prosilec - Ministrstvo za zdravje RS

POVZETEK:

Prosilec se je pritožil zoper odločitev organa, s katero je ta zavrnil njegovo zahteval, da se mu posreduje vse pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19. Organ je njegovo zahtevo zavrnil, ker dokument pri organu ne obstaja. IP je pritrdil odločitvi organa, saj je ugotovil, da je organ prosilcu posredoval dokumente, s katerimi razpolaga (naročilnice za dobavo cepiva), glede drugih dokumentov pa je bilo ugotovljeno, da z njimi organ ne razpolaga. IP je prav tako odločil, da organ ni bil dolžan vloge prosilca odstopiti Evropski komisiji.

ODLOČBA:

Številka: 090-211/2021/4

Datum: 2. 7. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ... (v nadaljevanju prosilec), z dne 26. 5. 2021, zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Štefanova ulica 5, 1000 Ljubljana (nadaljevanju organ), št. 090-60/2021-8 z dne 26. 5. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 5. 2021 zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 090-60/2021-8 z dne 26. 5. 2021, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Iz odstopljene dokumentacije izhaja, da je prosilec dne 29. 3. 2021 po elektronski poti vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je navedel, da kot državljan Republike Slovenije prosi, da se mu posreduje vse pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19. Pri tem je navedel, da svoj pravni interes utemeljuje s tem, da ga kot davkoplačevalca zanima, kako se porabi davkoplačevalski denar in meni, da mora biti vsebina pogodbe javno razkrita. Organ je dne 12. 5. 2021 prosilcu sporočil, da je Evropska komisija (in ne Republika Slovenija) podpisala pogodbe o preskrbi z več proizvajalci cepiv proti COVID-19. Nobena od držav članic ne sklepa dogovorov s proizvajalci cepiva proti COVID-19 samostojno. Vsi dogovori potekajo izključno med Evropsko komisijo in proizvajalci. Republika Slovenija pa je z zgoraj navedenimi proizvajalci podpisala tako imenovane »Vaccine Order Form«, ki jih organ prosilcu lahko posreduje. Dne 18. 5. 2021 je prosilec organu sporočil, da prosi za navedene obrazce »Vaccine Order Form«. Poleg tega pa je prosil še za dokumente, ki vsebujejo dogovor med Republiko Slovenijo in Evropsko komisijo, na podlagi katerega je Republika Slovenija dobila pošiljko cepiv. Pri tem je navedel, da so v tem dogovoru verjetno navedene koristi in obveznosti obeh pogodbenih strank. Dne 20. 5. 2021 je organ prosilcu ponovno pojasnil, da je Evropska komisija tista, ki je podpisala pogodbe o preskrbi s proizvajalci cepiv proti COVID-19. Nobena od držav članic ne sklepa dogovorov s proizvajalci cepiva proti COVID-19 samostojno. Vsi dogovori potekajo izključno med Evropsko komisijo in proizvajalci. Evropska komisija je objavila pogodbe na svojem spletnem portalu, kamor je organ prosilcu podal napotilo. Pri tem je navedel, da je razvidno, da so pogodbe oziroma njihovi deli označeni kot zaupni in so zato določeni deli prekriti. Ob tem je prosilcu pojasnil, da je Republika Slovenija s proizvajalci podpisala »Vaccine Order Form«, ki jih je organ ob tem poslal prosilcu. Pri tem je sledil praksi Evropske komisije in zakril podatke, ki jih je zakrila tudi Evropska komisija.

Dne 25. 5. 2021 je prosilec na poziv IP, ali vztraja pri pritožbi zaradi molka organa, navedel, da vztraja, saj njega zanimajo predvsem sestavine izdelka (antigenska komponenta in adjuvantna komponenta), varnostna tveganja in odpoklic cepiv, jamstva, odgovornost za izdelke in odškodnina, omejitev odgovornosti, zakonska in znanstvena sklicevanja Evropske komisije na izredne razmere, finančni pogoji in cena. Ker je prosilec vztrajal, da organ odloči o njegovem zahtevku, je organ o zahtevi prosilca dne 26. 5. 2021 odločil z izpodbijano odločbo, tako da je njegovo zahtevo zavrnil, ker dokument pri organu ne obstaja. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prosilcu pojasnil, da je Evropska Komisija tista, ki je podpisala pogodbe o preskrbi s proizvajalci cepiv proti COVID-19 in da nobena od držav članic ne sklepa dogovorov s proizvajalci cepiv proti COVID-19 samostojno. Vsi dogovori potekajo izključno med Evropsko komisijo in proizvajalci cepiv proti COVID-19. Evropska komisija je objavila pogodbe na svojem portalu (Link: EU Vaccines Strategy European Commission (europa.eu)). Kot je razvidno, so pogodbe oziroma njihovi deli označeni kot zaupne in so zato določeni deli prekriti. Republika Slovenija je s proizvajalci cepiv proti COVID-19 podpisala tako imenovane »Vaccine Order Form«, ki jih je organ prosilcu posredoval. Pri tem je sledil praksi Evropske komisije in zakril podatke, ki jih zakrije tudi Evropska komisija. Po pozivu IP, da organ izda o zahtevi odločbo, je organ ponovno preveril, ali razpolaga z dokumenti, ki so predmet zahteve prosilca. Uradna oseba je obstoj dokumenta preverila v aplikaciji Lotus Notes, kamor se vnaša vsa prispela in odposlana pošta, vendar zahtevane dokumentacije ni našla, zato ponovno ugotavlja, da ne razpolaga z dokumenti, ki so predmet zahteve prosilca.

Na odločbo organa z dne 26. 5. 2021 se je prosilec pritožil. V pritožbi navaja, da gre iz odločbe sklepati, da Republika Slovenija ni sklenila nikakršnega dogovora o dobavi cepiv, saj je navedeno, da te dogovore sklepa Evropska Komisija v imenu držav članic, kar pa se mu ne zdi možno. Meni, da smo se državljani Republike Slovenije na nek način zavezali k določenim obveznostim in pravicam glede dobave cepiva proti COVID-19, bodisi na relaciji Republika Slovenija – Evropska komisija oziroma na relaciji Republika Slovenija in dobavitelji cepiv. Republika Slovenija bi morala biti seznanjena z določenimi postavkami (sestavine izdelka (antigenska komponenta in adjuvantna komponenta), varnostna tveganja in odpoklic cepiv, jamstva, odgovornost za izdelke in odškodnina, omejitev odgovornosti, zakonska in znanstvena sklicevanja na izredne razmere, finančne pogoje in cena). Po mnenju prosilca bi morale biti te informacije javne. Še vedno vztraja, da prejme pogodbe, ki jih je podpisala Evropska Komisija v manj zakriti obliki oziroma morebitne druge dokumente, ki jih je podpisala Republika Slovenija v zvezi z dobavo cepiva, pri čemer naj bodo razvidni zgoraj navedeni podatki. V primeru, da drug organ s temi podatki razpolaga, prosilec meni, da bi mu  moral organ njegovo vlogo odstopiti.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-60/2021-10 z dne 21. 6. 2021, poslal IP. IP je dne 24. 6. 2021 z namenom dodatne razjasnitve dejanskega stanja na organ naslovil poziv na dostavo dokumentov in za podajo opredelitev št. 090-211/2021/2. Na poziv IP je organ dne 24. 6. 2021 poslal elektronsko sporočilo s svojimi opredelitvami.

Pritožba ni utemeljena.

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec v pritožbi vztraja, da organ dokumente ima in da se mu omogoči dostop do njih.

IP je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in evidentiranja gradiva ter obstoj morebitnih napak organov pri ravnanju z dokumenti oziroma pomanjkljivo delovanje na določenem področju, nepravilnosti pri vodenju postopkov, ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da gre za dokumente, ki se nanašajo na področje iz pristojnosti organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacije, ki jih je zahteval prosilec, pri organu obstajajo v obliki dokumenta, saj je organ zahtevo prosilca zavrnil iz razloga, da dokument ne obstaja.

Vprašanje, kaj je predmet zahteve in opredelitev do kasnejših zahtev prosilca

Kot izhaja iz dokumentov zadeve, je prosilec v svoji zahtevi z dne 29. 3. 2021 navedel, da zahteva vse pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19. Dne 18. 5. 2021 je navedel, da poleg tega prosi še za dokumente, ki vsebujejo dogovor med Republiko Slovenijo in Evropsko komisijo, na podlagi katerega je Republika Slovenija dobila pošiljko cepiv. V vlogi z dne 25. 5. 2021 je navedel, da ga zanimajo predvsem: sestavine izdelka (antigenska komponenta in adjuvantna komponenta), varnostna tveganja in odpoklic cepiv, jamstva, odgovornost za izdelke in odškodnina, omejitev odgovornosti, zakonska in znanstvena sklicevanja Evropske komisije na izredne razmere, finančni pogoji in cena. Pri slednjem vztraja tudi v pritožbi z dne 26. 5. 2021. Poleg tega pa je v pritožbi navedel, da zahteva morebitne druge dokumente, ki jih je podpisala Republika Slovenija v zvezi z dobavo cepiva in vsebujejo zgoraj navedene informacije.

IP pojasnjuje, da lahko stranka v skladu s 133. členom ZUP in v skladu z načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), in sicer vse do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji. Povedano drugače, prosilec v pritožbi zahteve ne more razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Torej, prosilec se v pritožbi ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih ni navedel v zahtevi. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, zato tudi ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko s pritožbo zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Organ je dolžan razširjeno zahtevo prosilca iz pritožbe obravnavati kot novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.

IP ugotavlja, da je prosilec v svoji zahtevi z dne 29. 3. 2021 zahteval vse pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19. V svojih nadaljnjih vloga je navedeno zahtevo natančneje opredelil oziroma jo v njenem okviru razširil. Navedel je, da ga zanimajo tako pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19, s strani Evropske komisije, kakor tudi pogodbe, ki so bile sklenjene med dobavitelji in Republiko Slovenijo. Navedel je, kaj iz vsebine pogodb z dobavitelji ga zanima, in sicer sestavine, varnostna tveganja in odpoklic cepiv, jamstva, odgovornost za izdelke in odškodnina, zakonska in znanstvena sklicevanja Evropske komisije na izredne razmere, finančni pogoji in cena. IP ugotavlja, da je v tem smislu organ zahtevo prosilca v obravnavanem postopku tudi razumel, dejansko stanje s tem v zvezi pa, kolikor ni bilo raziskano v postopku na prvi stopnji, ga je dopolnil IP. Predmet zahteve, izpodbijane odločbe in tudi pritožbenega postopka je v tem okviru zamejen. V preostalem delu, ko je npr. prosilec dne 18. 5. 2021 zahteval dokumente, ki vsebujejo dogovor med Republiko Slovenijo in Evropsko komisijo, na podlagi katerih je Republika Slovenija dobila pošiljko cepiv, gre za novo zahtevo, saj v tem primeru ne gre za »vse pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19«, ampak za druge pogodbene stranke, in sicer za Republiko Slovenijo in Evropsko komisijo in tako ne gre za iste bistvene sestavine dejanskega stanja. Enako velja za v pritožbi podano zahtevo za »morebitne druge dokumente, ki jih je podpisala Republika Slovenija v zvezi z dobavo cepiva, pri čemer naj bodo razvidni zgoraj navedeni podatki«, v primeru da se ta zahteva oziroma dokumenti ne nanašajo na dokumente podpisane z dobavitelji cepiva proti COVID-19. Organ je dolžan razširjeno zahtevo prosilca obravnavati kot novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.  

Vsebinska presoja dokumentov

V nadaljevanju pritožbenega postopka je IP ugotavljal, ali je bila pravilna odločitev organa, da dokumenta, ki ga prosilec zahteva, nima in da se zato njegova zahteva zavrne.

Najprej IP pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP opozarja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja namreč predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Organi v postopku v skladu z ZDIJZ niso dolžni prosilcem dajati oz. pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. V tem delu IP opozarja, da iz definicije informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da odgovori na vprašanja oz. pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oz. razlag v zvezi z delovnim področjem organa, da bi zadostili zahtevi prosilca po ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

Hkrati IP opozarja, da podatki, ki se pri organu nahajajo v elektronski obliki, iz dostopa do informacij javnega značaja niso izključeni. Ob uporabi različnih računalniških orodij je mogoče navedene podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih tudi uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 336/2018 z dne 7. 2. 2018).

Iz zahteve prosilca izhaja, da je zahteval pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19, pri čemer ga zanimajo tako pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19, s strani Evropske komisije, kakor tudi pogodbe, ki so bile sklenjene med dobavitelji in Republiko Slovenijo. Kot je pojasnjeno zgoraj, je treba zahtevo prosilca razumeti v smislu, da ne zahteva nujno dokumentov z naslovom in poimenovanjem »pogodbe«, ampak tudi druge dokumente sklenjene z dobavitelji, ki vsebujejo: sestavine, varnostna tveganja in odpoklic cepiv, jamstva, odgovornost za izdelke in odškodnina, zakonska in znanstvena sklicevanja Evropske komisije na izredne razmere, finančni pogoji in cena.

Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pri organu in v pritožbenem postopku, izhaja, da je Evropska komisija (in ne Republika Slovenija) podpisala pogodbe o preskrbi z več proizvajalci cepiv proti COVID-19. Iz spletne strani Evropske komisije,[1] na katero je organ napotil prosilca, je razvidno, da je Evropska komisija na EU ravni s proizvajalci cepiv v imenu držav članic EU v okviru skupnega javnega naročila sklepala krovne pogodbe o predčasnem nakupu cepiv proti COVID-19. Tako pa izhaja tudi iz pojasnil organa, ki jih je podal preko sporočil za javnost na svoji spletni strani.[2] Nobena od držav članic ni sklenila dogovorov s proizvajalci cepiva proti COVID-19 samostojno, ampak so vsi dogovori potekali izključno med Evropsko komisijo in proizvajalci. Kot je organ pojasnil na svoji spletni strani, države članice s proizvajalci cepiv proti COVID-19, sklepajo le naročila o dobavah cepiv, ki so bila predhodno usklajena. Republika Slovenija je s proizvajalci podpisala le tako imenovane »Vaccine Order Form«. Do slednjih je organ prosilcu že omogočil dostop. K dvomu prosilca, da obstajajo le pogodbe med Evropsko komisijo in proizvajalci in ne tudi pogodbe med proizvajalci in Republiko Slovenijo (oziroma posameznimi državama članicami) je pripomogel tudi organ sam, saj kot izhaja iz njegovih številnih sporočil za javnost, države članice s proizvajalci sklepajo oziroma bodo sklenile »pogodbe« (Glej npr. sporočilo za javnost z dne 17. 3. 2021 z naslovom »Slovenija ima naročenega dovolj cepiva proti covid-19« in z dne 10. 11. 2020 »Slovenija cepiva proti COVID-19 naroča v skupnem javnem naročilu, ki ga vodi Evropska komisija«)[3]. IP pa je za dodatno pojasnilo pozval organ tudi v pritožbenem postopku, da se opredeli, ali ima organ druge pogodbe ali dogovore kot so »Vaccine Order Form«, in ustrezajo zahtevi prosilca tj. pogodbe, ki so bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19. V pojasnilu z dne 24. 6. 2021 je organ navedel, da drugih pogodb oziroma dogovorov kot so »Vaccine Order Form«, ki bi bile sklenjene z dobavitelji cepiva proti COVID-19, nima. IP ugotavlja, da takšno dejansko stanje izhaja tudi iz krovne pogodbe o predčasnem nakupu cepiv proti COVID-19 (ADVANCE PURCHASE AGREEMENT (“APA, v nadaljevanju krovna pogodba), ki je razvidna iz spletne strani Evropske komisije in na katero je organ tudi napotil prosilca. Iz nje je razvidno, da Evropska komisija v imenu držav članic (prva stran pogodbe) s posameznimi proizvajalci sklepa pogodbe o dobavi cepiva proti COVID-19. Iz krovne pogodbe je tudi razvidno, da ureja zadeve, na katere se po vsebini nanaša zahteva prosilca, in sicer so sestavine razvidne v delu pogodbe »Izdelek 1.6« in iz Priloge IV »Predhodna specifikacija izdelka«, pogodba v 1.15 delu ureja odpoklic izdelka (»Product recalls«), ceno pogodba v 1.16 delu, finančne pogoje 1.17 del pogodbe na strani 23, odškodninsko del 1.23 (»Indemnification«), višjo silo del II.11. (»Force majeur«), idr. IP je tako s primerjavo zahteve in krovne pogodbe ugotovil, da krovna pogodba ustreza zahtevi prosilca. Organ je prosilcu sicer omogočil dostop do »Vaccine Order Form«, vendar kot je razvidno iz njihove vsebine, gre pri njih le za naročila, ki se po vsebini v celoti sklicujejo na določila krovne pogodbe. Ker je bilo ugotovljeno, da Republika Slovenija sama s proizvajalci/dobavitelji ni sklepala pogodb o nabavi cepiv proti COVID-19, sklepala je le naročila, drugih aktov, ki bi lahko šteli za pogodbo o dobavi s proizvajalci pa ne, je IP v nadaljevanju obravnaval odločitev organa o dostopu do krovnih pogodb, ki jih je sklepala Evropska komisija.

Glede predloga prosilca, da organ njegovo zahtevo odstopi Evropski komisiji

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je krovne pogodbe o dobavi sklepala le Evropska komisija, je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali navedene pogodbe organ, čeprav jih ni sklepal, ima in kakšno bi bilo postopanje organa, v primeru, če bi navedene pogodbe imel. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije v 15. točki uvodnih določb določa, da čeprav ni namen ali učinek te uredbe spreminjati nacionalne predpise o dostopu do dokumentov, pa je vendarle jasno, da morajo na podlagi načela lojalnega sodelovanja, ki ureja odnose med institucijami in državami članicami, države članice paziti, da ne ovirajo ustrezne uporabe te uredbe, in spoštovati varnostne predpise institucij. V tretji točki drugega člena je določeno, da se uredba uporablja za vse dokumente institucij, to je za dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti, na vseh področjih delovanja Evropske unije. Peti člen Uredbe pa določa, da kadar država članica prejme zahtevo za dokument, ki je v njeni lasti, izvira pa iz institucije, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne, se država članica posvetuje z institucijo, da bi sprejela odločitev, ki ne ogroža doseganja ciljev te uredbe. Država članica lahko namesto tega napoti zahtevo na institucijo.

Ker v izdani odločbi ni bilo razvidno, ali organ krovne pogodbe ima, ali ne, ga je IP dne 24. 6. 2021 pozval, da se opredeli, ali krovne pogodbe o predčasnem nakupu cepiv proti COVID-19, ki jih je s proizvajalci cepiva sklepala Evropska komisija, organ ima. V odgovoru z dne 24. 6. 2021 je organ pojasnil, da navedene pogodbe niso del dokumentacije, ki se vodi pri organu, kar so preverili z vpogledom v zadeve v aplikaciji Lotus Notes, kamor se beleži vsa dohodna in izhodna pošta organa. Glede na navedeno teh pogodb ne morejo dostaviti. Ker organ navedenih pogodb nima, ni bil dolžan ravnati v skladu s petim členom zgoraj navedene Uredbe in se z Evropsko komisijo posvetovati o dostopu, oziroma ji ni bil dolžan zahteve prosilca odstopiti na tej podlagi. V procesnem smislu je bil tako dolžan ravnati le po nacionalnem procesnem predpisu. ZDIJZ v 20. členu določa, da če organ, ki je prejel zahtevo, ne razpolaga z zahtevano informacijo, mora nemudoma, najpozneje pa v roku 3 delovnih dni od dneva prejema zahteve, odstopiti zahtevo organu, ki je glede na vsebino zahteve pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti prosilca. V prvem členu pa ZDIJZ pojasni, kaj šteje za organ; in sicer državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. IP tako ugotavlja, da organ ni bil dolžan zahteve prosilca odstopiti Evropski komisiji. S tem, ko je podal le napotilo na zahtevani dokument pri Evropski komisiji, v nadaljevanju pa zahtevo prosilca zavrnil, ker dokumenta nima, je ravnal procesno pravilno in je pritožbeni očitek prosilca neutemeljen.

IP ugotavlja, da je organ v izpodbijani odločbi glede prosilčeve zahteve, pravilno ugotovil dejansko stanje, da ne razpolaga z dokumenti, ki bi ustrezali zahtevi prosilca. Ob tem IP pojasnjuje, da so zavezanci po ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, odgovarjati na vprašanja, pojasnjevati navedb, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato IP zavezancu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. IP poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec. Pritožbeni postopek tudi ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP prav tako odgovarja, da zgolj pavšalno navajanje, da bi organ moral razpolagati z zahtevanimi dokumenti, brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanim dokumentom dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).

Glede na to, da zahtevani dokument pri zavezancu ne obstaja, je IP ugotovil, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Zavezanec dokumentov, s katerimi ne razpolaga (iz kateregakoli razloga), prosilcu namreč ne more posredovati. IP je v pritožbeni presoji zaključil, da je organ prosilcu posredoval dokumente, s katerimi razpolaga, glede drugih dokumentov pa je bilo ugotovljeno, da z njimi organ ne razpolaga, zato je IP pritožbo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] ec.europa.eu/info/sites/default/files/curevac_-_redacted_advance_purchase_agreement_0.pdf

[2] Glej npr. https://www.gov.si/novice/2021-03-21-dodatna-pojasnila-glede-dobave-cepiva-nasa-prioriteta-je-zagotoviti-dovolj-cepiva-za-prvo-polovica-leta-2021/

[3] https://www.gov.si/drzavni-organi/ministrstva/ministrstvo-za-zdravje.