prosilec - Občina Žužemberk

Številka: 090-29/2026/2

Datum: 11. 2. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po svetovalki informacijske pooblaščenke mag. Vanji Zrimšek, po pooblastilu št. 100-4/2013/111 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 29. 12. 2025, zoper odločbo Občine Žužemberk, Grajski trg 33, 8360 Žužemberk (v nadaljevanju: organ), št. 090-28/2025-2 z dne 24. 12. 2025, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

I.              Pritožbi prosilca z dne 29. 12. 2025 zoper odločbo Občine Žužemberk, št. 090-28/2025-2 z dne 24. 12. 2025 se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek.

II.             V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je 26. 11. 2025 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je navajal, da je Odvetniška družba … o.p., d.o.o. (v nadaljevanju: odvetniška družba) za odvetniške storitve organu dne 10. 9. 2024 izstavila e-račun št. 02404-2024 v višini 7.808,00 evra z DDV, ki ga je organ plačal 10.10.2024. Na podlagi ZDIJZ je zahteval: 

- kopijo pogodbe ali naročilnice, na podlagi katere je organ naročil odvetniške storitve, 

- kopijo dokumenta, ki ga je odvetniška družba izdelala za organ, 

- kopije vseh ostalih dokumentov, ki se nahajajo v spisu zadeve, ki sta jih izdelala organ ali odvetniška družba in 

- popis zadeve za ta spis. 

Organ je z odločbo št. 090-28/2025-2 z dne 24. 12. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem na izjemo poslovne skrivnosti pogodbenega partnerja organa. Glede tega je:

- navajal, da zahtevani dokumenti (tožbe, pravna mnenja, dopisi) vsebujejo nerazkrito strokovno znanje, izkušnje, metodologije in poslovne informacije, ki niso splošno znane, imajo dejansko ali potencialno tržno vrednost ter jih njihovi imetniki razumno varujejo kot zaupne. Razkritje takšnih informacij bi lahko poseglo v konkurenčni položaj pogodbenih partnerjev, njihove poslovne in finančne interese ter strateške pozicije na trgu. Zavezanec je zato dolžan varovati legitimne interese tretjih oseb in dostop do teh delov dokumentov zavrniti;

-  citiral določbe 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju ZPosS) in komentar k 2. členu predloga zakona;

- poudaril, da poslovna skrivnost (v konkretnem primeru stranke z interesom) ni le zakonsko, temveč tudi ustavno varovana kategorija. Pri tem je citiral odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-52/16 z dne 12. 1. 2017 glede razlage prvega odstavka 74. člena Ustave, ki varuje tudi poslovno skrivnost;

- navajal, da so legitimni interes, ki je varovan s 35. in 74. členom Ustave in ki se med drugim odraža v tem, da se dokumenti, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ne razkrijejo tretjim osebam, dolžni varovati tudi upravni organi.

Poleg tega se je pri zavrnitvi zahteve organ skliceval tudi na izjemo iz 6. , 7. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (izjeme upravnega, kazenskega in sodnega postopka) in glede tega navajal:

- da se zahteva nanaša na podatke, ki so bili pridobljeni oziroma sestavljeni zaradi upravnih ter sodnih postopkov, razkritje teh podatkov pa bi škodovalo interesom sodnih oziroma upravnih postopkov. Organ se v teh postopkih ne bi mogel učinkovito braniti, če bi nepooblaščene osebe kadarkoli in neodvisno od odločitve organa dostopale do podatkov, ki jih organi upravljanja pridobijo oziroma obravnavajo z namenom predložitve v sodnih ali upravnih postopkih, torej neodvisno od tega, ali organ te obravnavane podatke tudi dejansko predloži v okviru konkretnega sodnega ali upravnega postopka. S tem bi bil znatno otežen položaj organa pri obrambi njegovih pravic in pravnih interesov v okviru sodnih in upravnih postopkov ter bi razkritje podatkov in dokumentov organa škodovalo izvedbi teh postopkov. 

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 29. 12. 2025, v kateri je navajal:  

- da je varovanje poslovne skrivnosti (2 točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) lahko ena izmed zakonskih izjem od prostega dostopa, pri čemer morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj poslovne skrivnosti, dokazno breme pa je na tistem, ki to izjemo zatrjuje. Ob tem je poudaril, da če zahtevani podatki pomenijo podatke o porabi javnih sredstev (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), gre za absolutno javne podatke;

