJZ.
To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.
Po oceni IP tudi ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev obravnavane zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetne zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, kako bi obravnavana zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročile in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ del zahteve za dostop do informacij javnega značaja odstopil na druge organe (ZTŠK Dobrna in Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcijo RS za ceste). Ob tem pa IP še pojasnjuje, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti, oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa. Ob tem IP še pojasnjuje, da lahko organ za obsežnejše zahteve podaljša rok za odločanje celo do 30 delovnih dni, na kar je opozoril tudi prosilec.
Ob navedenem IP še pojasnjuje, da v postopku po ZDIJZ ni pomembno, kdo je prosilec in s kakšnim namenom zahteva informacije, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo, pri čemer pa ne gre za zlorabo dostopa do informacij javnega značaja. Takšna utemeljitev zlorabe pravice dostopa po ZDIJZ je povsem nekonkretizirana in pavšalna. Pavšalne navedbe tako ne morejo biti predmet presoje IP, saj je pravica dostopa do informacij javnega značaja ustavna pravica, ki sodi med temeljne človekove pravice, uresničuje pa se v skladu z ZDIJZ. Določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ pa tudi ne daje pravne podlage za združevanje zahtev različnih prosilcev.
Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti. Skladno s prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede dostopa do informacij javnega značaja.
IP je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.
IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, katere vložitev bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Vsebina zahtevanih dokumentov se namreč nanaša na delovno področje organa, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh.
Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.
2. Navodila organu
Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti. Poleg navedenega se organ (še) ni spustil v vsebinsko obravnavo zadeve in se ni opredelil do zahtevanih informacij, pri čemer mu je ta možnost dana prav z vrnitvijo v ponovno odločanje.
V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.
Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). V ponovljenem postopku je organ najprej dolžan vsebinsko presoditi o zahtevi prosilca in se opredeliti do obstoja dokumentov, ki jih je zahteval prosilec. V zvezi z zahtevanimi dokumenti, glede katerih bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da predstavljajo informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V tem primeru mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznik ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.
Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. in 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedenih določb jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP v tej zvezi izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 761/2021-17 z dne 18. 3. 2024, v kateri je sodišče navedlo, da je treba tožnikove navedbe, ki se nanašajo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, presojati v povezavi z dejstvom, da so zahtevani podatki absolutno javni dostopni.
Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Urša Pleterski
Raziskovalka pooblaščenca
Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka
[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.
[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.
[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.
[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.
[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.
[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.
[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.
[8] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.