prosilec - LPP d.o.o.

POVZETEK:

Organ je s sklicevanjem na 3. odst. 4. čl. ZDIJZ zavrnil zahtevo prosilca za ponovno uporabo dinamičnih podatkov, ki pri organu nastajajo v okviru izvajanja gospodarske javne službe. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da navedena določba ZDIJZ ne more biti pravna podlaga za zavrnitev takšne zahteve, ker je zahteva za ponovno uporabo lahko zavrnjena le  iz razlogov, ki so navedeni v štirih točkah 6. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je zato zadevo vrnil organu v ponovni postopek in poudaril, da mora organ upoštevati zlasti 10.č člen ZDIJZ (ponovna uporaba dinamičnih podatkov), 36.a člen ZDIJZ (prepoved diskriminacije) in 3. odst. 5. člena ZDIJZ (načelo prostega dostopa).
 

ODLOČBA:

Številka: 090-500/2025/3

Datum: 19. 3. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 21. 10. 2025, zoper odločbo Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet, d.o.o., Celovška cesta 160, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. LPP-020-011/2025-012 z dne 6. 10. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.  Pritožbi prosilca z dne 21. 10. 2025 se ugodi in se odločba Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet, d.o.o., št. LPP-020-011/2025-012 z dne 6. 10. 2025, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2.          V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

(1)            Organ je dne 8. 9. 2025 prejel zahtevo prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja, natančneje za pridobitev dostopa do avtoriziranih delov LPP API-ja, in sicer do endpointa bus-details. Prosilec bi dostop uporabil v okviru osebnega projekta, kjer razvija rešitev za analizo in prikaz avtobusnih podatkov. Prosilec je po prejemu poziva organa dne 9. 9. 2025 zahtevo dopolnil in navedel, da bo podatke potreboval za razvoj manjše spletne aplikacije v obliki bota na platformi Telegram. Bot bo javno dostopen in bi uporabnikom omogočal, poleg spremljanja prihodov avtobusov, tudi sledenje lokacije poljubnega avtobusa v realnem času.

(2)            Organ je z odločbo št. LPP-020-011/2025-012 z dne 6. 10. 2025 zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je pojasnil, da je zahtevo prosilca, upoštevajoč Direktivo EU 2019/1024 o odprtih podatkih ter 3.a in 10.č člen ZDIJZ, treba šteti kot zahtevo za ponovno uporabo podatkov. Prosilec želi pridobiti dinamične podatke, ki nastajajo v okviru izvajanja gospodarske javne službe, torej podatke, ki izvirajo iz izvajanja javnih nalog. V skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDIJZ ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Na podlagi navedenega in pojasnila namena prosilca, je organ zaključil, da prosilec prosi za uporabo API endpoint bus-details, ki bi delovala na način, da bi uporabljala dinamični API vmesnik in API ključ za dostop do podatkov o trenutnih lokacijah avtobusov. S tem pa bi se kršil tretji odstavek 4. člena ZDIJZ, ki pravnim ali fizičnim osebam dovoljuje ponovno uporabo informacij javnega značaja zgolj za namene, ki niso enaki prvotnemu namenu v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili izdelani. Na podlagi pojasnjenega je organ zahtevo prosilca zavrnil.

(3)            Dne 21. 10. 2025 je organ zoper odločbo št. LPP-020-011/2025-012 z dne 6. 10. 2025 prejel pritožbo, v kateri je prosilec navedel, da je po pregledu javno dostopnih informacij naletel na več obstoječih rešitev, ki očitno uporabljajo iste podatke javnega značaja na način, za katerega je zaprosil tudi sam:

1. Brezavta.si (brezavta.si) — rešitev, ki agregira podatke več ponudnikov mobilnosti in preverljivo omogoča sledenje lokacije poljubnih avtobusov LPP v realnem času.

2. Travana (Play Store) — neuradna mobilna aplikacija, ki ponuja isto funkcionalnost.

3. MestniPromet (mestnipromet.cyou) — spletna aplikacija, ki prikazuje lokacije vseh avtobusov LPP v realnem času; z uporabo DevTools je mogoče preveriti, da uporablja lasten CORS proxy, ki ima neposreden dostop do zavarovanih delov LPP API-ja, saj je odgovor v identičnem formatu, kot ga opisuje vaša dokumentacija (data.lpp.si/doc). Ker je bus-details edini znani vir teh podatkov, prosilec sklepa, da so razvijalci navedenih rešitev morali pridobiti dovoljenje oziroma API ključ pod pogoji, ki so jim omogočili uporabo istih informacij javnega značaja. Ob tem je prosilec navedel tretji odstavek 5. člena ZDIJZ in prosi za pojasnilo, kako se omenjene rešitve razlikujejo od njegovega projekta, ter po kakšnih kriterijih je bil tem razvijalcem omogočen dostop, prosilcu pa ne. Če se ugotovi, da je bila prošnja prosilca obravnavana neenako ali brez objektivno utemeljenih razlogov, prosilec prosi za ponovno evalvacijo njegove zahteve, skladno z načelom enakih pogojev za vse prosilce.

(4)            Organ je pritožbo z dopisom št. LPP-020-011/2025-016 z dne 27. 10. 2025, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. V dodatnem dopisu št. LPP-020-011/2025-015 z dne 27. 10. 2025 je organ pojasnil, da so znotraj sistema AVL (avtomatska lokacija vozil) razvidni naslednji podatki, ki so nujno potrebni za izvajanje javnega prevoza:

– podatki o vozilih (oznaka, registrska številka, podrobnosti vozila,..),

– podatki o trenutni lokaciji vozila (GPS koordinate, linija, smer,…),

– podatki o napovedanih prihodih na postajo – ETA (za posamezno postajo, katero vozilo bo pripeljalo na posamezno postajo in kdaj,…),

 - podatki o postajah (ID postaje, naziv, geo-lokacija,…),

– podatki o linijah (ID linije, začetna in končna postaja, vrstni red postaj,…)

– podatki o voznem redu (za posamezno linijo, za posamezni dan,…),

– dostop do statičnega in real-time GTFS (izvor podatkov Google Maps).

Glede na navedeno in upoštevajoč pojasnilo prosilca, da bi njegova aplikacija delovala na način, da bi uporabljala dinamični API vmesnik in API ključ za dostop do podatkov o trenutnih lokacijah avtobusov, organ meni, da tak dostop ne bi pomenil zgolj ponovne uporabe informacij javnega značaja, temveč bi omogočal tehnično neposreden dostop do operativnega informacijskega sistema, ki je namenjen izključno podpori izvajanju javne službe. Slednje pa ni v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Organ je navedel še tehnične razloge:

- nižji nivo real-time API dostopa predstavlja del kritične informacijske struktura javnega prevoza, preko katere se izvajajo nadzorne in usklajevalne funkcije prometa v realnem času (dispečerski nadzor, obveščanje potnikov, integracija z drugimi prometnimi sistemi,…);

- neposreden dostop tretjih oseb bi lahko povzročil varnostna tveganja (nepooblaščeni vpogled, preobremenitev sistema, možnost manipulacije s podatki ali posredovanja napačnih informacij potnikom,…);

- sistem ni zasnovan za množično ali neomejeno zunanjo uporabo – vsak API ključ ustvarja dodatno obremenitev in zahteva nadzor, avtorizacijo in sledljivost.

Takšen dostop bi pomenil, da bi prosilec podatke uporabljal za isti namen, za katerega so bili ustvarjeni, torej za operativno izvajanje javnega prevoza in obveščanje potnikov, kar pa ni dopustno v skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZDIJZ. Organ je kot izvajalec javne službe dolžan zagotoviti varnost, integriteto in zanesljivost informacijskega sistema, zato mora omejiti dostop zgolj na tiste subjekte, ki so pooblaščeni v okviru javne naloge, zato organ predlaga, da IP pritožbo prosilca kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

(5)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

1. Ponovna uporaba informacij javnega značaja

(6)            V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, da zahtevani podatki predstavljajo informacije javnega značaja, da organ z njimi razpolaga ter da prosilec zahteva podatke za ponovno uporabo.

(7)            Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani.

(8)            Pri ponovni uporabi je treba upoštevati določbe evropskih predpisov. Iz drugega odstavka 1. člena ZDIJZ namreč izhaja, da institut ponovne uporabe temelji na Direktivi 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 345 z dne 31. 12. 2003, str. 90), zadnjič spremenjeni z Direktivo 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 175 z dne 27. 6. 2013, str. 1), ki je bila v slovenski pravni red implementirana ravno z ZDIJZ. Navedena direktiva je bila z dnem 17. 7. 2021 sicer razveljavljena z Direktivo EU 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja (v nadaljevanju Direktiva EU 2019/1024), kar pa na bistven pomen instituta ponovne uporabe ne vpliva. Iz 8. točke uvodnih določb Direktive EU 2019/1024 izhaja, da javni sektor v državah članicah zbira, ustvarja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, politike, gospodarstva, prava, geografije, okolja, meteorologije, potresne dejavnosti, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja. Dokumenti, ki jih ustvarijo organi javnega sektorja in so izvršilnega, zakonodajnega ali sodnega značaja, so obsežna, raznolika in dragocena zbirka virov, ki lahko koristi družbi. Zagotavljanje teh informacij, ki vključujejo dinamične podatke, v splošno uporabljanem elektronskem formatu omogoča državljanom in pravnim subjektom, da najdejo nove načine za njihovo uporabo ter ustvarijo nove inovativne izdelke in storitve. Države članice in organi javnega sektorja lahko pri svojih prizadevanjih, da bi bili podatki zlahka dostopni za ponovno uporabo, izkoristijo in prejmejo ustrezno finančno podporo iz ustreznih skladov in programov Unije, s čimer se zagotavlja široka uporaba digitalnih tehnologij ali digitalna preobrazba javnih uprav in javnih služb. V 20. točki uvodnih določb je določeno, da je potreben splošni okvir za pogoje, ki urejajo ponovno uporabo dokumentov javnega sektorja, da se zagotovijo pošteni, sorazmerni in nediskriminacijski pogoji za ponovno uporabo takih informacij. Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da izpolnijo svoje javne naloge. Javna podjetja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da zagotovijo storitve v splošnem interesu. Uporaba takih dokumentov za druge razloge pomeni ponovno uporabo.

(9)            Ponovna uporaba informacij javnega značaja torej pomeni pridobivanje, običajno večje količine informacij, z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi uporabnikom na trgu nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog. Cilj ponovne uporabe je torej dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) pa naj bi ponudil več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja kot eden ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Namen posebne ureditve ponovne uporabe je prav v zagotavljanju enakosti pri obravnavanju prosilcev, ki želijo informacijo ponovno uporabiti. Ponovna uporaba mora biti dostopna vsem, pod enakimi pogoji. Javni sektor namreč zbira, proizvaja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, gospodarstva, geografije, vremena, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja, ki so zanimive za ponovno uporabo različnih prosilcev. Institut ponovne uporabe je »nadgradnja« instituta »golega« dostopa do informacij javnega značaja tudi z vidika vnaprejšnje odobritve dostopa do bodočih informacij javnega značaja. Ne glede na to, da je informacija javnega značaja le informacija, ki je že nastala, in je organi niso dolžni izdelati ali pridobiti šele na podlagi zahteve, pa iz narave instituta ponovne uporabe izhaja, da se prosilcem odobri tudi dostop do vrste informacij javnega značaja, ki bodo šele nastale enkrat v prihodnosti. Prosilcem se tako vnaprej omogoči sprotno ali periodično pridobivanje vrste informacij javnega značaja, ko te nastanejo oziroma ko jih organ pridobi. Pri tem je bistvenega pomena, da organ zahtevani tip oziroma vrsto informacije javnega značaja ustvarja ali pridobiva v okviru svojih javnopravnih nalog, ki jih je v skladu s splošnimi akti dolžan izvajati, in je z gotovostjo mogoče predvideti, da bo tudi v prihodnosti istovrstne informacije javnega značaja ustvarjal oziroma jih pridobival v okviru teh nalog. Ne gre torej za to, da organ informacije javnega značaja ustvari ali pridobi na podlagi ali zaradi zahteve prosilca, ampak gre za to, da bi organ takšne informacije tudi brez zahteve prosilca zagotovo ustvarjal oziroma pridobival v okviru izvajanja svojih javnopravnih nalog.

(10)         Ključno za ponovno uporabo informacij je torej, da organi javnega sektorja informacije primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, že zbrane informacije pa lahko posredujejo prosilcem za nadaljnjo uporabo v pridobitne ali nepridobitne namene. Razlikovanje med pridobitnim in nepridobitnim namenom ne vpliva na to, ali je šteti posamezno uporabo informacije javnega značaja za ponovno uporabo. Ta razlika dobi pomen samo ob vprašanju, ali sme organ zaračunati ceno za ponovno uporabo. Četrti odstavek 34.a člena ZDIJZ določa, da se cena za ponovno uporabo lahko zaračunava zgolj za pridobitni namen. Šteje se, da gre za pridobitni namen, kadar je prosilec gospodarska družba ali drug poslovni subjekt, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, katerega namen ustanovitve je v ustvarjanju dobička, razen kadar informacije ponovno uporabi medij z namenom informiranja.

(11)         Šesti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na:

1. podatek iz prvega odstavka tega člena (taksativno določene izjeme do prostega dostopa do informacij javnega značaja) ali

2. podatek, zavarovan s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, ali

3. podatek, s katerim razpolagajo izvajalci javne službe javne radiotelevizije ali izvajalci javne službe na področju raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali

4. podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam.

Navedene štiri točke so edina pravna podlaga, na podlagi katere je prosilčeva zahteva za ponovno uporabo dejansko lahko zavrnjena.

2. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

(12)         Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zavrnil ponovno uporabo informacij javnega značaja z obrazložitvijo, da prosilec prosi za uporabo API endpoint bus-details, ki bi delovala na način, da bi uporabljala dinamični API vmesnik in API ključ za dostop do podatkov o trenutnih lokacijah avtobusov. S tem pa bi se po navedbi organa kršil tretji odstavek 4. člena ZDIJZ, ki pravnim ali fizičnim osebam dovoljuje ponovno uporabo informacij javnega značaja zgolj za namene, ki niso enaki prvotnemu namenu v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili izdelani. IP ugotavlja, da navedeni razlog ni eden izmed predpisanih podlag za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, kot izhajajo iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je napačno presojal vsebino namena prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja kot razlog za zavrnitev zahteve, s tem, ko je navedel, da prosilec želi uporabiti podatke za isti namen, za katerega so bili ustvarjeni, kar je v dopisu št. LPP-020-011/2025-015 z dne 27. 10. 2025 opredelil kot »operativno izvajanje javnega prevoza in obveščanje potnikov«. Kot izhaja iz pojasnil prosilca z dne 9. 9. 2025, bi prosilec v okviru vzpostavitve spletne aplikacije uporabnikom omogočal poleg spremljanja prihodov avtobusov tudi sledenje lokacije poljubnega avtobusa v realnem času. Zgolj dejstvo, da bi prosilec uporabljal podatke, ki jih vodi in s katerimi že upravlja organ, še ne pomeni razloga za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo, saj je to bistven element ponovne uporabe informacij javnega značaja, prav tako to ne pomeni, da bi jih prosilec uporabljal za prvotni namen, za katerega so bili dokumenti izdelani v okviru izvajanja javno pravnih nalog organa.

(13)         Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je organ napačno ugotovil, da je prosilec zahteval podatke za ponovno uporabo za namen opravljanja javne naloge in na podlagi tega zavrnil zahtevo prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Organ je torej napačno uporabil materialno pravo, posledično pa ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev v predmetni zadevi. S tem je pri izdaji izpodbijane odločbe tudi bistveno kršil pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), zato je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

(14)         Glede na določbo prvega odstavka 251. člena ZUP drugostopenjski organ v primeru, ko ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa glede na tretji odstavek istega člena organ druge stopnje v primeru, da spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

(15)         IP je ugotovil, da bo v konkretnem primeru nedvomno hitreje in bolj ekonomično pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. Slednji namreč razpolaga z vsemi informacijami, glede katerih zahteva prosilec ponovno uporabo in ki so pomembne za ugotovitev, ali obstajajo morebitne izjeme od ponovne uporabe iz 6. člena ZDIJZ. Prav tako je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za zahtevo po ponovni uporabi informacij, kar pomeni, da bo organ v odločbi moral določiti tudi morebitne pogoje za ponovno uporabo zahtevanih informacij, kar je še dodaten argument, zakaj je bolje, da konkretno zadevo ponovno rešuje prvostopenjski organ.

3. Napotila organu za odločanje v ponovnem postopku

(16)         V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

(17)         Organ bo moral v ponovnem postopku izvesti nov ugotovitveni postopek in popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje ter pri tem upoštevati vse relevantne določbe ZUP in vse določbe ZDIJZ ter Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22; v nadaljevanju Uredba). Organ bo zato primarno moral v ponovnem postopku ugotoviti, ali je zahteva prosilca popolna. Prvi odstavek 17. člena ZDIJZ določa, da mora zahteva vsebovati navedbo organa, kateremu se pošilja, osebno ime, firmo ali ime pravne osebe, navedbo o morebitnem zastopniku ali pooblaščencu ter naslov prosilca oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca. Četrti odstavek določa, da mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo informacij javnega značaja opredeliti še:

1. informacijo, ki jo želi ponovno uporabiti;

2. na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis ter praviloma tudi oblika in nosilec zapisa);

3. za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti.

Če zahteva nima katerekoli izmed navedenih obveznih sestavin (npr. naslova prosilca), mora organ v ponovnem postopku na podlagi 67. člen ZUP zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti prosilcu rok, v katerem mora vlogo popraviti.

(18)         Ko bo organ ugotovil, da je zahteva popolna in razumljiva, bo moral v nadaljevanju upoštevati tretji odstavek 4. člena ZDIJZ, ki definira ponovno uporabo informacij javnega značaja, in tretji odstavek 5. člena ZDIJZ, na podlagi katerega ima vsak prosilec pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi pravico do ponovne uporabe informacij javnega značaja v pridobitne ali nepridobitne namene. Organ mora v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, vendar ni dolžan za potrebe ponovne uporabe informacij javnega značaja zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka ter tudi ne nadaljevati z ustvarjanjem določenih informacij samo zaradi ponovne uporabe s strani drugih oseb (četrti odstavek 5. člena ZDIJZ). Organ se bo moral opredeliti do vsebine zahtevanih podatkov, torej glede vprašanja, ali za posamezen zahtevani podatek obstaja katera od zakonskih izjem, določenih v šestem odstavku 6. člena ZDIJZ, na podlagi katerih je prosilčeva zahteva lahko zavrnjena. Če bo organ ugotovil, da izjema obstaja, bo moral v izreku odločbe natančno navesti, ponovne uporabe katerih podatkov ne dovoli, v obrazložitvi odločbe pa se konkretno opredeliti do zakonske izjeme.

(19)        IP še pripominja, da je glede ponovne uporabe smiselno enakih podatkov, kot so predmet tega pritožbenega postopka, v preteklosti že odločal v odločbi št. 090-192/2023 z dne 8. 9. 2023, pri čemer je ugotovil, da ni podana izjema poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (20.-24. odstavek obrazložitve).

(20)         Glede na to, da želi prosilec ponovno uporabiti dinamične podatke, ki pri organu nastajajo v okviru izvajanja gospodarske javne službe, IP pojasnjuje, da je sprememba ZDIJZ-G (Uradni list RS, št. 141/22) v slovenski pravni red prenesla Direktivo EU 2019/1024, na podlagi katere je bil dodan 10.č člen ZDIJZ, ki določa ponovno uporabo dinamičnih podatkov: »(1) Organi, ki pri izvajanju javnih nalog ustvarjajo ali pridobivajo dinamične podatke, omogočijo njihovo ponovno uporabo takoj po tem, ko jih zberejo, prek ustreznih vmesnikov za aplikacijsko programiranje, za zbirke, za katere tako v skladu z izvedbenimi akti Evropske komisije, sprejetimi na podlagi Direktive 2019/1024/EU, določi vlada, pa omogočijo tudi njihov masovni prenos k uporabniku. (2) Kadar bi dajanje dinamičnih podatkov na voljo za ponovno uporabo, kot je določeno v prejšnjem odstavku, presegalo finančne in tehnične zmogljivosti organa, kar bi imelo za posledico nesorazmeren vpliv na finančne, tehnične ali kadrovske vire organa, se podatki dajo na voljo za ponovno uporabo v časovnem okviru ali z začasnimi tehničnimi omejitvami, ki neupravičeno ne ovirajo izkoriščanja njihovega gospodarskega in družbenega potenciala.«. Iz uvodnih določb Direktive EU 2019/1024  (5) izhaja, da je pravica do informacije javnega značaja temeljna pravica. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah vsakomur zagotavlja pravico do svobode izražanja, ki vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja informacij in idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Iz 9. uvodne določbe Direktive EU 2019/1024 izhaja, da informacije javnega sektorja predstavljajo izjemen vir podatkov, ki lahko prispevajo k izboljšanju notranjega trga ter k razvoju novih aplikacij za potrošnike in pravne subjekte. Pametna uporaba podatkov, vključno z njihovo obdelavo prek aplikacij umetne inteligence, ima lahko preobrazbeni učinek na vse gospodarske sektorje… Omogočanje ponovne uporabe dokumentov, ki jih hrani organ javnega sektorja, predstavlja dodano vrednost v korist ponovnih uporabnikov, končnih uporabnikov in družbe na splošno ter v številnih primerih tudi za organ javnega sektorja, s povečanjem preglednosti in odgovornosti ter povratnih informacij ponovnim uporabnikom in končnim uporabnikom, ki zadevnemu organu javnega sektorja omogočajo, da izboljša kakovost zbranih informacij in izpolnjevanje svojih javnih nalog (14). Da bi pridobili dostop do podatkov, ki se s to direktivo odpirajo za ponovno uporabo, bi bilo koristno zagotoviti dostop do dinamičnih podatkov prek kakovostno zasnovanih API. API je nabor funkcij, postopkov, opredelitev in protokolov za komunikacijo stroj-stroj in neprekinjeno izmenjavo podatkov. API bi morali biti podprti z jasno in popolno tehnično dokumentacijo, ki je na voljo na spletu. Kadar je mogoče, bi bilo treba uporabljati odprte API… (32). V luči navedenih določb Direktive EU 2019/1024  je treba razumeti določbo 10. č člena ZDIJZ, ki določa, da organi, ki pri izvajanju javnih nalog ustvarjajo ali pridobivajo dinamične podatke, omogočijo njihovo ponovno uporabo takoj po tem, ko jih zberejo, prek ustreznih vmesnikov za aplikacijsko programiranje. Iz navedene določbe tako nedvomno izhaja, da je zakon za omogočanje ponovne uporabe dinamičnih podatkov kot informacije javnega značaja predvidel posredovanje preko vmesnikov za aplikacijsko programiranje. Organ mora zato v ponovnem postopku ugotoviti, ali prosilcu lahko omogoči ponovno uporabo zahtevanih informacij javnega značaja skladno z 10.č členom ZDIJZ.

(21)         Organ v ponovnem postopku lahko določi pogoje ponovne uporabe informacij javnega značaja. Obvezen pogoj za ponovno uporabo informacij javnega značaja je navedba vira (sedmi odstavek 34.a člena ZDIJZ), lahko pa organ v ponovnem postopku določi tudi druge pogoje ponovne uporabe, če je to potrebno, kot to določa osmi odstavek 34.a člena ZDIJZ: zaradi zagotavljanja ažurnosti in pravilnosti informacije javnega značaja, za pravilno razumevanje informacije javnega značaja ali zaradi zagotavljanja povratnih informacij uporabnikom oziroma organu.

(22)         Ker je prosilec v pritožbi navedel, da že obstaja več rešitev, ki ponovno uporabljajo iste informacije javnega značaja, kot jih je zahteval prosilec, IP poudarja, da je organ v ponovnem postopku preveriti, ali je navedeno dejstvo resnično, in če je, je organ dolžan upoštevati 36.a člen ZDIJZ, ki ureja prepoved diskriminacije, in že omenjeni tretji odstavek 5. člena ZDIJZ (načelo prostega dostopa), ki pravi, da ima vsak prosilec pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi pravico do ponovne uporabe informacij v pridobitne ali nepridobitne namene.

(23)         IP zaključuje, da je organ v ponovnem postopku dolžan odločiti o zahtevi prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja, upoštevaje določbo 10. č člena ZDIJZ. Pri tem mora upoštevati pravilno materialno pravno stališče glede pravnih podlag, na podlagi katerih je zahteva za ponovno uporabo lahko zavrnjena (11. in 12. odstavek obrazložitve te odločbe). V ponovnem postopku mora torej organ presoditi, ali je podana katera od izjem iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ in uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe, pri čemer se v primeru dinamičnih podatkov preko API vmesnika izvede delni dostop na način, da se določenih atributov ne prikaže. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno napolnil vsebino obrazložitve in predvsem opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP).

4. Sklepno

(24)         IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka te odločbe). Organ bo moral v ponovnem postopku pravilno uporabiti materialno pravo in ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP ter napotila IP.  

(25)         Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

(26)         Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke