prosilec - Mestna občina Ljubljana

Številka: 090-32/2026/19

Datum:  20. 5. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena in drugega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi… (v nadaljevanju prosilec) z dne 11. 3. 2026, zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za ravnanje z nepremičninami, Adamič-Lundrovo nabrežje 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 090-9/2026-2 z dne 16. 2. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1.    Odločba Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za ravnanje z nepremičninami, št. 090-9/2026-2 z dne 16. 2. 2026, se v delu, ki se nanaša na evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice in k.o. Brinje I., odpravi po uradni dolžnosti.

2.    Pritožbi prosilca z dne 11. 3. 2026 zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za ravnanje z nepremičninami, št. 090-9/2026-2 z dne 16. 2. 2026, se v delu, ki se nanaša na evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Ježica, ugodi in se izpodbijana  odločba v tem delu odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

                                                                         i n

S K L E P

1. Zahteva prosilca z dne 19. 1. 2026 se v delu, ki se nanaša na evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice in k.o. Brinje I., zavrže.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Prosilec je dne 19. 1. 2025 na organ podal zahtevo, v kateri je v elektronski obliki zahteval kreirano evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Ježica, k.o. Stožice in k.o. Brinje I. (vse brez stavb), ki so v (so)lasti organa na podlagi 87. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 11/18, 79/18 in 78/23 – ZORR, v nadaljevanju ZSPDSLS-1). Dokumenta, ki bo pripravljen na podlagi računalniškega programa, ni treba dodatno prečistiti, oziroma za vsak zadetek preveriti, ali gre res za nepremičnino v lasti organa in ali ni morda prešla na državo – torej brez vsebinskega vrednotenja zadetkov.

(2) Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 090-9/2026-2 z dne 16. 2. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da niso izpolnjeni kriteriji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, ker bi moral organ evidenco nepremičnega premoženja po zemljiških parcelah v treh katastrskih občinah šele skreirati, kar pa predstavlja nesorazmeren napor izven preprostega postopka in ustvarjanje novega dokumenta. Organ je pojasnil, da vodi evidenco nepremičnega premoženja po 87. členu ZSPDSLS-1 v posebnem računalniškem programu, ki omogoča iskanje po posameznih parcelah, vendar ne prikaže vseh zadetkov naenkrat in je to število omejeno na pet parcel. Takšno zbiranje podatkov je obsežno, saj posamezna občina vsebuje več sto parcel, v evidenci organa pa se nahaja več kot 34.500 nepremičnin. Organ z informacijami, ki so predmet zahteve, trenutno ne razpolaga v taki obliki, kot je predmet zahteve, zato niso izpolnjeni kriteriji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Organ je zahtevo zavrnil tudi na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, saj prosilec z več povezanimi zahtevami očitno zlorablja pravico dostopa oziroma so njegove zahteve šikanozne. Prosilec je prvo zahtevo vložil že v avgustu 2024 in se je nanašala na posredovanje evidence nepremičnega premoženja v eni katastrski občini, to je k. o. Ježica. Naslednjo zahtevo je prosilec vložil 18. 8. 2025, v kateri je zahteval posredovanje evidence nepremičnega premoženja v štirih katastrskih občinah, in sicer v k.o. Stožice, k.o. Dravlje, k.o. Brinje I. in k.o. Brinje II. Organ je to zahtevo prejel le štiri dni po tem, ko je identično zahtevo prejel s strani izmišljene osebe. Dva dni po predmetni zahtevi, to je 21. 1., je prosilec vložil novo zahtevo, v kateri je zahteval evidenco nepremičnega premoženja, ki je v (so)lasti organa, od zaporedne inventarne številke 1000 do vključno 2000. Kasneje je organ prejel še zahteve različnih prosilcev, vendar skoraj identični zahtevi prosilca, ki se nanaša na evidenco nepremičnega premoženja po inventarnih številkah. Zahteve se razlikujejo le po inventarnih številkah in so prazne, ponavljajoče ter kažejo na to, da je očiten namen prosilcev zgolj ribarjenje za podatki ali nadlegovanje oziroma iritiranje organa. Organ je zahtevo zavrnil tudi na podlagi 7., 8., in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prosilec namreč sodeluje ali je skušal sodelovati v več upravnih in sodnih postopkih, ki se tičejo organa, med drugim postopkih razlastitve opr. št. 352-86/2018-6224, vsi za projekt Pot ob Savi, kateremu prosilec močno nasprotuje. Razkritje bo vplivalo na nevtralnost organa in dokazni postopek. V razlastitvenem postopku bi lahko prosilec začel favorizirati razlastitev z nadomestno nepremičnino namesto z odškodnino, kot je primarno nadomestilo. V postopku ureditve meje, kot tudi v postopku gradbenega dovoljenja, bi se lahko ponovno odpiralo gradnje preko meje ter s tem postopek obremenilo z dodatnim dokaznim postopkom. Organ je pojasnil, da bi razkritje zahtevanih podatkov oviralo nadaljevanje in zaključek upravnih postopkov za projekt Pot ob Savi.

(3) Prosilec je zoper izpodbijano odločbo dne 11. 3. 2026 vložil pritožbo, v kateri prereka vse navedbe organa in zahteva izročitev zahtevanega dokumenta, saj razkritje ne bi v ničemer motilo delovanja organa, ki je na osnovi zakona, dolžan te dokumente tudi skreirati. Dokument k.o. Ježica je bil že skreiran in organ pri svojih navedbah v obrazložitvi odločbe prihaja v nasprotju s svojimi zatrjevanji. Dodatno navaja, da ima IP represivna pooblastila kot prekrškovni organ, inšpekcijski organ ter organ z možnostjo upravne izvršbe z denarnim prisiljevanjem.

(4) Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, dne 18. 3. 2026, pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP.

Pritožba je delno utemeljena.

(5) IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

K točki 1 izreka odločbe in točki 1 izreka sklepa

(6) IP ugotavlja, da je prosilec v predmetni zahtevi z dne 19. 1. 2026 zaprosil za evidenco nepremičnega premoženje zemljiških parcel v k.o. Stožice, k.o. Ježica in k.o. Brinje I., ki je v (so)lasti organa, vse brez stavb in vsebinskega vrednotenja zadetkov.  Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. IP ugotavlja, da je treba zahtevo prosilca z dne 19. 1. 2026, v delu, ki se nanašana na evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice in k.o. Brinje I., s sklepom zavreči, saj se je v trenutku njene vložitve o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek pred organom prve stopnje št. 090-86/2025, na podlagi zahteve vložene dne 18. 8. 2025. Organ je o zahtevi (v ponovnem postopku) odločil z zavrnilno odločbo št. 090-86/2025-11 z dne 14. 1. 2026, zoper katero je prosilec vložil pritožbo, ki ji je IP, z odločbo št. 090-32/2026/17 z dne 15. 4. 2026, ugodil. IP je odločbo organa odpravil in odločil, da mora organ prosilcu posredovati zahtevane dokumente, in sicer evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice, k.o. Dravlje, k.o. Brinje I. in k.o. Brinje II. IP ugotavlja, da sta zahtevi z dne 19. 1. 2026 in z dne 18. 8. 2025 vsebinsko enaki oz. podobni, saj se obe nanašata na iste dokumente, to je evidenco nepremičnega premoženja v k.o. Brinje I. in k.o. Stožice, ki je v (so)lasti organa. Organ bi moral zato upoštevati 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in zahtevo v tem delu zavreči. Dejstvo, ali je bilo o zahtevi že odločano in tudi odločeno, je v upravnem postopku odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev, saj se veže na (ne)uporabo 129. člena ZUP, ki določa, kdaj je potrebno upravni postopek končati s formalno odločbo, to je s sklepom o zavrženju zahteve. Navedeno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 2021/2010-30 z dne 14. 3. 2012. Ker je 129. člen ZUP procesna določba, je v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev postopka v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP, na katero je pritožbeni organ dolžan paziti po uradni dolžnosti. Ker je bilo o dostopu do evidence nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice in k.o. Brinje I. že odločeno, je treba v tem delu zahtevo prosilca z dne 19. 1. 2026, skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zavreči s sklepom, kar je IP storil na podlagi drugega odstavka 251. člena ZUP, kot izhaja iz 1. točke tega sklepa. Ker je IP zahtevo prosilca v delu, ki se nanaša na evidenco nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Stožice in k.o. Brinje I., zavrgel, je v nadaljevanju presojal še utemeljenost pritožbe glede preostalega dela zahteve, in sicer glede evidence nepremičnega premoženja zemljiških parcel v k.o. Ježica, ki ni bila predmet zahteve z dne 18. 8. 2025.

K točki 2 izreka odločbe

(7) IP se glede vprašanja, ali so glede zahtevanega dokumenta izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, posebej ne opredeljuje in se v celoti sklicuje na stališče, ki ga je zavzel že v odločbi št. 090-32/2026/17 z dne 15. 4. 2026. Iz predmetne odločbe je jasno razvidno, da zahtevani dokument, to je evidenca nepremičnega premoženja, ki jo mora organ voditi na podlagi 87. člena ZSPDSLS-1, izpolnjuje vse kriterije za informacijo javnega značaja in da vodenje evidenc v tem smislu spada med postopke ravnanja s stvarnim premoženjem, ki mora biti pregledno in javnosti dostopno. Predmet zahteve, to je evidenca nepremičnega premoženja za vsako posamezno katastrsko občino, je za organ izdelal pogodbeni izvajalec v okviru obstoječe pogodbe, pri čemer organ z izdelavo ni imel nobenih dodatnih stroškov. IP na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da organ lahko zahtevane dokumente pripravi z uporabo obstoječega računalniškega sistema in da je priprava zahtevanega dokumenta relativno enostavna in vanjo ni treba vložiti nesorazmernega napora in časa. Posledično so izpolnjeni vsi kriteriji za obstoj informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ.

(8) Ker se je organ v zavrnilni odločbi skliceval tudi na zlorabo pravice, se IP v nadaljevanju opredeljuje tudi do vprašanja, ali je prosilec z vloženo zahtevo zlorabil pravico dostopa do informacije javnega značaja, oziroma ali je organ prosilcu utemeljeno zavrnil zahtevo na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

Glede zlorabe pravice

(9) Peti odstavek 5. člena ZDIJZ določa, da organ lahko prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu, oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

(10) IP najprej poudarja, da se institut zlorabe pravice po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ (5. člen ), da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice dostopa je torej institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

(11) ZDIJZ kot materialni zakon, ki je podlaga za pravico dostopa do informacij javnega značaja, sam ne določa konkretnih kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec. IP tako pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi:

-       ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami^[1];

-       pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin^[2];

-       vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic^[3];

-       zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj^[4];

-       vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje^[5];

-       z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …^[6];

-       zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev^[7];

-       za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti npr. ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami, očitno nedovoljene in neutemeljene vloge brez možnosti za uspeh, navidezno uveljavljanje pravice preko vlaganja vlog z vsebino, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo in žalitve, zasipavanje organa z vlogami, s čimer se ovira učinkovito delo organa na vseh področjih, poseganje v dostojanstvo organa, vlaganje vlog z namenom povzročanja neprijetnosti ali drugih nevšečnosti organu, ….^[8]

(12) Tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: predlog zakona) izhajajo elementi, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd. Iz uvodne obrazložitve namreč izhaja, da je predlagatelj utemeljil določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ s primeri iz prakse, in sicer da se v praksi pojavljajo tudi primeri, ko prosilec prekorači namene pravice dostopa do informacij javnega značaja z izvršitvijo ravnanja, ki predstavlja zlorabo pravice, kot primer pa je navedel odločbo IP št. 090-117/2012/3 z dne 29. 6. 2012. V tej odločbi je IP ugotovil, da namen prosilca ni bil le dostopati do informacij zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč nasprotno, prosilec je s svojim načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipal z delom in hkrati posegel v njegovo dostojanstvo. Po navedbah predlagatelja zakona je predlagana določba utemeljena z vidika določb tretjega odstavka 15. člena Ustave, ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča. Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je treba zadostiti dokaznemu standardu "onkraj dvoma", ne pa zgolj dokaznemu standardu "verjetnosti"; ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bila posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna resnična grožnja za celotno delo organa.

(13) IP ugotavlja, da obrazložitev organa v izpodbijani odločbi ne zadosti kriterijem, ki morajo biti podani, da lahko govorimo o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP ponovno poudarja, da mora biti zloraba pravice skrajno sredstvo za zavrnitev dostopa in kot taka tudi ustrezno utemeljena, tem standardom pa izpodbijana odločba v obravnavanem primeru ne zadosti. Organ je pojasnil, da namen prosilca ni le dostop do informacij, da bi izvrševal demokratično in nadzorno funkcijo pravice dostopa do informacij, pač pa s svojim načinom vlaganja zahtev, organ zasipa z delom na vseh delovnih področjih. Argumentacija organa, da je prejel še 12 zahtev drugih prosilcev, ki se razlikujejo le po inventarnih številkah in da je očiten namen prosilcev »ribarjenje« za podatki ali nadlegovanje organa, oziroma iritiranje organa, ne vzdržijo resne presoje, da bi lahko prosilcu očitali zlorabo pravice. IP ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi ni konkretno utemeljil niti izkazal, da bi prosilec z veliko količino (istovrstnih) vlog in z načinom vlaganja zahtev organ prekomerno zasipaval z delom, kar bi predstavljalo oviro za učinkovito delo organa, in to ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na njegovih drugih področjih dela. IP ugotavlja, da je iz dokumentov v konkretni zadevi in pojasnil organa nedvoumno razvidno, da je prosilec poleg zahteve z dne 19. 1. 2026, ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka, na organ naslovil z identično oz. podobno vsebino še naslednje zahteve: zahtevo z dne 7. 5. 2024, zahtevo z dne 18. 8. 2025 in dne 21. 1. 2026 še zahtevo, ki je slonila na isti pravni podlagi, le da se je nanašala na inventarne številke. Zahteve, ki so jih pri organu vložili drugi prosilci, z identično ali podobno vsebino, pri presoji ali je prosilec z vloženo pravico zlorabil pravico do dostopa, IP pri odločitvi ni upošteval, ker je kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Tudi, če  prosilec vloži več zahtev s podobno ali identično vsebino, pa IP ob tem opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. II U 339/2022-21 z dne 21. 4. 2023, v kateri je sodišče presojalo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj je prosilec na občino vložil več deset zahtev letno (70 zahtev v letu 2021, v prvi polovici leta 2022 pa 46 zahtev), in ugotovilo, da zloraba ni podana, saj organ, med drugim, ni konkretno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahtev prekomerno obremenila njegovo delo in zaradi tega ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Ob tem IP pojasnjuje, da se v postopkih po ZDIJZ zahteva zavrže, če je organ o dostopu do posameznih dokumentov prosilca že odločil, torej zgolj ponovitev določenih zahtev ne predstavlja zlorabe pravice.[9] IP ob tem pripominja, da ZDIJZ sicer ne določa konkretnih kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, glede katerih se je IP že opredelil zgoraj.  

(14) IP še ugotavlja, da v tem pritožbenem postopku obravnavana zahteva prosilca ni žaljiva in ne obsega vrednostnih sodb niti ni kako drugače provokativna. Zahteva tudi ni šikanozna. Šikanozne so namreč tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati (npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.). IP poudarja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena. Po oceni IP tudi ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa.

(15) IP glede na navedbe organa, da je namen prosilca ribarjenje za podatki ali nadlegovanje organa oziroma iritiranje organa, ne pa dostop do informacij, da bi lahko izvrševal demokratično in nadzorno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, pojasnjuje, da osebne okoliščine in interes prosilca, pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja, niso relevantni in jih IP pri svoji odločitvi ni upošteval. V skladu z ZDIJZ ima vsakdo pravico dostopa do prosto dostopnih informacij javnega značaja, ne glede na obstoj pravnega ali drugega interesa in ne glede na namen uporabe zahtevanih informacij. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku dostopa do informacij javnega značaja tudi ni pomembno, iz katerih razlogov želi prosilec dobiti informacijo, saj gre za univerzalno pravico, ki pripada vsakomur. IP ob navedenem poudarja še namen ustavne pravice dostop do informacij javnega značaja, kot izhaja iz 2. člena ZDIJZ ter določbe 5. člena ZDIJZ, iz katerih izhaja, da je do informacij javnega značaja upravičen vsakdo in mu pri tem ni treba izkazovati niti pravnega interesa niti navajati razlogov, zakaj želi dostop do neke informacije.

(16) IP je po preučitvi celotne zadeve ugotovil, da ni mogoče zaključiti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP zaključuje, da je organ prosilcu neutemeljeno očital zlorabo pravice dostopa na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

(17) Organ je zahtevo prosilca zavrnil tudi s sklicevanjem na izjeme iz 7. 8., in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v nadaljevanju presodil, ali glede zahtevanega dokumenta, to je evidenca nepremičnega premoženje v (so)lasti organa v k.o. Ježica, obstajajo izjeme na podlagi 7., 8., in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katere se sklicuje organ v izpodbijani odločbi. V prvem odstavku 6. člena ZDIJZ so namreč taksativno naštete izjeme, v katerih organ lahko (ob opravljenem škodnem testu) zavrne prosilcu dostop do zahtevane informacije, ki pa jih je treba vedno uporabljati restriktivno. IP se je do obstoja teh izjem opredelil že v odločbi št. 090-32/2026/17 z dne 15. 4. 2026, vendar se v nadaljevanju iz previdnosti ponovno opredeljuje do njih.

Glede izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

(18) Izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, določa, da lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka. Za uveljavitev izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo:

- upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen zahtevan podatek, je v teku ter

- razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.

(19) IP poudarja, da je navedena izjema namenjena temu, da organ, pred katerim teče konkretni upravni postopek, ugotovi, ali bi razkritje zahtevanega dokumenta škodilo izvedbi tega postopka. Organ, pred katerim teče postopek namreč najbolje ve, kaj lahko izvedbi postopka škodi in kaj ne, oziroma kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne. Na navedeno izjemo se torej ne more sklicevati vsakdo, temveč le organ, ki konkretni upravni postopek vodi in na katerem je tudi dokazno breme izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje izjeme.

(20) Gre torej za postopek, zaradi izvedbe katerega je bil (zahtevani) podatek pridobljen ali sestavljen, ki še ni zaključen in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Varuje se postopek, ki ga vodi organ, ki je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, in sicer tako, da organ oceni, ali bi razkritje zahtevanega podatka ogrozilo nadaljnjo izvedbo tega postopka. Za uporabo navedene izjeme mora biti najprej izpolnjen pogoj, da je upravni postopek v zvezi s katerim so bili zahtevani podatki sestavljeni ali pridobljeni, še v teku. Kadar je upravni postopek že končan, a je v tej upravni zadevi sprožen upravni spor, o dostopu do dokumentov ni več mogoče presojati v okviru obravnavane izjeme, dostop pa se lahko zavrne zaradi ugotovljene izjeme sodnega postopka, ki je urejena v osmi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.^[10]

(21) Da bi organ zadostil drugemu pogoju za uporabo te izjeme, mora torej izvesti tako imenovani škodni test. Škoda za nadaljnjo izvedbo upravnega postopka je izkazana predvsem takrat, ko dejansko stanje še ni v celoti ugotovljeno in je pridobivanje dokazov oziroma ugotavljanje dejanskega stanja še v teku. Takrat bi razkritje zbranih dokumentov morda lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje, izvedbo ali celo obstoj dokazov, kar bi vplivalo na izdajo odločbe in takšna škoda, povzročena izvedbi postopka, bi bila večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevanimi informacijami. V takem primeru se organ (zavezanec za dostop do informacij javnega značaja) sklicuje na izjemo iz 7. točke ter zahtevo na tej podlagi zavrne. Ta izjema je namenjena varstvu postopka in obvezuje pristojni organ, ki vodi postopek, k varovanju tega postopka. Dokazno breme za obstoj te izjeme je na organu, ki sam ve, kaj bi lahko škodovalo izvedbi postopka, ki ga vodi. Sam mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka.^[11] Takšna škoda je izkazana predvsem takrat, ko bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje in izvedbo dokazov, tako da bi zavezanci ali druge osebe prikrili ali uničili dokumente, pomembne za odločanje v postopkih, oziroma bi to vplivalo na njihove izpovedbe ali način sodelovanja v postopku.^[12] Ob tem IP poudarja, da iz materialno-pravnega vidika restriktivna razlaga izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne pomeni, da se z njo varujejo vsi dokumenti konkretnega upravnega postopka per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. To pomeni, da mora organ ob sklicevanju na to izjemo izkazati, da se nanaša na vsakega od presojanih dokumentov, oziroma na katerega se nanaša. Prav tako se pravno upoštevna škoda ne domneva zgolj na podlagi dejstva, da upravni postopek še ni končan.

(22) Organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je prosilec sodeloval v več upravnih in sodnih postopkih, ki se tičejo organa, med drugim v postopku razlastitve opr. št. 352-86/2018-6224, vsi za Projekt ob Savi, kateremu prosilec nasprotuje. Ti postopki še niso zaključeni in bi razkritje zahtevanega dokumenta ogrozilo potek postopkov, saj bi v razlastitvenem postopku prosilec lahko začel favorizirati razlastitev z nadomestno nepremičnino, namesto z odškodnino, kot je primarno nadomestilo po 216. členu Zakonu o urejanju prostora. V postopku meje, kot tudi v postopku gradbenega dovoljenja, bi se lahko ponovno odpiralo gradnje preko meje ter s tem postopek obremenilo z dodatnim dokaznim postopkom, kar bi oviralo zaključek upravnih postopkov.

(23) IP ugotavlja, da organ ni izkazal, v zvezi s katerim konkretnim upravnim postopkom je bil pridobljen ali sestavljen zahtevani dokument in v kakšni fazi je ta postopek. Organ se v izpodbijanih odločbah sklicuje na varstvo razlastitvenega postopka opr. št.  352-86/2018-6224. IP pojasnjuje, da razlastitveni postopki potekajo po določbah Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUreP-3), ki v 206. člen določa, da o razlastitvah prednostno odločajo v upravnem postopku na prvi stopnji upravne enote, na drugi stopnji pa ministrstvo, razen če je z zakonom določeno drugače. Nadalje se IP opredeljuje do navedb organa, da bi se lahko z razkritjem zahtevanega dokumenta v postopku meje, kot tudi postopku gradbenega dovoljenja, ponovno odpiralo gradnje preko meje. Postopki izdaje gradbenega dovoljenja potekajo po določbah Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju GZ-1), ki v 9. členu določa, da je pristojni upravni organ za izdajo dovoljenj upravna enota, na območju katere je objekt predviden ali se nahaja. IP tako ugotavlja, da upravnih postopkov, na katere se sklicuje organ, ne vodi organ, ampak upravna enota oziroma ministrstvo. IP ponovno poudarja, da se lahko na to izjemo sklicuje zgolj organ, ki konkretni upravni postopek vodi in na katerem je tudi dokazno breme izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje izjeme. Ob tem IP še dodaja, da je predmet zahteve evidenca nepremičnega premoženja v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so jo dolžne samoupravne lokalne skupnosti vzpostaviti in voditi na podlagi 87. člena ZSPDSLS-1. Torej obstaja zakonska dolžnost in pravna podlaga za vzpostavitev in vodenje evidence nepremičnega premoženja.

(24) IP je na podlagi vsega navedenega zaključil, da izjema od prostega dostopa po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru ni podana, saj ni izpolnjen že prvi pogoj iz 7. točke prvega odstavka ZDIJZ, to je, da bi šlo za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen/ustvarjen zaradi upravnega postopka, ki ga vodi organ. Ker že prvi pogoj za opredelitev izjeme od prostega dostopa do informacij ni izpolnjen, se IP ni spuščal v presojo drugega pogoja, to je morebitna škoda (specifični škodni test), ki bi nastala z razkritjem.

Glede izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

(25) Izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, določa, da lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj te izjeme morata biti na podlagi 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ kumulativno izpolnjena dva pogoja:

- zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in

- razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

(26) V postopku po ZDIJZ je treba jasno in nedvoumno izkazati, da je konkretni dokument oziroma podatek nastal za potrebe konkretnega sodnega postopka, da se nahaja v sodnem spisu, da sodni postopek še teče in da bi razkritje tega dokumenta oziroma podatka škodovalo izvedbi tega sodnega postopka. Podrobna razlaga okoliščin, ki opredeljujejo morebitno škodo za izvedbo sodnega postopka v primeru razkritja dokumentov oziroma podatkov, je pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse, ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka. Le sodišče ima pravico, da oceni, kdaj razkritje določenega podatka škoduje izvedbi postopka. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodbi Upravnega sodišča št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008 in št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008). Tudi po ustaljeni praksi IP je za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče ta postopek. Ob tem IP pripominja, da namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega sodnega postopka. Ogrozitev mora biti dejanska in konkretna, ne le hipotetična in abstraktna.

(27) IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru izjema varstva sodnega postopka ni izkazana, saj se je organ zgolj skliceval na zakonsko normo, ne da bi konkretiziral obstoj pogojev, ki morajo biti pri navedeni izjemi izpolnjeni. Organ ni navedel, pred katerim sodiščem in kakšen sodni postopek naj bi bil v teku, v kakšni fazi je postopek in kako je zahtevana informacija s tem postopkom konkretno povezana, oziroma kako bi lahko prost dostop do zahtevanega dokumenta škodoval sami izvedbi sodnega postopka. IP dodatno pojasnjuje, da je bil organ že v odločbi IP št. 090-481/2025 z dne 10. 12. 2025 opozorjen, da mora dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se zahtevana dokumentacija nanaša, popolno avtonomijo, da samo oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopka ali ne in da mora v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, z namenom, da se sodišče razjasni ali bi razkritje zahtevanih dokumentov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala.

(28) Glede na navedeno je sklicevanje organa na izjemo po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ostalo na ravni pavšalnih navedb in navedene izjeme organ v obravnavani zadevi ni izkazal. Ker je IP ugotovil, da ni izpolnjen že prvi pogoj za izjemo varstva sodnega postopka, saj organ ni izkazal, da zahtevani dokument predstavlja podatek, ki bi bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega sodnega postopka, se zato ni spuščal v presojo drugega pogoja za obstoj izjeme iz 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, to je morebitna škoda, ki bi nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta.

Glede izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

(29) Za obstoj izjeme motnje delovanja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:

- podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa,

- razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (specifični škodni test).

(30) Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, stališča, predlogi navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Primerjalno-pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Gre za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oz. podatki prestati še t.i. škodni test, to pomeni, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Ta test spada med teste tehtanja. Navedeno pomeni, da se dostop do informacije zavrne le v primeru, če bi bila škoda, ki bi nastala organu zaradi motenj pri delovanju, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.^[13]

(31) Dokazno breme za izkaz škodne posledice je na zavezancu, pri čemer zgolj trditveno breme ne zadostuje, ampak mora organ izkazati nastanek posledice zaradi razkritja (to je nastanek motenj pri njegovem delovanju) z dovolj visoko stopnjo verjetnosti (dokazni standard "onkraj dvoma"^[14]). Organ mora izkazati, kakšne motnje bi povzročilo razkritje in zakaj (motnje mora konkretno navesti in obrazložiti njihov nastanek, za svoje trditve pa mora tudi predložiti dokazila).^[15] Zgolj pavšalno in abstraktno sklicevanje na potencialne motnje ne zadostuje.

(32) IP ugotavlja, da zahtevan dokument ne vsebuje podatkov o notranjem razmišljanju ali delovanju organa, saj ne vsebuje mnenj, stališč, smernic, navodil ali načrtov organa, ampak gre za evidenco nepremičnega premoženja, ki jo organ vodi na podlagi zakona (87. člena ZSPDSLS-1). Prosilec torej zahteva dokument, ki predstavlja oziroma nakazuje na ravnanje oziroma upravljanje z javnim premoženjem, in sicer z nepremičninami organa. V okvir navedene izjeme sodijo le tisti podatki oziroma informacije, ki izkazujejo notranje razmišljanje organa, notranji proces dela organa itd. IP ugotavlja, da v dokumentu ne gre za izmenjavo ali izražanje kritičnih mnenj ali predloge strateških usmeritev, na podlagi katerih bi se oblikovala notranja politika organa. Niti ne gre za interno komunikacijo, ki je namenjena zgolj delu organa, ali za interni dokument, ki je namenjen le delu v organu samem in ne vsebuje nikakršno notranje razmišljanje organa. Prav tako zahtevan dokument ne vsebuje informacij, kako je znotraj organa potekala razprava ali razmišljanje, temveč vsebuje zgolj gola dejstva.^[16] Glede na navedeno ni izpolnjen že prvi pogoj za izjemo notranjega delovanja, saj obravnavani dokument ne predstavlja dokumenta, ki bi bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa, zato se IP ni spuščal v presojo morebitne škode (specifični škodni test), ki bi nastala z razkritjem. Za obstoj te izjeme morata biti nujno podana oba pogoja skupaj. Iz navedenega razloga je IP tako zaključil, da zahtevani dokument ne predstavlja izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in s tem izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

(33) IP je presodil, da ne obstaja nobena izjema od prostega dostopa informacij javnega značaja iz 7., 8., in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katere se sklicuje organ v izpodbijani odločbi.

Napotki organu prve stopnje za odločanje v ponovljenem postopku

(34) IP na podlagi pritožbenih navedb in dokumentov v zadevi ugotavlja, da je zahtevani dokument, to je evidenco nepremičnega premoženja v k.o. Ježica, prosilec od organa že prejel dne 6. 6. 2024, na podlagi vložene zahteve z dne 7. 5. 2024. Gre za dokument z datumom nastanka 31. 5. 2024, ki obsega 13 strani. IP ugotavlja, da zahteve v tem delu ni mogoče zavreči s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Četrti odstavek 87. člena ZSPDSLS-1 namreč določa podatke, ki jih mora evidenca nepremičnega premoženja vsebovati. To so podatki o parcelni številki in šifri katastrske občine, številki stavbe in številki dela stavbe ter šifri katastrske občine, lastniku, upravljavcu, lastniškem deležu, zaznambi javnega dobra, stvarnih pravicah, površini parcele, površini dela stavbe, naslovu stavbe ali dela stavbe in vrsti rabe dela stavbe. Utemeljeno je pričakovati, da se ti podatki dopolnjujejo in spreminjajo, kar lahko privede do sprememb v dejanskem in pravnem stanju glede posameznih nepremičnin (npr. spremembe lastniškega stanja itd.) in posledično vsebine zahtevanega dokumenta. Glede na časovno oddaljenost nastanka posredovanega dokumenta (31. 5. 2024), je IP v tem delu pritožbi prosilca ugodil in zadevo vrača organu v ponovni postopek. Organ mora v ponovnem postopku ugotoviti relevantno dejansko stanje in preveriti, ali so se v vmesnem času spremenili podatki v evidenci in posledično vsebina zahtevanega dokumenta in če je odgovor pritrdilen, je dolžan prosilcu posredovati spremenjeni dokument. Če organ ugotovi, da do spremembe ni prišlo, pa mora sprejeti procesno odločitev in zahtevo prosilca v tem delu zavreči, skladno z določbo 4. točke prvega  odstavka 129. člena ZUP. V postopkih morajo namreč organi ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Organ mora o zadevi odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke in stališča IP, ki so podani v tej odločbi in odločbi št. 090-32/2026/17 z dne 15. 4. 2026.

(35) Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ker se zahteva prosilca nanaša na dokumente iz njegovega delovnega področja organa in razpolaga z zahtevanim dokumentom in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z njim.

(36) Po pregledu dokumentov v zadevi ter pravnih podlag, IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena, zato je odločil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

K točki 3 izreka odločbe in točki 2 izreka sklepa

(37) Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz točke 2. točke izreka tega sklepa in 3. točke izreka te odločbe.

(38) Ta sklep in odločba sta v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper 2. točko odločbe ni dovoljena pritožba, niti ni dovoljen upravni spor. Upravni spor je dovoljen zoper 1. in 3. točko odločbe in ta sklep. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:

Sara Rupar, dipl. prav. (UN)

raziskovalka IP

 Informacijski pooblaščenec:

 mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav

 namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[8] Navedeni kriteriji izhajajo iz sodne prakse, ki je našteta že v odločbah IP, ki so bile v pritožbenih postopkih izdane v istovrstnih zadevah; glej npr. odločbe IP št. 090-336/2021/2, št. 090-75/2022/3, št. 090-213/2022/2, št. 090-269/2022/2, št. 090-275/2022 idr..

[9] UPRS Sodba II U št. 340/2022-23 z dne 6. 1. 2025.

[10] Nataša Pirc Musar, et. al.: Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 172.

[11] Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 34/2023 z dne 6. 11. 2024.

[12] Nataša Pirc Musar, et. al.: Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 172.

[13] Npr. odločbe IP št. 090-498/2025, št. 090-359/2024 in št. 090-240/2021.

[14] Npr. npr. sodba UPRS I U opr. št. 1176/2010 z dne 30. 11. 2011.

[15] Nataša Pirc Musar, et. al.: Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 186.

[16]  Četrti odstavek 87. člena ZSPDSLS-1 določa, da evidenca vsebuje podatke o: parcelni številki in šifri katastrske občine, številki stavbe in številki dela stavbe ter šifri katastrske občine, lastniku, upravljavcu, lastniškem deležu, zaznambi javnega dobra, stvarnih pravicah, površini parcele, površini dela stavbe, naslovu stavbe ali dela stavbe in vrsti rabe dela stavbe.