-  s tem, ko odvetniška družba stopi v poslovno razmerje z javno-pravnim subjektov v zvezi z svetovanjem za zakonito izvrševanje pristojnosti, ki jih ima javno-pravni subjekt po zakonu in podzakonskih predpisih, po samem zakonu sprejme določeno omejitev pričakovane zasebnosti poslovanja, saj je po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ zahtevani podatek prosto dostopen, če gre za podatek o porabi javnih sredstev, ne da bi bilo potrebno tehtanje javnega interesa za razkritje z interesom druge osebe (v tem primeru odvetniške družbe kot poslovnega partnerja javno-pravnega subjekta) za omejitev dostopa do informacije javnega značaja zaradi varstva poslovnih skrivnosti po ZGD-1. Ker je tak podatek že po zakonu javen, izjema iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDUZ ne pride v poštev in s tem tudi ne test javne koristi oziroma načela sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1551/2011, z dne 18. 01. 2012);

- da bi organ, glede sklicevanja na varstvo poslovne skrivnosti, hkrati z ZPosS upoštevati tudi določbe 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Dokumente, ki sem jih zahteval kot informacije javnega značaja je za organ izdelala odvetniška družba kar pomeni, da zanjo glede varstva poslovne skrivnosti veljajo tudi določbe ZGD-1,

- da je podatek o tem, kateri dokument in po kakšni ceni ga je odvetniška družba izdelala za organ, predstavlja informacijo o porabi javnih sredstev in je javen;  

- skliceval se je na mnenje Ministrstva za javno upravo je v zadevi: Mnenje Ministrstva za javno upravo uveljavljanje izjeme poslovne skrivnosti v postopku po ZDIJZ (v nadaljevanju; mnenje) in navajal, da se subjekt, ki nastopa kot stranski udeleženec v postopku dostopa po ZDIJZ in želi uveljavljati izjemo poslovne skrivnosti, zavedati, da je na njem dokazno breme za opredelitev določenih podatkov za poslovno skrivnost ter da so možnosti za opredelitev poslovne skrivnosti omejene v primeru, ko gre za pogodbe sklenjene z javnimi organi in gre torej hkrati za podatke o porabi javnih sredstev. V tem smislu pavšalne navedbe, da npr. celotno zahtevano gradivo predstavlja poslovno skrivnost, niso sprejemljive. Stranski udeleženec mora v svoji pisni vlogi pojasniti, katere podatke oz. katere skupine podatkov iz zahtevanega gradiva, gre šteti za poslovno skrivnost in na kateri pravni podlagi (subjektivni oz. objektivni kriterij po ZGD- 1) ter navedeno ustrezno utemeljiti. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. IIU 377/2021-18 z dne 5. 10. 2023 in jo deloma citira;

- citira splošna pojasnila IP glede pojma javnega interesa;

- glede utemeljevanja izjem po 6., 7. in 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa se je skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1573/2014, z dne 18. 11. 2015 in citiral 25. in 26. točko obrazložitve, glede ugotovitev sodišča, ali bi razkritje škodovalo izvedbi postopka,

- na koncu je še poudaril, da se morajo tudi poslovni subjekti zasebnega prava zavedati, da so pri sklepanju pogodb z osebami javnega prava omejeni, saj glede javnega sektorja veljajo posebna pravila o transparentnosti, javnosti in odgovornosti. 

Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. 090-28/2025-4 z dne 19. 1. 2026 (IP ga je prejel 26. 1. 2026), skupaj z zahtevo in izpodbijano odločbo. Dokumentov, ki jih je prepoznal kot predmet zahteve, ni priložil.  

K I. točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja in da dokumenti, ki so bili predmet prosilčevih zahtev spadajo v njegovo delovno področje, saj gre za dokumente, ki so nastali v okviru odvetniških storitev, ki jih za organ izvaja/je izvajala konkretna odvetniška družba. Prav tako med strankami ni sporno, da ti dokumenti obstajajo oziroma, da organ z njimi razpolaga, saj organ tega ne zanika.

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve najprej IP ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se organ ni jasno in določno navedel, katere dokumente je prepoznal kot predmet prosilčeve zahteve. Prav tako ni popolno ugotovil dejstev, ki so relevantna v obravnavanem primeru, s tem, ko se ni opredelil, katere izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja se nanašajo na katere dokumente. Ob tem pa glede teh izjem tudi ni podal utemeljenih razlogov za njihov obstoj. IP zato že na tem mestu ugotavlja, da se glede tega izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je organ s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP). Razlogi za to bodo navedeni v nadaljevanju te odločbe.

Glede izjeme poslovne skrivnosti

V zvezi s to IP pojasnjuje, da v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019. Vse dokumente, ki so nastali o tem datumu, se zato v okviru poslovne skrivnosti, presoja po ZPosS.

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in s tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.

Glede na navedeno predstavljajo poslovno skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu Predloga Zakona o poslovni skrivnosti (javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora), poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.[1] V zvezi z navedenim IP izpostavlja, da varovanje poslovne skrivnosti zahteva primarno aktivno ravnanje tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti je tako primarno na gospodarski družbi, katere podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali, in ki mora v postopku tako zatrjevati kot izkazati obstoj navedene izjeme. Ob tem IP pripominja, da je tudi v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje[2].

Organ pri utemeljevanju poslovne skrivnosti skliceval na to, da zahtevani dokumenti (tožbe, pravna mnenja, dopisi) vsebujejo nerazkrito strokovno znanje, izkušnje, metodologije in poslovne informacije, ki niso splošno znane, imajo dejansko ali potencialno tržno vrednost ter jih njihovi imetniki razumno varujejo kot zaupne. Razkritje takšnih informacij bi lahko poseglo v konkurenčni položaj pogodbenih partnerjev, njihove poslovne in finančne interese ter strateške pozicije na trgu. Zavezanec je zato dolžan varovati legitimne interese tretjih oseb in dostop do teh delov dokumentov zavrniti

S temi splošnimi navedbami po presoji IP ni izkazal nobenega izmed treh pogojev za obstoj poslovne skrivnosti, saj so vse navedbe ostale neizkazane. Prav tako se organ ni opredelil do določbe tretjega odstavka 2. člena ZPosS.

Tudi v primeru, če so pogoji za obstoj poslovne skrivnosti izpolnjeni, pa je treba upoštevati še tretji odstavek 2. člena ZPosS, na podlagi katerega se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Kot javne npr. določa ZDIJZ podatke o porabi javnih sredstev. Gre za t. i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V skladu z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ se namreč, ne glede na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.[3] Poraba javnih sredstev namreč ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.[4] Iz sodbe Upravnega sodišča št. III U 121/2017 z dne 12. 10. 2017 tako med drugim izhaja, citirano: »Sodišče taki razlagi sledi, glede na ugotovitve v prejšnjem odstavku pa tudi meni, da podatki v zvezi s "porabo javnih sredstev" niso le podatki o višini in prejemkih teh sredstev, pač pa tudi podatki, ki so vezani na odločanje o sredstvih.

Ker se je organ, sicer pavšalno skliceval na poslovno skrivnost pogodbenega partnerja (odvetniške pisarne), pa IP opozarja tudi na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 764/2015, da je sklepanje poslov z osebo javnega prava (javnim sektorjem) podvrženo posebnim pravilom transparentnosti, javnosti in odgovornosti. 

IP tako ugotavlja, da obrazložitev organa glede izjeme poslovne skrivnosti ostaja zgolj na deklaratorni ravni in se je kot takšne ne da preizkusiti. Zato je tudi 2. izpodbijana odločba v izreku in obrazložitvi obremenjena z bistveno kršitvijo pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP) in se je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP).

Glede izjem iz  6. , 7. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

IP ugotavlja, da je tudi obrazložitev organa glede sklicevanja na izjeme iz 6. , 7. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ prva tako pavšalna in ni podprta z utemeljeni razlogi za obstoj teh izjem.

Organ se najprej sploh ni opredelil do tega, na katere dokumente se te izjeme nanašajo, še manj pa dostop do katerega dokumenta oziroma podatka je mogoče zavrniti na podlagi posamezne o teh izjem.  Vse te tri izjeme se nanašajo na podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi ali v zvezi z različnimi postopki, in sicer:  zaradi kazenskega pregona (6. točka), upravnega postopka (7. točka) ali pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka (8. točka).

IP ugotavlja, da se organ s tem v zvezi pavšalno sklicuje na vse tri izjeme, in ne pojasni, kateri dokument spada pod katero izjemo. Poleg tega pa za njihov obstoj tudi ne poda utemeljenih razlogov za njihov obstoj.

Vse tri izjeme namreč za svoj obstoj terjajo ugotovitve, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja; in sicer:

-       zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega kazenskega ali upravnega ali pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka oziroma v zvezi z njim, ter

-       razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

Pri preučitvi, ali je v konkretni zadevi mogoče utemeljiti katero od navedenih izjem, pa IP že v začetku presoje ugotavlja, da organ v svoji obrazložitvi ni niti pojasnil, kateri postopek je sploh v teku in če/ ali so bili v zvezi z njim sploh izdani kakšni dokumenti.  

