prosilec - Občina Žužemberk

POVZETEK:

Organ je zavrnil dostop do zahtevane dokumentacije iz razloga zlorabe pravice, IP pa po preučitvi pritožbe ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za zlorabo pravice. IP še ugotavlja, da zahtevana dokumentacija v delu vsebuje varovane osebne podatke, ki jih je potrebno prekriti.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-444/2024/6

Datum: 11. 12. 2024

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člen Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 2. 11. 2024, zoper odločbo Občine Žužemberk, Grajski trg 33, 8360 Žužemberk (v nadaljevanju: organ), št. 090-34/2024-3 z dne 24. 10. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 2. 11. 2024 zoper odločbo Občine Žužemberk, št. 090-34/2024-3 z dne 24. 10. 2024, se delno ugodi in se odločba v 1. točki izreka odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati kopije naslednjih dokumentov:

-       Elektronsko sporočilo z dne 20. 9. 2024, s priponkama,

-       Elektronsko sporočilo z dne 6. 10. 2024, pri čemer je dolžan prekriti elektronski naslov pošiljatelja ter ime in priimek pošiljatelja,

-       Potni nalogi za prevoz oseb št. 067898,1497501, 1497508, 1497516, 329720, 329721, 329722, 329723, pri čemer je dolžan prekriti naslov župana,

-       Izpisi obračuna kilometrine.

2.    Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, ki jih je organ dolžan skladno s 1. točko izreka te odločbe prekriti, zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 29. 9. 2024 od organa zahteval kopijo e-pošte, ki je vsebovala Sporočilo za javnost, obvestilo o dogodku, št. 091-2/2024-4 z dne 20. 9. 2024, katero je organ 20. 9. 2024 poslal medijem (na podlagi te zahteve je organ uvedel postopek pod št. zadeve 090-34/2024).

Dne 18. 10. 2024 je prosilec od organa zahteval kopije vseh potnih nalogov za vozilo VW Touran, reg. Št. NM SR-736 za mesece marec, april, ma, junij, julij, avgust in september 2024, vseh potnih nalogov za vozilo Audi reg. Št. NM CH-600 v lasti župana papeža za mesece marec, april, maj, junij, julij, avgust in september 2024, ter kopije dokazil, iz katerih bo razvidna obračunana kilometrina izplačana županu v zvezi z uporabo privatnega vozila v službene namene (na podlagi te zahteve je bil uveden postopek pod št. zadeve 090-37/2024).

Prav tako je dne 21. 10. 2024 prosilec od organa zahteval kopijo pobude, ki je bila s strani občanov Dvora in okolice vložena za sklic zbora občanov na Dvoru 20. 10. 2024 ob 16. uri v večnamenski dvorani na Dvoru (na podlagi česar je bila odprta zadeva pod št. 090-38/2024).

Organ je zahteve prosilca s sklepom št. 090-34/2024-2 z dne 23. 10. 2024 združil v en postopek, in sicer pod št. 090-34/2024, v katerem je izdal odločbo št. 090-34/2024-3 z dne 24. 10. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Organ je zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na zlorabo pravice.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo in med drugim navedel, da je organ neutemeljeno začel novi upravni postopek z združenimi zahtevami in izdal odločbo prej kot je IP odločil o pritožbi zoper sklep. Glede očitane zlorabe pravice prosilec navaja, da so neutemeljene navedbe glede šikanoznih vlog, prav tako organ od prosilca ne more zahtevati izkazovanja pravnega interesa. Organ svojih očitkov ni konkretiziral in se jih ne da preizkusiti. Organ ni navedel, kako je njegovo delo zaradi vlaganja zahtev preobremenjeno. Prosilec v pritožbi navaja tudi okoliščine glede odnosa z županom in občinsko upravo v Žužemberku.

