prosilec - Komunalno podjetje Ptuj d.d.

POVZETEK:

Organ je zaradi varstva poslovne skrivnosti prosilcu zavrnil dostop do zahtevanega Načrta ravnanja z dehidriranim blatom (19 08 05) na Centralni čistilni napravi Ptuj. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, upoštevaje kriterije, ki morajo biti podani kumulativno, da lahko podatke po 2. členu ZPosS opredelimo kot poslovno skrivnost, da le-ti v obravnavanem primeru niso izpolnjeni v celoti in tako Načrta ni mogoče označiti kot poslovno skrivnost. IP je ugotovil še, da bi bila v primeru obstoja izjeme poslovne skrivnosti v obravnavanem primeru le-ta presežena, saj predstavlja Načrt podatke o porabi javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. Ne glede na to, da ta dokument ni bil merilo za izbiro, je IP ugotovil, da je bil Načrt zahtevan z razpisno dokumentacijo in kot tak torej predstavlja podatke, ki predstavljajo izpolnjevanje razpisnih pogojev izbranega ponudnika. IP pa je ugotovil tudi, da gre v obravnavanem primeru za okoljske podatke, ki so absolutno javni po določbi 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je tako pritožbi prosilca ugodil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-288/2022/2
Datum: 23. 11. 2022

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 5. 9. 2022, zoper odločbo KOMUNALNEGA PODJETJA PTUJ D.D., Puhova ulica, 10 2250 Ptuj (v nadaljevanju: organ), št. 173/2022-JJ z dne 30. 8. 2022, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.    Pritožbi prosilca z dne 5. 9. 2022 se ugodi in se odločba KOMUNALNEGA PODJETJA PTUJ D.D., št. 173/2022-JJ z dne 30. 8. 2022, odpravi ter se odloči:
»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu v obliki fotokopije Načrt ravnanja z dehidriranim blatom (19 08 05) na Centralni čistilni napravi Ptuj.«.

2.    Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbe se zavrne.

3.    Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je na podlagi ZDIJZ zahteval, da mu organ posreduje dokument »Načrt ravnanja z dehidriranim blatom (19 08 05) na Centralni čistilni napravi Ptuj« (v nadaljevanju: Načrt), ki ga je moral skladno z razpisno dokumentacijo podati vsak ponudnik, torej tudi izbrani ponudnik družba … (v nadaljevanju: stranski udeleženec). Načrt po navedbah prosilca predstavlja temeljni dokument, ki omogoča spremljanje zainteresirane javnosti glede pravilnosti prevzema in končne obdelave blata in vsekakor po njegovem mnenju predstavlja informacijo javnega značaja. V zahtevi je navedel tudi, da gre za postopek javnega naročila, objavljenega pod št. JN004693/2021-E01, v okviru katerega je organ s stranskim udeležencem sklenil Okvirni sporazum o prevzemu in končni obdelavi dehidriranega blata iz CČN Ptuj, z dne 21. 9. 2021 (nadaljevanju: Okvirni sporazum).

Organ je k morebitni priglasitvi stranske udeležbe pozval izbranega ponudnika, ki je stransko udeležbo priglasil z dopisom z dne 18. 8. 2022.

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 173/2022-JJ z dne 30. 8. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je prosilcu dostop do zahtevanega Načrta zavrnil. Organ je v izpodbijani odločbi najprej povzel zahtevo prosilca in nato izpostavil posamezne določbe ZDIJZ, in sicer prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 4. člena. Upoštevaje pojem informacije javnega značaja je tako ugotovil, da z zahtevanim Načrtom razpolaga v materializirani obliki. Navedel je tudi, da je v postopek pritegnil stranskega udeleženca, upoštevaje 44. člen ZUP, ter povzel njegove navedbe. V nadaljevanju izpodbijane odločbe se je tako organ opredelil do izjeme varstva poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedel je, da je kot naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila v točki 18 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe določil, da naj ponudnik v svoji ponudbi označi tiste podatke, ki pomenijo poslovno skrivnost po 39. in 40. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) , in priložijo ustrezen sklep p določitvi zaupnih podatkov. Organ je nato ugotovil, da je stranski udeleženec v postopku oddaje javnega naročila zahtevani dokument v svoji ponudbi označil s klavzulo poslovna skrivnost in k ponudbi predložil tudi Sklep o določitvi in varovanju poslovne skrivnosti v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju: Sklep). Upoštevaje določbo 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ se je organ v nadaljevanju opredelil do pojma poslovne skrivnosti po 2. členu Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)  ter ugotovil, da je stranski udeleženec Načrt, ki je bil del njegove ponudbe na javnem naročilu organa št. JN004693/2021-E01, označil kot poslovna skrivnost, pri tem pa je svoji ponudbi priložil tudi Sklep, iz katerega izhaja, da se kot poslovna skrivnost določijo vsi dokumenti, ki so del ponudbe in vse informacije, ki sledijo iz ponudbe naslovnega ponudnika, ki niso javno dostopne in so ustrezno označene v skladu s tem sklepom. Poslovna skrivnost je označena tako, da je na listu žig, ki označuje, da gre pri tem dokumentu za poslovno skrivnost, zato je po mnenju organa poslovna skrivnost na zahtevanem dokumentu ustrezno označena. Organ se je v nadaljevanju opredelil tudi do zaupnosti dokumentacije, vezane na izvajanje javnih naročil, in izpostavil posamezne določbe 35. člena Zakona o javnem naročanju . Organ je tako ugotovil, da ne držijo navedbe prosilca, da Načrt predstavlja temeljni dokument, ki omogoča spremljanje zainteresirane javnosti glede pravilnosti prevzema in končne obdelave blata. Pogoji, na podlagi katerih je bila priznana sposobnost stranskemu udeležencu za izvajanje storitve po predmetnem javnem naročilu, so bili določeni v razpisni dokumentaciji in jih je izvajalec v celoti izpolnil. Načrt je bila obvezna priloga k ponudbi, ki pa na sam izbor ponudnika ni vplivala. Z načrtom ravnanja se zgolj specificira način izvajanja storitve ter so v njem opredeljene tehnične in komercialne rešitve posameznega gospodarskega subjekta, kar nedvomno predstavlja poslovno skrivnost. Podatki iz Načrta so znani le omejenemu krogu oseb, pri čemer se ti podatki nanašajo na poslovne partnerje, know how gospodarskega subjekta in njegove tehnološke ter komercialne rešitve in dogovore, zato jih tudi organ šteje za poslovno skrivnost. Izbrani izvajalec je s predložitvijo vseh zahtevanih dovoljenj, v katere bi sicer prosilec lahko vpogledal, vendar te zahteve ni izrazil, izpolnil vse pogoje za izvajanje javnega naročila. Načrt ne predstavlja temeljnega dokumenta, ki bi omogočal spremljanje zainteresirane javnosti glede pravilnosti prevzema in končne obdelave blata. Temu so namenjeni drugi načini, npr. evidenčni listi. Organ se je opredelil še do testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Kot je že izpostavil, se z Načrtom zgolj specificira način izvajanja storitve in so v njem opredeljene tehnične in komercialne rešitve posameznega gospodarskega subjekta, kar nedvomno predstavlja poslovno skrivnost. Kot je navedel tudi stranski udeleženec, je v Načrtu opisan tehnološki proces ravnanja s konkretnim odpadkom, ki je torej lasten vsakemu posameznemu poslovnemu subjektu in nedvomno predstavlja poslovno skrivnost družbe, za spremljanje zakonitosti ravnanja tega subjekta pa je bistven dokument okoljevarstveno dovoljenje in druga dovoljenja, ne pa Načrt. Vsebina Načrta obsega tudi podatke o poslovnih partnerjih in njihovem tehnološkem procesu, kar prav tako nedvomno predstavlja poslovno skrivnost subjekta ter na drugi strani ni podatek, na podlagi katerega bi naj zainteresirana javnost preverjala pravilnost prevzema in končne obdelave odpadka. Glede na dejstvo, da zahtevani dokument vsebuje izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ - poslovno skrivnost, je organ odločil tako, kot je to razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 5. 9. 2022, iz vseh razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku 237. člena ZUP, in sicer ker je bil pri izdaji odločbe napačno uporabljen materialni predpis, nepopolno oziroma napačno ugotovljeno dejansko stanje ugotovljeno in ker so podane kršitve pravil postopka. V nadaljevanju je prosilec povzel utemeljitev organa, na podlagi katere je organ prosilcu dostop zavrnil ter nato izpostavil določbo tretjega odstavka 35. člena ZJN-3, na podlagi katerega so vsi dokumenti po pravnomočno oddanem javnem naročilu, kot je to v obravnavanem primeru, javno dostopni. V kolikor Načrt res vsebuje formalne pogoje za opredelitev dokumenta za poslovno skrivnost, je po mnenju prosilca še vedno potrebno preveriti tudi izpolnjevanje materialnih pogojev. Ob tem je izpostavil določbe tretjega odstavka 2. člena ZPosS, 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, člena 15 in 160 (drugi in tretji odstavek) Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-2) , pa tudi tretji odstavek 19. člena ZVO-2. Po oceni prosilca je organ vsa ta določila spregledal in ni naredil ustrezne presoje zahtevanega dokumenta z vidika prej izpostavljenih materialnih predpisov. Dostop do okoljskih informacij predstavlja t.i. izjemo izjem in je v pravni red vnesena na podlagi Aarhuške konvencije. Kot je pojasnil že v zahtevi, gre namreč pri Načrtu za temeljni dokument, ki zagotavlja spremljanje zainteresirane javnosti glede pravilnosti prevzema in končne