prosilec - Ministrstvo za pravosodje

POVZETEK:

Prosilec je potem, ko je bila prvič njegova zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrnjena zato, ker (en) dokument ne obstaja in zaradi varstva kazenskega postopka za preostale zahtevane dokumente, ponovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z isto vsebino. Organ potem ko je preveril, da (en) dokument pri organu še vedno ne obstaja, za preostale dokumente pa je pridobil mnenje NPU in ugotovil, da je izjema varstva kazenskega postopka še vedno podana, je zahtevo zavrnil. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je organ pravilno ugotovil dejansko stanje in da so razlogi zaradi katerih dostop do dokumentov ni mogoč pravilni, odločil, da bi moral organ upoštevati 129. člen ZUP in zahtevo zavreči. Iz tega razloga je z odločbo odpravil izpodbijano odločbo in zahtevo prosilca zavrgel. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-315/2024/3      

Datum:  26. 9. 2024

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023 izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 129. člena, drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju: prosilec), z dne 10. 8. 2024, zoper odločbo REPUBLIKE SLOVENIJE, MINISTRSTVA ZA PRAVOSODJE, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-94/2024-2030-4 z dne 9. 8. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednja

SKLEP:

Zahteva prosilca z dne 26. 7. 2024 se zavrže.

                                                                       in

ODLOČBO:

1.     Odločba MINISTRSTVA ZA PRAVOSODJE, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana, št. 090-94/2024-2030-4 z dne 9. 8. 2024, se odpravi.

2.     Pritožba prosilca se zavrne.

3.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je dne 26. 7. 2024 na organ naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da gre za že enkrat posredovano zahtevo, za katero je prejel zavrnilno odločbo, ker je tako zahteval NPU. Ker je prosilec prepričan, da je v vmesnem času NPU izvedel vse potrebne postopke in zaslišanja, sedaj zagotovo ni nobenega razloga, da mu ne bi mogli posredovati strokovne dokumentacije, ki po njegovem mnenju zagotovo za preiskavo morebitnega kaznivega dejanja ne more biti pomembna. Tako upa, da sedaj NPU nima več razlogov za blokiranje predaje želene dokumentacije. Če pa se motim, pa naj organ NPU predlaga, da naj navede, kaj bi lahko bilo sporno in to naj organ prekrije. Navaja, da je za vsak primer izpustil zahtevo za e-sporočila.

(2) Organ je z odločbo št. 090-94/2024-2030-4 z dne 9. 8. 2024 odločil o zahtevi za dostop do:

1. dokumentov, ki so bili pripravljeni po javnem zbiranju in posredovanju ponudnikom do 31. 12. 2023,

2. zapisnikov sestankov, na katerih so sodelovali predstavniki podjetja JHP d. o. o. in pisno dokumentacijo med Ministrstvom za pravosodje in podjetjem JHP d. o. o.,

3. dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – t.j. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024,

4. Pregled identificiranih stavb za potrebe pravosodnih organov v Ljubljani iz marca 2023;

5. Investicijski projekt za nakup poslovnih prostorov v Ljubljani za potrebe pravosodnih organov (več verzij),

6. Analiza prejetih ponudb za nakup poslovnih prostorov v Ljubljani z dne 14. 7. 2023,

7. Predinvesticijske zasnove na 88 straneh,

8. Investicijski program na 85 straneh,

9. Dokument identifikacije investicijskega projekta (eden iz septembra, drugi iz decembra 2023),

10. Projektna naloga z analizo stanja javne infrastrukture na področju pravosodja.

Zahtevo je organ v celoti zavrnil. Iz vsebine obrazložite izhaja, da je organ z dopisoma št. 090-94/2024-2030-2 z dne 1. 8. 2024, na podlagi 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[1] zaprosil za mnenje Nacionalni preiskovalni urad (v nadaljevanju: NPU). NPU je z dopisom št. 2300/4079944/2277456/12707364/2024 (2957360) z dne 6. 8. 2024 odgovoril organu, da še vedno izvaja posamezna preiskovalna dejanja, skladno z Zakonom o kazenskem postopku, proučuje dokumentacijo in izpolnjuje sodne odredbe. Posledično predmetni predkazenski postopek ni zaključen, zato bi razkritje vsebine zahtevane dokumentacije lahko ogrozilo in škodovalo nadaljnji uspešni izvedbi predkazenskega postopka. NPU je zato predlagal organu, da v skladu s 26. členom ZDIJZ v celoti zavrne zahteve prosilcev, saj so v dokumentaciji tudi podatki, ki so kot izjema določeni v 6. členu ZDIJZ, in sicer osebni podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, in podatki, ki so pridobljeni zaradi (morebitnega) kazenskega postopka. Iz vsebine obrazložitve organa izhaja, da je organ zahtevo v delu, ki se nanaša na tretjo točko, in sicer »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – t.j. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024,«, zavrnil zato, ker z zahtevano informacijo ne razpolaga. Prosilec namreč zahteva dokument, ki ga je pripravila ministrica za pravosodje in ne ministrstvo kot organ. Ker ministrstvo kot organ z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, niso izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja glede na določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Glede zahteve v preostalih točkah je organ navedel, da ga je NPU z dopisom št. 2311-41/2024/1 (227-15) z dne 10. 1. 2024 zaprosil za pridobitev dokumentacije glede nakupa poslovnih prostorov za potrebe pravosodnih organov v Ljubljani, in sicer je zahteval vso razpoložljivo dokumentacijo, s katero organ razpolaga in se nanaša na nakup poslovnih prostorov – nove stavbe, v katero bi se preselila upravno, delovno in socialno ter višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, za uspešno izvedbo policijskih nalog, določenih z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije. Iz evidentiranega gradiva je nadalje razvidno, da je organ vso razpoložljivo dokumentacijo posredoval NPU z dopisom št. 352-36/2023-2030-54 z dne 12. 1. 2024, kasneje še z dopisom 352-36/2023-2030-66 z dne 2. 2. 2024 in št. 352-36/2023-2030-72 z dne 15. 2. 2024. Na podlagi tega in ugotovitve, da gre za odločanje o dostopu do informacij javnega značaja v posebnih primerih, kot to določa 13. člen Uredbe, je organ NPU, tudi v postopku s ponovno zahtevo NPU ponovno zaprosil za obrazloženo mnenje. Povzel pa je stališče NPU iz predhodne odločitve in mnenje, ki ga je pridobil IP pri reševanju pritožbe zoper predhodno odločitev organa. V obravnavani zadevi je NPU ponovno podal mnenje, ki ga je IP povzel zgoraj. Upoštevaje mnenje NPU je organ zahtevo glede preostalih dokumentov  zavrnil na podlagi izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena. Navedel je, da je namen omenjene izjeme zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona, ki zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku. Glede na obrazloženo mnenje NPU je tako organ sledil navedbi, da se zahtevani dokumenti nahajajo v odprti zadevi predkazenskega postopka (s čimer je izkazan obstoj prvega pogoja za obstoj navedene izjeme), prav tako pa je NPU pojasnil in argumentiral, da bi razkritje dokumentacije v fazi (pred)kazenskega postopka lahko ogrozilo in škodovalo izvedbi predkazenskih postopkov (s čimer je izkazan tudi nastanek škodljivih posledic za sam postopek in s tem tudi drugi pogoj za obstoj predmetne izjeme). Organ je tako zahtevo v celoti zavrnil.

(3) Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 10. 8. 2024. V zvezi s tretjo točko zahteve glede katere je organ ugotovil, da z njo ne razpolaga, zahteva, da organ ugotovi, ali je bilo gradivo posredovano iz uradnega e-naslova organa ali zasebnega naslova. Če velja, da je bilo iz uradnega naslova organa, mora organ narediti ustrezne korake, da gradivo pridobi. V primeru, da je bilo gradivo narejeno v prostem času ministrice in ga v nobeni evidenci ni najti, je to treba jasno povedati in ugotoviti, da je šlo za lažno izjavo nekdanje ministrice. V zvezi s preostalim delom zavrnjene zahteve prosilec citira 13. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja in navaja, da ima odgovorna oseba velik problem pri razumevanju predpisa. Iz zaposlenega (verjetno je s tem prosilec mislil zapisanega) je jasno razvidno, da se ne posreduje IJZ, če se zahteva »nanaša na predkazenski ali kazenski postopek«. Nobena od zahtevanih IJZ se zagotovo ne nanaša na morebitni (pred) kazenski postopek! Res je, da očitno tak postopek vodi NPU, vendar zagotovo ne vodi postopka proti dokumentaciji«, ampak proti osumljencem! NPU namreč samo zapiše, da je vodil predkazenski postopek, ki se nanaša na nakup poslovne stavbe. In v okviru tega le »proučuje celotno prejeto dokumentacijo«! in zaradi tega, ker »proučuje dokumentacijo«, ki so bili že davno zapisani in se je ne da spreminjati naj bi razkritje vsebine dokumentacije ogrozilo in škodovalo izvedbi njihovih predkazenskih postopkov. Kar je nesmiselno. Prosilec se je pozanimal pri policistih, ki so prosilcu pojasnili, da so vse aktivnosti preiskave kakorkoli povezane z zahtevano dokumentacijo že zdavnaj zaključene, »pa že tedaj zapisano s strani več avtorjev in pregledano pač ne more pomeniti nič pred sodiščem.«. Tega se zaveda tudi NPU, ki v dopisu z dne 6. 8. 2024 ne odloči, da se zahtevane IJZ ne smejo posredovati, ampak organ le seznanja, da še vedno »proučuje dokumentacijo«. To, če še po tolikšnem času »izpolnjuje sodne odredbe« je seveda popolnoma irelevantno. Prosilcu se zdi nesmiselno, da je navedeno da bi »razkritje vsebine zahtevane dokumentacije lahko ogrozilo in škodovalo nadaljnji uspešni izvedbi predkazenskega postopka«, pa vedo le sami. Vsa dokumentacija je pri organu in IP, ki bi se lahko o trditvah NPU sama prepričala. Na neprepričljivost stališča NPU kaže nadaljnji zapis, iz katerega izhaja, da so problem samo osebni podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov. Prosilec meni, da bi bilo mogoče te ovire premestiti z delnim dostopom. Gre za nerazumno pojasnilo NPU, ki ga organ ne bi smel upoštevati. Prosilca ne prepriča niti navedba NPU, da naj bi bili v dokumentaciji podatki, ki so pridobljeni zaradi (morebitnega) kazenskega postopka, saj je večina dokumentacije nastala pred 22. 12. 2023 oziroma pred oktobrom 2023 in zato ne gre za podatke, ki so bili pridobljeni zaradi morebitnega kazenskega postopka, ki je bil začet šele januarja 2024. Prosilec prav tako navaja, da iz mnenja NPU izhaja, da bi razkritje »lahko« ogrozilo in škodovalo nadaljnji uspešni izvedbi predkazenskega postopka, kot tudi kasnejšemu kazenskem postopku. Torej NPU ne pove, da bo škodovalo. Prav tako gre za mnenje NPU, ki nima nobenih relevantnih argumentov. Dokaz za to je tudi nedavno sporočilo NPU organu, da z objavo revizijskega poročila nakupa stavbe na Litijski zunanjega izvajalca ne bo težav. Ker dokumentacija kar naenkrat ne bo več problematična. Prosilec meni, da nas sledenje mnenju NPU vodi v policijsko državo. Prosilec poudarja, da so vsi zahtevani dokumenti nastali od začetka leta 2023 do najkasneje 22. 12. 2024 (verjetno je prosilec mislil leto 2023, saj datum 22. 12. 2024 še ni nastopil). V vsakem dokumentu so sicer navedeni avtorji, kar predstavlja osebne podatke, ki jih lahko organ prekrije. NPU pa je začel preiskavo šele po 22. 12. 2024 (verjetno je prosilec mislil leto 2023, saj datum 22. 12. 2024 še ni nastopil). Prosilec meni, da se mora organ oziroma IP sam odločiti, ali je izpolnjen pogoj iz 13. člena Uredbe. Dejstvo je, da se noben zahtevani material ne nanaša na »predkazenski ali kazenski postopek« in bi se moral organ odločiti na osnovi mnenja »drugega pristojnega organa«. Prosilec meni, da organ ne bi potreboval slediti mnenju NPU, ker bi sicer v zakonu pisalo, da odloča ta drugi organ. Predlaga, da IP pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter organu naloži, da mu posreduje zahtevane dokumente.

(4) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-94/2024-2030-6 z dne 14. 8. 2024, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil zaprosilo za mnenje NPU z dne 1. 8 2024 in mnenje NPU z dne 6. 8. 2024 ter dopis z dne 13. 3. 2024, poslan Komisiji za preprečevanje korupcije št. 352-36/2024-2030-86, glede zahtevane dokumentacije pa je navedel, da se že nahaja na IP v zadevi, ki jo je IP vodil pod št. 090-104/2024. Po prejemu dokumentacije je IP dne 18. 9. 2024 pri uradni osebi organa opravil ustno poizvedbo in o njej napravil uradni zaznamek.

Pritožba ni utemeljena.

(5) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6) V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z določenimi zahtevanimi dokumenti razpolaga, saj jih je tudi posredoval IP. Sporno v obravnavanem primeru je, ali je organ odločil pravilno, ko je prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zavrnil na podlagi izjeme od prostega dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V delu zahteve, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024« pa prosilec vztraja pri pritožbi, čeprav je organ navedel, da zahtevani dokumenti ne obstajajo.

(7) Med organom in prosilcem pa ni sporno, da je prosilec z zahtevo z dne 26. 7. 2024, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo, zahteval iste dokumente kot v zahtevi z dne 6. 2. 2024, dopolnjeni dne 10. 2. 2024 in dne 14. 2. 2024, o kateri je organ odločil z odločbo št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024, ki je postala pravnomočna z odločbo IP št. 090-104/2024 z dne 30. 4. 2024 in zoper katero ni bil sprožen upravni spor. Da gre za zahtevo, s katero prosilec podvaja svojo zahtevo, navaja tudi sam prosilec v zahtevi z dne 26. 7. 2024, izhaja pa tudi iz navedbe zahtevanih dokumentov. IP tako ugotavlja, da je organ o isti zahtevi odločil meritorno z izpodbijano odločbo in zahtevo zavrnil iz istih razlogov, zato ker je ugotovil, da (še vedno) za zahtevane dokumente obstaja izjema od prostega dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, v delu zahteve, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024«, pa je organ zahtevo zavrnil, ker dokumenti pri organu (še vedno) ne obstajajo.

(8) ZUP v četrti točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Z odločbo št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024, ki je postala pravnomočna z odločbo IP št. 090-104/2024 z dne 30. 4. 2024, je organ po ponovno ugotovljenem enakem dejanskem stanju zahtevo zavrnil v pretežnem delu sklicujoč se na izjemo od prostega dostopa po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, razen v delu, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024«, je zahtevo zavrnil zato, ker z dokumentom ne razpolaga. V tem delu je bilo s pravnomočno rešeno zadevo odločeno, da tak dokument ne obstaja. Za primere, ko je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odločitev, mora organ preveriti, ali se je dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, spremenila. V primeru, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila, lahko takšno zahtevo zavrže. Ker je prosilec s pritožbo nasprotoval ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma napravljenemu pravnem zaključku o obstoju izjem, se je IP najprej opredelil do obstoja ugotovljenih razlogov zaradi katerih je organ zahtevo zavrnil. V nadaljevanju pa se je IP opredelil do tega, ali je organ sprejel procesnopravno pravilno odločitev.

Glede dela zahteve, za katero je organ odločil, da zahtevana dokumentacija ne obstaja

(9) Za obstoj informacije javnega značaja morajo biti po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ izpolnjeni naslednji pogoji:

-       informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

-       organ mora z njo razpolagati in

-       nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Prav tako niso dolžni dajati pojasnil prosilcem. Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo.

(10) Iz odločbe organa št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024 v zvezi z delom zahteve, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024«, izhaja, da zahtevana informacija pri organu ne obstaja, oziroma organ z informacijami ne razpolaga. Prosilec je namreč zahteval dokument, ki ga je pripravila ministrica za pravosodje in ne Ministrstvo za pravosodje kot organ. Ker organ z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja in je treba dostop do te informacije zavrniti. Ob tem je organ dodal, da je bil po prejemu predmetne zahteve pripravljen dokument Poročilo o stanju zadeve v zvezi z ugotavljanjem nepravilnosti pri nakupu stavbe na Litijski cesti 51 – povzetek ključnih ugotovitev in ukrepov ministrstva, z dne 13. 2. 2024, ki ga je organ posredoval medijem in se posreduje tudi prosilcu, z določenimi prekritimi podatki zaradi varstva interesov preiskave. V izpodbijani odločbi pa je organ glede obstoja dokumenta, ki ustreza zahtevi prosilca za »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024« navedel, da uradna oseba organa ugotavlja, da še vedno ne razpolaga z analizo oziroma poročilom nekdanje ministrice za pravosodje iz začetka februarja 2024. Prosilec namreč zahteva dokument, ki ga je pripravila ministrica za pravosodje in ne Ministrstvo za pravosodje kot organ. Ker organ z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, niso izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja in je treba dostop do te informacije zavrniti. Prosilec je v pritožbi vztrajal, da mora organ ugotoviti, ali je bilo gradivo poslano iz uradnega elektronskega naslova ali iz zasebnega naslova ter v primeru, da je bilo poslano iz uradnega naslova, da mora narediti ustrezne korake, da gradivo pridobi. V primeru, da je bilo gradivo poslano iz zasebnega naslova in v prostem času nekdanje ministrice, da mora podati jasno izjavo, da je šlo za lažno izjavo nekdanje ministrice.

(11) V zvezi s pritožbeno navedbo prosilca, da mora organ ugotoviti, ali je bilo gradivo poslano iz uradnega elektronskega naslova in narediti ustrezne korake, da gradivo pridobi, IP odgovarja, da so elektronska sporočila zaposlenih lahko informacija javnega značaja, pod pogojem, da so del dokumentarnega gradiva oziroma da organ z njimi razpolaga. V primeru, če organ z njimi ne razpolaga, ker se nahajajo pri zaposlenemu, v njegovem poštnem nabiralniku in jih zaposleni ni dal »poknjižiti« oziroma evidentirati v smislu Uredbe o upravnem poslovanju, lahko organ oziroma uradna oseba pozove zaposlenega, da jih posreduje organu, da jih evidentira oziroma, da jih evidentira sam. V primeru, da jih zaposleni javni uslužbenec oziroma javni funkcionar ne posredujejo, uradna oseba ne sme brskati po poštnem predalu zaposlenega oziroma po njegovem telefonu. Vendar pa, kot je IP poudaril v eni svojih odločb (št. 090-15/2013/6 z dne 11. 3. 2013), organ (niti uradna oseba za posredovanje informacij javnega značaja) nima pristojnosti, da bi pregledoval elektronski predal posameznega javnega uslužbenca ali funkcionarja. Javni uslužbenci in javni funkcionarji se s sklenitvijo delovnega razmerja v javnem sektorju namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. To pomeni, da niti organ niti IP nimata pooblastila, da bi posegla v komunikacijsko zasebnost posameznika z namenom, da se prepričata, ali bi določena elektronska pošta, ki je službene narave, morala biti evidentirana v sistem dokumentarnega gradiva, pa temu ni tako. Na ta način bi namreč posegli v ustavno zavarovano pravico do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave RS.

(12) V zvezi z obstojem dokumenta, ki ustreza zahtevi prosilca v delu, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024« je tako relevantno, ali z njim organ razpolaga. Ne drži navedba prosilca, da organ ni preveril, ali z njim razpolaga. Navedbo, da gre za dokument nekdanje ministrice in ne organa, je organ navedel za prepričljivost svojega stališča, zakaj z dokumentom ne razpolaga in ne da ni preveril njegovega obstoja v svojem dokumentarnem gradivu. V dokaz, da je navedeno preveritev opravil, je poslal dopis naslovljen na Komisijo za preprečevanje korupcije št. 352-36/2024-2030-86 z dne 13. 3. 2024. V navedenem dopisu, s katerim je organ odgovoril na zaprosilo KPK z dne 27. 2. 2024 in z dne 8. 3. 2024 za predložitev podatkov oziroma dokumentacije v zvezi s prejeto prijavo, med drugim izhaja, da poročilo nekdanje ministrice ni evidentirano v dokumentarnem sistemu Ministrstva za pravosodje, zato z njim ne razpolaga in ga ne more posredovati. Ob tem je uradna oseba organa navedla, da nihče na Ministrstvu za pravosodje pri tem dokumentu ni sodeloval in z njim ne razpolaga. Sama je preverila med dokumenti, ki so bili posredovani Komisiji za preprečevanje korupcije in Nacionalnemu preiskovalnemu uradu in v obeh zadevah se dokument ne nahaja. V podkrepitev, da je organ opravil poizvedbo o obstoju zahtevanega dokumenta, je organ v pritožbenem postopku predložil zgoraj navedeni dopis z dne 13. 3. 2024. S pravnomočno odločbo organa št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024, je organ ugotovil, da ne razpolaga z »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024«. Dejansko stanje glede obstoja navedenega dokumenta v času do vložitve zahteve z dne 26. 7. 2024, o kateri je organ odločil z v tem postopku izpodbijano odločbo, pa se ni spremenilo. Prosilec pri tem ne izraža dvomov, da bi organ z dokumentom razpolagal, ampak le predlaga, da bi si dokumente organ moral pridobiti iz službenega naslova nekdanje ministrice. V zvezi s tem je IP poudaril stališče, da za namen ugotavljanja dejanskega stanja obstoja dokumenta niti uradna oseba niti organ nista pristojna preverjati elektronskih predalov javnih uslužbencev in javnih funkcionarjev. Ker je organ ugotovil, da ne razpolaga z dokumentom, ki ustreza zahtevi prosilca v delu, ki se nanaša na »dokumentacijo, ki jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024«, ni izpolnjen pogoj za obstoj zahtevane informacije iz 4. člena ZDIJZ. V obravnavani zadevi se IP ni pojavil noben dvom, da organ razpolaga z zahtevano dokumentacijo, saj je že iz pravnomočne odločbe z dne 5. 3. 2024 izhajalo, da organ z njo ne razpolaga. Z dnem 6. 3. 2024 je …. nastopila funkcijo ministrice, ….., katere dokumentacijo se zahteva, pa od tedaj ni bila več ministrica, zato je toliko manj verjetno, da bi organ pridobil dokumentacijo javne funkcionarke, ki ni bila več njegova predstojnica. Prav tako je dokumentarno gradivo ponovno preveril in ugotovil, da z zahtevano dokumentacijo ne razpolaga.

(13) IP prav tako odgovarja, da zgolj nestrinjanje, da bi organ moral v določeno smer ukrepati in zato razpolagati z zahtevanimi dokumenti, brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanimi dokumenti dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).

(14) IP poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa z dokumentarnim gradivom oziroma glede pravilnosti odločitev organa. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu v materializirani obliki. Glede na navedeno IP v postopku po ZDIJZ ni pristojen ugotavljati, ali je bila dokumentacija pravilno ustvarjena in skladno s predpisi. Ugotavljanje, zakaj določene dokumentacije ni, oziroma ali bi morala biti, je torej v pristojnosti drugih organov, in sicer upravne inšpekcije. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi pod opr. št. IU 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017, točka 10. in 11. IP je organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga.

(15) Glede pritožbene navedbe, da v primeru, da se izkaže, da je ministrica pošiljala dokumentacijo medijem v prostem času, da mora organ ugotoviti, da je šlo za lažno izjavo, IP poudarja, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki ter obstoj morebitnih izjem od dostopa, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in njihovih odločitev. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

Izjema varstva kazenskega postopka

(16) Po navedeni izjemi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena dva pogoja, in sicer da je podatek pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim ter da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. Pri tem je treba upoštevati še 13. člen Uredbe, na podlagi katerega mora organ, če prejme zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Čeprav je v postopku z odločbo št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024, NPU organu dne 12. 1. 2024, 2. 2. 204 in 2. 2. 2024 ter 15. 2. 2024 podalo svoje mnenje in je tudi IP prejelo mnenje NPU z dne 24. 4. 2024, je v obravnavanem postopku organ ponovno pozval NPU, da poda svoje mnenje. Iz dne 6. 8. 2024 posredovanega mnenja NPU izhaja, da še vedno izvaja posamezna preiskovalna dejanja, skladno z Zakonom o kazenskem postopku, proučuje dokumentacijo in izpolnjuje sodne odredbe. Posledično predmetni predkazenski postopek ni zaključen, zato bi razkritje vsebine zahtevane dokumentacije lahko ogrozilo in škodovalo nadaljnji uspešni izvedbi predkazenskega postopka. NPU je zato predlagal organu, da v skladu s 26. členom ZDIJZ v celoti zavrne zahteve prosilcev, saj so v dokumentaciji tudi podatki, ki so kot izjema določeni v 6. členu ZDIJZ, in sicer osebni podatki, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, in podatki, ki so pridobljeni zaradi (morebitnega) kazenskega postopka.

(17) Upoštevaje navedeno IP sledi ugotovitvi organa, da se zahtevani dokumenti nahajajo v odprti zadevi predkazenskega postopka, s čimer je izkazan obstoj prvega pogoja za obstoj navedene izjeme, prav tako pa je NPU pojasnil in argumentiral posledice razkritja dokumentacije in je tako izkazan tudi nastanek škodljivih posledic za sam potek predkazenskega postopka. IP zaključuje, da je v obravnavanem primeru podana izjema varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ.

(18) IP ob tem poudarja, da lahko škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo predkazenskega postopka verodostojno oceni le organ, ki ta postopek vodi, in to je v obravnavanem primeru NPU. Ob navedenem pa IP pripominja, da je dokazni postopek, ki se izvaja v okviru preiskave, dinamičen in o njem ni mogoče vnaprej predvideti procesnih in dejanskih situacij. Do samega zaključka preiskave je nemogoče z gotovostjo predvideti oziroma ugotoviti, kateri del od zahtevanih dokumentov so ali niso pomembni za nadaljnji postopek. Določen dokument je lahko v trenutni fazi postopka povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov. Tudi iz prakse Upravnega sodišča (npr. sodba št. I U 54/2017-16 z dne 4. 7. 2018, tč. 8) izhaja, da če gre za organ, ki je v določeni fazi pristojen za vodenje kazenskega postopka, ta lahko strokovno oceni, kdaj bi lahko razkrije določenega dokumenta škodovalo tej fazi kazenskega postopka, in po oceni Upravnega sodišča ni razlogov, da bi se v takšno strokovno mnenje dvomilo. Po mnenju Upravnega sodišča bi IP lahko zavrnil strokovno oceno v primeru, če bi iz njene vsebine izhajalo nekaj, kar je očitno nerazumno. Ker iz strokovne ocene NPU ne izhaja, da bi bila očitno nerazumna, IP nima podlage, da bi v konkretnem primeru dvomil vanjo. IP s tem v zvezi meni, da je v trenutku, ko poteka predkazenski postopek, večjega pomena od prostega dostopa do zahtevanih informacij to, da ta postopek poteka nemoteno. Prav tako je Upravno sodišče potrdilo tudi dejstvo, da je za potek postopka, v katerem ima ena stran izrazit interes, da prikrije dejansko stanje, ključno, da ima druga stran možnost, da vsebine pridobljenih dokazov ne razkrije takoj. To je lahko pomemben element strategije odkrivanja in dokazovanja kaznivih dejanj (npr. sodba št. I U 930/2019-18 z dne 20. 5. 2020, 52. točka obrazložitve). Nerelevantne so tako navedbe prosilca, ki se nanašajo na to, da bi organ oziroma IP morala oceniti, ali je podana škoda za tek predkazenskega postopka.

Glede procesnih kršitev

(19) Iz zgoraj navedenega je IP ugotovil, da je organ pravilno ugotovil dejansko stanje, da je v času izdaje izpodbijane odločbe za del dokumentacije še vedno podana izjema varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in da zahtevana dokumentacija, ki »jo je ministrica po lastnih besedah posredovala medijem v zvezi s sklenitvijo pogodbe za stavbo na Litijski 51 – tj. analiza/poročilo ministrice iz začetka februarja 2024« ne obstaja. Glede na odločbo št. 090-24/2024-2030-7 z dne 5. 3. 2024, s katero je bila zahteva za isto dokumentacijo kot v obravnavanem primeru zavrnjena, se dejansko stanje ni spremenilo, pa je organ kljub temu izdal meritorno zavrnilno odločbo, namesto, da bi zahtevo s sklepom zavrgel. Neupoštevanje navedenega dejstva je privedlo do tega, da je organ odločil o zahtevi prosilca meritorno (z odločbo), čeprav bi ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP moral uporabiti drugo vrsto pravnega akta (sklep o zavrženju zahteve). IP ugotavlja, da je organ s tem bistveno kršil pravila postopka, in sicer gre za bistveno kršitev, ki je v konkretnem primeru odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe organa. Kot izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem (J. Breznik in ostali, GV založba, Ljubljana 2008, str. 625 – 627), so v 237. členu ZUP, ki določa pritožbene razloge, s kršitvami pravil postopka mišljene tako kršitve, ki so v drugem odstavku tega člena izrecno določene kot bistvene kršitve pravil postopka, kakor tudi druge kršitve pravil postopka, ki so ali bi mogle vplivati na odločitev (relativno bistvene kršitve). Dejstvo, ali je bilo o zahtevi že odločano in tudi odločeno, je v upravnem postopku odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev, saj se veže na (ne)uporabo 129. člena ZUP, ki določa, kdaj je potrebno upravni postopek končati s formalno odločbo, to je s sklepom o zavrženju zahteve. S tem, ko je organ v konkretnem primeru spregledal 129. člen ZUP in z njim povezana dejstva, je odločil z napačnim aktom, in sicer z odločbo in ne s sklepom. Ker je 129. člen ZUP procesna določba, je v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev postopka v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP, na katero je pritožbeni organ dolžan paziti po uradni dolžnosti.

(20) Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je bilo o dostopu do v tem postopku zahtevane celotne dokumentacije že pravnomočno odločeno, dejansko stanje pa se ni spremenilo, je treba zahtevo prosilca z dne 26. 7. 2024, skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zavreči s sklepom, kar je IP storil na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP, kot izhaja iz sklepa. Z odločbo pa je IP izpodbijano odločbo organa odpravil in kot neutemeljeno zavrnil pritožbo prosilca.

(21) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka odločbe).

(22) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločitev ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločitve na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Manja Resman, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22.