Prav tako se organ ni konkretiziral drugega pogoja za obstoj teh izjem – to je obstoja škode za konkretni postopek, saj je le pavšalno navajal, da razkritje teh podatkov pa bi škodovalo interesom sodnih oziroma upravnih postopkov. Organ se v teh postopkih ne bi mogel učinkovito braniti, če bi nepooblaščene osebe kadarkoli in neodvisno od odločitve organa dostopale do podatkov, ki jih organi upravljanja pridobijo oziroma obravnavajo z namenom predložitve v sodnih ali upravnih postopkih, torej neodvisno od tega, ali organ te obravnavane podatke tudi dejansko predloži v okviru konkretnega sodnega ali upravnega postopka. S tem bi bil znatno otežen položaj organa pri obrambi njegovih pravic in pravnih interesov v okviru sodnih in upravnih postopkov ter bi razkritje podatkov in dokumentov organa škodovalo izvedbi teh postopkov. S takšnimi ne izkazanimi navedbami, ob pomankanju drugih ugotovitve v zvezi s temi izjemami, oran ni utemeljeno izkazal obstoja navedenih izjem.

Pri tem IP pojasnjuje, da je presoja škode za izvedbo konkretnega postopka pridržana organu, pred katerim se ta postopke vodi. Npr. pri obstoju izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je to lahko sodišče, ki v postopku odloča. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodbi Upravnega sodišča št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008 in št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008), ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Tudi po ustaljeni praksi IP je za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek. Ob tem IP pripominja, da namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega sodnega postopka.

Upoštevaje vse navedeno, je IP ugotovil, da so tudi obrazložitev organa glede obstoja izjem iz 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tudi v tem delu pomanjkljiva v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek. V nadaljevanju IP organu podaja navodila, v čem je treba dopolniti postopek.

Navodila organu za odločanje v ponovnem postopku

(34) Organ je, v skladu z načelom materialne resnice, v postopku dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen). Kadar se odloča o več različnih delih zahtevka, ki so med seboj ločljivi oziroma o več zahtevkih, se izrek zaradi jasnosti formulira v obliki več točk. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.

Odločbo je mogoče preizkusiti le, če ima vse sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP. Organ se mora zato primarno opredeliti do vseh dokumentov, ki so predmet zahteve, torej jih identificirati na način, da bo jasno, o katerih dokumentih je sploh odločil (npr. s številko in/ali datumom ter naslovom posameznega dokumenta, ki je predmet presoje). Nato pa se mora glede zahtevanih dokumentov, za konkretne podatke v posameznih dokumentih in ne kar pavšalno, opredeliti do naslednjih vprašanj:

- ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

- če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

Prvi in bistveni korak organa, ko bo odločal v ponovnem postopku, je ugotovitev, kateri dokumenti ustrezajo zahtevi prosilca. Ko bo organ to ugotovil, se bo lahko opredelil do morebitnih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

V ponovljenem postopku je torej dolžnost organa, da se opredeli do vprašanja obstoja izjem za vsak dokument posebej in ne pavšalno za vse. Pri čemer mora, pri morebitni izjemi poslovne skrivnosti, upoštevati, tudi določbo o absolutno javnih podatkih, kar pomeni, da je vselej treba ugotavljati, ali morda ne obstajajo zakonske okoliščine, ki »ne dovoljujejo«, da bi bila določena informacija poslovna skrivnost (tretji odstavek 2. člena ZPosS).

Če bo organ v ponovljenem postopku zatrjeval obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, mora dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče samo ima namreč pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. Organ mora zato v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, z namenom, da se sodišče izjasni, ali bi razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala.

V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

Nenazadnje pa IP še opozarja, da mora organ, skladno s 44. členom ZUP, ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. V primeru, da se bodo postopka udeležile tudi zainteresirane tretje osebe (npr. odvetniška družba) in bo organ prejel njihove morebitne odgovore, mora v skladu z načelom kontradiktornosti prosilcu omogočiti, da se seznani z izjavami stranskih udeležencev še pred izdajo odločbe in mu torej dati možnost, da se do njih opredeli. Če se bodo stranki udeleženci sklicevali na obstoj izjem po ZDIJZ, to seveda ne pomeni, da jim mora organ brezpogojno slediti oz. da je k temu »absolutno« zavezan, temveč je njegova dolžnost, da sam oceni, ali zahtevani podatki dejansko predstavljajo zatrjevano izjemo.

Sklepno

Glede na navedeno je IP zaključil, da je pritožba utemeljena, ker je podana bistvena kršitev postopka, zato je IP izpodbijano odločbo, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Organ mora o zadevi odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

K II. točki izreka:

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila: 

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

[1] V zvezi s pojmom »tržna vrednost«, kot drugi pogoj za obstoj poslovne skrivnosti, pa je predlagatelj zakona v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti.«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. O »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije.

[2] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako, npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[3] Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.

[4] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/16-17 z dne 12. 1. 2017 (opomba št. 37), sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 318/2010 z dne 6. 7. 2011 ter sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.