Organ je pritožbo prosilca, v skladu s prvim odstavkom 245. členom ZUP, odstopil v reševanje IP, z dopisom št. 090-34/2024-6 z dne 18. 11. 2024. Ker organ ni spoštoval drugega odstavka 245. člena ZUP, ga je IP pozval, da mu odstopi tudi vso relevantno dokumentacijo, kar je organ storil dne 10. 12. 2024.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec prereka izpodbijano odločbo v celoti.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

1.     O zlorabi pravice

Na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017 (objavljene na spletni strani IP), zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

Iz sodbe Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017 ter sodbe št. I U 490/2020-28 z dne 15. 9. 2021 izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP.

Iz sklepa Ustavnega sodišča, št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009, izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Z vpogledom v vsebino obravnavane zahteve IP ugotavlja, da organu ni uspelo izkazati šikanoznega značaja vloge. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja ali če bi bile v njej izražene številne negativne vrednostne sodbe in žalitve, provokacije in s tem navidezno uveljavljanje pravic. Obravnavane zahteve (in tudi pritožba) nimajo takšne vsebine, so vrednostno nevtralne, korektne in niso žaljive. Navedbe organa glede tega, da prosilec pridobljene informacije objavlja na družbenih omrežjih ne morejo šteti za okoliščino, da gre za šikanozne vloge, saj gre v tem primeru za informacije javnega značaja (torej informacij, ki so prosto dostopne vsem). Prav tako IP opozarja, da institut zlorabe pravice v ZDIJZ ni namenjen temu, da se prepreči morebitno objavljanje pridobljenih informacij na družbenih omrežjih ali na spletu, ampak so temu namenjeni postopki pred drugimi organi (v kolikor gre npr. za blatenje posameznika).

Po oceni IP tudi ne gre za zahteve, vložitev katerih bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirale izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP ugotavlja, da je objektivno težko reči, da bi izpolnitev predmetnih zahtev ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Kot že navedeno, mora utemeljitev obstoja zlorabe pravice vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja, kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, pa je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej, zato mora biti utemeljitev organa na tej pravni podlagi zelo konkretna. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetnih zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, kako bi obravnavane zahteve prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivale na delo organa, koliko dela organu bi povzročile in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih javnih uslužbencev. V konkretni zadevi tudi ne gre za veliko število dokumentov, ki jih prosilec zahteva, četudi zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ samo po sebi še ne pomeni zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[1]

Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bil posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje. Glede na navedeno IP ugotavlja, da zloraba pravice dostopa po ZDIJZ v konkretnem primeru ni izkazana in je zavrnitev na tej podlagi neutemeljena.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru odvzem pravice iz 39. člena Ustave ne bi bil v skladu z načelom sorazmernosti.^[2] Skladno s prakso Ustavnega sodišča je mogoče ugotoviti, da to dopušča omejitev ustavnih pravic le izjemoma, če je podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali javne koristi), vendar po oceni IP takšen ukrep v obravnavanem primeru ni nujen, primeren in ni sorazmeren za dosego ustavno varovanih ciljev, ki naj bi jih zasledoval organ. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče ugotoviti, da bi npr. koristi, ki jih prinaša nemoten potek drugih postopkov, ki tečejo pri organu in s katerimi se zagotavlja varstvo pravic strank v teh postopkih, odtehtale težo posega v pravico prosilca glede dostopa do informacij javnega značaja.

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja.

V postopku po ZDIJZ prav tako ni pomembno, kdo je prosilec in s kakšnim namenom zahteva informacije, saj dostop do informacij javnega značaja lahko zahteva prav vsakdo, pri čemer pa ne gre za zlorabo dostopa do informacij javnega značaja. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

2.     Informacija javnega značaja

V nadaljevanju je IP ugotavljal, ali organ razpolaga z zahtevanimi dokumenti in, ali ti predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja. V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ, zato je IP nadalje ugotavljal, ali so pri zahtevanih informacijah izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja.

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

IP je tako ugotovil, da organ razpolaga z naslednjimi dokumenti:

-       Elektronsko sporočilo z dne 20. 9. 2024, s priponkama,

-       Elektronsko sporočilo z dne 6. 10. 2024,

-       Potni nalogi za prevoz oseb št. 067898,1497501, 1497508, 1497516, 329720, 329721, 329722, 329723,

-       Izpisi obračuna kilometrine.

