prosilec - Ministrstvo za zdravje RS

POVZETEK:

Organ je prosilki zavrnil dostop do vseh zahtevanih dokumentov na podlagi 1. alineje točke (a) prvega odstavka 4. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil dokumentov, ki so predmet zahteve prosilke in o dostopu do katerih je odločil. Nadalje je IP ugotovil, da se je organ pri zavrnitvi dostopa sicer skliceval na navedeno določbo predmetne uredbe, vendar izjeme od dostopa po tej določbi z ničemer ni konkretiziral po posameznih dokumentih ter niti utemeljil niti izkazal, da je postopal po 5. členu te uredbe. IP je ugotovil tudi, da se organ tudi ni v ničemer konkretno opredelil do zaupnosti dokumentov, ki jih je prejel neposredno od lokalnih pisarn. Pri odločanju o dostopu do teh dokumentov bi namreč moral izhajati iz določb ZDIJZ in ne predmetne uredbe, saj se le-ta uporablja le za dokumente evropskih institucij. To pomeni, da bi v primeru ugotovljene izjeme od dostopa po ZDIJZ, moral nadalje upoštevati tudi izjemo od izjem po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako se z vidika izjem od prostega dostopa po ZDIJZ organ ni konkretno opredelil glede dostopa do zahtevanih dobavnic za dostavo cepiva, za katere organ navaja, da jih redno dobiva od NIJZ. Tudi v tem delu zahteve nedvomno ne gre za dokumente, pri katerih bi lahko organ zavrnitev dostopa utemeljeval na določbah predmetne uredbe, ter tudi pri teh dobavnicah bi moral organ dostop nadalje presojati še z vidika izjeme od izjem t.i. porabe javnih sredstev. Upoštevaje navedeno je IP pritožbi prosilke ugodil in vrnil zadevo organu v ponovno odločanje z ustreznimi napotili.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-50/2023/2

Datum: 23. 2. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13175/20 – ZIUOPDVE in 3/22-ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilka), z dne 27. 1. 2023, zoper odločbo MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE, Štefanova ulica 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-134/2022/2 z dne 12. 1. 2023, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilke z dne 27. 1. 2023 se ugodi. Odločba MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE, 090-134/2022/2 z dne 12. 1. 2023, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilka je z zahtevo z dne 9. 12. 2022 od organa zahtevala dostop do vseh dokumentov v zvezi s cepivom …, ki jih je organ prejel v obdobju od 1. 1. 2019, in sicer od podjetij … in …, Evropske komisije, JAVNE AGENCIJE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ZDRAVILA IN MEDICINSKE PRIPOMOČKE (v nadaljevanju: JAZMP) in NACIONALNEGA INŠTITUTA ZA JAVNO ZDRAVJE (v nadaljevanju: NIJZ), ali jih je slednjim poslal. Kot način seznanitve je določila fotokopije.

Organ je o zahtevi prosilke odločil z odločbo št. 090-134/2022/2 z dne 12. 1. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo zavrnil v celoti. Uvodoma je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je pri obravnavi zahteve najprej ugotavljal, kateri dokumenti predstavljajo v predmetni zadevi informacijo javnega značaja ter v zvezi s tem izpostavil določbi prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Navedel je, da je obstoj zahtevane dokumentacije preveril v aplikaciji Lotus Notes, kamor se evidentira vsa prispela in odposlana pošta, ter tudi pri javnih uslužbencih, ki naj bi vsebinsko pokrivali področje. Ugotovil je, da zahtevane informacije obstajajo, torej da se nahajajo v materializirani obliki in organ z njimi razpolaga. V nadaljevanju je nato ugotavljal, ali navedena informacija predstavlja prosto dostopne informacije javnega značaja ali pa je morebiti podana katera izmed izjem, ki jih v prvem odstavku 6. člena določa ZDIJZ oziroma v 4. členu Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. 5. 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (v nadaljevanju: Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001). Pojasnil je, da  naročanje cepiv poteka preko skupnega EU javnega naročanja pod vodstvom Evropske komisije, kar je skladno s »Strategijo EU za cepiva proti COVID-19« (COM(2020) 245). Evropska komisija je junija 2020 sprejela Sklep (COMMISSION DECISION of 18. 6. 2020 approving the agreement with Member States on procuring Covid-19 vaccines on behalf of the Member States and related procedures, C{2020) 4192 final)[1], s katerim je potrdila besedilo sporazuma z državami članicami o nabavi cepiv proti COVID-19 v imenu držav članic in s tem povezanih postopkov. V Sklepu in prilogi so opredeljene vloge posameznih akterjev. Pogovore s proizvajalci cepiv tako vodi Evropska komisija s skupno pogajalsko skupino, obveščanje držav članic pa poteka preko Usmerjevalnega odbora. Kot je navedeno v drugem odstavku na 4. strani aneksa k Sklepu (v poglavju Process and governance), bodo »vsi člani Usmerjevalnega odbora in skupne pogajalske skupine za zagotovitev skladnosti z veljavnimi pravili pridobili status strokovnjaka, ki sodeluje v postopku javnega naročanja, kot določa finančna uredba. Glede na dostop članov do zelo občutljivih poslovnih informacij, bodo morali vsi člani podpisati izjave o strogi zaupnosti in neobstoju nasprotja interesov. Tako poteka komunikacija med državami članicami in Evropsko komisijo v okviru teh pravil. Prav tako so dokumenti, prejeti preko Evropske komisije, praviloma označeni s »confidential« ali »strictly confidential«. Komunikacija s podjetji tako primarno poteka preko Evropske komisije, določene operativne aktivnosti pa tudi neposredno z lokalnimi predstavništvi …. Dokumenti, prejeti neposredno od lokalnih pisarn …, so bodisi označeni s »confidential« ali »strictly confidential«, ali pa vsebujejo posebno določbo v besedilu v smislu »Neither any Participating Member State nor Supplier shall, at any time, without the disclosing Party's prior written consent, disclose to any third party any of the other Party's Confidential Information«, ali pa se sklicujejo na poglavje o zaupnosti v osnovni pogodbi. Relativno veliko je tudi dokumentacije, vezane na donacije cepiva …, saj mora proizvajalec dati soglasje k vsaki donaciji, in sicer z izmenjavo pisem (kar je tudi opredeljeno v osnovni pogodbi ...). Organ od NIJZ tudi redno prejema dobavnice za dostavo cepiva …. Nadalje je organ navedel, da ni prejel dokumentov v zvezi s cepivom … s strani JAZMP. Vse obveznosti in pravice, vključno z zaupnostjo, izhajajo iz osnovne pogodbe. Navedel je tudi povezavo na pogodbe, ki jih je v imenu držav članic podpisala Evropska komisija in tudi objavila na svetovnem spletu (s prikritimi občutljivimi podatki). Organ je tako zahtevo zavrnil na podlagi 1. alineje točke (a) prvega odstavka 4. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, ki določa da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost.

Prosilka je zoper odločbo organa vložila pritožbo z dne 27. 1. 2023, ker meni, da prav vsi dokumenti, ki so predmet njene zahteve, niso in ne morejo biti tajni. Mnenja je, da je organ odločil tako zato, ker je to najenostavnejši, najcenejši in (zanj) najvarnejši način, da se prikrijejo storjena kazniva dejanja, prekoračitve ali zlorabe pooblastil, ter vsa druga nezakonita dejanja ali ravnanja. Od IP tako pričakuje, da bo:

-       od organa zahteval, pridobil in objavil seznam vseh zahtevanih dokumentov, vključno z zadevo, pošiljateljem, naslovnikom in datumom vsakega dokumenta ter z natančno podanim razlogom za opredelitev dokumenta kot tajnega;

-       od organa zahteval, pridobil in objavil vse zahtevane dokumente, ki niso opredeljeni kot tajni;

-       podal mnenje o opredelitvi vseh zahtevanih dokumentov za tajne.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilke, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-134/2022/6 z dne 16. 2. 2023, poslal v pristojno odločanje IP. Pritožbi je priložil spis zadeve št. 090-134/2022.

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilka izpodbija odločbo organa v celoti.

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve pa IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Primarno IP izpostavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil dokumentov, ki so predmet zahteve prosilke in o dostopu do katerih je odločil, niti v izreku izpodbijane odločbe niti v obrazložitvi le-te. Iz izpodbijane odločbe tako nikakor ni mogoče razbrati, dostop do katerih zahtevanih dokumentov oziroma podatkov je organ prosilki zavrnil. IP presoje izpodbijane odločbe tako ne more opraviti, ker izpodbijana odločba ne obsega enega od bistvenih elementov, torej konkretne opredelitve predmeta zahteve.

Nadalje IP ugotavlja, da so navedbe organa o zaupnosti podatkov v obravnavanem primeru povsem pavšalne. Organ se pri zavrnitvi sklicuje na 1. alinejo točke (a) prvega odstavka 4. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, vendar izjeme od dostopa po tej določbi z ničemer ne konkretizira po posameznih dokumentih ter v ničemer niti ne utemelji niti izkaže, da je postopal po 5. členu te uredbe. V skladu s slednjo se namreč država članica posvetuje z Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, če prejme zahtevo za dokument, ki je v njeni lasti, izvira pa iz ene od navedenih evropskih institucij, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne. Slednjega organ pa prav tako ni v ničemer niti utemeljil niti izkazal. Po navedeni uredbi je torej organ dolžan opraviti predhodno posvetovanje o dostopu do dokumentov oziroma podatkov, ki izvirajo iz institucij EU. Tako izhaja tudi iz prakse IP.[2]

Organ se tudi ni v ničemer konkretno opredelil do zaupnosti dokumentov, ki jih je prejel neposredno od lokalnih pisarn … in za katere navaja, da so označeni kot zaupni s strani poslovnega subjekta na podlagi pogodbe. Organ bi torej moral pri odločanju o dostopu do teh dokumentov izhajati iz določb ZDIJZ in ne Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001. Uredba se namreč uporablja le za dokumente evropskih institucij. To pomeni, da bi v primeru ugotovljene izjeme od dostopa po ZDIJZ, moral nadalje upoštevati tudi izjemo od izjem po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako se z vidika izjem od prostega dostopa po ZDIJZ organ ni konkretno opredelil glede dostopa do zahtevanih dobavnic za dostavo cepiva, za katere organ navaja, da jih redno dobiva od NIJZ. Tudi v tem delu zahteve nedvomno ne gre za dokumente, pri katerih bi lahko organ zavrnitev dostopa utemeljeval na določbah Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001. In tudi pri teh dobavnicah bi moral organ dostop nadalje presojati še z vidika izjeme od izjem t.i. porabe javnih sredstev.

IP ob navedenem poudarja, da Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 sicer predstavlja temeljni predpis o dostopu do informacij javnega značaja v evropskem pravu, je v celoti zavezujoča in v vseh državah članicah neposredno uporabljiva, vendar se pravila te uredbe uporabljajo glede dokumentov, ki jih imajo Evropski parlament, Svet ali Komisija, kar pomeni, da so ali sestavljene s strani institucije ali pa jih ta prejme in so v njeni posesti. Seveda pa dostop do dokumentov ni absoluten, saj pozna štiri temeljne skupine izjem, in sicer absolutne izjeme, relativne izjeme, izjeme glede dokumentov tretjih oseb in izjeme, ki zadevajo občutljive dokumente. Ta uredba torej ureja izključno dostop do dokumentov v posesti evropskih institucij in načeloma ne posega v slovensko ureditev pravice dostopa do informacij javnega značaja. Dokumente evropskih institucij, ki jih te pošljejo Republiki Sloveniji kot državi članici, bi torej bilo mogoče zahtevati od samih organov EU, kot tudi od slovenskih organov po pravilih ZDIJZ. Vendar pa mora vsaka država članica, in torej tudi Republika Slovenija, spoštovati načelo lojalnega sodelovanja z evropskimi institucijami in tako ne ovirati primarne uporabe te uredbe in pravila glede varnosti evropskih institucij (točka 15 preambule predmetne uredbe). Načelo oziroma doktrina lojalne razlage evropskega prava pomeni, da morajo države članice svoje nacionalno pravo interpretirati v luči in v duhu prava EU, oziroma tako, da s svojimi notranjimi predpisi ne bodo preprečevale uresničevanja evropskih predpisov. Opisano načelo, v teoriji poznano tudi kot Interpretatio Europea, Republiko Slovenijo torej zavezuje, da po eni strani ne sme ovirati svobodnega dostopa do dokumentov, do katerih imajo subjekti pravico na podlagi uredbe (s svojo morebiti preveč restriktivno zakonodajo) ter po drugi strani s »preveč« liberalno zakonodajo ne sme izničiti omejitev in še zlasti izjem, ki jih postavlja. 5. člen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 tako organom v državah članicah izrecno nalaga dolžnost posvetovanja s pristojno evropsko institucijo, kadar upravičenci v svojih državah zahtevajo dokumente, katerih avtor je evropska institucija.

Organ se torej ni konkretno opredelil po posameznih zahtevanih dokumentov niti z vidika izjem od dostopa po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 niti z vidika izjem od dostopa po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, ter se posledično prav tako ni konkretno opredelil o dostopu do posameznih zahtevanih dokumentih z vidika izjeme od izjem po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Organ torej ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP. Ker je torej organ bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, kar utemeljuje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji nedvomno hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi predmetnimi dokumenti in tako podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ je dolžan v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti.[3] Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen). Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oziroma postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[4]

V ponovljenem postopku je torej organ dolžan najprej jasno opredeliti, kateri posamezni dokumenti so predmet njegove presoje, upoštevaje predmet zahteve prosilke, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2019 do dneva vložitve zahteve. V kolikor organ meni, da pri posameznih dokumentih niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, se mora do tega konkretno opredeliti. Nadalje mora organ posamezne zahtevane dokumente presoditi tudi z vidika obstoja izjem od prostega dostopa. Glede dokumentov evropskih institucij je organ dolžan upoštevati Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, kar pomeni, da mora glede dokumentov evropskih institucij pridobiti njihovo mnenje o dostopu do zahtevanih dokumentov. V primeru obstoja katere od izjem od dostopa po ZDIJZ pa mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[5] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa.

Če bo organ pri presoji posameznih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, je dolžan upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tej določbi je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo od dostopa), kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pojem porabe (javnih sredstev) je potrebno razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.[6]

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo lahko organ določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje organa in niso prosto dostopni, ker ne izpolnjujejo pogojev za informacijo javnega značaja ali predstavljajo izjemo od dostopa po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 oziroma po ZDIJZ. V primeru delnega dostopa do posameznih dokumentov pa mora biti v izreku izrecno navedeno, v katerem delu posamičnega dokumenta se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od dostopa (npr. v dokumentu št… . se prekrije …, in podobno). Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilki posredovana zahtevana informacija javnega značaja, in odločiti o stroških postopka.

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilke in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001, ZDIJZ in ZUP, napotila IP ter sodno prakso in prakso IP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[7] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] https://commission.europa.eu/publications/commissions-centralised-eu-approach en

[2] Npr. odločbe IP št. 090-100/2017, št. 090-202/2017 in št. 090-204/2017.

[3] Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena.

[4] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.

[5] Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22.

[6] Npr. sodbe Upravnega sodišča št. I U 764/2015-27, št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[7] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20-ZFRO.