prosilec - Mestna občina Maribor

Številka: 090-338/2026/3

Datum: 19. 8. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE, 3/22 – ZDeb in 85/25; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …., … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 27. 7. 2026, zoper odločbo MESTNE OBČINE MARIBOR, Ulica heroja Staneta 1, 2000 Maribor (v nadaljevanju: organ), št. 0902-29/2026-18 z dne 6. 7. 2026, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 27. 7. 2026 se ugodi, odločba Mestne občine Maribor, št. 0902-29/2026-18 z dne 6. 7. 2026, se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Relevantni del zahteve

Prosilec je z zahtevo z dne 20. 3. 2026 med drugim zahteval, da mu organ v zvezi z javnim naročilom Izvedba gradbeno obrtniških in inštalacijskih del, potrebnih za izgradnjo Centra Rotovž, objavljenem na portalu pod št. JN006292/2021 in uradnem listu EU 2021/S 179-465045 (v nadaljevanju: Javno naročilo) posreduje:

- dokazila oziroma utemeljitve, na podlagi katerih je imel organ zakonit razlog za sklepanje vseh naslednjih aneksov k prvotni pogodbi (tretja alineja zahteve, opomba IP)[1].

Izpodbijana odločba

Organ je v ponovnem postopku, po odloči IP št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026, izdal odločbo št. 0902-29/2026-18 z dne 6. 7. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je, zaradi izjeme poslovne skrivnosti (2. točka prvega odstavka 6.člena ZDIJZ) in varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), v celoti zavrnil dostop do dokumentov:

-       Dodatek 1 : Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 3-6, sprememba 8-11;

-       Dodatek 2: Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 20, sprememba 27, sprememba 31, sprememba 33, sprememba 36, sprememba 38, sprememba 40, sprememba 42, sprememba 44, sprememba 49; 

-       Dodatek 3: Obvestilo o nastanku izrednih okoliščin z dne 31.03.2022, Zahtevek št.1 za razlike v ceni zaradi spremenjenih okoliščin in povišanja cen-podražitve z dne 22.12.2022; 

-       Dodatek 4: Vloga za podaljšanje roka;

-       Dodatek 5: sprememba 50-63, sprememba 65-70, sprememba 72-75, sprememba 81, sprememba 83, sprememba 85-86; 

-       Dodatek 6: Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 84, sprememba 91, sprememba 93, sprememba 95, sprememba 99-101; 

-       Dodatek 7: Vloga za podaljšanje roka; 

-       Dodatek 8 : Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 102-108, sprememba 110-112, sprememba 114-119, sprememba 122-135, sprememba 137-142, sprememba 144-145, sprememba 147, sprememba 149.

V obrazložitvi je navajal, da je, upoštevajoč navodila IP iz odločbe št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026, prosilca pozval na dodatno opredelitev glede relevantne tretje alineje zahteve. Ta  je pojasnil, da njegova zahteva vključuje vse vloge stranskega udeleženca, ki so bile podlaga za sklenitev posameznih aneksov, vse priloge tem vlogam in drugo dokumentacijo, iz katere izhajajo dejanski in pravni razlogi za sklenitev vloge stranskega udeleženca, ki so bile podlaga za sklenitev posameznih aneksov. Organ je ugotovil, da takšna dokumentacija obstaja.  V nadaljevanju je povzel navajanja stranskih udeleženk, … (v nadaljevanju: …), in … (v nadaljevanju: ….), iz predhodnega postopka[2], v katerem je bila izdana odločba organ, št. 0902-29/2026-6 z dne 14. 4. 2026, ki je bila presojana z odločbo IP, št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026.  Nato se je opredelil do obstoja poslovne skrivnosti po določbah 2. člena ZPosS, upoštevaje navedbe obeh stranskih udeleženk. Organ ugotavlja, da predstavljajo predmetni podatki informacije, katerih razkritje bi lahko potencialno škodovalo poslovnim in finančnim interesom stranskega udeleženca ter posledično tudi njegovi konkurenčni sposobnosti. Navedeno pa posledično pomeni, da imajo ti podatki za oba stranska udeleženca določeno tržno vrednost. Zagotovljeni so tudi ukrepi, da se zaupnost ohrani, saj stranska udeleženca razkritju nekaterih zahtevanih podatkov nasprotuje. S tem je izpolnjen tudi tretji pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko govorimo o poslovni skrivnosti po ZPosS. Za opredelitev podatkov za poslovno skrivnost sta stranska udeleženca že pri oddaji ponudbe predložila Sklep o določitvi poslovnih skrivnosti…., z dne 21.02.2018 in Sklep o podatkih, ki štejejo kot poslovna skrivnost družbe …., z dne 11.06.2019. Predmetna sklepa zajemata vso dokumentacijo, ki jo ponudnik/stranski udeleženec oddaja v okviru javnih naročil, kot ponudnik. V sklepu so zajeti ponudbena ali pogodbena cena, tudi strukture in analize cen, vse podlage za izračun cen, ceniki, kalkulativni elementi, tehnični opisi, terminski plani, tehnični opisi, karakteristike ponujenega predmeta javnega naročila, certifikati, itd. Ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oz. ali so ustrezno označeni, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, navedena dokumentacija pa zagotovo predstavlja takšne podatke. Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, je organ presodil, da so izpolnjene vse alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS. V nadaljevanju se je opredelil tudi do tretjega odstavka 2. člena ZPosS, in navajal, da je izkazane poslovne skrivnosti potrebno varovati, saj imajo predmetne informacije tržno vrednost in bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom zaradi česar sledi izjemi določeni v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ ne glede na določbo prve alineje drugega odstavka 6. člena. Namreč pri predmetnih zahtevah za dostop do informacij javnega značaja gre vedno za podatke o porabi javnih sredstev, kar organ ne skriva, saj so bili javno objavljeni na portalu vsi dodatki k osnovni pogodbi iz katerih so razvidne okoliščine njihovega sklepanja- kar zanima prosilca. Vloge in priloge k vlogam, ki jih zahteva prosilec (vse navedene spremembe, zahtevek št. 1 in obvestilo) pa vsebujejo strukture in analize cen, vse podlage za izračun cen, cenike, kalkulativne elemente, tehnične opise, terminske plane, ki so pa v Sklepih o določitvi poslovnih skrivnosti eksaktno navedeni kot poslovna skrivnost. Preverjanje zakonitosti porabe javnih sredstev ni naloga prosilca in je ne izvaja po uradni dolžnosti, da bi mu bil organ iz tega razloga dolžan posredovati poslovne skrivnosti stranskih udeležencev, temveč je to naloga drugih državnih organov, v kolikor so za to podani utemeljeni razlogi. Prosilec pa pridobiva te informacije izključno zaradi ustvarjanja medijskih zgodb. V nadaljevanju se je opredli tudi do izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in ugotovil, da dokumenti vsebujejo številne osebne podatke posameznikov. Ti podatki med drugim obsegajo ime in priimek in druge podatke o fizičnih osebah. Gre za podatke, ki niso neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, temveč se nanašajo na fizične osebe, ki nastopajo kot kader zasebnega ponudnika v postopku javnega naročanja, zato bi njihovo razkritje pomenilo nedopusten poseg v pravico do varstva osebnih podatkov teh posameznikov. Dalje je odločil, da tudi delni dostop, ki bi omogočal smiselno razkritje preostale vsebine, ni mogoč, saj dokumenti predstavljajo vsebinsko celoto. Z izločitvijo osebnih podatkov (kot so ime in priimek, naslov ter drugi identifikacijski podatki) bi preostala vsebina dokumentov izgubila svojo informativno vrednost in dokazno funkcijo, saj ne bi bilo več mogoče ugotoviti, kdo je pripravljalec dokumentov in analiz, ki so podlaga za podražitve. Posledično bi takšni anonimizirani dokumenti postali vsebinsko prazni oziroma nerelevantni za namen presoje, zaradi katere so bili predloženi. Ob tem organ poudarja, da v obravnavanem primeru osebni podatki niso zgolj posamezni deli dokumentov, temveč predstavljajo bistveni in neločljivi del njihove vsebine. Zato zahtevani dokumenti kot celota uživajo varstvo osebnih podatkov, delni dostop pa ni mogoč. Na koncu je organ še navajal, da je presojal obstoj morebitnega prevladujočega javnega interesa za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ in zaključil, da interes javnosti za seznanitev z navedeno dokumentacijo ne prevlada nad pravico posameznikov do varstva njihovih osebnih podatkov, zlasti ob upoštevanju, da transparentnost postopka javnega naročanja že zagotavljajo drugi, manj invazivni podatki in mehanizmi. 

Pritožba

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 27. 7. 2026. Navajal je, da organ ni izkazal pravno utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba  zavrniti dostop do vseh zahtevanih dokumentov. Poudaril je, da če zahtevana dokumentacija vsebuje varovane osebne podatke, jih je mogoče skladno z določbami ZDIJZ in predpisi s področja varstva osebnih podatkov ustrezno anonimizirati oziroma prekriti. To samo po sebi ne more biti razlog za zavrnitev dostopa do celotne dokumentacije. Prav tako organ ni zadostno utemeljil, zakaj bi zahtevani dokumenti v celoti predstavljali poslovno skrivnost. Dokumentacija se nanaša na izvedbo javnega naročila, porabo javnih sredstev in izvajanje projekta javnega pomena, zato je javni interes za njeno razkritje izrazito povečan. Izpostavil je, da je bilo v zvezi s projektom sklenjenih kar osem aneksov, zaradi katerih se je prvotno predvideno trajanje projekta podaljšalo z dveh na pet let, hkrati pa se je bistveno povečala tudi njegova pogodbena vrednost. Prav te okoliščine narekujejo še večjo stopnjo transparentnosti pri porabi javnih sredstev in omogočajo javnosti nadzor nad odločitvami naročnika. Prosilec kot medij zahteva dokumentacijo izključno zaradi obveščanja javnosti o ravnanju organa javnega sektorja in nadzora nad porabo javnih sredstev. Meni, da v konkretnem primeru prevlada javni interes za razkritje zahtevane dokumentacije, zato predlaga, da IP pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in organu naloži posredovanje zahtevane dokumentacije oziroma vsaj tistih delov dokumentacije, ki ne predstavljajo zakonsko varovanih izjem. 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter jo je, z dopisom št. 0902-29/2026-22 z dne 29. 7. 2026, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil zahtevo, izpodbijano odločbo, poziv prosilcu na dodatno opredelitve glede relevantne 3. točke zahteve in njegov odgovor z dne 6. 7. 2026.

Ker organ ob odstopu IP ni posredoval dokumentov, o katerih je odločil z izpodbijano odločbo, je IP vpogledal v spis 090-171/2026 (UZ, št. 090-338/2026/2 z dne 17. 8. 2026), natančneje v dokument št. 3, kjer se nahaja vseh 8 sklenjenih dodatkov (objavljeni so tudi na portalu javnih naročil pri JN 006292/2021, opomba IP) in dokument št. 8 (odgovor organa na poziv IP), kjer nahajajo dokumenti, ki jih je organ v takratnem postopku 13. 5. 2026 posredoval IP v zvezi z njegovim pozivom glede dokumentov 3. alineje zahteve, ki je presojana v obravnavani zadevi.  

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Prvostopenjsko odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je bila prosilčeva zahteva podana v zvezi z javnim naročilom Izvedba gradbeno obrtniških in inštalacijskih del potrebnih za izgradnjo Centra Rotovž, v katerem je bila 30. 12. 2021 sklenjena pogodba med organom (kot naročnikom) in stranskima udeležencema …. in …kot izvajalcema[3]. K tej pogodbi je bilo sklenjenih 8 dodatkov (aneksov).

Obseg zahteve

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku, potem, ko je IP z odločbo, št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026, v zvezi s tretjo alinejo zahteve, pritožbi prosilca ugodil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek.

S tretjo alineje zahteve, ki je predmet te zadeve, je prosilec zahteval dokazila oziroma utemeljitve, ki predstavljajo zakonit razlog za sklepanje aneksov k Pogodbi. Ta del svoje zahteve je, po pozivu organa specificiral dne 6. 7. 2026, in navajal, da zahteva vse vloge stranskega udeleženca, ki so bile podlaga za sklenitev posameznih aneksov, vse priloge tem vlogam in drugo dokumentacijo, iz katere izhajajo dejanski in pravni razlogi za sklenitev vloge stranskega udeleženca, ki so bile podlaga za sklenitev posameznih aneksov.

Organ je, kot predmet zahteve, prepoznal naslednje dokumente:

-       Dodatek 1 : Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 3-6, sprememba 8-11;

-       Dodatek 2: Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 20, sprememba 27, sprememba 31, sprememba 33, sprememba 36, sprememba 38, sprememba 40, sprememba 42, sprememba 44, sprememba 49; 

-       Dodatek 3: Obvestilo o nastanku izrednih okoliščin z dne 31.03.2022, Zahtevek št.1 za razlike v ceni zaradi spremenjenih okoliščin in povišanja cen-podražitve z dne 22.12.2022; 

-       Dodatek 4: Vloga za podaljšanje roka;

-       Dodatek 5: sprememba 50-63, sprememba 65-70, sprememba 72-75, sprememba 81, sprememba 83, sprememba 85-86; 

-       Dodatek 6: Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 84, sprememba 91, sprememba 93, sprememba 95, sprememba 99-101; 

-       Dodatek 7: Vloga za podaljšanje roka; 

-       Dodatek 8 : Vloga za podaljšanje roka s prilogami: sprememba 102-108, sprememba 110-112, sprememba 114-119, sprememba 122-135, sprememba 137-142, sprememba 144-145, sprememba 147, sprememba 149.

IP v zvezi s tem najprej ugotavlja, da organ ni v celoti sledil navodilom iz odločbe IP, št. 090-171/2026 z dne 15. 5. 2026, da mora natančno opredeliti predmet 3. alineje zahteve, torej določno opredeliti dokumente, ki so predmet zahteve in jih jasno navesti v izreku. To pomeni, da jih mora označi z navedbo naslova dokumenta, morebitne številke in datuma ali drugega identifikacijskega znaka, da iz njih jasno izhaja, o katerih dokumentih je odločal. Tega organ ni storil. Temveč je le splošno (npr. z navedbo »vloga za podaljšanje roka, sprememba 3-6,…«) navedel, o katerih dokumentih je odločal v zvezi s posameznim dodatkom. Takšna skopa označitev dokumentov ne omogoča določljivosti in izvršljivosti izreka, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen.

Zaradi takšne pomanjkljivosti in ker organ ob odstopu pritožbe IP tudi ni posredoval dokumentov, o katerih je odločil z izpodbijano odločbo, je IP vpogledal v svojo zadevo št. 090-171/2026, ki jo je že reševal v zvezi s to prosilčevo zahtevo.  V dokumentu št. 3 se nahaja vseh 8 sklenjenih dodatkov (objavljeni so tudi na portalu javnih naročil pri JN 006292/2021, opomba IP), v dokumentu št. 8 (odgovor organa na poziv IP), pa se nahajajo dokumenti, ki jih je organ v takratnem postopku 13. 5. 2026 posredoval IP v zvezi z njegovim pozivom glede dokumentov 3. alineje zahteve, ki je presojana v obravnavani zadevi.  Z vpogledom v te dokumente je IP ugotovil, da nekateri izmed njih predstavljajo vloge za podaljšanje roka, njihove priloge (spremembe) in obvestilo, v zvezi s posameznimi dodatki (oziroma aneksi), o katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo. Poleg tega pa so bili IP takrat v zvezi s 3. alinejo zahteve posredovani tudi drugi dokumenti (npr. zahtevki za nominacijo podizvajalcev, elektronska komunikacija, dokazila, …), o katerih pa z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno. IP je z vpogledom v te zahtevke za nominacijo podizvajalcev in z vpogledom v besedila predmetnih dodatkov ugotovil, da so bili tudi ti zahtevki oziroma prošnje za nominacijo podizvajalcev podlaga za sklenitev predmetnih dodatkov.

Zgoraj pojasnjena pomanjkljivost izreka (in obrazložitve) izpodbijane odločbe ter ugotovitve IP, da organ v zvezi s tretjo točko zahteve razpolaga tudi z drugimi dokumenti (prošnjami/zahtevki za nominacijo podizvajalcev), ki bi lahko bili prepoznani kot predmet 3. alineje zahteve, so IP pripeljali do zaključka, da izpodbijane odločbe glede obsega predmeta zahteve ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali je organ z njo odločal o vseh dokumentih, s katerimi razpolaga v zvezi s 3. alinejo prosilčeve zahteve. Prosilec je namreč v svoji konkretizaciji 3. točke zahteve  z dne 6. 7. 2026 jasno navedel, da poleg vlog stranskega udeleženca, ki so bili podlaga za sklenitev posameznih aneksov (dodatkov, opomba IP), zahteva tudi vse priloge in »drugo dokumentacijo, iz katere izhajajo dejanski in pravni razlogi za sklenitev posameznih aneksov«. Ker iz aneksov izhaja, da so bili sprejeti tudi na podlagi zahtevkov oz. prošenj za nominacijo podizvajalcev, bi lahko bili tudi ti dokumenti (prošnje/zahtevki za nominacijo podizvajalcev, elektronska dokumentacija, dokazila, …) predmet 3. točke prosilčeve zahteve. Vendar iz izreka (in tudi ne iz obrazložitve) izpodbijane odločbe, ne izhaja, da bi organ z njo odločil tudi o teh dokumentih, ki jih je sicer posredoval IP v zadevi 090-171/2026 dne 13. 5. 2026.

S tem je v posledici nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obsega odločanja z izpodbijano odločbo, podna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Presoja izjem od prostega dostopa

Upoštevajoč pritožbene navedbe, IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno tudi, ali je organ odločil pravilno, ko je prosilcu, sklicujoč se na izjemo poslovne skrivnosti in varstva osebnih podatkov, v celoti zavrnil dostop do dokumentov, ki jih je prepoznal kot predmet zahteve (vlog in sprememb k posameznim dodatkom) s sklicevanjem na izjemo poslovne skrivnosti in varstva osebnih podatkov, ker je ocenil, da delni dostop do njih ni možen.

a)    Poslovna skrivnost

Organ je dostop do vseh dokumentov, ki jih je prepoznal kot predmet 3. alineje prosilčeve zahteve, zavrnil v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019 in se, glede na nastanek presojanih dokumentov oziroma podatkov (nastali po uveljavitvi ZPosS), uporabljajo za presojo poslovne skrivnosti v obravnavanem primeru.

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost[4];

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost[5].

Poslovno skrivnost torej predstavljajo le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. IP pa ob tem izpostavlja še, da varovanje poslovne skrivnosti zahteva primarno aktivno ravnanje tistega, čigar poslovna skrivnost se varuje. Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti je tako primarno na gospodarski družbi, katere podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali, in ki mora v postopku tako zatrjevati kot izkazati obstoj navedene izjeme. Ob tem IP pripominja, da je tudi v skladu s prakso IP[6] in slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[7] Vendar pa v skladu s prakso IP in sodno prakso[8], poslovna skrivnost ni absolutna pravica subjekta, ki jo zatrjuje, še posebej, če gre zgolj za sklicevanje na zakonsko normo, brez konkretnih utemeljitev. Kriteriji oziroma pogoji poslovne skrivnosti, ki jih mora poslovni subjekt izkazati, so določeni v 2. členu ZPosS, naloga organa pa je, da njihov obstoj preizkusi. Tako je Upravno sodišče RS v sodbi št. II U 227/2024-21 z dne 26. 8. 20258, v točki 35 (s katero je potrdilo zgoraj navedeno odločbo IP, št. 090-119/2024) navedlo: »da je dolžnost sprejetja razumnih ukrepov za varstvo poslovne skrivnosti, kot je na to pravilno opozoril tudi IP, na strani tistega, ki se na poslovno skrivnost sklicuje. Ta je dolžan obstoj poslovne skrivnosti ne le zatrjevati, pač pa tudi izkazati.[9] Odločevalci v postopku namreč ne morejo presojati, ali je določen dokument mogoče šteti za poslovno skrivnost, saj bi s takšnim odločanjem presegli svoja pooblastila. Podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost, mora jasno in konkretno opredeliti prijavitelj in z obstojem poslovne skrivnosti na primeren (v obravnavanem primeru z razpisno dokumentacijo predpisan) način seznaniti ne le svoje zaposlene in družbenike, temveč tudi vse druge subjekte, ki se utegnejo s podatki seznaniti, kar velja tudi za javni organ oziroma uradne osebe, ki v postopku javnega razpisa odločajo o dodelitvi javnih sredstev. Imetnik poslovne skrivnosti kot gospodarski subjekt, od katerega se v pravnem prometu pričakuje posebna skrbnost, ki svojih podatkov ustrezno ne zaščiti, se tako na izjemo poslovne skrivnosti in na svojo prava neukost v postopkih pred upravnimi organi in pred sodiščem ne more uspešno sklicevati, saj domnevne poslovne skrivnosti sam ni ustrezno zavaroval in ni seznanil odločevalcev«.

Iz prakse IP in sodne prakse torej izhaja, da je na strani poslovnega subjekta, katere dokaze o obstoju poslovne skrivnosti bo predložil, ključno pa je, da mu organ to možnost da, in ga vključi v postopek, če so seveda podani pogoji, da bi odločitev vplivala na njegove pravice in pravne koristi. Ni pa naloga niti dolžnost organa, da poslovni subjekt še dodatno poziva, da za svoje trditve predloži dokaze, npr. da predloži pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ipd. Po ZPosS je poslovna skrivnost opredeljena po objektivnem merilu - podani morajo biti kumulativno vsi pogoji iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, pri čemer določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem merilu (pisno) pomeni le izpolnitev enega od treh (objektivnih) meril poslovne skrivnosti. To pomeni, da sam obstoj pisnega sklepa ali pravilnika o poslovni skrivnosti, ni dovolj za obstoj poslovne skrivnosti. Poslovni subjekt mora poleg tega izkazati tudi, da je poskrbel, da ohrani zaupnost zahtevnih informacij (npr. označitev dokumentov kot poslovna skrivnost) ter konkretiziranje tržne vrednosti. Tudi če organ ugotovi, da zahtevana informacija izpolnjuje pogoje poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena ZPosS, pa je njegova dolžnost preizkusiti, ali so morda podani pogoji po tretjem odstavku istega člena, po katerem se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (npr. javnost informacije tako določa 35. čl. ZJN-3, kakor tudi prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, če gre za podatke, povezane s porabo javnih sredstev). 

Ali so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme poslovne skrivnosti po ZDIJZ, je pravno vprašanje (pomeni uporaba materialnega prava po ZPosS in ZDIJZ), na katerega mora odgovoriti organ, ne poslovni subjekt. Organ vodi postopek in odloča, katera dejstva so dokazana in katere ne, torej kateri dokazi so relevantni in kateri niso (10. člen ZUP - prosta presoja dokazov). To pomeni, da mora organ v obrazložitvi odločbe argumentirano pojasniti, v katerem delu je sledil, ali ni sledil stališču poslovnega subjekta in v tej zvezi podati oceno torej lastno presojo o obstoju poslovne skrivnosti. Za organ so pravno upoštevne le tiste navedbe poslovnega subjekta, ki so podprte z oprijemljivimi dokazi (npr. s pogodbami o nerazkritju, tehnično dokumentacijo o varovanju podatkov, ipd.), v nasprotnem primeru pa lahko odloči, da je navedba nedokazana in izjeme poslovne skrivnosti ne prizna.

Organ je v zvezi z utemeljevanjem posameznih kriterijev poslovne skrivnosti iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, navajal, da sta obe stranski udeleženki označili dokumente kot zaupne, oziroma kot poslovno skrivnost v pisni obliki in ob oddaji svoje ponudbe v postopku javnega naročanja predložila tudi: 1. Sklep o določitvi poslovnih skrivnosti, … z dne 21. 02. 2018 in 2. Sklep o podatkih, ki štejejo kot poslovna skrivnost družbe …, z dne 11.06.2019. Organ ugotavlja, da že iz narave stvari izhaja, da gre pri podatkih iz predmetne dokumentacije, za podatke poslovnega subjekta, ki nastopa na prostem trgu. Podatki kot taki nedvomno vsebujejo določene poslovne informacije o poslovnem sodelovanju stranskega udeleženca kot poslovnega subjekta, ki nastopa na prostem trgu in po oceni organa nedvomno predstavljajo informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Nanašajo se namreč na konkreten posel med dvema subjektoma. Glede ugotavljanja pogoja »tržne vrednosti« zahtevanih dokumentov je organ povzel navajanja stranskih udeleženk in zaključil, da predmetni dokumenti vsebujejo podatke, ki predstavljajo konkurenčno prednost stranskega udeleženca pred konkurenčnimi ponudniki in bi z razkritjem teh dokumentov lahko nastala premoženjska škoda. Po mnenju stranskih udeleženk gre za dokumente, ki vsebujejo podatke, ki niso splošno znani ali lahko dosegljivi osebam v krogih, kjer se ukvarjajo s to vrsto informacij. Navedeni podatki v dokumentih imajo tržno vrednost, saj ohranjajo položaj stranskih udeležencev na trgu. Stranski udeleženki sta tudi razumno ukrepali, ko sta s priloženim sklepom o določitvi poslovnih skrivnosti, navedene dokumente označili kot poslovno skrivnost in na tak način poskrbeli, da se ohranijo kot skrivnost. Navedeni dokumenti vsebujejo strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki jim na trgu omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu ter s tem podjetju povečujejo donosnost. Razkritje teh informacij bi povzročilo škodo znanstvenemu, tehničnemu potencialu stranskega udeleženca, poslovnim in finančnim interesom družbe ter konkurenčni sposobnosti stranskega udeleženca, zato je v interesu stranskega udeleženca, da ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. V nadaljevanju je organ navedel dokumente, ki jih stranski udeleženki štejeta kot poslovno skrivnost in navajal, da njihovem razkritju nasprotujeta tudi z vidika varstva osebnih podatkov. Organ je navajal, da so v obravnavanem primeru predmet zahteve informacije, vezane na poslovni subjekt, ki deluje na konkurenčnem trgu, in da te informacije načeloma niso prosto dostopne, zato ocenjuje, da je podan tudi drugi pogoj, ki ga ZPosS zahteva za opredelitev neke informacije za poslovno skrivnost. Organ ugotavlja, da predstavljajo predmetni podatki informacije, katerih razkritje bi lahko potencialno škodovalo poslovnim in finančnim interesom stranskega udeleženca ter posledično tudi njegovi konkurenčni sposobnosti. Navedeno pa posledično pomeni, da imajo ti podatki za obe stranski udeleženki določeno tržno vrednost. Zagotovljeni so tudi ukrepi, da se zaupnost ohrani, saj stranska udeleženca razkritju nekaterih zahtevanih podatkov nasprotuje. S tem je izpolnjen tudi tretji pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko govorimo o poslovni skrivnosti po ZPosS. Za opredelitev podatkov za poslovno skrivnost sta stranska udeleženca že pri oddaji ponudbe predložila Sklep o določitvi poslovnih skrivnosti, …, z dne 21.02.2018 in Sklep o podatkih, ki štejejo kot poslovna skrivnost družbe …., z dne 11.06.2019. Predmetna sklepa zajemata vso dokumentacijo, ki jo ponudnik/stranski udeleženec oddaja v okviru javnih naročil, kot ponudnik. V sklepu so zajeti ponudbena ali pogodbena cena, tudi strukture in analize cen, vse podlage za izračun cen, ceniki, kalkulativni elementi, tehnični opisi, terminski plani, tehnični opisi, karakteristike ponujenega predmeta javnega naročila, certifikati, itd. Ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oz. ali so ustrezno označeni, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, navedena dokumentacija pa zagotovo predstavlja takšne podatke. Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, je organ presodil, da so izpolnjene vse alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.

IP najprej ugotavlja, da je organ je v izpodbijani odločbi poslovno skrivnost utemeljeval upoštevaje navedbe obeh stranskih udeleženk, ki sta jih podali v prvem postopku, kjer je organ izdal odločbo št. 0902-29/2026-6 z dne 14. 4. 2026, ki je bila nato presojal z odločbo, št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026. Te navedbe se v večini nanašajo na razpisno dokumentacijo, ki sta jo predložili v postopu javnega naročanja, ne pa na dokumente, ki so predmet obravnave tega postopka, torej dokumente, ki so nastali po podpisu pogodbe oziroma so bili podlaga za nastanek dodatkov k tej pogodbi. Ti imajo namreč drugačno naravo. Gre za dokumente, ki so nastali po sklenitvi pogodbe, v zvezi z izbranima ponudnikoma. Zato je v obravnavanem primeru nedvomno treba dostop do predmetnih dokumentov presojati tudi z vidika javnosti podatkov na podlagi  določbe tretjega odstavka 2. člena ZPosS. V skladu s to določbo se namreč za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva.

Javnost informacije, ki je nastala v zvezi z javnimi naročili po sklenitvi pogodbe, je torej treba presojati tudi skozi določbo 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, v skladu s katero, se, ne glede na izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej tudi izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.[10] Poraba javnih sredstev pa ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.[11] Iz sodbe Upravnega sodišča št. III U 121/2017 z dne 12. 10. 2017 tako med drugim izhaja, citirano: »Sodišče taki razlagi sledi, glede na ugotovitve v prejšnjem odstavku pa tudi meni, da podatki v zvezi s »porabo javnih sredstev niso le podatki o višini in prejemkih teh sredstev, pač pa tudi podatki, ki so vezani na odločanje o sredstvih. IP poudarja, da ima javnost preko instituta dostopa do informacij javnega značaja širšo pravico preverjanja izpolnjevanja pogojev javnega naročila, saj je na podlagi ocene organa, da ponudnik izpolnjuje vse pogoje, prišlo do porabe javnih sredstev. IP se ob tem sklicuje tudi na sodno prakso[12] in poudarja, da je treba ugotavljati, ali so informacije, ki jih vsebujejo zahtevani dokumenti, povezane s pogoji in merili javnega naročila, ki morajo biti javni zaradi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Organ se je v izpodbijani odločbi sicer opredelil tudi do določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in navajal, da vloge in priloge k vlogam, ki jih zahteva prosilec (vse navedene spremembe, zahtevek št. 1 in obvestilo) vsebujejo strukture in analize cen, vse podlage za izračun cen, cenike, kalkulantove elemente, tehnične opise, terminske plane, ki so pa v Sklepih o določitvi poslovnih skrivnosti eksaktno navedeni kot poslovna skrivnost. Organ je zato pavšalno, za vse presojane dokumente oziroma podatke zaključil, da ne gre za podatke povezane s porabo javnih sredstev, kar je po presoji IP presplošen zaključek, in sicer iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju te odločbe.  

Še bolj šibek pa je argument organa, da preverjanje zakonitosti porabe javnih sredstev ni naloga prosilca in je ne izvaja po uradni dolžnosti, da bi mu bil organ iz tega razloga dolžan posredovati poslovne skrivnosti stranskih udeležencev, temveč je to naloga drugih državnih organov, v kolikor so za to podani utemeljeni razlogi. Enako velja za navedbo organa, da prosilec pridobiva te informacije izključno zaradi ustvarjanja medijskih zgodb.

Takšno tolmačenje nadzora javnosti nad porabo javnih sredstev ne zdrži resne pravne presoje. Ne samo, da ima v skladu z ZDIJZ vsakdo pravico dostopa do prosto dostopnih informacij javnega značaja, ne glede na obstoj pravnega interesa in ne glede na namen uporabe zahtevanih informacij. Z doslednim izvajanjem ZDIJZ se zagotavlja nadzorna funkcija, ki skupaj z demokratično funkcijo pomeni uresničevanje načela javnosti in odprtosti delovanja javnega sektorja. ZDIJZ prav tako med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj in tako ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Iz načela prostega dostopa izhaja tudi, da razlogi, zaradi katerih želi prosilec pridobiti zahtevano informacijo, za postopek po ZDIJZ niso pravno relevantni. Javnost in odprtost delovanja organov (2. člen ZDIJZ) ne more biti odvisna od tega, kateri subjekt je informacijo zahteval, ampak zgolj od tega, ali je ta informacija po svoji vsebini informacija javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Prosilec v postopku po ZDIJZ ni nič bolj ali manj upravičen do zahtevane informacije, kot kdor koli drug. Osebnih ali stvarnih okoliščin, ki so na strani prosilca, se pri presoji dopustnosti dostopa do informacij javnega značaja sploh ne sme upoštevati, ker bi bila s tem povzročena različna obravnava prosilcev. Upoštevaje vse navedeno je IP v pritožbenem postopku pristojen vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija predstavlja informacijo javnega značaja, ali je ta prosto dostopna (torej, da ne vsebuje izjem iz 5. a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in ali je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu.

Kar se tiče navedbe organa, da želi prosilec zahtevane informacije pridobiti »izključno zaradi ustvarjanja medijskih zgodb«, pa IP poudarja, da takšno tolmačenje ni skladno z vlogo, ki je medijem priznana v okviru njihove dolžnosti posredovanja informacij v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. Takšna argumentacija je podkrepljena tudi s sodno prakso [13], nazadnje v s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 227/2020-28 z dne 17. 6. 2021 (36. točka obrazložitve). Glede na navedeno tako dejstvu, da je v obravnavanem primeru prosilec medij, ni mogoče vzeti pomembne teže pri presoji dostopa do informacij javnega značaja. IP v predmetni zadevi nima pomislekov glede dobre vere prosilca, ki ga  vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki v luči težnje po razvitju strokovnega in kakovostnega javnega diskurza v zvezi s temo porabe javnih sredstev. S tem prosilec kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj[14] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«). Te naloge pa medij ne bi mogel opravljati, če, na drugi strani, javnost ne bi imela pravice teh informacij prejeti[15].

Kot je IP poudaril že v odločbi 090-171/2026/9, tudi informacija, ki je bila pridobljena po sklenitvi Pogodbe, ni izvzeta iz nadzora javnosti, saj morajo izvajalci izpolnjevati pogoje in merila javnega naročila ves čas. Nadzor nad postopki javnega naročanja se namreč ne konča s podpisom pogodbe z izbranim izvajalcem, ampak bi lahko rekli, da se glavni nadzor z izborom šele začenja, tako z vidika delovanja organa (kot naročnika) kakor tudi samega izbranega ponudnika. Javnost ima zato pravico pridobiti podatke, ali in kako izbrani izvajalec tudi dejansko izpolnjuje pogodbene obveznosti, za katere mu pripadajo javna sredstva. V nasprotnem primeru mu namreč javna sredstva ne pripadajo oz. nastopijo okoliščine v skladu s pogodbo (npr. pogodbene kazni, škoda, ipd.). Prav tako ima javnost pravico vedeti ali in zakaj se je spremenila pogodbena vrednost in pogodbene obveznosti (npr. roki za izvedbo, …). Vsi ti podatki omogočajo nadzor javnosti nad spremembo že sklenjenih pogodb in s tem nad porabo javnih sredstev.[16] 

Po vpogledu v predmetne dokumente (vloge za podaljšanje roka, spremembe, obvestilo o nastanku izrednih okoliščin, zahtevek za razlike v ceni zaradi spremenjenih okoliščin in povišanja cen) IP ugotavlja, da bi nekatere dele teh dokumentov, predvsem prilog (sprememb), sicer bilo potencialno mogoče opredeliti kot poslovno skrivnost, vendar je treba upoštevati še določbo tretjega odstavka 2. člena ZPosS. Nikakor pa ni mogoče vseh teh podatkov avtomatično v celoti označiti kot poslovno skrivnost, še posebej, če se nanašajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Javnost teh podatkov je namreč treba presojati preko citirane določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki med drugim kot absolutno javne podatke (tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva), določa tudi podatke o porabi javnih sredstev. .

Vsebina predmetnih dokumentov vsebuje razloge za podaljšanje roka za izvedbo del, zaradi nepredvidenih in dodatnih del, ter utemeljitve glede razlik v ceni zaradi spremenjenih okoliščin in povišanja cen, po sklenitvi Pogodbe. Stranski udeleženec navaja posamezne pravne podlage, pa tudi konkretne okoliščine, oziroma razloge za spremembo roka izvedbe ter spremembo oziroma povišanje cen izvedenih del, s pripadajoči izračuni ter okoliščinami, ki so se spremenile po podpisu Pogodbe.

Zahtevani podatki v obravnavanem primeru sicer ne vsebujejo podatkov, ki bi izkazovali neposredno izplačilo javnih sredstev, vendar se vsebina predmetnih dokumentov nanaša na dogovore o razpolaganju z javnimi sredstvi, saj so bili Dodatki, v zvezi s katerimi so nastali predmetni dokumenti, na koncu sklenjeni in je torej prišlo do spremembe pogodbenih obveznosti, in s tem tudi do spremenjenih okoliščin (podaljšanje roka, spremembe cen) v zvezi z razpolaganji z javnimi sredstvi. Kot podatke o porabi javnih sredstev, je treba tako po oceni IP šteti tudi podatke o tem, kako se organ pogaja z izbranim ponudnikom, ki zahteva spremembo roka izvedbe oziroma dvig cene zaradi spremenjenih okoliščin. IP ob tem poudarja, da je organ s sklenitvijo Pogodbe prevzel določene obveznosti in je nadzor nad njegovo gospodarnostjo ravnanja z javnimi sredstvi še kako v javnem interesu. Za zagotavljanje transparentnosti delovanja, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in ustvarjajo finančne obveznosti ali pravice.

Poslovni subjekti se morajo zavedati, da so pri sklepanju pogodb z javnim sektorjem omejeni v svoji zasebnosti. Podobno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016 (točka 15), ko je navedlo, da »vsak, ki sklene pravni posel z osebo javnega prava, se mora zavedati, da sklepa pravni posel z javnim sektorjem, v katerem veljajo posebna pravila o transparentnosti, javnosti in odgovornosti, zato niti ni bistveno, ali je tisti, ki sklepa pogodbe z javnim sektorjem oseba javnega prava ali pa ni javnopravni subjekt«. Stališče, da se morajo poslovni subjekti zavedati, da so pri sklepanju pogodb z javnim sektorjem omejeni v svoji zasebnosti, pa tudi sicer izhaja iz sodne prakse, npr. sodbe Upravnega sodišča št. I U 1125/2017-62 z dne 3. 10. 2018 (točki 14 in 18).

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o javnih financah, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Za izpolnitev cilja, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je torej treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in za organ ustvarjajo finančne obveznosti, posredne ali neposredne, pa tudi podatke, ki kažejo, kaj konkretno je organ prejel za dogovorjeno plačilo. Tako npr. odločba IP, št. 090-268/2026/6 z dne 15. 12. 2016, ki je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) št. IV U 4/2017-11 z dne 11. 4. 2018, in npr. odločba IP št. 090-286/2020 z dne 27. 1. 2021, ki je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča IV U 37/2021 z dne 13. 2. 2023. Sploh pa IP poudarja, da gre v obravnavanem primeru za podatke, ki so povezani z izvajanjem posla, vrednega več milijonov evrov. Podatki so pomembni tako z vidika porabe javnih sredstev kot tudi z vidika izvajanja samega posla, ki je v javnem interesu.

Nenazadnje, v obravnavani zadevi, glede na predmet javnega naročila, ne gre spregledati določb Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1)[17]. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem države ali lokalnih skupnosti (kamor sodijo tudi nepremičnina v zvezi s katero je bilo podano javno naročilo) in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače. Organ je pri razpolaganju s premoženjem zavezan postopati po ZSPDSLS-1). Po definiciji iz 3. člena ZSPDSLS stvarno premoženje predstavljajo nepremičnine in premičnine, ravnanje s stvarnim premoženjem pa pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDSLS-1 v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z nepremičninami organa kot organa lokalne samouprave, za katerega veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

IP pa v zvezi s tem izpostavlja tudi eno od sodb Upravnega sodišča, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa lokalne samouprave, in sicer sodbo št. I U 1544/2018-51 z dne 7. 10. 2020. V zvezi s porabo javnih sredstev je tako sodišče v 26. točki zapisalo, citirano: »Pojem porabe javnih sredstev je treba razlagati ob upoštevanju namena ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravic fizičnih in pravnih oseb, da si pridobijo informacije javnega značaja. V tem smislu torej za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (nepremičnin in premičnin), kamor sodi njegovo upravljanje, torej skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Ob upoštevanju, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače ter da je treba v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavljati preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev, je logično, da v zvezi s pojmom »poraba javnih sredstev« ni mogoče šteti le položaja, ko bi organ lokalne skupnosti zgolj trošil javna sredstva, ampak tudi položaj, v katerem izroči svojo nepremičnino drugi pogodbeni stranki v najem ali upravljanje.«. Nadalje pa je sodišče v 27. točki zapisalo tudi, citirano: »Glede na navedeno so lahko informacije javnega značaja v obravnavani zadevi ob upoštevanju 4. člena ZDIJZ vse informacije, ki so kakorkoli povezane z upravljanjem in dajanjem v najem navedene nepremičnine. Neločljiva medsebojna povezanost določb zahtevanih pogodb pa po naravi stvari, ob pravilnem upoštevanju varstva osebnih podatkov, po presoji sodišča narekuje razkritje njihove celotne vsebine. Le na ta način je namreč zadoščeno navedenima načeloma javnosti in preglednosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem lokalne skupnosti.«. Iz navedb sodišča tako nedvomno izhaja, da je treba pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine izhajati iz načel preglednosti in javnosti, kar posledično pomeni, da so iz tega izhodišča zahtevane informacije v obravnavanem primeru prosto dostopne, razen varovanih osebnih podatkov. 

Upoštevaje navedena stališča IP, podprta s sodno prakso, IP ugotavlja, da je organ s tem, ko je vse presojane dokumente v celoti zavaroval z izjemo poslovne skrivnosti, in glede vseh podatkov v njih pavšalno zaključil, da nobeden izmed njih ne predstavlja absolutno javnih podatkov povezanih s porabo javnih sredstev, zagrešil bistveno kršitev določb postopka, saj je odločba glede tega ne obrazložena do te mere, da se je ne da preizkusiti.

b)    Izjema varstva osebnih podatkov

Enako pomanjkljivost izpodbijane odločbe IP ugotavlja v zvezi s presojo organa glede zavrnitve dostopa do predmetnih dokumentov na podlagi izjeme varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Organ je v celoti zavrnil dostop do vseh presojanih dokumentov, ker je ugotovil, da ti vsebujejo osebne podatke, ki niso neposredno povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, temveč se nanašajo na fizične osebe, ki nastopajo kot kader zasebnega ponudnika v postopku javnega naročanja, zato bi njihovo razkritje pomenilo nedopusten poseg v pravico do varstva osebnih podatkov teh posameznikov. Dalje je odločil, da tudi delni dostop, ki bi omogočal smiselno razkritje preostale vsebine, ni mogoč, saj dokumenti predstavljajo vsebinsko celoto. Z izločitvijo osebnih podatkov (kot so ime in priimek, naslov ter drugi identifikacijski podatki) bi preostala vsebina dokumentov izgubila svojo informativno vrednost in dokazno funkcijo, saj ne bi bilo več mogoče ugotoviti, kdo je pripravljalec dokumentov in analiz, ki so podlaga za podražitve.

Delni dostop ZDIJZ v 7. členu ZDIJZ, ko določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena (npr. osebne podatke in druge izjeme iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. 19. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba) pa nadalje natančneje opredeljujeta tehnične vidike delnega dostopa. Organ mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih Uredbe ne bi bilo izvedljivo. Delni dostop je torej treba omogočiti vedno, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. Pomembna sta torej tehnični in vsebinski vidik.

Z vpogledom v vsebino dokumentov, o katerih je bilo odločeno z izrekom izpodbijane odločbe, IP ocenjuje, da je takšna odločitev organa materialnopravno zmotna. IP namreč ugotavlja, da osebni podatki v teh dokumentih ne predstavljajo bistvenega dela teh dokumentov, temveč zgolj posamezne dele, ki jih je mogoče izločiti iz vsebine, če za njihovo razkritje ni podana veljavna pravna podlaga. Takšno navodilo je organu dal tudi IP v odločbi 090-171/226, s katero mu je zadevo vrnil v ponovni postopek.

Bistveni del vsebine presojanjih dokumentov predstavljajo razlogi in okoliščine, ki so vodile do sprejetja posameznih dodatkov, torej podatki povezani s podaljšanjem roka in spremembo cen, ne pa osebni podatki, kot to zmotno zaključi organ. Glede na navedeno IP ugotavlja, da je v zvezi s predmetnimi dokumenti delni dostop, z izločitvijo varovanih osebnih podatkov, mogoč, ne da bi to vplivalo na smiselnost same vsebine teh dokumentov.

Odločitev organa o zavrnitvi dostopa do celotnih dokumentov, zaradi izjeme varstva osebnih podatkov in ugotovitev, da delni dostop ni možen, je zato materialnopravno napačna. Poleg tega pa organ niti ni navedel, v katerih dokumentih se osebni podatki nahajajo, niti ni presojal ali za njihovo razkritje morda obstaja veljavna pravna podlaga, zato se tudi v tem delu odločbe ne da preizkusiti. 

c)    Javni interes

Tudi presoja organa glede prevladujočega javnega interesa za razkritje je ostala na deklaratorni ravni. Organ je namreč le navajal, da interes javnosti za seznanitev z navedeno dokumentacijo ne prevlada nad pravico posameznikov do varstva njihovih osebnih podatkov, zlasti ob upoštevanju, da transparentnost postopka javnega naročanja že zagotavljajo drugi, manj invazivni podatki in mehanizmi. Takšna navedba ne more predstavljati presoje v smislu testa javnega interesa, ki ga določa drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.

Organ nedvomno najbolje pozna zadevno področje ter razpolaga s potrebnimi informacijami (npr. kateri konkretni dokumenti so predmet presoje, oziroma bi še lahko bili, glede na zgornje ugotovitve IP o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede razpolaganja z dokumenti v obsegu zahteve,  kakšne posledice bi imelo razkritje teh dokumentov …) in dokumenti ter tudi s podatki, ki so potrebni za pozivanje morebitnih stranskih udeležencev v postopek, poleg tega je organ tisti, ki lahko ustrezno in popolno obrazloži vse razloge o odločilnih dejstvih za izdajo zakonite in pravilne odločbe v tej zadevi. Zato IP v konkretnem primeru ocenjuje, da bo nedvomno hitreje in bolj ekonomično, če bo pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Pri tem je organ v ponovljenem postopku dolžan upoštevati naslednja navodila, v čem je treba dopolniti postopek:

-       organ mora primarno ugotoviti in v odločbi navesti, s katerimi posamezni dokumenti razpolaga v okviru prosilčeve 3. točke zahteve. Te dokumente mora jasno določiti, z navedbo imena oziroma naslova, številke in/ali datuma oziroma drugega identifikacijskega znaka;

-       v ponovljenem postopku je dolžnost organa, da se opredeli do vprašanja obstoja izjem za vsak dokument posebej in ne pavšalno za vse. IP organ ob tem ponovno opozarja na sodbo št. IU 1634/2018-50 z dne 18. 4. 2023, v kateri je Upravno sodišče zapisalo še, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli (od 34. do 37. točke obrazložitve sodbe),

-       Organ mora torej izjemo poslovne skrivnosti obrazložiti glede vsakega posameznega dokumenta posebej in ob ugotovitvi, da določeni dokumenti predstavljajo absolutno javne podatke, uporabiti določbo glede delnega dostopa do tega dokumenta. Pri čemer mora, pri morebitni izjemi poslovne skrivnosti, upoštevati, da so bili dokumenti predloženi v postopku javnega naročanja po ZJN-3, ki v osnovi izhaja iz javnosti postopka, kar pomeni, da je vselej treba ugotavljati, ali morda ne obstajajo zakonske okoliščine, ki »ne dovoljujejo«, da bi bila določena informacija poslovna skrivnost (tretji odstavek 2. člena ZPosS). V zvezi s tem mora upoštevati navedena stališča IP, podprta s sodno prakso glede obstoja absolutno javnih podatkov povezanih s porabo javnih sredstev;

-       V primeru obstoja izjeme varstva osebnih podatkov, mora organ najprej navesti, v katerih dokumentih se nahajajo osebni podatki, te opredeliti skladno z definicijo osebnega podatka po členu 4(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov[18] ter presoditi, ali za njihovo razkritje obstaja veljavna pravna podlaga. Obdelava osebnih podatkov je namreč zakonita le, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Na to pravno podlago se v prvem odstavku 6. člena sklicuje tudi ZVOP-2. Splošna uredba o varstvu podatkov pa nadalje v 86. členu določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja torej potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je torej dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ), ali ko je podana zakonska podlaga v katerem drugem zakonu.

-       V primeru ugotovitve, da za razkritje določenih podatkov ne obstaja veljavna podlaga, mora uporabiti institut delnega dostopa skladno z zgoraj pojasnjenim stališčem IP glede možnosti oprave delnega dostopa v obravnavani zadevi;

-       Upoštevajoč pritožbene navedbe, s katerimi prosilec zatrjuje obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov, IP ugotavlja, da mora organ v ponovljenem postopku po uradni dolžnosti ugotavljati tudi, ali je zahtevane informacije treba razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe izhaja, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonsko določenih primerih, med katerimi pa ni izjeme varstva poslovne skrivnosti. Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je javni interes za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ (npr. varstvo notranjega delovanja organa). V ponovljenem postopku mora organ v obrazložitvi odločbe konkretno navesti vsa dejstva in okoliščine, na katera bo oprl svojo odločitev po izvedenem testu javnega interesa.

-       Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka v zvezi z izvedbo testa javnega interesa IP poudarja dejstvo, da je prosilec v tem postopku novinar, kar upoštevajoč sodno prakso (npr. sodbi Upravnega sodišča RS št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve) in št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve) ni zanemarljivo. V navedenih odločbah je sodišče izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, iz katere izhaja, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave RS), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen. Glede na navedeno torej dejstvu, da je prosilec v konkretnem primeru novinar ene od slovenskih večjih medijskih hiš, ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP. Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe, ob podajanju ažurnih, točnih in kakovostnih informacij, zavedajoč se svoje družbene odgovornosti. Vendar pa IP poudarja, da je opisana vloga medijev in s tem pravica do svobode izražanja, omejena s pravicami drugih, tudi in največkrat s pravico do zasebnosti[19] oziroma v obravnavanem primeru pravico poslovnih subjektov, da določene podatke varujejo kot poslovno skrivnost, enako pa velja tudi za pravico dostopa do informacij javnega značaja. Nobena od teh ustavnih pravic torej ni absolutna, zato jih je treba v primeru medsebojnega konflikta uravnotežiti, torej doseči pravično ravnovesje med njimi.

-       ker v zadevi ni znano, ali organ v okviru 3. alineje zahteve razpolaga še s katerimi dokumenti, o katerih ni odločil z izpodbijano odločno, zato ne more ugotavljati, ali bi moral organ v konkretnem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe v postopek vključiti še kakšnega stranskega udeleženca.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag pritožbi prosilca ugodil in izpodbijano odločbo, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil ter odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.
 
Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:                                                                      

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.                               

svetovalka IP  

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.         

namestnica informacijske pooblaščenke      

[1] O preostalih točkah zahteve je že bilo pravnomočno odločeno, z odločbo organa št. 0902-29/2026-6 z dne 14. 4. 2026 oziroma v pritožbenem postopku, z odločbo IP, št. 090-171/2026/9 z dne 15. 5. 2026. Z njo je IP pritožbi prosilca delno ugodil ter organu naložil še (poleg že posredovane razpisne dokumentacije) delno (brez varovanih osebnih podatkov) posredovanje referenc izbranih ponudnikov in podizvajalcev, v zvezi s tretjo alinejo zahteve, zadevo vrnil v ponovni postopek, v preostalem delu pa zahtevo zavrnil.

[2] Družba … je stransko udeležbo priglasila z odgovorom št. 13/2026 z dne 7. 4. 2026, Družba …je stransko udeležbo priglasila z odgovorom št. 26-DOP-099 z dne 3. 4. 2026.

[3] Pogodba o izvedbi gradbeno obrtniških in inštalacijskih del, potrebnih za izgradnjo Centra Rotovž, št. 4102-650/2021-41 z dne 30. 12. 2021

[4] Predlog zakona o poslovni skrivnosti, obrazložitev k predlogu določbe 2. člena, citirano: »Opredelitev poslovne skrivnosti je oblikovana tako, da zajema strokovno znanje in izkušnje, poslovne informacije in tehnološke informacije, kadar obstajata legitimni interes, da so še naprej zaupni, in legitimno pričakovanje, da se ohrani taka zaupnost. Poleg tega mora imeti to strokovno znanje, izkušnje ali informacije dejansko ali potencialno tržno vrednost. Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti). Opredelitev poslovne skrivnosti izključuje nepomembne informacije, izkušnje, znanja in spretnosti, ki jih zaposleni pridobijo v okviru običajnih službenih nalog, izključuje pa tudi informacije, ki so splošno znane ali lahko dostopne osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij.«.

https://www.findinfo.si/download/razno/761d313c27b5103dc7b8.pdf

[5] Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe.

[6] Tako je npr. IP v svoji odločbi št.: 090-119/2024/2 z dne 7. 6. 2024 poudaril, da je dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti nedvomno na strani subjekta, ki poslovno skrivnost zatrjuje.

[7] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako, npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[8] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IU 293/2020-21 z dne 18. 5. 2022

[9] Glej sodbo UPRS IV 118/2022-34 z dne 20.12. 2023, 24. in 28. točka obrazložitve.

[10] Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.

[11] Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/16-17 z dne 12. 1. 2017 (opomba št. 37), sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 318/2010 z dne 6. 7. 2011 ter sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[12] Upravno sodišče je v sodbi št. I U 1613/2009 z dne 28. 4. 2010 potrdilo odločitev IP, da so dokumenti iz ponudbe izbranega ponudnika (šlo je za referenčna potrdila), ki izkazujejo zahtevane pogoje javnega naročila, prosto dostopne informacije javnega značaja na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za porabo javnih sredstev

[13] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve) in št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve).

[14] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[15] Sodba ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson prosti Islandiji z dne 25. 6. 1992.

[16] Takšno stališče izhaja tudi iz prakse IP, npr. odločbe 090-361/2022, 090-343/2023, 090-262/2024.

[17] Uradni list RS, št. 11/18, 79/18 in 78/23 – ZORR.

[18] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[19] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)