Ker je IP ugotovil, da navedeni dokumenti izpolnjujejo vse tri kriterije za obstoj informacije javnega značaja, je v nadaljevanju ugotavljal, ali je dostop do njih dopusten, oziroma ali obstajajo izjeme, ki bi v konkretnem primeru pomenile razlog za zavrnitev dostopa. Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v prvem odstavek 6. člena in 5. a členu ZDIJZ.

IP je ob pregledu obravnavanih dokumentov ugotovil, da vsebujejo osebne podatke in po uradni dolžnosti preveril, ali gre za varovane osebne podatke, ki niso prosto dostopna informacija javnega značaja, v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

3.     Izjema varstva osebnih podatkov

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

IP je nadalje ugotavljal, ali je za obdelavo osebnih podatkov v konkretnem primeru podana ustrezna pravna podlaga, kot jo določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku 6. člena. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju ZVOP-2).

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov.

Splošna uredba o varstvu podatkov v 86. členu določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po drugem odstavku 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 6. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

Upoštevaje predhodno navedeno definicijo osebnega podatka po Splošni uredbi o varstvu podatkov IP ugotavlja, da zahtevani dokumenti vsebujejo tudi osebne podatke, kot so imena in priimki, naslovi in elektronski naslovi. IP ugotavlja, da gre v primeru imena in priimka župana ter občinskega svetnika za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca oziroma podatke v zvezi s porabo javnih (občinskih) sredstev, zato so tudi ti podatki javni in jih je dopustni razkriti.[3] Presojo posega v pravice javnih uslužbencev in funkcionarjev (tudi v pravico do varstva osebnih podatkov) je v tem delu, v okviru 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, opravil že zakonodajalec, ki je pretehtal, da ti osebni podatki, zaradi varstva javnega interesa in nadzora nad porabo javnih sredstev, niso varovani. Ti podatki torej že po odločitvi zakonodajalca v celoti sodijo med prosto dostopne informacije javnega značaja.

Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko javnost podatkov izrecno določa zakon, IP v postopek kot stranskih udeležencev ni pritegnil javnih funkcionarjev, na katera se nanašajo zahtevani podatki.[4]

Navedeno pa ne velja za naslov župana, ki je naveden na potnih nalogih ter za ime in priimek ter elektronski naslov pošiljatelja elektronskega sporočila z dne 6. 10. 2024. Te podatke je potrebno prekriti iz razloga izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj za razkritje ni pravne podlage in prosilcu omogočiti delni dostop na podlagi 7. člena ZDIJZ.

4.     Sklepno

Glede na vse navedeno je IP zaključil, da je treba pritožbi prosilca delno ugoditi. Na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, je IP izpodbijano odločbo organa, odpravil in organu naložil, da  mora  prosilcu posredovati zahtevane dokumente, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu (varovani osebni podatki) je pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti, oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa. Ob tem IP še pojasnjuje, da lahko organ za obsežnejše zahteve podaljša rok za odločanje celo do 30 delovnih dni.

[2] Nujnost izvedbe te presoje izhaja iz pretekle prakse IP in Upravnega sodišča (npr. sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013).

[3] Stališče, da posamezni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, izhaja tudi iz prakse IP, npr. odločbe IP št. 090-106/2010, št. 090-109/2010/4, št. 090-204/2010/10, št. 090-89/2015, št. 090-211/2016, št. 090-280/2016, št. 090-168/2018, št. 090-55/2019/5, št. 090-78/2019/9, št. 090-149/2021, št. 090-177/2021, št. 090-367/2021, št. 090-68/2022 idr.

[4] Z novelo ZDIJZ-F, ki se uporablja od leta 2018 dalje, je bila v ZDIJZ umeščena določba a26.a člena, s katero je bila stranska udeležba v postopku po ZDIJZ omejena. V postopku z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja je stranka postopka samo prosilec, če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni.