prosilec - Ministrstvo za pravosodje

POVZETEK:

Prosilci so potem, ko so prejeli že več pojasnil od organa, zahtevali informacije v 11. točkah, nanašale so se predvsem na informacije o priznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v tujini in s tem v zvezi s konkretno sodnico. Organ je glede dveh točk našel določene dokumente in prosilcem, upoštevaje varstvo osebnih podatkov, omogočil dostop, v preostalem delu pa je zahtevo zavrnil, ker z dokumenti ne razpolaga. Prosilci so kljub temu vztrajali, da jih organ še vedno ni seznanil z vsemi zahtevanimi informacijami, pri čemer te svoje zahteve niso utemeljili ali dokazali z nobenimi dodatnimi navedbami. Iz v pritožbenem postopku posredovanih dokazil o poizvedbah organa o obstoju dokumentov, izhaja, da je organ oziroma zanj uradna oseba, pristojna za odločanje o dostopu do informacij javnega značaja, izpeljala ugotovitveni postopek in ni našla morebitnih drugih dokumentov, do katerih z izpodbijano odločbo, ne bi omogočila dostopa prosilcem. Organ je v postopku izdaje izpodbijane odločbe izčrpno ugotavljal dejansko stanje in omogočil dostop do podatkov, s katerimi razpolaga. IP pa je v zvezi s tem preveril, na kakšen način je organ ugotavljal dejansko stanje in je ugotovil, da je organ omogočil dostop do dokumentov, s katerimi razpolaga. Prav tako pa drugačno dejansko stanje, in sicer da bi morebiti obstajali drugi dokumenti, ni izhajalo niti iz pojasnil in stališč, ki jih je organ sprejel v dokumentih, do katerih je omogočil dostop prosilcem. IP je pritožbo zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-341/2025/4

Datum: 2. 10. 2025

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …… (v nadaljevanju prosilci) z dne 24. 7 2025, zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 090-51/2025-2030-11 z dne 16. 7. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilcev z dne 24. 7. 2025 zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 090-51/2025-2030-11 z dne 16. 7. 2025 se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

(1) Prosilci so dne 5. 6. 2025 in dopolnjeno dne 18. 6. 2025 na organ naslovili zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero so zahtevali:

1. Pisno komunikacijo (dopisi, e-sporočila, memorandumi) med organom in pristojnimi organi v Bosni in Hercegovini ter drugih republik nekdanje SFRJ o priznavanju pravosodnih izpitov, in sicer: posebej tistih opravljenih pred 25. 6. 1991 in posebej tistih opravljenih po tem datumu,

2. Interna pravna mnenja, smernice ali navodila, ki jih je organ izdal od leta 1991 dalje glede priznavanja pravosodnih izpitov, opravljenih izven RS, posebej tistih opravljenih pred 25. 6. 1991 in posebej tistih opravljenih po tem datumu,

3. Seznam ali evidenco vseh primerov, v katerih je bilo pravosodnim kandidatom zavrnjeno priznanje pravosodnega izpita, opravljenega v drugih republikah nekdanje SFRJ (zlasti BiH), ločeno za primere opravljenih pred 25. 6. 1991 in posebej tistih opravljenih po tem datumu,

4. Vloga ….. za priznanje pravosodnega izpita, opravljenega leta 1987 v Sarajevu, in morebitna odločba organa ali drugega organa o priznanju tega izpita,

5. Gradivo, ki ga je organ poslal Sodnemu svetu in Državnemu zboru RS o njenem imenovanju za okrožno sodnico leta 2006 in napredovanju v višjo sodnico leta 2018,

6. Mnenja, stališča in vsi dopisi, vključno z elektronsko pošto med organom in Vrhovnim sodiščem RS, in sicer glede priznavanja pravosodnih izpitov, zlasti v povezavi s sklepi I Up 239/2017 in Up 116/2020, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pravosodni izpiti, opravljeni v Socialistični Republiki BiH v času SFRJ (pred letom 1991), ne izpolnjujejo pogojev za njihovo priznanje v Republiki Sloveniji in vsi uradni in neuradni zapisi o srečanjih, dopisih ali pogovorih med predsednikom Vrhovnega sodišča RS in ministrico za pravosodje RS od leta 2023 dalje, če so se nanašali na vprašanje pravosodnih izpitov, postopkov imenovanja sodnikov, razlage UZITUL ali druga povezana kadrovsko-pravna vprašanja,

7. Vsaka notranja razlaga, metodologija ali navodilo organa glede uporabe 8. člena UZITUL zlasti v povezavi z vprašanjem dejanske vzajemnosti in skladnosti s pravnim redom RS,

8. Seznam in pregled primerov in aktov, v katerih se je organ po letu 2006 še skliceval na Ustavo SFRJ iz leta 1974, vključno z mnenji, ki so iz tega izhajala,

9. Podatki, dokumenti ali statistika o primerih odvetnikov, ki so zaradi opravljanja pravosodnega izpita v drugih republikah nekdanje SFRJ v času njenega obstoja, zlasti v BiH po osamosvojitvi Slovenije izgubili možnost zastopanja strank pred sodišči v RS, ker so bili s strani Vrhovnega sodišča RS razglašeni za postulacijsko nesposobne,

10. Glede na znana dejstva, da je …….. diplomirala na Pravni fakulteti v Sarajevu in opravila pravosodni izpit 10. 3. 21987 v Sarajevu ter da je leta 2006 kandidirala za okrožno sodnico v RS, zahtevajo: vse dokumente in podatke, ki se nanašajo na njeno pripravništvo (trajanje, kraj, pravna podlaga za priznanje, pojasnilo, kako je mogoče, da je pripravništvo (ki je trajalo najmanj dve leti) veljalo za ustrezno za pristop k izpitu, vse pravne podlage, mnenja ali dopise, na podlagi katerih je pravosodni izpit iz BiH priznan kot zadosten za kandidaturo za sodniško funkcijo, kopijo dokumentacije, ki jo je imel organ na razpolago ob preverjanju njene ustreznosti v letu 2006,

11. Ker je bila …. leta 2006 imenovana za sodnico, prosijo za podatke: ali je bila že takrat vključena v program uvajanja novoimenovanih sodnikov, ali ji je bil v skladu s predpisi dodeljen mentor ter kdo je bil njen mentor in koliko časa je trajalo uvajanje.

(2) O zahtevi je organ odločil z izpodbijano odločbo št. 090-51/2025-2030-11 z dne 16. 7. 2025, s katero je v I. a) točki izreka zavrnil zahtevo za dostop do podatkov iz točke 2. do vključno 7. in od 9. do vključno 11. Z I. b) točko je delno ugodil zahtevi za dostop do podatkov iz 8. točke, tako da se v dokumentih št. 007-146/2012/22 z dne 24. 4. 2013, št. 007-146/2012/52 z dne 11. 7. 2014, št. 6040-138/2019/3 z dne 28. 5. 2019, št. 007-66/2022/16 z dne 30. 8. 2022, št. 007-20/2023-2030-27 z dne 18. 8. 2023, št. 060-177/2022-2030-19 z dne 8. 4. 2025 in št. 060-177/2022-2030-22 z dne 19. 5. 2025 prekrije naslovnike (ime, priimek, naslov ali e-naslov) in v tem delu zavrne dostop, v preostalem pa se dostop do dokumentov ugodi v celoti. Delno se ugodi tudi dostop do odgovora mediju z dne 14. 2. 2022, na način, da se prekrije e-naslov in telefonska številka novinarke. Z I. c) točko izreka je organ ugodil v celoti dostop do naslednjih dokumentov iz točke 1: Odgovor pristojnega ministrstva Bosne in Hercegovine št. 080-50-2861/23 z dne 16. 6. 2023 in odgovor pristojnega ministrstva Republike Srbije št. 764-00-00079/2019-07 z dne 15. 5. 2019 in do dokumentov iz točke 8. zahteve: dokument št. 091-22/2016/2 z dne 10. 8. 2016, ki je tudi javno dostopen, dokument št. 007-20/2023-20230-41 z dne 9. 1. 2024 kot odgovor Varuhu človekovih pravic s priloženim dopisom Sodnega sveta št. Su 38/2024-2 z dne 5. 1. 2024 in zapisnik 11. seje Sodnega sveta RS z dne 20. januar 2022, ki je tudi javno dostopen. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je organ opredelil glede vsake posamezne točke zahteve.

Glede druge točke zahteve je organ navedel, da uradna oseba ugotavlja, da interna pravna mnenja, smernice ali navodila, ki bi jih organ izdal od leta 1991 dalje, glede priznavanja pravosodnih izpitov, opravljenih izven RS, posebej tistih opravljenih pred 25. 6. 1991 in posebej tistih opravljenih po tem datumu, zlasti v republikah nekdanje SFRJ, ne obstajajo. Izdaja internih pravnih mnenja, smernic in navodil ne sodi v pristojnost organa, niti ni najti pravne podlage zanje, tako da s takšnimi dokumenti organ ne razpolaga. Glede tretje točke zahteve je organ ugotovil, da ne obstaja predpisan postopek priznanja pravosodnega izpita, tako tudi ni mogoče voditi evidence ali seznama takih primerov imensko ali v anonimizirani obliki. Organ takšnih postopkov ne vodi in s seznamom ali evidenco ne razpolaga. Glede 4. točke zahteve je organ obrazložil, da ne razpolaga z vlogo … za priznanje pravosodnega izpita, opravljenega leta 1987 v Sarajevu in morebitno odločbo organa ali drugega organa o priznanju tega izpita, ker postopek priznanja izpita ni predpisan, take vloge ni mogoče podati in se zato tudi odločba v zvezi s priznanjem izpita ne izda. V obrazložitvi k 5., 10. in 11. točki zahteve je organ pojasnil, da je bil v letu 2006 še pristojen za razpis prostih sodniških mest na predlog predsednika sodišča. Vendar zahtevano gradivo, ki ga je organ ob takratnem razpisu prostega sodniškega mesta morebiti prejel, ni več v posesti organa, saj je bila leta 2013 pristojnost prenesena na Vrhovno sodišče RS. S spremembo Zakona o sodiščih je bilo vodenje centralne kadrovske evidence sodnikov in javnih uslužbencev sodišč preneseno na Vrhovno sodišče. Glede na navedeno organ ne razpolaga z gradivom, ki bi ga prejel ob takratnem razpisu. Prav tako organ nima pristojnosti v zvezi z napredovanji sodnikov, zato ne razpolaga z gradivom v zvezi z napredovanjem obravnavane sodnice iz leta 2018. Napredovanje sodnikov je na podlagi Zakona o sodniški službi v pristojnosti sodišč in Sodnega sveta. Iz navedenega razloga organ tudi ne razpolaga z dokumenti o pripravništvu obravnavane sodnice in kopijo dokumentacije, ki bi jo imel organ na razpolago ob preverjanju ustreznosti v letu 2006. Enako velja za podatke, ali je bila sodnica takrat vključena v progam uvajanja novoimenovanih sodnikov. Kot navedeno je upravljanje Centralne kadrovske evidence v pristojnosti Vrhovnega sodišča RS. Glede 6. in 7. točke zahteve uradna oseba ugotavlja, na podlagi pojasnil notranje organizacijske enote, da ne obstajajo mnenja, stališča in dopisi ali elektronska pošta med organom in Vrhovnim sodiščem RS glede priznavanja pravosodnih izpitov, zlasti v povezavi s sklepi I Up 239/2017 in I Up 116/2020 in tudi ne uradni ali neuradni zapisi o srečanjih, dopisih ali pogovorih med predsednikom VSRS in ministrico za pravosodje RS od leta 2023 dalje, da bi se nanašali na vprašanje pravosodnih izpitov, postopkov imenovanja sodnikov, razlage UZITUL ali druga povezana kadrovsko-pravna vprašanja. Prav tako ne obstajajo podatki o notranji razlagi, metodologiji ali navodilu organa glede uporabe 8. člena UZITUL, zlasti v povezavi z vprašanjem dejanske vzajemnosti in skladnosti s pravnim redom RS. Glede 9. točke zahteve uradna oseba ugotavlja, da ne obstajajo in organ ne razpolaga s podatki. Organ nima nobene pravne podlage za vodenje omenjene statistike ali zbiranje podatkov, zato s podatki ne more in ne razpolaga. V zvezi s točkami I. b) in I. c) …izreka organ pojasnjuje, da uradna oseba ugotavlja, da ne obstajajo seznami in pregledi primerov in aktov, v katerih se je organ po letu 2006 še skliceval na Ustavo SFRJ iz leta 1974, vključno z mnenji, ki so iz tega izhajala. Je pa bilo mogoče s pomočjo javnih uslužbencev notranje organizacijske enote organa, identificirati določene dokumente, tudi po spominu, ki se na zahtevano tematiko nanašajo. Namreč, zahtevani podatki se ne nanašajo na v klasifikacijskem načrtu posebej določeno področje dela, zato so vloge posameznikov evidentirane različno ali v povezavi s predpisom ali v povezavi z nadzorom na določenem področju ali splošno kot vloge upravnega postopka, zato ni »besednega ključa«, ki bi omogočal iskanje točno takih podatkov v zbirki dokumentarnega gradiva ali pod določenim klasifikacijskim znakom. Glede na navedeno organ v prilogi odločbe pošilja za potrebe reševanja te zahteve, identificirane dokumente, ki se nanašajo na pojasnila posameznikom v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju (7x), javno objavljen odziv na predlog, podan na portalu »Predlagam.vladi.si«, odgovor Varuhu človekovih pravic z dopisom Sodnega sveta, javno objavljen zapisnik 11. seje Sodnega sveta RS z dne 20. januar in odgovor mediju na novinarsko vprašanje z dne 14. 2. 2022. Prav tako je organ v zvezi s 1. točko zahteve poslal t.i. komunikacijo med organom in organi Bosne in Hercegovine ter med organom in organi Republike Srbije. Zahtevana informacija glede priznavanja izpitov se v prvem primeru nahaja v prvem odstavku 26. člena Zakona o pravosudnem ispitu Federacije BiH, v drugem primeru pa v prvem odstavku druge strani dopisa Ministarstva pravde Republike Srbije. Organ je obrazložil tudi zavrnilni del, ki se nanaša na delni dostop zaradi varstva osebnih podatkov.

(3) Zoper izpodbijano odločbo so prosilci dne 24. 7. 2025 pri organu vložili dve pisanji, ki so ju po zaprosilu organa za pojasnilo, dne 29. 7. 2025, obe opredeli kot pritožbo. Iz dokumenta Odgovor na delno zavrnitev zahteve za dostop do informacij javnega značaja št. 090-51/2025-2030-11 z dne 16. 7. 2025 in potrditev prejema poslanih dokumentov izhaja, da organ ni posredoval nobenega uradnega akta, pravnega mnenja ali drugega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da se Republika Slovenija oziroma organ po letu 2005 formalno sklicuje na Ustavo SFRJ kot veljavno pravno podlago. Organ v izpodbijani odločbi navaja 250. člen Ustave SFRJ kot podlago za svoje ravnanje, vendar k temu ne priloži nobenega dokumenta, pravnega mnenja ali akta, ki bi izkazoval, da se je po letu 2005 organ skliceval na kakšen drug člena Ustave SFRJ kot veljaven vir prava. Tako izpade, da je sklicevanje na njen 250. člen edinstvena in samovoljna izjema brez sistemske pravne osnove, namenjen zgolj omogočanju pravnega statusa obravnavani sodnici. Takšno ravnanje pomeni arbitrarnost pri odločanju in kaže na selektivno uporabo nekdanjega prava SFRJ za konkretno preferirano osebo, kar je v nasprotju z načeli enakosti pred zakonom, transparentnosti in pravne države. Nadalje prosilci komentirajo prejeto dokumentacijo, in sicer dopis organa z dne 28. 5. 2019 in z dne 30. 8. 2022, da je organ bosanskim kandidatom podal stališča, ki so v nasprotju s sklepi Vrhovnega sodišča RS iz let 2017 in 2020. S tem organ prihaja tudi v nasprotje s svojim stališčem, da so razlage sodišč obvezujoče. Prosilci pričakujejo, da se organ do sklepov Vrhovnega sodišča RS opredeli in pojasni, zakaj jih v tem kontekstu ignorira in izključuje iz svojih odgovorov. Nadalje prosilci komentirajo določene druge prejete dopise. Nadalje prosilci organ pozivajo, da odgovori, ali so bila glede vprašanja priznavanja pravosodnih izpitov iz BiH opravljena vsebinska usklajevanja med obema institucijama in kakšni so bili rezultati. Menijo, da je absurdno sklicevanja na Ustavo SFRJ. Podajajo povezave z Evropsko unijo in aktualnim stanjem slovenskega pravosodja. Opredeljujejo se do prejetih dokumentov ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine in sprašujejo, ali je kdo preveril, ali je bil izpit zadevne sodnice veljavno opravljen. Opozarjajo, da je za celovito presojo pravnega položaja bistveno, ali je Republika Slovenija uradno obvestila pravosodne organa BiH, da priznava njihove pravosodne izpite (pod kakšnimi pogoji), ali je slovenska stran v komunikaciji omenjala veljavnost Ustave SFRJ, vzajemnost in sklepe Vrhovnega sodišča kot slovensko pravno podlago. Zato prosilci pozivajo organ k dopolnitvi odgovora in predložitvi vse korespondence, ki jo je organ v zvezi s tem naslovil na BiH in na druge republike nekdanje SFRJ bodisi po letu 1991 bodisi ob konkretnih primerih glede priznavanja njihovih pravosodnih izpitov v Republiki Sloveniji. Prosilci ugotavljajo, da v posredovani dokumentaciji manjka notranja razlaga, metodologija ali navodilo organa glede uporabe 8. člena UZITUL, zlasti v povezavi z vprašanjem dejanske vzajemnosti in skladnosti z veljavnim pravnim redom Republike Slovenije. V skladu z načelom transparentnosti in popolnosti odgovora prosilci pričakujejo, da bo organ predložil tudi ta gradiva, če obstajajo oziroma poda pojasnilo in razloge, če gradiva ne obstajajo. V pritožbi prosilci ponovno zahtevajo, da organ posreduje: - evidenco vseh posameznikov, za katere je bilo v obdobju po letu 2005 odločeno, da njihovi pravosodni izpiti, opravljeni v BiH niso priznani, - vse notranje dopise, zapisnike ali druga gradiva, iz katerih bo razvidno, kdaj, koliko in zakaj se je organ po letu 2005 skliceval na Ustavo SFRJ (na katerikoli njen člen) kot pravno podlago, - konkretne akte, ki bi potrjevali, da je bil katerikoli člen Ustave SFRJ uporabljen po letu 2005 kot pravna podlaga, - informacije o vseh odločbah Sodnega sveta RS, kjer je bil kot podlaga za presojo kandidature naveden pravosodni izpit iz BiH. Prosilci zato pozivajo organ, da jasno opredeli svoje stališče glede veljavnosti sklepov Vrhovnega sodišča RS iz leta 2017 in 2020 o pravosodnih izpitih, opravljenih v času SFRJ v BiH in navede in predloži vsa obstoječa interna pravna mnenja ali gradiva glede priznavanja pravosodnih izpitov iz BiH po letu 1991, pojasni, kdo vse je po letu 1991 nastopal kot prisojni državi organ Republike Slovenije za preverjanje pogojev in določanje o priznanju pravosodnih izpitov in odgovori na vprašanje, ali so bila med organom in Vrhovnim sodiščem RS opravljena vsebinska usklajevanja glede tega vprašana. V drugem dokumentu z naslovom Pritožba – za posredovanje informacijskemu pooblaščencu pa navajajo, da podajajo pritožbo, ker je bila dokumentacija nepopolno posredovana. Ni bilo predloženo nobeno interno pravno mnenje, metodologija ali navodilo organa glede uporabe 8. člena UZITUL, zlasti v povezavi z vzajemnostjo in usklajenostjo s pravnim redom. Manjka korespondenca slovenske strani z organi BiH, kjer bi bilo razvidno, ali je Republika Slovenija kdaj formalno priznala pravosodne izpite po letu 1991. Ni bila predložena evidenca vseh primerov zavrnitve priznanj pravosodnih izpitov iz BiH. Neutemeljeno sklicevanje na en člen Ustave SFRJ z nepopolnim izbranim pojasnilom, zakaj in na kateri pravni podlagi organ še vedno uporablja ta člen v nekaterih odločbah. Prikrivanje ključne informacije o vlogi za priznanje pravosodnega izpita zadevne sodnice, čeprav je bil ta postopek nujen za njeno kandidaturo za mesto okrožne sodnice. V zvezi s tem prosilci opozarjajo, da je organ predlagatelj sodniškega kandidata za imenovanje v Državni zbor, zato bi moral hraniti dokumentacijo, iz katere izhajajo pogoji in pravna podlaga za kandidaturo. Sklicevanje, da naj bi bila vsa dokumentacija v lasti drugih organov tako ni utemeljena. Prosilci tako predlagajo, da se odločba odpravi v zavrnilnem delu in se posredujejo vsi dokumenti, ki so bili zahtevani v pritožbi ter da organ pojasni, ali obstaja formalni akt o uporabi Ustave SFRJ po letu 2005 kot podlagi za priznanje pravosodnih izpitov iz BiH, ob upoštevanju vzajemnosti in pravnega reda Republike Slovenije. Ob tem utemeljujejo, da organ ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da se je kadarkoli po letu 2005 formalno skliceval na katerikoli člen Ustave SFRJ, razen na sporni 250. člen. Organ je v dokumentih dopustil interpretacijo, da priznava pravosodni izpit iz časa SFRJ tudi po letu 2005, kar je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije in držav članic EU ter odločbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Prosilci so ugotovili povsem nasprotna ravnanja organa kot to zahteva Vrhovno sodišče za več odvetnikov, kar kaže na arbitrarnost in možnost zavestne diskriminacije.  