obdelave blata. Organ je takšnemu naziranju po mnenju prosilca neobrazloženo nasprotoval in nikakor ne drži njegov zaključek, da je predmetni dokument le obvezna priloga k ponudbi, ki na izbor ni vplivala. Predmetna razpisna dokumentacija je namreč pod točko 6. Posebne zahteve javnega naročila jasno določala zahteve, ki jih je moral izpolnjevati ponudnik ob oddaji ponudbe, saj je to vplivalo na dopustnost ponudbe (devetindvajseta točka 2. člena ZJN-3). Pod to točko je naročnik določil tudi, kaj mora Načrt vsebovati. Kot torej izhaja iz obveznih zahtevanih sestavin Načrta, mora dokument vsebovati podatke, ki po svoji vsebini v celoti predstavljajo podatke o odpadkih (gre za dehidrirano blato klasifikacijske številke 19 08 05). Stranski udeleženec mora tako zagotoviti končno obdelavo odpadka in zagotoviti, da nastane končni produkt. Skladno z 32. členom ZVO-2 je vsak predelovalec odpadkov, torej tudi izbrani ponudnik, odgovoren za celotno obdelavo prevzetega odpadka. V konkretnem primeru je bila s Poročilom o sestavi odpadka, načinu nastajanja in nevarnih lastnosti (ocena odpadka) št. OC 038/21 z dne 19. 5. 2021 (v nadaljevanju: Poročilo), v predmetni razpisni dokumentaciji zahtevana končna obdelava odpadkov po postopku R1 in R3. Ker stranski udeleženec po vedenju prosilca s svojim OVD za obdelavo zagotavlja samo vmesno obdelavo (to je postopek R12 in R13), mora po interni obdelavi v nadaljevanju zagotavljati tudi končno obdelavo in ima v zvezi s tem tudi vso odgovornost. Odgovornost izbranega ponudnika je tako, da prevzeto dehidrirano blato iz svoje predelave odpelje h končnemu predelovalcu, ki dehidrirano blato predela v končni produkt. Vsi akterji v končni obdelavi dehidriranega blata morajo seveda imeti tudi ustrezne OVD-je za predelavo. Glede na vsebino dokumenta je jasno, da je javnost zainteresirana in ji mora biti dovoljeno, da spremlja pravilnost ravnanja izbranega ponudnika z blatom, potem ko slednjega sprejme v vmesno obdelavo. Ko stranski udeleženec prevzame dehidrirano blato v vmesno obdelavo, le-to še vedno ostane odpadek, in sicer vse dokler ni izvedena končna obdelava, ko nastane produkt in ne govorimo več o odpadku. Zainteresirana javnost ima seveda pravico vedeti, kako se z zahtevanim dokumentom zagotavlja končna predelava odpadka (dehidriranega blata), saj ji to omogoča da lahko nato dejansko izvaja nadzor nad pravilnostjo celotnega cikla ravnanja z odpadki (z dehidriranim blatom) s strani izbranega ponudnika. Pri organu se je v preteklosti že zgodilo nezakonito odloženo blato, o čemer so takrat tudi poročali vsi mediji, in je spremljanje zagotavljanja končne predelave odpadka s strani civilne družbe pomemben instrument kontrole pravilnosti ravnanja s prevzetim blatom s strani izbranega ponudnika. Ravnanje z blatom, kot je opisano v Načrtu, nikakor ne more predstavljati poslovne skrivnosti že zaradi dejstva, da gre pri zapisanem za okoljske podatke, vendar tudi sicer vsebinsko v tem dokumentu ne gre za poslovno skrivnost izbranega ponudnika. Iz zahtevanega dokumenta je zgolj generično razvidno, na kakšen način se izvaja vmesna predelava in se s tem nikakor ne razkriva nič več kot z ODV-jem, ki je evidentno dokument javnega značaja. To po oceni prosilca pomeni da ne gre za podajanje nikakršnih tehnoloških rešitev, saj so le-te podane že v OVD-ju, ki pa nikakor ni poslovna skrivnost. Tudi pri podatku, kdo zagotavlja končno obdelavo, seveda ne more iti za poslovno skrivnost, še posebej ne, če se mora za poslovnega partnerja izkazovati ustrezno dovoljenje. Pri odpadkih je režim takšen, da nihče ne more skrivati poslovnega partnerja. Zahtevani dokument ne pove nič takega o poslovnem razmerju, kar bi lahko bilo predmet poslovne skrivnosti (npr. cena) in posledično ne gre za razkritje nobenih komercialnih rešitev, kot se to nazira v odločitvi. Tudi končna obdelava, ki jo zagotavlja končni prevzemnik, je dejansko samo povzetek iz njegovega okoljevarstvenega dovoljenja, ki zopet ne more predstavljati poslovne skrivnosti, ne nazadnje pa bi moral takšno informacijo kot poslovno skrivnost opredeliti sam končni prevzemnik in ne stranski udeleženec, saj se le-ta ne more sklicevati na to da bi tretjemu (končnemu prevzemniku) nastala škoda, prav tako pa tudi ni izkazano, da bi ga tretji (končni prevzemnik) zavezal k varovanju poslovne skrivnosti. Iz OVD-jev izbranega ponudnika, s katerimi prosilec razpolaga (zato za njih tudi ni zaprosil), prosilec nikakor ne more ugotoviti, kako izbrani ponudnik zagotavlja končno obdelavo blata (in če sploh), kar je predmet javnega naročila. Tudi pri evidenčnih listih gre zgolj za poročanje o oddaji odpadkov, pri čemer sledljivost prevzetega komunalnega blata iz Centralne čistilne naprave Ptuj ob vmesni predelavi s strani izbranega ponudnika niti ni več mogoča. Evidenčni listi sami tudi ne izkazujejo končne obdelave odpadka v končni produkt, kar je zahteva javnega naročila. Prosilec je tako izpostavil, da mora biti ravnanje vseh imetnikov OVD v verigi končne obdelave odpadkov transparentno in se nikakor ne more skrivati vsebine, ki je del Načrta. Če bi kakšen podatek v zahtevanem dokumentu vendarle zadostil vsebinskem kriteriju poslovne skrivnosti, pa bi seveda moral biti s strani organa uporabljen vsaj institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ), v okviru katerega bi se prekrilo (izločilo) le podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost. Izpostavil je, da bo moral IP v konkretnem pritožbenem postopku izvesti pregled zahtevanega dokumenta in pregled predmetne razpisne dokumentacije, kakor tudi ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, saj bo le tako lahko pravilno in tehtno odločil o predmetni pritožbi in preprečil prikrivanje temeljnih dokumentov, ki omogočajo nadzor zainteresirane javnosti nad pravilnostjo ravnanja z odpadki. Gre za okoljsko tematiko, ki zadeva vsakogar, zato je v tem smislu tudi potrebno presojati kaj predstavlja poslovno skrivnost in kaj javni interes. Tudi v morebitnem tehtanju interesu je koristi okolja (narave) potrebno postaviti pred parcialne koristi gospodarskih družb, ki ravnajo z odpadki. Upoštevaje navedeno je tako IP predlagal, da zahtevi prosilca ugodi v celoti in mu torej v celoti posreduje Načrt, oziroma da mu podredno zagotovi omejen dostop do Načrta v delu, ki ne predstavlja poslovne skrivnosti. Prosilec je zahteval tudi povrnitev stroškov pritožbe.

Organ je s pritožbo prosilca seznanil stranskega udeleženca, ki je svoj odgovor na pritožbo podal po pooblaščencu, z dopisom z dne 27. 9. 2022. Stranski udeleženec je mnenja, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa). Kot je pojasnil, je bil prosilec pooblaščenec neizbranega ponudnika (konkurenta) v drugem postopku javnega naročila in slednji je zahteval razkritje po smislu in vsebini enakega dokumenta ter bil pri tem neuspešen. Po mnenju stranskega udeleženca je tako neizbrani ponudnik v predmetnem postopku javnega naročila predvideval, da bo prav tako neuspešen, zato je vložil zahtevo po ZDIJZ. Upoštevaje navedeno stranski udeleženec ocenjuje, da se predmetna zahteva vodi z izključnim namenom zlorabe pravice dostopa, saj je bila zahteva neizbranega ponudnika po vpogledu zavrnjena tekom postopka oddaje javnega naročila pred organ, kot poslovno skrivnost pa je dokumentacijo upoštevala tudi DRŽAVNA REVIZIJSKA KOMISIJA ZA REVIZIJO POSTOPKOV ODDDAJE JAVNIH NAROČIL (v nadaljevanju: DRK). Neizbrani ponudnik bi kot konkurent z vpogledom v zahtevani dokument pridobil poglobljen pogled v delovanje, poslovanje, tehnologijo in tehnološke rešitve samega stranskega udeleženca, s tem pa bi stranskemu udeležencu nastala dodatna občutna škoda. Prosilec bi tako neizbranemu ponudniku s posredovanjem Načrta omogočil občutno (nezakonito) konkurenčno prednost z zlorabo tozadevnega postopka dostopa. Po oceni stranskega udeleženca je namreč povsem zavajajoče in prirejeno za potrebe konkretnega postopka mnenje prosilca, da gre pri Načrtu za temeljni dokument, ki zagotavlja spremljanje zainteresirane javnosti glede pravilnosti prevzema in končne obdelave blata. Po mnenju stranskega udeleženca je tako očitno, da prosilec v različnih postopkih na različne načine zlorablja pravico dostopa ter so vse njegove zahteve zgolj in samo šikanoznega značaja. Vse to počne z namenom, da se neupravičeno seznani neizbranega ponudnika z dokumentom, ki več kot očitno (in že ugotovljeno) predstavlja poslovno skrivnost. Ne glede na navedeno se je stranski udeleženec v nadaljevanju svojega odgovora opredelil še do drugih navedb prosilca.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, z dopisom št. 304/2022-11 z dne 29. 9. 2022, poslal v pristojno odločanje IP. Pritožbi je priložil dokumente predmetnega postopka po ZDIJZ, pa tudi razpisno dokumentacijo predmetnega javnega naročila in ponudbo izbranega ponudnika, vključno s Sklepom.

Pritožba prosilca je utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

IP nadalje ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da organ razpolaga v materializirani obliki z zahtevanim Načrtom, saj ga je IP tudi posredoval. 

IP ugotavlja tudi, da gre v obravnavanem primeru za zavezanca po ZDIJZ, ki je zavezan po 1. členu ZDIJZ. 
IP tako zaključuje, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. 

Ker je organ zavrnil dostop do zahtevanega dokumenta na podlagi izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP v nadaljevanju opredeljuje do izjeme poslovne skrivnosti.
Izjema po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)  pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS), ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da je presojani dokument v obravnavanem primeru nastal po uveljavitvi ZPosS (in sicer je označen z datumom 2. 8. 2021), je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS (če bi dokumenti nastali pred uveljavitvijo tega zakona, bi IP upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1). 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:
- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;
- ima tržno vrednost;
- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.
Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. 
Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 2. člena ZPosS). 

Glede na navedeno so torej poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona , poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. 

V zvezi s pojmom »tržna vrednost«, kot drugi pogoj za obstoj poslovne skrivnosti je predlagatelj zakona v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti.«.  V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je tudi v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje. 
Upoštevaje kriterije, ki morajo biti podani kumulativno, da lahko podatke opredelimo kot poslovno skrivnost, IP ugotavlja, da ti kriteriji, upoštevaje predhodno izpostavljene določbe, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni v celoti in tako Načrta ni mogoče označiti kot poslovno skrivnost. Ker torej ni podan že eden od kriterijev za poslovno skrivnost, ki morajo biti izpolnjeni hkrati, to je kriterij tržne vrednosti (kot to IP utemeljuje v nadaljevanju svoje obrazložitve), v obravnavanem primeru poslovne skrivnosti ni mogoče ugotoviti.

IP po vpogledu v Načrt ugotavlja, da gre za dokument, katerega vsebina je zelo splošna in podana na dobrih 2 straneh A4 formata. Pri vrsti blata gre za zelo splošen opis vrste, ki izhaja že iz predmetne razpisne dokumentacije, zelo podrobno pa sicer iz Poročila, ki je bilo javno dostopno že z objavo javnega naročila in razpisne dokumentacije. Nadalje IP ugotavlja, da se edini stavek pri opisu zahtevane kakovosti sklicuje na kakovost, kot izhaja iz javno dostopnega Poročila ter da je opis načina in dinamike prevzema blata prav tako zelo splošen. Obsega namreč zelo splošne navedbe o načinu in dnevu sprejema naročil izbranega ponudnika od naročnika ter njegovo koordinacijo s končnim predelovalcem (brez njegove konkretne navedbe), pa tudi načinu prevzema tovora ter sklicevanje na dinamiko prevzema v skladu z Uredbo (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov. Tudi opis tehtanja odpadka je zelo splošen (kdaj oziroma pri kom se opravi), prav tako tudi navedba dokumentacije, ki mora spremljati pošiljko odpadka. Vhodna kontrola odpadka opredeljuje na splošno, kdaj je pošiljka sprejemljiva ter kako in kdo to preveri, pri čemer je način pregleda vizualen in brez navedb o posebnih metodah ali postopkih izbranega ponudnika, klasifikacija blata pa je bila tako določena že z razpisno dokumentacijo. Ena stran A4 formata je namenjena opisu postopka predelave končnega produkta, vendar prav tako brez posebnih konkretnih opredelitev ali specifikacij samega postopka. Enako velja tudi za zadnjo, torej sedmo točko Načrta, ki se nanaša na določitev časovnega termina za pridobitev čezmejnega pošiljanja.

IP tako ugotavlja, da dokument ne obsega prav nobenih konkretnih podatkov v zvezi s posamezno vsebino Načrta, npr. konkretnih metod izbranega ponudnika oziroma konkretnih podatkov o postopkih predelave, ki bi vključevali konkretne podatke o razmerju komponent in podobno, ali konkretnih podatkov o vrsti aparatur, s katerimi razpolaga stranski udeleženec, …, niti podatkov o poslovnih partnerjih, ker zgolj navedba države končnega predelovalca nedvomno ni podatek o poslovnem partnerju. Takšni podatki nedvomno ne morejo predstavljati tržne vrednosti izbranega ponudnika. Načrt torej nedvomno ne predstavlja podatkov, katerih razkritje bi škodovalo konkurenčni sposobnosti izbranega ponudnika ali njegovim finančnim in poslovnim interesom, saj nedvomno ne gre za nobeno strokovno znanje, izkušnje ali poslovne informacije stranskega udeleženca. IP je v tem delu tako sledil pritožbenim navedbam, da se organ ni opredelil do izpolnjevanja materialnih pogojev za opredelitev poslovne skrivnosti v obravnavanem primeru. Le-teh ni konkretno opredelil niti stranski udeleženec, kot to izpostavlja IP v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je konkretna opredelitev predmetnih informacij kot poslovna skrivnost na subjektu, ki le-to zatrjuje.

IP tako ni sledil navedbam organa in izbranega ponudnika, da bo slednjemu z razkritjem dokumenta nastala občutna škoda ter bi to lahko imelo vpliv na njegov tržni in konkurenčni položaj. IP se nikamor nikakor ne more strinjati z njunimi navedbami, da se predmetni podatki nanašajo na poslovne partnerje, opis tehnologije, know how izbranega ponudnika ter njegove tehnološke ter komercialne rešitve in dogovore. Ob tem IP poudarja, da sama pavšalna navedba le-tega ni dovolj, stranski udeleženec in organ bi morala pri tem konkretno navesti, kateri podatki predstavljajo opis tehnologije, njegov know how, tehnološke in komercialne rešitve, …, in kakšna občutna škoda bi lahko nastala z razkritjem, tega pa nista storila. Prav tako razkritje predmetnih podatkov ne bi moglo povzročiti odškodninske odgovornosti izbranega ponudnika do pogodbenih partnerjev, saj v Načrtu ni naveden prav noben konkreten podatek o poslovnem/-ih partnerju/-jih izbranega ponudnika.

Poleg tega IP ugotavlja, da predstavlja Načrt podatke o porabi javnih sredstev. Ne glede na to, da ta dokument ni bil merilo za izbiro, kot to izpostavlja organ in izhaja tudi iz razpisne dokumentacije, IP ugotavlja, da je bil Načrt zahtevan z razpisno dokumentacijo in kot tak torej predstavlja podatke, ki predstavljajo izpolnjevanje razpisnih pogojev izbranega ponudnika. Torej tudi v primeru, da bi bila v obravnavanem primeru podana izjema varstva poslovne skrivnosti, bi bila ta presežena, ker gre za podatke, ki se ne morejo določiti kot poslovna skrivnost po tretjem odstavku 2. člena ZPosS. Kot že navedeno, gre za podatke o porabi javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar pomeni, da volja stranskega udeleženca na njihovo razkritje nima vpliva, ker predstavljajo absolutno javne podatke. Kot je IP že večkrat zapisal v svojih odločbah, javni del ponudbe nedvomno predstavljajo tudi podatki, na podlagi katerih naročnik ugotavlja izpolnjevanje zahtevanih pogojev iz razpisne dokumentacije, ocenjuje in razvršča ponudbe ter skladno z merili iz razpisne dokumentacije izbere primerno ponudbo. V primeru neizpolnjevanja pogojev bi namreč morala biti ponudba izločena, zato morajo biti v postopku dostopa do informacij javnega značaja prosto dostopni vsi tisti podatki, ki predstavljajo ne le merila, temveč tudi pogoje, da ima lahko javnost v skladu z načelom transparentnosti možnost preveriti, ali je bila ponudba, ki je bila izbrana kot najugodnejša, v prvi vrsti tudi primerna, pravilna in popolna.

IP namreč ugotavlja, da iz točke 2 predmetne razpisne dokumentacije izhaja, da mora ponudnik v ponudbi predložiti izpolnjene, podpisane in žigosane določene dokumente, med drugim tudi načrt za ravnanje s prevzetim dehidriranim blatom (OBR-7) – obvezna priloga ponudbe je načrt, ki ga izdela ponudnik. Nadalje iz točke 6 »Posebne zahteve javnega naročila« med drugim izhaja, citirano:
»Načrt ravnanja z dehidriranim blatom (19 08 05) na Centralni čistilni napravi Ptuj 
Ponudnik mora izdelati Načrt ravnanja z dehidriranim blatom (19 08 05), v nadaljevanju končni produkt, na Centralni čistilni napravi Ptuj, ki mora biti skladen z zahtevami naročnika, ki so navedene v nadaljevanju.
Načrt mora vsebovati: 
- način prevzemanja končnega produkta iz mesta skladiščenja, 
- opis dinamike prevzema končnega produkta in odvozov h končnemu predelovalcu, 
- opis postopka tehtanja odpadka, 
- opis postopka predelave končnega produkta, 
- opis spremljajoče dokumentacije s potrebnimi dovoljenji za vsako posamezno pošiljko, 
- opis morebitne vhodne kontrole odpadka pri končnemu predelovalcu, 
- navedbo pogojev za kakovost končnega produkta, 
- določitev časovnega termina za pridobitev notifikacije za primer čezmejnega pošiljanja odpadka 19 08 05. 
Ponudnik načrt priloži v ponudbeni dokumentaciji (OBR-7). V kolikor načrta ne priloži, se njegova ponudba izloči.«.

Iz navedenih pogojev predmetne razpisne dokumentacije IP tako brez dvoma zaključuje, da je bil Načrt pogoj za uspešno sodelovanje stranskega udeleženca v predmetnem postopku javnega naročila in da je bila vsebina Načrta določena oziroma zahtevana s strani organa kot naročnika. V nasprotnem primeru bi morala biti ponudba stranskega udeleženca izločena. Navedeno izhaja tudi iz Sklepa DRK, št. 018-094/2022-10 z dne 21. 9. 2022, ki ga je predložil in izpostavil v predmetnem pritožbenem postopku stranski udeleženec sam, kot prilogo odgovoru na pritožbo prosilca.  Sklep se sicer nanaša na letošnji postopek javnega naročila, vendar prav tako za prevzem in končno obdelavo dehidriranega blata iz CČN Ptuj, pri čemer je mogoče ugotoviti, da je organ kot naročnik kot obvezni del ponudbe zahteval po vsebini enak dokument, kot je bil zahtevan v postopku predmetnega javnega naročila. DRK je namreč prav tako ugotovila, da, citirano: »gre v tem delu razpisne dokumentacije za izpolnjevanje zahtev, ki se nanašajo na sam opis predmeta javnega naročila (na njegovo specifikacijo), kar pomeni, da če jim posamezen ponudnik ni zadostil, takšna ponudba ni dopustna v smislu 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3«. Ob tem se IP opredeljuje še do navedb stranskega udeleženca, da je DRK ugotovila v tem delu poslovno skrivnost. IP v zvezi s tem poudarja, da postopkov in pristojnosti IP ni mogoče enačiti s postopki in pristojnostmi DRK ter dodaja, da se DRK ni v ničemer konkretno opredelila do izpolnjevanja pogojev za opredelitev dokumenta kot poslovna skrivnost po določbah 2. člena ZPosS. Iz Sklepa DRK namreč izhaja, da je DRK izhajala zgolj iz označbe »POSLOVNA SKRIVNOST« na dokumentu ter zato le omejeno razkrila določene podatke iz Načrta. 

IP ob tem poudarja, da je organ s sklenitvijo Okvirnega sporazuma prevzel določene obveznosti, zato zahtevani podatki nedvomno predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev, saj so bili predmetni podatki zahtevani z razpisno dokumentacijo z določenim namenom. Določene obveznosti pa je s podpisom prevzel tudi stranski udeleženec, saj se je med drugim zavezal »da bo v času veljavnosti tega okvirnega sporazuma zagotavljal stalno, redno in nemoteno prevzemanje odpadka, transport ter njegovo končno obdelavo, skladno z določili zadevnih predpisov ter okoljevarstvenim dovoljenjem za predelavo tovrstnih odpadkov« (6. alineja prvega odstavka 11. člena Okvirnega sporazuma). Tudi s tega vidika predmetni podatki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in so kot taki v javnem interesu. Poraba javnih sredstev namreč ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. . 

Ob vsem navedenem pa IP dodaja še, da se morajo poslovni subjekti zasebnega prava zavedati, da so pri sklepanju pogodb z osebami javnega prava omejeni. Podobno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016, ko je navedlo, da »vsak, ki sklene pravni posel z osebo javnega prava, se mora zavedati, da sklepa pravni posel z javnim sektorjem, v katerem veljajo posebna pravila o transparentnosti, javnosti in odgovornosti, zato niti ni bistveno, ali je tisti, ki sklepa pogodbe z javnim sektorjem oseba javnega prava ali pa ni javnopravni subjekt«. Stališče, da se morajo poslovni subjekti zavedati, da so pri sklepanju pogodb z javnim sektorjem omejeni, pa tudi sicer izhaja iz sodne prakse, npr. sodbe Upravnega sodišča št. I U 1125/2017-62 z dne 3. 10. 2018. 

Po oceni IP pa se prosilec v svoji pritožbi pravilno sklicuje tudi na to, da gre v obravnavanem primeru za okoljske podatke, ki so prav tako absolutno javni po določbi 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, upoštevaje 160. člen ZVO-2, ki ureja dostop do okoljskih podatkov. Okoljski podatek je tako po drugem odstavku navedene določbe ZVO-2 tudi podatek o odpadkih, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja in okoljskih nesrečah, pa tudi o dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali na sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami. Državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določajo ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja, pri čemer so ne glede na določbe predpisov o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, javni. Že v uvodu zakona, konkretno v njegovem 15. členu pa je določeno, da so okoljski podatki javni in da ima vsakdo pravico dostopa do okoljskih podatkov v skladu z zakonom. V obravnavanem primeru se zahteva nanaša na podatke iz Načrta, ki obsega podatke o ravnanju z blatom iz čistilne naprave, kar pomeni, da gre za podatke, ki so absolutno javno dostopni. Določba 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč izrecno navaja kot prosto dostopne podatke o odpadkih. Da je mogoče vsebino dokumenta opredeliti pod pojem okoljskega podatka pa izhaja tudi iz same opredelitve vsebine Načrta po predmetni razpisni dokumentaciji ter navedb vseh predpisov, ki izhajajo iz predmetne razpisne dokumentacije in se nanašajo na ravnanje z odpadki. Dejstvo je, da je ravnanje z odpadki podrobno urejeno s predpisi in z vidika pomembnosti področja podvrženo nadzoru javnosti. Da bi v Republiki Sloveniji dosegli cilje in upoštevali načela trajnostnega ravnanja z odpadki, Ministrstvo za okolje in prostor tako v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, praviloma vsaka štiri leta (oziroma za programsko obdobje) pripravi operativni program varstva okolja s področja odpadkov in ga objavi na svoji spletni strani. Ta program je operativni program varstva okolja, ki je v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, pripravljen za izvrševanje obveznosti iz predpisov EU, ki se nanašajo na oblikovanje programov na področju varstva okolja. Program sledi strateškim usmeritvam evropskih politik, ki ob poudarjanju preprečevanja nastajanja odpadkov dajejo prednost pripravi odpadkov za ponovno uporabo in njihovemu recikliranju pred energetsko predelavo odpadkov, predelavi odpadkov pa prednost pred njihovim odstranjevanjem, če in kjer je to najboljša možnost z vidika varstva okolja, ob upoštevanju tehnične izvedljivosti in ekonomske smiselnosti. Iz zadnjega programa med drugim izhaja, da je treba blato iz komunalnih čistilnih naprav kompostirati v skladu s predpisom, ki ureja predelavo biološko razgradljivih odpadkov in uporabo komposta ali digestata. 

IP ugotavlja, da se organ do določb 1. in 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ni v ničemer opredelil, navedbam stranskega udeleženca, da zahtevani dokument ne vsebuje okoljskih podatkov, temveč vsebuje (kot že večkrat pojasnjeno) podatke o tehnologiji in tehnoloških procesih, pa ni mogoče slediti. IP na tem mestu poudarja, da so opisi v Načrtu zelo splošni in ne obsegajo nobenih konkretnih tehnologij in tehnoloških procesov stranskega udeleženca. Načrt torej ne obsega prav nobenih konkretnih podatkov o sistematično uporabljanem znanstvenem in drugem organiziranem znanju stranskega udeleženca pri prevzemu in končni obdelavi dehidriranega blata iz čistilne naprave in nobenih konkretnih kombinacij različnih postopkov v zvezi s tem. Če bi jih, bi jih lahko stranski udeleženec in organ konkretno navedla, tako pa sta se samo pavšalno sklicevala na to, da Načrt obsega opis tehnologije, know how izbranega ponudnika ter njegove tehnološke ter komercialne rešitve in dogovore. 

IP se tako do testa interesa javnosti, ki sta ga izpostavila organ in stranski udeleženec, ne opredeljuje, ker pri t.i. absolutno javno dostopnih podatkov test interesa javnosti ni predviden. Iz določb 1. in 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo varstva poslovne skrivnosti) kadar gre za podatke, ki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev in podatke o odpadkih.

V zvezi z navedbami stranskega udeleženca o razmerju ZDIJZ in ZJN-3 pa IP navaja, da ne vzdržijo. Pravnomočnost je tisti moment, ki je relevanten z vidika dostopa do dokumentov po ZDIJZ v zvezi z oddajo javnega naročila, ki ga ureja ZJN-3. Odločanje organa prve stopnje mora torej po nastopu dejstva pravnomočnosti odločitve naročnika o oddaji javnega naročila slediti določbam ZDIJZ. Ob tem IP pripominja, da iz sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki jo izpostavlja stranski udeleženec, med drugim izhaja, citirano: »ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. V obravnavanem sporu to pomeni, da se ZDIJZ lahko uporabi le glede dostopa do tistih podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ki se ne nahajajo v sodnih ali državnotožilskih spisih.«. V postopkih oddaje javnih naročil, urejenih z ZJN-3, je treba torej do pravnomočnosti odločitve naročnika o oddaji javnega naročila izhajati iz specialne določbe četrtega odstavka 35. člena ZJN-3, po pravnomočnosti odločitve naročnika o oddaji javnega naročila pa se glede dostopa javnosti do dokumentov upoštevaje določbe ZDIJZ. Da je ZJN-3 specialnejši glede na določbe ZDIJZ do pravnomočnosti odločitev naročnika izhaja že iz obrazložitve določbe Predloga zakona o javnem naročanju , citirano: »Dokumentacija o javnem naročilu postane v celoti javna takrat, ko je javno naročilo oddano. Zaradi zagotovitve nemotenega poteka naročanja in dela naročnika, predvsem v zvezi s pregledom in ocenjevanjem ponudb, je možen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika šele od takrat, ko naročnik objavi odločitev o oddaji naročila. V navedenem je zakon o javnih naročilih specialnejši glede na določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja.«. Določba četrtega odstavka 35. člena ZJN-3 je tako po presoji IP povsem jasna, dokumentacija o določenem javnem naročilu postane v celoti javna po pravnomočnosti odločitve naročnika o oddaji javnega naročila, razen v delu, v katerem vsebuje poslovne skrivnosti, tajne in osebne podatke, uporaba določb ZDIJZ pa je do pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila izključena.

IP se zgolj na kratko opredeljuje še do navedb stranskega udeleženca o zlorabi pravice dostopa, ki jo je izpostavil šele v odgovoru na pritožbo, saj ta institut ni bil predmet presoje organa v izpodbijani odločbi, niti ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni izpostavil stranski udeleženec sam. Institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ se presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Ob tem IP poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice dostopa institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice dostopa, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice dostopa mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ. Ker se je IP do teoretičnega vidika zlorabe pravice v svojih odločbah  že večkrat opredelil, ko je presojal odločitve organov oziroma zavezancev, pravne teorije o pojmu zlorabe pravice na tem mestu ne navaja ponovno, prav tako ne kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa in jih pri presoji upošteva IP. Ob tem IP izpostavlja nekatere »elemente, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.« in jih je izpostavil predlagatelj te določbe.  Upoštevaje navedeno v obravnavanem primeru nedvomno ne gre za zlorabo pravice dostopa, saj je zahteva konkretna, ne gre za ponavljajočo zahtevo brez možnosti uspeha, zahteva ni žaljiva in ne posega v dostojanstvo organa, nedvomno zahteva ni obsežna, da bi njena izpolnitev pomenila prekomerno obremenitev organa in poseg v pravice drugih. Kot že navedeno se zahteva nanaša na dokument, ki obsega absolutno javne podatke, torej je dostop do zahtevanih podatkov ne le v interesu prosilca, ampak celotne javnosti.

Zahteva torej ni šikanozna , kot to v odgovoru na pritožbo meni stranski udeleženec, zato je treba v obravnavanem primeru izhajati iz dejstva, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in če jih presodi še, ali je informacija prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Ob navedenem IP poudarja še, da je kot pritožbeni organ pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja in se ni pristojen spuščati v (ne)pravilnost postopanja naročnikov in udeležencev v drugih, od ZDIJZ neodvisnih postopkih, kot npr. v postopkih javnega naročanja. 

Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbe

Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 

Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sam nosi svoje stroške postopka. 

Sklepno

V skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP je IP pritožbi ugodil pritožbi ter odpravil izpodbijano odločbo in sam rešil zadevo, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. 

IP je odločil tudi o zahtevi prosilca za povrnitev stroškov postopka, ki jo je zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah  oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:
Nataša Siter, univ. dipl. prav.
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav. 
informacijska pooblaščenka