prosilec - Mestna občina Maribor

POVZETEK:

Predmet pritožbenega postopka je bilo vprašanje, ali organ razpolaga z dobesednim prepisom oz. t.i. magnetogramom konkretne seje mestnega sveta in ali je organ ravnal pravilno, ko je prosilki v celoti zavrnil dostop do zvočnega zapisa oz. t.i. zvočnega posnetka iste seje. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z magnetogramom ne razpolaga, glede zvočnega zapisa seje pa je podana izjema varstva osebnih podatkov (3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ). Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa - vsaj po določbah ZDIJZ - ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se zahtevi prosilke ni dalo ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ.

ODLOČBA:

Številka: 090-98/2022/6

Datum: 19. 4. 2022

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …, (v nadaljevanju prosilka) z dne 17. 3. 2022, zoper odločbo Mestne občine Maribor, Ulica heroja Staneta 1, 2000 Maribor (v nadaljevanju organ), št. 0902-17/2022-3 z dne 10. 3. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilke z dne 17. 3. 2022 zoper odločbo Mestne občine Maribor, št. 0902-17/2022-3 z dne 10. 3. 2022, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Organ je 20. 1. 2022 prejel zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je prosilka zahtevala, da ji organ pošlje magnetogram oziroma posnetek 9. izredne seje Mestnega sveta organa, ki se je odvila 7. 12. 2021.

Organ je z odločbo, št 0902-17/2022-3 z dne 10. 3. 2022, zahtevo prosilke zavrnil. V obrazložitvi je povzel prvi odstavek 1. člena in 4. člen ZDIJZ ter navedel, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Organ pojem »magnetogram« razume kot dobesedni prepis zvočnega zapisa seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve, »zvočni posnetek« pa pomeni neposredni glasovni posnetek same seje. Zato pri terminih »magnetogram« in »posnetek« ne gre za eno in isto stvar, temveč za dva različna zapisa oziroma za dva različna dokumenta. Organ je najprej preverjal, ali pri organu obstaja zvočni posnetek 9. izredne seje Mestnega sveta organa z dne 7. 12. 2021 (v nadaljevanju dokument) ter ali gre v konkretnem primeru za informacijo javnega značaja. Ugotovil je, da dokument obstaja, izvira iz delovnega področja organa, organ z njim razpolaga, nahaja se v fizični obliki. Nadalje je organ presojal, ali zahtevani dokument predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja in povzel 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pojasnil je, da je obdelava osebnih podatkov za namene ZDIJZ dopustna le v skladu z ureditvijo varstva osebnih podatkov po ZVOP-1 in povzel 1. in 2. točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 ter 8. in 9. člen ZVOP-1. Organ je povzel še 1. in 2. točko 4. člena, 86. člen in relevantne določbe 6. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.; v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov). Organ je po preučitvi dokumenta ugotovil, da dejansko obstajajo zadržki zaradi varstva osebnih podatkov v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zvočni posnetek namreč poleg nekaterih osnovnih osebnih podatkov posameznikov (npr. osebno ime in funkcija) vsebuje tudi druge osebne podatke, in sicer glasovne značilnosti prisotnih na seji, kot npr. barvo in ton, glasnost, morebitne glasovne motnje, frekvenčne značilnosti zvoka itd.), ki sodijo med »biometrične podatke, tj. identifikacijske osebne podatke, ki omogočajo identifikacijo posameznega govorca«. V odločbi št. 090-198/2016/6 z dne 10. 10. 2016 IP podrobno navaja, da je »glas vsakega posameznika edinstven, saj vsebuje tolikšno množico osebnih podatkov, da se da posameznika z njimi natančno in nedvoumno določiti, kar pomeni, da služi kot identifikator«. »Zvočni zapis razkriva tudi jezikovne in druge govorne značilnosti posameznega govorca (npr. hitrost govora, govorne motnje, retorične veščine, jasnost in razločnost izražanja, naglas, narečne prvine in podobno). Glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge spremljajoče osebnostne značilnosti prisotnih na seji, npr. govorčeva osebnost, vedenjske značilnosti, odnos do slušateljev, odnos do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno«. IP v odločbi št. 090-98/2018/2 z dne 23. 5. 2018 navaja, da »navedeni osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi opravljanjem javne funkcije v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega in dejstva prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Vsebina seje v konkretnem primeru ni varovana kategorija podatkov, torej je javnosti dopustno razkriti prepis oziroma magnetogram zvočnega zapisa ali zapisnik seje (če z njim organ razpolaga) ali zapisnik seje, pač pa so varovani zgoraj navedeni in opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine tako, da bi bilo mogoče prosilčevi zahtevi ugoditi z delnim dostopom na podlagi 7. člena ZDIJZ.« Organ je povzel 7. člen ZDIJZ in ugotovil, da v konkretnem primeru instituta delnega dostopa do dokumenta ni mogoče uporabiti, saj so varovani podatki o tem, kako je bilo nekaj povedano, ne pa, kaj je bilo povedano, zvoka in vsebine v dokumentu pa tehnično ni mogoče ločiti. Organ je pojasnil, da navkljub 3. členu poslovnika Mestnega sveta organa, ki opredeljuje javnost dela Mestnega sveta, dejstvo enkratne javnosti seje ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu 9. člena ZVOP-1 za nadaljnjo obdelavo (npr. razkritje javnosti) obravnavanih osebnih podatkov. Ustavno sodišče RS je glede pravice na glasu že večkrat odločalo, pri čemer je v zadevi opr. št. Up-472/02 navedlo: »da je sodišče že sprejelo stališče, da je človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave RS, v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega (odločba št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38). Običajen in bistveni del ali vidik te celote so torej tudi človekova ravnanja. Vanje sodi tudi pravica človeka do lastnega glasu, pravica na glasu. Ta zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugimi. V človekovi besedi se namreč izraža njegova osebnost. K tej temeljni pravici sodi tudi to, da se človek sam odloči o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije - le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in o svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora. Svojo vsebino najde ta pravica v upravičenju vsakega človeka o tem, ali bo njegov glas posnet in s tem preko nosilca zvoka morda posredovan tretjim osebam, s čimer se beseda in glas od njega ločita in osamosvojita. Zapis daje oblast nad tujo osebo, tujo osebno dobrino, ker omogoča ponovitev in tako posega v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši ali kdo lahko to sliši. Človeška komunikacija je z zagotovljenim varstvom v 35., in še posebej v 37. členu Ustave, zaščitena pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje ali pa kakršenkoli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril. Posnetek je avtentično ohranjena beseda ali glas, ki se je s posnetkom ločil od osebe, ki ga je izgovorila.« Organ je zaključil, da zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebni podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa po določbah ZDIJZ ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se prosilkini zahtevi ne da ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ. V nadaljevanju je organ ugotovil, da magnetogram 9. izredne seje Mestnega sveta organa z dne 7. 12. 2021 ni bil izdelan. V poslovniku mestnega sveta nikjer ni zapisana obveza, da se za vsako sejo Mestnega sveta organa oziroma točko, ki jo le-ta obravnava, sestavi magnetogram. Magnetogram se pripravi izključno zaradi potreb priprave odgovorov pripravljavca gradiva, da lahko pripravljavec stališča in pripombe, dane v razpravi, preuči in upošteva pri pripravi gradiva za drugo obravnavo oziroma obrazloži, v kolikor se določena stališča in predlogi ne bodo upoštevali, zakaj se ne bodo upoštevali in sicer se pripravi takrat, kadar se oceni, da je zaradi kompleksnosti problematike to potrebno. Ocenjeno je bilo, da ni potrebe po pripravi magnetograma za navedeno sejo. Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema od napisanega so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove informacije«. Organ ne razpolaga z magnetogramom navedene seje in ga tudi zaradi zahteve prosilca ni dolžan ustvariti. Navedeno pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 1. člena v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Organ je zahtevo prosilke zato zavrnil.

Dne 17. 3. 2022 je organ prejel pritožbo prosilke zoper odločbo, št. 0902-17/2022-3 z dne 10. 3. 2022. V pritožbi je prosilka navedla, da se ji zdi obrazložitev, da se iz barve glasu prepozna osebe, kontradiktorna temu, da se vse seje Mestnega sveta organa javno in celo v živo predvajajo na občinskem YouTube kanalu. Prosilka sklepa, da so vsi, ki so na seji prisotni, seznanjeni s snemanjem in mu ne oporekajo.

Organ je pritožbo, z dopisom št. 0902-17/2022-5 z dne 21. 3. 2022, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

IP je z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja na organ naslovil poziv za dokumentacijo in dodatna pojasnila št. 090-98/2022/2 z dne 24. 3. 2022. Organ je odgovoril z dopisom št. 0902-17/2022-7 z dne 6. 4. 2022, v katerem je navedel, da z magnetogramom oziroma prepisom 9. izredne seje Mestnega sveta ne razpolaga. V Poslovniku Mestnega sveta Mestne občine Maribor ni nikjer zapisana obveza, da se za vsako sejo Mestnega sveta oziroma točko, ki jo le-ta obravnava, sestavi magnetogram. Magnetogram se pripravi izključno zaradi potreb priprave odgovorov pripravljavca gradiva, da lahko pripravljavec stališča in pripombe, dane v razpravi, preuči in upošteva pri pripravi gradiva za drugo obravnavo oziroma obrazloži, v kolikor se določena stališča in predlogi ne bodo upoštevali, zakaj se ne bodo upoštevali, in sicer se pripravi takrat, kadar se oceni, da je zaradi kompleksnosti problematike to potrebno. Ocenjeno je bilo, da ni potrebe po pripravi magnetograma za navedeno sejo. Organ je IP posredoval Poslovnik Mestnega sveta Mestne občine Maribor in audio posnetek 9. izredne seje Mestnega sveta Mestne občine Maribor, ki je bila dne 7. 12. 2021.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Prosilka v celoti izpodbija odločbo, s katero je organ zavrnil njeno zahtevo za posredovanje »magnetograma oziroma posnetka 9. izredne seje Mestnega sveta organa, ki je bila 7. 12. 2021«. IP uvodoma pojasnjuje, kar je pravilno ugotovil tudi organ v izpodbijani odločbi, da je magnetogram dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora,[1] ter da pri terminih »magnetogram« in »posnetek« ne gre za eno in isto stvar, temveč za dva različna zapisa, oziroma za dva različna »dokumenta«. Magnetogram je torej dobesedni prepis zvočnega posnetka seje, iz katerega so razvidne vse razprave ter sprejete odločitve.[2] Predmet tega pritožbenega postopka sta zato dva dokumenta, in sicer magnetogram in posnetek 9. izredne seje Mestnega sveta organa, ki je bila 7. 12. 2021. IP je najprej ugotavljal, ali so pri obeh zahtevanih dokumentih izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja.

Kot je pravilno navedel že organ v izpodbijani odločbi, je informacija javnega značaja po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2. organ mora z njo razpolagati;
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi. Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je sicer treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati.

Po pregledu spisovne dokumentacije in na podlagi dodatnih pojasnil organa v dopisu št. 0902-17/2022-7 z dne 6. 4. 2022, IP ne dvomi v navedbe organa, da organ v času izdaje izpodbijane odločbe z zahtevanim magnetogramom 9. izredne seje Mestnega sveta organa, ni razpolagal. Iz celotne pritožbene zadeve namreč ne izhaja noben sum, da organ razpolaga z zahtevanim magnetogramom, vendar ga prosilki ne želi posredovati. Z vpogledom v Poslovnik Mestnega sveta Mestne občine Maribor (Medobčinski uradni vestnik Štajerske in Koroške regije, št. 8/2005, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Poslovnik Mestnega sveta Mestne občine Maribor) se je IP prepričal, da drži navedba organa, da ni nikjer zapisana obveza, da se za vsako sejo mestnega sveta oziroma točko, ki jo le-ta obravnava, sestavi magnetogram. Iz pojasnil organa v dopisu št. 0902-17/2022-7 z dne 6. 4. 2022 izhaja, da v praksi ta kljub temu v določenih situacijah izdela magnetogram. In sicer organ pripravi magnetogram izključno zaradi potreb priprave odgovorov pripravljavca gradiva, da lahko pripravljavec stališča in pripombe, dane v razpravi, preuči in upošteva pri pripravi gradiva za drugo obravnavo oziroma obrazloži, v kolikor se določena stališča in predlogi ne bodo upoštevali, zakaj se ne bodo upoštevali in sicer se pripravi takrat, kadar se oceni, da je zaradi kompleksnosti problematike to potrebno. V konkretnem primeru je bilo po navedbi organa ocenjeno, da ni potrebe po pripravi magnetograma za predmetno sejo. V okviru pritožbenega postopka glede dostopa do informacij javnega značaja je IP pristojen le za nadzor nad uporabo določb ZDIJZ, v ustreznost določb Poslovnika Mestnega sveta Mestne občine Maribor, ki ne ureja postopka priprave magnetograma, pa se ni pristojen spuščati. Ker ZDIJZ organu obveznosti izdelave dokumenta, s katerim še ne razpolaga, ne nalaga, mu tega ne more naložiti niti IP.

IP v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa, zato se IP v skladu z načelom zakonitosti ne sme in ne more opredeljevati do načina dela mestnega sveta organa in torej do vprašanja, ali je organ upravičeno ocenil, da v zvezi s predmetno sejo ni potrebe po pripravi magnetograma. V postopku po ZDIJZ se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali organ dejansko razpolaga z dokumenti, ki so predmet zahteve in ali ti predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja. IP tudi nima razloga, da bi sklepal, da organ prosilki zahtevanega magnetograma ne želi v celoti ali delno posredovati (drugi odstavek 10. člena ZInfP), pri čemer bi tvegal uvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 15. člena ZInfP. Iz vsega navedenega izhaja, da prosilkini zahtevi v delu, ki se nanaša na magnetogram, ni mogoče ugoditi, saj organ z zahtevanim dokumentom ne razpolaga, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, zato je IP pritožbo prosilke v tem delu zavrnil.

Glede posnetka oziroma zvočnega zapisa seje mestnega sveta organa, ki je bila 7. 12. 2021, IP ugotavlja, da organ z njim (še vedno) razpolaga, kar pomeni, da so skladno z definicijo informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja. IP je v nadaljevanju ugotavljal, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna, ali pa je podana katera izmed izjem po 5.a členu in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, zaradi katerih se dostop do informacije lahko zavrne.

Organ se je v zavrnilni odločbi skliceval na 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.; v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov). Splošna uredba o varstvu podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov.

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo na primer tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

IP pritrjuje ugotovitvi organa v izpodbijani odločbi, da zvočni zapis med drugim vsebuje glasovne, govorne in druge značilnosti aktivno sodelujočih članov seje in vabljenih udeležencev, pri čemer so ti določljivi po glasu in tudi prek predstavitve imena in/ali priimka oziroma funkcije. V zvezi s temi osebnimi podatki je IP ugotovil, da ne obstaja pravna podlaga za njihovo razkritje, zaradi česar prosilka oziroma javnost do njih ni upravičena. IP je stališče o nedopustnosti tovrstnega razkritja že večkrat zavzel v svojih odločbah, in sicer št. 090-98/2018 z dne 23. 5. 2018, št. 090-61/2017/6 z dne 28. 4. 2017, št. 090-155/2013/10 z dne 25. 10. 2013, ki mu je pritrdilo tudi Upravno sodišče v sodbi, št. II U 469/2013-10 z dne 14. 5. 2014. Razlogi za nedopustnost takšnega razkritja so namreč sledeči:

• zvočni zapis razkriva glas oziroma glasovne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer barvo, ton, glasnost, glasovne motnje (npr. hripavost), frekvenčne značilnosti zvoka, itd. Ti podatki igrajo najprej vlogo biometričnih podatkov, tj. identifikacijskih osebnih podatkov, ki omogočajo identifikacijo govorca, poleg tega pa gre tudi za »navadne« osebne podatke, ki se nanašajo na – prek govora predhodno identificirane – aktivne udeležence seje;
• zvočni zapis nadalje razkriva tudi jezikovne in govorne značilnosti aktivnih udeležencev seje, na primer hitrost, govorne motnje (npr. »požiranje« posameznih glasov, jecljanje, ipd.), retorične veščine, jasnost izražanja, razločnost, naglas, narečne prvine, tujejezične vložke itd.;
• glasovne in govorne značilnosti v konkretni govorni situaciji posredno ali neposredno razkrivajo tudi druge lastnosti govorca, na primer govorčevo osebnost, odnos do slušateljev in do stvari, o kateri je govora, vedenje, čustva, razpoloženje in podobno (govorec je na primer lahko aroganten, nestrpen, kritičen, osoren, ponižen, potrpežljiv, prijazen in ljubezniv ipd.).

Ti osebni podatki presegajo golo vsebino tistega, kar so povedali aktivni udeleženci seje, zaradi česar tudi niso v objektivni in neposredni zvezi z opravljanjem javne funkcije v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta zveza je podana le glede vsebine povedanega in dejstva prisotnosti in aktivne udeležbe na seji. Vsebina seje v konkretnem primeru načeloma ne bi bila varovana kategorija podatkov (zaradi česar bi bilo javnosti načeloma dopustno razkriti prepis oz. magnetogram zvočnega zapisa ali zapisnik seje, seveda ob predpostavki, da bi kateri izmed teh dokumentov pri organu obstajal v materializirani obliki), pač pa so varovani zgoraj opisani osebni podatki, ki pa se jih ne da ločiti od vsebine. Povedano drugače, varovani so podatki o tem, kako je bilo povedano, ne pa, kaj je bilo povedanega. Ker zvoka in vsebine tehnično ni mogoče ločiti, in ker se varovani osebi podatki nahajajo na celotnem zvočnem zapisu, organ pa - vsaj po določbah ZDIJZ - ni dolžan izdelati prepisa (magnetograma), se zahtevi prosilke ne da ugoditi niti z delnim dostopom po 7. členu ZDIJZ.

Poleg navedenih pravnih podlag je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi sodno prakso v zvezi z neupravičenimi posegi v zasebnost oseb, na katero je pravilno opozoril tudi organ v delu izpodbijane odločbe, kjer je povzel navedbe Ustavnega sodišča RS glede pravice na glasu v zadevi opr. št. Up-472/02.

Seje mestnega sveta so sicer javne, kar izhaja tudi iz 3. člena Poslovnika Mestnega sveta Mestne občine Maribor, toda dejstvo enkratne javnosti seje (npr. neposredni prenos seje v živo na spletu) še ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, kot to zmotno meni prosilka. Prav tako tudi dejstvo, da se udeleženci seje morebiti kot javne osebnosti pojavljajo tudi v medijih, še ne predstavlja ustrezne pravne podlage v smislu določb Splošne uredbe o varstvu podatkov za nadaljnjo obdelavo (na primer razkritje javnosti) obravnavanih osebnih podatkov. Osebnih podatkov na konkretnem zvočnem posnetku namreč ni mogoče v celoti enačiti z osebnimi podatki, razkritimi pri drugih javnih nastopih ali drugih oblikah pojavljanja v javnosti. V skladu z določbami Splošne uredbe o varstvu podatkov 12., 13. in 14. člena morajo biti posamezniki v primeru snemanja občinskih sej predhodno seznanjeni, da se seja snema, kdo bo upravljavec in kdo uporabnik teh posnetkov, na kakšen način oziroma za kakšne namene se bodo posnetki uporabljali (npr. za namen priprave zapisnika, namen posredovanja posnetka medijem ali za namen objave na svetovnem spletu) in koliko časa se bodo shranjevali. Snemanje sej organa je urejeno v 64. členu Poslovnika Mestnega sveta Mestne občine Maribor, vendar pa določb poslovnika ni mogoče razumeti kot zadostne zakonske podlage za obdelavo osebnih podatkov za namen dostopa do informacij javnega značaja.

V konkretnem primeru tudi ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na test interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na izjeme dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Na to »izjemo od izjeme« se tudi prosilka in organ nista sklicevala oziroma je presojala.

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da pritožbi prosilke ni mogoče ugoditi, ker organ z zahtevanim magnetogramom ne razpolaga, v zvezi z zvočnim posnetkom pa je podana izjema varstva osebnih podatkov. IP je zato pritožbo prosilke, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Glej Slovar slovenskega knjižnega jezika.

[2] Razlaga povzeta po Wikipediji, dosegljiva na spletni strani http://sl.wikipedia.org/wiki/Magnetogram.