(4) Po prejemu pojasnila v zvezi s pritožbo je organ preizkusil procesne predpostavke in ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi ter odločil, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, zato jo je dne 29. 7. 2025 z dopisom št. 090-51/2025-2030-17 odstopil IP v reševanje.

(5) Ker je iz izpodbijane odločbe izhajalo, da je organ ugotavljal dejansko stanje obstoja dokumentov, ga je IP dne 12. 9. 2025 pozval na dostavo dokazil o tem, kako je uradna oseba preverila obstoj zahtevanih dokumentov. Organ je dne 15. 9. 2025 posredoval pojasnila in dokazila. 

Pritožba ni utemeljena.

(6) Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) IP najprej poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

(8) IP poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane podatke oziroma dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status, tako da pri odločanju niso pravno relevantne okoliščine, iz katerih razlogov prosilec zahteva informacije. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

(9) V obravnavanem primeru med organom in prosilci ni sporno, da gre za informacije iz delovnega področja organa in da je organ zavezanec, sporno pa ostaja vprašanje, ali organ z zahtevano informacijo razpolaga.

(10) Za obstoj informacije javnega značaja morajo biti po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ izpolnjeni naslednji pogoji:

-       informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

-       organ mora z njo razpolagati in

-       nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Prav tako niso dolžni dajati pojasnil oziroma odgovarjati na vprašanja prosilcev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki navajajo, da mora organ pojasniti oziroma odgovoriti na vprašanje.

(11) V skladu z Zakonom o državni upravi (Ur. l. RS, št. 113/05, z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDU-1) Ministrstvo za pravosodje, torej organ, opravlja naloge na področjih organizacije in statusa sodišč, državnega tožilstva, državnega odvetništva, ustavnega sodišča in varuha človekovih pravic, nadzora nad poslovanjem državnega tožilstva in državnega odvetništva ter druge vrste z zakonom določenih pravosodnih nadzorov, civilnega in kaznovalnega prava, sistemskega urejanja omejevanja korupcije, sodnih postopkov, alternativnega reševanja sporov, otrokom prijaznega pravosodja, pravosodne uprave, odvetništva, notariata, izvrševanja kazenskih sankcij, varstva osebnih podatkov, mednarodne pravne pomoči in mednarodnega pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah, usmerjanja ministrstev glede izvrševanja sodb mednarodnih sodišč, preučevanja in načrtovanja uveljavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, e-pravosodja ter naloge na področju načrtovanja in koordiniranja prostorskih potreb pravosodnih organov in vodenje investicij za potrebe teh organov. Iz spletne strani organa pa izhaja, da v Direktoratu za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo organ pripravlja predloge zakonov in podzakonskih aktov, s katerimi se zagotavlja podlaga za organizacijo in poslovanje sodstva oziroma sodnikov, državnih tožilstev ter državnih tožilcev, državnega odvetništva in državnih odvetnikov, uresničevanje varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za delovanje odvetništva, notariata, oblikovanje predlogov za določitev kandidatov in izvolitev kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč, za zagotavljanje brezplačne pravne pomoči, ureditev sodnih taks in tudi pristopanje k opravljanju pravniškega državnega izpita. Naveden direktorat je pristojen tudi za vodenje postopkov imenovanja in razrešitve notarjev, sodnih tolmačev, sodnih cenilcev in sodnih izvedencev ter poravnalcev v kazenskih zadevah. Vodi razpisne postopke za imenovanje pravosodnih funkcionarjev, pripravlja vladna gradiva, sodeluje v postopkih imenovanja predstojnikov pravosodnih organov, spremlja pripravo kadrovskih načrtov pravosodnih organov, analizira letne programe dela sodišč in letna poročila o poslovanju sodišč. Vrši tudi naloge v okviru nadzora nad državnotožilsko upravo, izvaja nadzor nad izvajanjem brezplačne pravne pomoči in nadzor nad poslovanjem notarjev in Notarske zbornice Slovenije. IP tako ugotavlja, da je organ pristojen za širok nabor nalog, pri čemer so za obravnavano zadevo relevantne predvsem pristojnosti Direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo v zvezi s pravosodnim izpitom.

(12) Iz dokumentov zadeve in iz dokumentov, do katerih je organ omogočil dostop z izpodbijano odločbo, izhaja, da je organ prosilce seznanil z dokumenti, s katerimi razpolaga in je ocenil, da ustrezajo njihovi zahtevi, v preostalem delu pa je odločil, da z dokumenti ne razpolaga. Prosilci kljub temu vztrajajo, da jih organ še vedno ni seznanil z vsemi zahtevanimi informacijami, pri čemer te svoje zahteve ne utemeljujejo ali dokazujejo z nobenimi dodatnimi navedbami. Glede na pritožbene navedbe izhaja, da prosilci vztrajajo pri dostopu do informacij iz 1. točke, 2. točke, 3. točke, 4. točke glede vloge sodnice …… za priznanje pravosodnega izpita ter 7. in 8. točke.

(13) Iz posredovanih pojasnil prosilcem, novinarjem in drugim strankam izhaja, da glede postopka priznavanja pravosodnega izpita, opravljenega v Bosni in Hercegovini, Direktorat za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo pri organu pojasnjuje, da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravosodni izpit oziroma kakšen drug, temu izpitu podoben izpit, opravljen v drugi državi. Če se v slovenski zakonodaji kot pogoj za opravljanje določenih del zahteva pravniški državni izpit, gre pri tem za izpit, opravljen v skladu z Zakonom o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju: ZPDI). To velja tako za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca, kot tudi za opravljanje poklica notarja in odvetnika. Razlog za takšno ureditev je v tem, da gre pri opravljanju navedenih pravosodnih funkcij in pravosodnih poklicev bodisi za neposredno izvrševanje oblasti bodisi za opravljanje drugih pomembnih nalog v okviru slovenskega pravosodnega sistema, za kar vse je nujno potrebno ustrezno poznavanje slovenskega pravnega reda, ki se preverja na pravniškem državnem izpitu v skladu z ZPDI. Delno izjemo od zgoraj navedenega predstavlja le ureditev na področju odvetništva, saj Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) v III.A poglavju določa posebne pogoje za opravljanje odvetniških storitev in odvetniškega poklica tujih odvetnikov v Republiki Sloveniji. ZOdv v 34.a členu določa, da se lahko odvetnik iz druge države, ki je država članica Evropske unije, vpiše v imenik tujih odvetnikov, ki lahko v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic pod poklicnim nazivom »odvetnik«, če izpolnjuje pogoje iz 2. in 6. do 8. točke prvega odstavka 25. člena tega zakona in če opravi preizkusni izpit o poznavanju pravnega reda Republike Slovenije. V nadaljevanju ZOdv določa še možnost vpisa odvetnika iz druge države članice Evropske unije v navedeni imenik brez opravljanja preizkusnega izpita, pri čemer je kot pogoj predpisano dejansko opravljanje določenih odvetniških storitev v Republiki Sloveniji v trajanju treh let. Vendar pa ZOdv za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, določa nekoliko strožje pogoje. V skladu s 34.f členom ZOdv smejo ti odvetniki opravljati odvetniške storitve oziroma odvetniški poklic pod pogoji iz 34.a člena tega zakona, izpolnjen pa mora biti še dodaten pogoj dejanske vzajemnosti. Za navedene odvetnike torej velja, da morajo v vsakem primeru opraviti preizkusni izpit o poznavanju pravnega reda Republike Slovenije. Navedeni izpit zajema enaka področja kot pravniški državni izpit po ZPDI, poteka pa zgolj ustno. Podrobneje je urejen v Uredbi o preizkusnem izpitu za odvetnike iz drugih držav.

(14) V zvezi s pravosodnimi izpiti, opravljenimi v času obstoja nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, je po mnenju organa treba izhajati iz prehodne ureditve veljavnega Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI), ob upoštevanju predhodnih predpisov s tega področja, ki so na območju Republike Slovenije veljali v času nekdanje SFRJ. Ob uveljavitvi leta 1994 je ZPDI določil, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih (prvi odstavek 34. člena ZPDI). Neposredno pred ZPDI je zadevno področje urejal Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju iz leta 1980, pred tem pa Zakon o pravosodnem izpitu iz leta 1972. Navedena zakona sta bila republiška predpisa, saj je bilo zadevno področje tedaj v pristojnosti republik. Vendar pa je pri obravnavanem vprašanju treba upoštevati tudi določbo 250 člena Ustave SFRJ iz leta 1974 (Ustava SFRJ) po kateri so odločbe, listine in drugi posamični akti, ki jih izdajo državni organi in pooblaščene organizacije v eni republiki oziroma avtonomni pokrajini, veljale enako tudi v drugih republikah oziroma avtonomnih pokrajinah. Glede na navedeno je torej odločba o pravosodnem izpitu iz druge republike ali avtonomne pokrajine »enako« veljala tudi za jurisdikcijo Republike Slovenije - samodejno je bila priznana s predpisom, in sicer z 250. členom Ustave SFRJ. Po osamosvojitvi Republike Slovenije so bili v skladu z drugim odstavkom 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije posamični pravni akti, ki so jih izdali organi SFRJ ali organi drugih republik SFRJ, pa še niso bili izvršeni, izvršljivi na ozemlju Republike Slovenije ob načelu dejanske vzajemnosti, če niso nasprotovali pravnemu redu Republike Slovenije. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je v tretjem odstavku 8. člena določil, da posamični pravni akti, ki jih po uveljavitvi tega zakona izdajo organi drugih republik dosedanje SFRJ, veljajo v Republiki Sloveniji v primerih, na način in pod pogoji, ki veljajo za posamične pravne akte tuje države. Obenem pa je treba upoštevati tudi 158. člen Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. To pomeni, da (tudi) pravnomočni akti o pridobljeni izobrazbi in opravljenih izpitih veljajo in ustvarjajo pravne učinke, vse dokler niso razveljavljeni v skladu z zakonom. To za obravnavano vprašanje pomeni, da je bila sprejeta ureditev, ki je zagotavljala, da se kot veljavne štejejo že pridobljene kvalifikacije, s čimer je bila tudi zagotovljena pravna varnost in kontinuiteta v delovanju pravosodnega sistema. V zvezi s tem, da je navedeno stališče drugačno od stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je podalo v dveh pritožbenih zadevah, je organ navedel, da vsa pojasnila, ki jih je že in še bo podal v zvezi z obravnavano problematiko, so zgolj neobvezno pravno mnenje, ki ga lahko poda organ kot upravni organ. Zakone lahko obvezujoče razlagajo le sodišča v konkretnih primerih oziroma Ustavno sodišče Republike Slovenije. Posledično se organ ne more in ne sme opredeljevati do konkretnih sodnih postopkov, ker bi to lahko pomenilo kršitev ustavnih načel o neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS) in delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave RS.

(15) Na dopis Varuha človekovih pravic, da so vprašanja, ki se v tej zvezi izpostavljajo, tako pomembna, da bi jih bilo treba razčistiti in preveriti, v koliko primerih so bili posamezniki, ki so opravili pravosodni oziroma pravniški državni izpit v eni od republik nekdanje Jugoslavije, nato tudi imenovani na sodniško funkcijo v Republiki Sloveniji in ob tem zavzeti stališče, kaj to pomeni z vidika pravne varnosti in spoštovanja pravice do zakonitega sodnika (tudi) glede na izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča, in ali je glede na podane ugotovitve veljavna normativna ureditev ustrezna ali pa bi jo bilo morda treba dopolniti oziroma spremeniti. Organ v odgovoru Varuhu št. 007-20/2023-2030-41 z dne 9. 1. 2024, do katerega je tudi prosilcem omogočil dostop, povzema zgoraj navedeno stališče. Dodaja pa, da je z zaprosilom Varuha seznanil tudi Sodni svet in ga na podlagi 24. člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve) zaprosil za oblikovanje mnenja do izpostavljene problematike. Sodni svet je z dopisom št. Su 38/2024-2 z dne 5. 1. 2024, sporočil, da na zgoraj navedeno stališče organa ne podaja pripomb ali dodatnih predlogov. Sodni svet se v razpisnih postopkih s to problematiko že dalj časa ne srečuje. Če bo v okviru nadaljnjih postopkov prišlo do tovrstnih primerov, ko se bo kandidat skliceval na pravosodni izpit, opravljen v drugi socialistični republiki SFRJ, bo Sodni svet stališče lahko podal v konkretnem postopku, upoštevaje vse okoliščine primera. Sodni svet je sicer na seji dne 20. 1. 2022 sprejel stališče, da skladno s predpisi s področja izvolitev sodnikov in imenovanj na sodniška mesta Sodni svet ni pristojen ponovno preverjati izpolnjevanja formalnih pogojev kandidatov za sodniško mesto, ko gre za izbirne postopke, ki so pravnomočno že zaključeni. V teh okvirih Sodni svet tudi ni pristojen ponovno presojati pravne veljavnosti potrdila o pravosodnem izpitu, ki so ga ob svoji kandidaturi na sodniško mesto predložili kandidati za sodnike.

(16) Na novinarska vprašanja v februarju leta 2022, ki so se med drugim glasila: »Ali boste na podlagi stališča Sodnega sveta predlagali začetek postopkov za analizo izpolnjevanja pogojev v trajni sodniški mandat, če je bil pravosodni izpis opravljen v drugih republikah bivše Jugoslavije? Ali ste zahtevali preverbo navedb glede diplome vrhovnega sodnika ……..?« je organ odgovoril, da ni pristojen, da izvede kakšne koli nadzore in postopke v zvezi s preverjanjem izpolnjevanja pogojev že imenovanih sodnikov. Svoje zgoraj navedeno stališče pa je dopolnil še z razjasnitvijo veljavne in nekdanje zakonodaje, ki spada v delokrog organa. V skladu z zakonodajo nekdanje SR Slovenije (Zakon o rednih sodiščih, Ur. l. SRS, št. 10/77, 4/82. 37/82. 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS, št 8/90) so imeli sodniki omejen mandat osmih let in so bili lahko ponovno izvoljeni, en glavnih pogojev za sodniško funkcijo pa je bil opravljen takratni pravosodni izpit. Zakon samostojne Republike Slovenije, namreč Zakon o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljnjem besedilu: ZSS) pa v skladu s 129. členom Ustave RS zahteva zagotovitev trajnega sodniškega mandata. V 101. členu ZSS je bilo določeno, da imajo sodniki, ki ob uveljavitvi ZSS (28. 4. 1994) opravljajo sodniško funkcijo na rednih sodiščih in sodiščih združenega dela, pravico pred iztekom svojega mandata prijaviti kandidaturo za sodniško mesto, ki ga zasedajo, za izvolitev v sodniško funkcijo po določbah tega zakona (torej ZSS). Splošni pogoji za izvolitev sodnika v sodniško službo po ZSS so bili: »1. da je državljan Republike Slovenije in aktivno obvlada slovenski jezik, 2. da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost, 3. da je dopolnil 30 let starosti, 4. da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov diplomirani pravnik ali v Republiki Sloveniji nostrificirano v tujini pridobljeno diplomo pravne fakultete, 5. da je opravil pravniški državni izpit, 6. da je osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije. V drugem odstavku 105. člena ZSS je izrecno določeno, da pogoj iz 4. točke (diploma pravne fakultete) izpolnjuje tudi, kdor je pred 25. junijem 1991 pridobil strokovni naslov diplomirani pravnik v kateri od republik bivše SFRJ, v tretjem odstavku 105. člena ZSS pa, da se do uveljavitve zakona, ki bo urejal pravniški državni izpit, šteje, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke (pravniški državni izpit), kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom. Ko je bil leta 1994 uveljavljen Zakon o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 13/94: v nadaljnjem besedilu: ZPDI), je kot navezavo na prej navedeno določbe tretjega odstavka 105. člena ZSS (»po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom«) v prehodni določbi zakona (prvi odstavek 34. člena) določil, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih Neposredno pred ZPDI je področje urejal Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št. 8/80), prej pa Zakon o pravosodnem izpitu (Uradni list SRS, št 26/72). V času SFRJ pa je pravosodni izpit na zvezni ravni urejal tudi Zakon o pravosodnem izpitu (Uradni list SFRJ, št 15/67). Po določbi 250. člena Ustave SFRJ iz leta 1974 pa so odločbe, listine in drugi posamični akti, ki jih izdajo državni organi in pooblaščene organizacije v eni republiki oziroma avtonomni pokrajini, veljale enako tudi v drugih republikah oziroma avtonomnih pokrajinah; poleg tega pa je v skladu z 252. členom Ustave SFRJ bilo med drugim temelj enotnega jugoslovanskega trga tudi svobodno gibanje in združevanje dela in reprodukcijskih sredstev ter svobodna menjava blaga in storitev, znanstvenih dosežkov in strokovnih izkušenj v vsej SFRJ. Glede na navedeno je torej odločba o pravosodnem izpitu iz druge republike ali avtonomne pokrajine »enako« veljala tudi za jurisdikcijo Republike Slovenije (bila priznana samodejno s predpisom - sicer z 250. členom Ustave SFRJ). Po osamosvojitvi Republike Slovenije so bili v skladu z drugim odstavkom 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-1) posamični pravni akti, ki so jih izdali organi SFRJ ali organi drugih republik SFRJ, pa še niso bili izvršeni, izvršljivi na ozemlju Republike Slovenije ob načelu dejanske vzajemnosti, če niso nasprotovali pravnemu redu Republike Slovenije.

(17) Z izpodbijano odločbo je organ odločil, da zahtevi prosilcev v 1. in 8. točki ustrezajo določeni dokumenti, glede zahtevanih dokumentov z 2., 3., z delom 4. točke, ki se nanaša na vlogo sodnice za priznanje pravosodnega izpita in z 7. točko, ki so glede na pritožbene navedbe še sporni v pritožbenem postopku, je organ ugotovil, da z njimi ne razpolaga in je zato …. zavrnil. V pritožbenem postopku je IP organ pozval, da dostavi dokazila o tem, kako je opravil ugotovitveni postopek. Iz posredovanih dokazil izhaja, da se je uradna oseba, pristojna za posredovanje informacij javnega značaja, z več elektronskimi sporočili obrnila na zaposlene z Direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo pri organu, s katerimi so imeli tudi sestanek, o katerem pa sicer ne obstaja zapisnik. Iz korespondence med zaposlenimi izhaja, da so zaposleni iz navedenega direktorata identificirali določene dokumente, ki ustrezajo zahtevi prosilcev. Pri tem je navedeno, da pojasnila obstajajo v spisu s področja PDI, ki se odpre za vsako leto oziroma več let. Navedeno izhaja iz popisa zadeve št. 007-2/2024-2030, ki ga je uradna oseba posredovala k svojemu pojasnilu. Nadalje je razvidno, da so zaposleni na direktoratu identificirali dva dokumenta iz leta 2013, v zadevi št. 007-146/2012-20230, in sicer št. 22 in 52, do katerih je organ prav tako omogočil dostop prosilcem. Nadalje je razvidno, da se je uradna oseba, po napotilu zaposlenih na direktoratu, obrnila na Službo za odnose z javnostmi glede konkretnega odgovora novinarki, ki ga je organ podal 14. 2. 2022 in je razvidno, da je tudi do tega prosilcem omogočil dostop z izpodbijano odločbo. Iz posredovanih dokazil, in sicer iz elektronske komunikacije z zaposlenimi pri organu in iz popisa spisa št. 007-2/2024-2030 izhaja, da uradna oseba ni ugotovila obstoja nobenega drugega dokumenta, ki ustreza zahtevi prosilcev, o katerem ne bi odločila z izpodbijano odločbo.

(18) Glede zahtevanih informacij v 2., 3., 4. in 7. točki zahteve je organ odločil, da z njimi ne razpolaga. Prosilci se v pritožbi z odločitvijo ne strinjajo in vztrajajo, da jim organ omogoči dostop do dokumentov s temi informacijami. Glede druge točke zahteve je organ navedel, da uradna oseba ugotavlja, da interna pravna mnenja, smernice ali navodila, ki bi jih organ izdal od leta 1991 dalje glede priznavanja pravosodnih izpitov, opravljenih izven RS, posebej tistih opravljenih pred 25. 6. 1991 in posebej tistih opravljenih po tem datumu, zlasti v republikah nekdanje SFRJ ne obstajajo. Izdaja internih pravnih mnenja, smernic in navodil ne sodi v pristojnost organa, niti ni najti pravne podlage zanje, tako da s takšnimi dokumenti organ ne razpolaga. IP ne dvomi v ugotovite organa, da bi takšna interna pravna mnenja, smernice in navodila obstajala. Iz posredovanih pojasnil tudi ne izhaja, da bi se organ nanje skliceval. Glede tretje točke zahteve je organ ugotovil, da ne obstaja predpisan postopek priznanja pravosodnega izpita, tako tudi ni mogoče voditi evidence ali seznama takih primerov imensko ali v anonimizirani obliki. Organ takšnih postopkov ne vodi in s seznamom ali evidenco ne razpolaga. IP ugotavlja, da tako izhaja tudi iz posredovanih pojasnil in veljavne ureditve, na katero se v pojasnilih sklicuje, in sicer »V slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v drugi državi«, zato IP ne dvomi, da organ z zahtevanimi informacijami ne razpolaga. Iz enakega razloga tudi ne dvomi, da organ ne razpolaga z vlogo ….. za priznanje pravosodnega izpita, opravljenega leta 1987 v Sarajevu in morebitno odločbo organa ali drugega organa o priznanju tega izpita, ker postopek priznanja izpita ni predpisan, take vloge ni mogoče podati in se zato tudi odločba v zvezi s priznanjem izpita ne izda. Glede 7. točke zahteve, s katero so prosilci zahtevali podatki o notranji razlagi, metodologiji ali navodilu organa glede uporabe 8. člena UZITUL, zlasti v povezavi z vprašanjem dejanske vzajemnosti in skladnosti s pravnim redom RS, je uradna oseba po pojasnilih notranje organizacijske enote zaključila, da informacije ne obstajajo. V zvezi s 1. in 8. točko zahteve je organ prosilcem omogočil (delni) dostop do dokumentov, ki jih je uspel najti in za katere je odločil, da ustrezajo njihovi zahtevi. Prosilci kljub temu v pritožbi glede 1. točke zahteve vztrajajo, da so posredovane informacije pomanjkljive, ker ne vsebujejo korespondence, ki jo je organ v zvezi s tem naslovil na BiH in na druge republike nekdanje SFRJ bodisi po letu 1991 bodisi ob konkretnih primerih glede priznavanja njihovih pravosodnih izpitov v Republiki Sloveniji. Glede 8. točke zahteve pa prosilci vztrajajo, da organ ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da se je kadarkoli po letu 2005 formalno skliceval na katerikoli drug člen Ustave SFRJ, razen na sporni 250. člen. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ ugotovil, da ne obstaja poseben seznam zadev, v katerih se je organ skliceval na Ustavo SFRJ iz leta 1974, je pa bilo mogoče s pomočjo javnih uslužbencev notranje organizacijske enote ministrstva, identificirati določene dokumente, tudi po spominu, ki se na zahtevano tematiko nanašajo. Zahtevani podatki se ne nanašajo na v klasifikacijskem načrtu posebej določeno področje dela, zato so vloge posameznikov evidentirane različno, tj. v povezavi s predpisom, v povezavi z nadzorom določenega področja, ali splošno kot vloge izven upravnega postopka, zato ni »besednega ključa«, ki bi omogočal iskanje točno takih podatkov v zbirki dokumentarnega gradiva ali pod določenim klasifikacijskim znakom. Za potrebe reševanje obravnavanega postopka dostopa do informacij javnega značaja je tako organ identificiral določene dokumente in prosilcem omogočil (delni zaradi varstva osebnih podatkov) dostop. V zvezi s prvo točko zahteve pa je s pomočjo javnih uslužbencev notranje organizacijske enote ministrstva identificiral in omogočil dostop do naslednjih dokumentov: Odgovor pristojnega ministrstva Bosne in Hercegovine št. 080-50-2861/23 z dne 16. 6. 2023 in odgovor pristojnega ministrstva Republike Srbije št. 764-00-00079/2019-07 z dne 15. 5. 2019. Iz v pritožbenem postopku posredovanih dokazil o poizvedbah organa o obstoju dokumentov, izhaja, da je organ oziroma zanj uradna oseba, pristojna za odločanje o dostopu do informacij javnega značaja, izpeljala ugotovitveni postopek in ni našla morebitnih drugih dokumentov, do katerih z izpodbijano odločbo, ne bi omogočila dostopa prosilcem.

(19) Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da organ z drugimi zahtevanimi informacijami, do katerih je že z izpodbijano odločbo omogočil dostop, ne razpolaga. Organ je v postopku izdaje izpodbijane odločbe izčrpno ugotavljal dejansko stanje in omogočil dostop do podatkov, s katerimi razpolaga. IP pa je v zvezi s tem preveril, na kakšen način je organ ugotavljal dejansko stanje in je ugotovil, da je organ omogočil dostop do dokumentov, s katerimi razpolaga. Prav tako pa drugačno dejansko stanje, in sicer da bi morebiti obstajali drugi dokumenti, ni izhajalo niti iz pojasnil in stališč, ki jih je organ sprejel v dokumentih, do katerih je omogočil dostop prosilcem.

(20) IP prav tako odgovarja, da zgolj nestrinjanje, da bi organ moral razpolagati z zahtevanimi dokumenti, brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanimi dokumenti dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da drugi zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).

(21) IP poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa z dokumentarnim gradivom oziroma glede pravilnosti odločitev organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu v materializirani obliki. Glede na navedeno IP v postopku po ZDIJZ ni pristojen ugotavljati, ali je bila dokumentacija pravilno ustvarjena, hranjena in uničena, oziroma ali je odbiranje, izločanje in uničevanje izvedeno pravilno in skladno s predpisi. Ugotavljanje, zakaj določene dokumentacije ni, oziroma ali bi morala biti, je torej v pristojnosti drugih organov, in sicer upravne inšpekcije. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi pod opr. št. IU 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017, točka 10. in 11. IP je organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga.

(22) Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da je treba pritožbo prosilcev zavrniti na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(23) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

(24) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila :

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke