prosilec - Javno podjetje Marjetica Koper d.o.o

POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zaradi varstva poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ ne razpolaga posebej s podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, kar pomeni, da pri teh zahtevanih podatkih niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. V zvezi z zahtevanimi specifikacijami pa je IP ugotovil, da niso izpolnjene vse zahteve, ki morajo biti podane kumulativno, da je posamezen podatek lahko opredeljen kot poslovna skrivnost. Povedano drugače, IP je pri zahtevanih specifikacijah ugotovil, da poslovna skrivnost ni izkazana oziroma podana. Po mnenju IP pa gre tudi za podatke, ki se skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS, ne morejo določiti za poslovno skrivnost, torej za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V obravnavanem primeru pa pride v poštev tudi 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej tudi ne glede na podano izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev. Upoštevaje navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil delno.

ODLOČBA:

Številka: 090-242/2021/4

Datum: 24. 9. 2021

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, na podlagi pooblastila št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), ter tretjega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 175/20 - ZIUOPDVE; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 14. 7. 2021, zoper odločbo Javnega podjetja – Azienda pubblica MARJETICA KOPER, d.o.o.-s.r.l., Koper, Ulica 15. maja 4, 6000 Koper - Capodistria (v nadaljevanju: organ), št. 4/018-20 z dne 29. 6. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 14. 7. 2021 se delno ugodi in se odločba Javnega podjetja – Azienda pubblica MARJETICA KOPER, d.o.o.-s.r.l., št. 4/018-20 z dne 29. 6. 2021, delno odpravi ter se odloči:

»Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v obliki fotokopij posredovati specifikacije k že posredovanim računom, izdanim na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 29. 6. 2020, št. 46/015-20, vse do 31. 5. 2021.«.

2. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.

3. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

4. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 31. 5. 2021 od organa, na podlagi ZDIJZ, zahteval, v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa:

• vse izdane račune skupaj s specifikacijami, ki jih je izdal izbrani ponudnik družba … (v nadaljevanju: stranski udeleženec) na podlagi sklenjene Pogodbe o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 29. 6. 2020, št. 46/015-20 (v nadaljevanju: Pogodba);
• vse obračune provizij izbranega ponudnika na podlagi sklenjene Pogodbe;
• podatke o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami,

vse od dneva sklenitve Pogodbe do dneva prejema te zahteve.

V primeru zahtevane dokumentacije gre po njegovem mnenju za podatke o porabi javnih sredstev v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena, zaradi česar bi bilo kakršnokoli sklicevanje na poslovno skrivnost neutemeljeno in v očitnem nasprotju z določbami ZDIJZ ter ustaljeno prakso IP. Po mnenju prosilca je organ dolžan posredovati zahtevane podatke, ker gre za informacije javnega značaja v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ.

Organ je z elektronskim dopisom z dne 14. 6. 2021 pozval stranskega udeleženca na morebitno vključitev v postopek. Stranski udeleženec je svojo udeležbo v postopku priglasil.

Organ je nato zahtevo prosilca delno zavrnil z odločbo št. 4/018-20 z dne 29. 6. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). V utemeljitvi svoje odločitve se je uvodoma opredelil do pojma informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ in navedel, da se zahteva nanaša na pogodbeno razmerje med ponudnikom storitev mobilnega plačevanja parkirnin na občinskih parkiriščih, s katerimi organ upravlja. V nadaljevanju je izpostavil navedbe stranskega udeleženca, ki v celoti vztraja pri varstvu vseh naslednjih podatkov oziroma dokumentov, in sicer podatkov o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, poročilo – po transakcijah, poročil (po območjih, po dnevih, komisijsko, mesečno (izjemoma se lahko pošlje podatek, koliko je bil znesek storitev stranskega udeleženca brez specifikacije mesečnih parkirnin in storitev), tehnične dokumentacije, ipd..

Stranski udeleženec je navedel tudi razloge in pojasnila za takšno stališče ter pojasnil, da gre v vseh navedenih primerih za nerazkrita znanja in edinstven način poslovanja, katera podjetje varuje kot strogo zaupne, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. S tem se namreč varujejo interesi družbe in tudi čista konkurenca na trgu. V nadaljevanju je organ navedel, da je po preučitvi zahteve prosilcu dovolil dostop do naslednjih informacij oziroma dokumentov:

• vseh izdanih računov (brez specifikacij), ki jih je izdal stranski udeleženec, in
• vseh obračunov provizij izbranega ponudnika na podlagi sklenjene Pogodbe,

oboje od dneva sklenitve pogodbe do dneva prejema zahteve.

Glede specifikacij izdanih računov in podatkov o tem, koliko plačil je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, pa je ugotovil, da gre za podatke, katere varuje stranski udeleženec kot strogo zaupne in kot varovano poslovno skrivnost, ker se nanašajo na strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnin, katerih razkritje bi škodovalo gospodarskim interesom družbe, zato je interes družbe, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Glede na konkurenco na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja bi razkritje načina poslovanja družbe in načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine bistveno poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev in s tem družbi povzročilo veliko poslovno škodo. Zato te podatke, ki predstavljajo nerazkrita strokovna znanja, izkušnje in poslovne informacije, ki so rezultat vlaganj v razvoj, družba upravičeno in utemeljeno varuje kot strogo zaupne, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti, s čimer utemeljeno ščitijo svoj poslovni interes na trgu. Pri teh podatkih gre namreč za nerazkrito poslovno znanje, ki predstavlja tržno vrednost in konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredni konkurent nastopa na istem trgu. Organ je ugotovil, da iz navedenih razlogov podatki iz specifikacij mesečnih računov, ki vsebujejo mesečna poročila ter podatek o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, so vse podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca, tako na podlagi Pravilnika o obravnavi poslovnih skrivnosti št. 58/001-16 z dne 16. 8. 2016 pri organu, kot tudi na podlagi  veljavne zakonodaje. K varovanju poslovne skrivnosti je organ zavezan tako na podlagi prej navedenega pravilnika in veljavne zakonodaje, kot na podlagi določil same Pogodbe. Da gre za poslovno skrivnost je razvidno tudi iz njihove vsebine. V pogodbi je vključeno določilo, ki obe pogodbenici zavezuje k varovanju vseh podatkov in informacij, prejetih ali pridobljenih v zvezi s sklenitvijo ali izvajanjem Pogodbe. Pri tem je organ izpostavil določbi 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[1] in 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[2]. Ker so bile po oceni organa izpolnjene zahteve iz 2. člena ZPosS, je v primeru teh dokumentov oziroma informacij ugotovil, da gre za poslovno skrivnost. Ker je organ torej ugotovil, da prej navedeni podatki ne izpolnjujejo pogojev za razkritje skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ, niti po njegovem mnenju ne obstajajo drugi zakonski razlogi ali okoliščine, ki bo organu nalagali razkritje zahtevanih podatkov, je zahtevo prosilca delno zavrnil.

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 14. 7. 2021, zaradi napačne uporabe materialnih predpisov (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP) in napačne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). IP je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v zavrnilnem delu ter odloči, da je organ dolžan prosilcu posredovati zahtevane podatke v roku osmih (8) dni v obliki fotokopij ali po elektronski poti posredovati zahtevane dokumente po zahtevi z dne 31. 8. 2020, zavezancu pa naloži v plačilo vse priglašene stroške zadevnega pritožbenega postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo. Prosilec je mnenja, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu nezakonita in nepravilna, saj temelji na napačni uporabi materialnih predpisov, kakor tudi na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar jo je treba odpraviti. Iz previdnosti pa je pripomnil še, da je IP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v mejah pritožbenih navedb, prav tako pa mora pritožbeni organ po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. V zvezi z uvodno obrazložitvijo v izpodbijani odločbi je navedel, da organ glede posredovanih dokumentov oziroma podatkov ni nikjer problematiziral dejstva, da dokumentacija ne predstavlja informacije javnega značaja, zato je prosilec zaključil, da predstavlja informacijo javnega značaja vsa dokumentacija, ki jo je zahteval z zahtevo z dne 31. 5. 2021. Nadalje je v zvezi z navedbami organa, da je prosilcu poleg izdanih računov posredoval še vse obračune provizij družbe, navedel, da iz posredovanih listin ni mogoče razbrati obračunskih provizij stranskega udeleženca. Ker je organ posredoval zgolj in samo izdane račune, brez specifikacij, prosilec ne ve in ne more vedeti, ali se posredovani računi resnično nanašajo na pogodbeno razmerje, ki prosilcu ni poznano, in ni v neposredni zvezi s citirano pogodbo, niti z zahtevo z dne 31. 5. 2021. V zvezi z navedbami organa glede poslovne skrivnosti pa je prosilec navedel, da je organ povsem zmotno, pavšalno in enostransko ugotovil, da naj bi zahtevani podatki v zvezi s specifikacijami izdanih računov in podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko SMS rešitvami. Prav tako je mnenja, da so pavšalne, neresnične in materialnopravno napačne navedbe organa, da so podatki iz specifikacij mesečnih računov, ki vsebujejo mesečna poročila ter podatke o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, poslovna skrivnost ne le po določbah ZPoS, temveč tudi po Pravilniku o obravnavi poslovne skrivnosti. Prepričan namreč je, da vsi podatki iz zahteve z dne 31. 5. 2021 ne morejo biti poslovna skrivnost, saj gre za podatke, ki ne predstavljajo poslovne skrivnosti in podatke, ki so javni po samem zakonu, zato je prepričan, da je organ v zavrnilnem delu zmotno uporabil določbo tretjega odstavka 2. člena ZPosS in določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre v primeru zahtevane dokumentacije za podatke, ki so po zakonu javni, in sicer gre za podatke o porabi javnih sredstev, za katere ne morejo veljati izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Mnenja je, da je njegova zahteva logična, saj specifikacija k vsaki izdani fakturi pojasni, za katero opravljeno storitev je bila na izdani fakturi zaračunana. Posamezne specifikacije, ki jih je skupaj z izdanimi računi izbranega ponudnika zahteval, so po njegovem mnenju neločljiv sestavni del že posredovanih desetih računov in so neposredno povezane s podatki o porabi oziroma načinu porabe javnih sredstev – torej plačevanju provizij izvajalcu storitev za zagotavljanje sistema mobilnega plačevanja parkirnin na območju MO Koper, ki ga po javnem pooblastilu kot javno podjetje izvaja organ. Prav tako so skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ absolutno javni obračuni provizij izvajalca storitev po Pogodbi, ki pa jih organ, kljub drugačni obrazložitvi v izpodbijani odločbi in spremnem dopisu, ni posredoval. Tudi podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo, in koliko s SMS rešitvijo, so neposredno povezani z denarnim tokom porabe javnih sredstev – plačilom parkirnin, ki za zavezanca in posredno njenega edinega družbenika, organ, pomenijo dodaten vir financiranja. Ob tem je izpostavil 3. alinejo 2. točke petega odstavka 20. člena Zakona o računskem sodišču (v nadaljevanju: ZRacS-1)[3] in dejstvo, da je edina družbenica organa MO Koper, zato ne more biti nikakršnega dvoma, da je tudi organ uporabnik javnih sredstev. Zahtevana dokumentacija se nanaša na izvajanje Pogodbe, zaradi česar je v luči posredovane in zahtevane dokumentacije nesporno, da stranski udeleženec oddaja organu v uporabo sistem za plačevanje parkirnine z mobilnimi in spletnimi storitvami na območju MO Koper, stranski udeleženec pa ji za te storitve plačuje dogovorjene denarne zneske, zaradi česar je celotne zaprošena dokumentacija, kolikor ne vsebuje zakonsko priznanih izjem varovanja poslovne skrivnosti, absolutna javna. Na podlagi navedenega ne more biti nobenega dvoma, da gre v primeru zahtevane dokumentacije za podatke o porabi javnih sredstev, zaradi česar je organ z izpodbijano določbo zmotno uporabil 6. člena ZDIJZ s tem, ko pri presoji utemeljenosti zahteve ni upošteval tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Da bi se dosegel namen, ki ga navedena določba zasleduje, torej seznanitev javnosti o načinu razpolaganja s sredstvi, ki jih izbrani ponudnik (s)prejema za organ kot naročnika izvajanja storitev na podlagi pogodbe, je treba v obravnavanem primeru razkriti tudi podatke, ki jih je prosilec zahteval z zahtevo in mu jih organ ni posredoval. Gre namreč za podatke, ki so javni že na podlagi zakona, saj gre ta podatke o porabi javnih sredstev. Na podlagi navedenega je tako zaključil, da gre pri zahtevani dokumentaciji za dokumente, ki so javni po samem zakonu v celoti, zaradi česar jih ne varujejo pravila o poslovni skrivnosti, četudi bi pogodbeni stranki, organ in stranski udeleženec, zahtevano dokumentacijo označila kot poslovno skrivnost oziroma bi jo kot tako v svojem pravilniku določil stranski udeleženec. S tem, ko je organ v zavrnilnem delu izreka izpodbijane odločbe pavšalno, nekritično in povsem materialnopravno napačno vztrajal pri izjemi poslovne skrivnosti, je zmotno uporabil tako 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, kakor tudi 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, posledično pa tudi zmotno ugotovil dejansko stanje. Prosilec je tako IP predlagal, da pritožbi ugodi v celoti in odloči kot je prosilec predlagal uvodoma.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 4/018-20 z dne 19. 7. 2021, poslal v pristojno odločanje IP. S pritožbo je posredoval tudi zahtevo, poziv stranskemu udeležencu, odgovor stranskega udeleženca, spremni dopis o posredovanju zahtevanih informacij z dne 29. 6. 2021, izpodbijano odločbo, Pravilnik o obravnavi poslovnih skrivnostih, specifikacije obračuna parkirnin od julija 2020 do maja 2021 ter poročila po območjih.

IP je z dopisom št. 090-242/2021/2 z dne 24. 8. 2021 seznanil stranskega udeleženca s pritožbo. Stranski udeleženec je priglasil udeležbo v postopku z dopisom z dne 10. 9. 2021. Uvodoma je navedel, da vztraja, da predstavlja poslovno skrivnost:

• Podatek, koliko parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, saj je za naročnika razvil posebno aplikacijo, iz katere izhaja ta podatek, in je razvita za namene naročnika za nadzor nad naročniki. Ti podatki niso podatki javnega značaja, saj njihovo razkritje posega v pravice stranskega udeleženca do poslovne skrivnosti.
• Poročilo – po transakcijah, poročilo – po območjih, poročilo – po dnevih in poročilo – komisijsko, saj so v teh poročilih vsebovane podrobne specifikacije, ki vključujejo strokovna znanja stranskega udeleženca in niso splošno dostopne na trgu, vključujejo pa tudi podatke uporabnikov stranskega udeleženca, ki imajo sklenjeno pogodbo s stranskim udeležencem.
• Poročilo – mesečno, razen dela, ki prikazuje, koliko je bil znesek storitev EP, ne pa »Specifikacija mesečnih parkirnin in … storitev«, ki so navedeni pod podatkom, saj bi njihovo razkritje predstavljalo kršitev poslovne skrivnosti. Gre za podatke, ki vključujejo strokovna znanja in podatke uporabnikov stranskega udeleženca, ki imajo sklenjeno pogodbo s stranskim udeležencem.
• Tehnična dokumentacija, saj je plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost na trgu, saj ni splošno dostopna.
• PDA pooblastila predstavljajo osebno razmerje in podatek o tem ne more predstavljati poslovne skrivnosti.
• Certifikati, ki jih ima podjetje, so last podjetja in so zaupni.

Navedeni podatki so torej označeni kot poslovna skrivnost, saj vsebujejo informacije, ki so plod vlaganja v razvoj in rešitev, ki za stranskega udeleženca predstavlja na trgu prednost. Aplikacija, iz katere so razvidni ti podatki, je bila razvita s strani stranskega udeleženca in zajema edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje te informacije bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe, zato interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bili več konkurenčni, kot je bilo do sedaj. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja in ju kot tako varuje kot strogo zaupno, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako lahko zavaruje svoje interese, ne nazadnje pa tudi čisto konkurenco na trgu. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost v nasprotju z gospodarskim interesom stranskega udeleženca, in mu zato odločno in ostro nasprotuje. V nadaljevanju je izpostavil določbo prvega odstavka 2. člena ZPosS ter navedel, da je eno največjih podjetij v Evropi na tem področju zato, ker je storitev, ki jo je ponudil na predmetnem javnem naročilu, plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Vpogled želi prav podjetje, ki je prav tako na predmetnem razpisu oddalo ponudbo, vendar ni bilo izbrano, ker ni bilo konkurenčno. Jasno je, da to podjetje želi priti do informacij, ki za stranskega udeleženca na trgu predstavljajo konkurenčno prednost in imajo tržno vrednost, saj je prav zaradi teh prednosti podal stranski udeleženec ugodnejšo ponudbo. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Podatki, v katere želi vpogledati prosilec (neposredni konkurent), so zaupni, kar pomeni, da je skrivnost v zainteresiranih krogih na splošno neznana in ima za to tržno vrednost. Pri tem je iz previdnosti opozoril, da bo zavaroval podatke tudi pred civilnim sodiščem, če bo potrebno. Če pa bo ravnanje izpolnjevalo zakonske znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti, kot ga določa 236. člen KZ-1, pa bo ravnal v skladu s to normo. Ponovno je poudaril, da gre pri teh podatkih za nerazkrito poslovno znanje, ki predstavlja tržno vrednost in konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredni konkurent nastopa na istem trgu. V nadaljevanju se je opredelil tudi do podatkov, ki se jih je organ odločil razkriti. Naročnik skladno s 35. členom Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3)[4] ne sme razkriti informacij, ki mu jih gospodarski subjekt predloži in označi kot poslovno skrivnost, če ta ali drug zakon ne določa drugače. Drugi odstavek istega člena pa kot javne določa le podatke specifikacije ponujenega blaga, storitve ali gradnje in količine iz te specifikacije, ceno na enoto, vrednost posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril, vendar so ti podatki javni zgolj v postopku oddaje javnih naročil, saj gre za določilo ZJN-3. Javnost teh podatkov je po ZJN-3 zagotovljena iz razloga, da lahko v postopku oddaje javnih naročil ponudniki dokazujejo, da je naročnik kršil zakon in ne zato, da se konkurenčnim ponudnikom razkrijejo informacije. Tudi postopek pravnega varstva je dovoljen zgolj zaradi očitka, da je naročnik kršil zakon in izbral nedopustno ponudbo, ne pa za to, ker določenih podatkov ni razkril, čeprav bi jih moral. Specifikacija cene ni bila pogoj za sodelovanje. Pogoji za ekonomski, tehnični, kadrovski, finančni (76. člen ZJN-3), ni pa bila niti merilo, zato tudi po stališču IP ne gre za javen podatek. Prav tako ni javen obračun provizije, saj gre za kalkulativni element cene. Višina provizije zagotavlja vlagatelju konkurenčno prednost pred prosilcem. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko potencialno škodovalo poslovnim oziroma finančnim interesom stranskega udeleženca, saj je iz plačil, v povezavi z drugimi podatki iz ponudbe, mogoče ugotoviti, kakšna je struktura ponudbene cene. Gre za poslovne informacije, ki bi lahko nedvomno vplivale na konkurenčni položaj stranskega udeleženca na trgu. Kalkulacija oziroma podrobnejša struktura ponudbene cene v obravnavanem primeru ne predstavlja podatkov v zvezi s porabo javnih sredstev, saj finančna konstrukcija cene v takšni obliki ni bila pogoj ali merilo za uspešnost ponudnika na predmetnem javnem razpisu. Tudi zahteva, da se prosilcu razkrije »podatek o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami«, gre zavrniti, saj ti podatki ne vplivajo na samo porabo javnih sredstev. Ne nazadnje finančna konstrukcija cene v takšni obliki ni bila pogoj niti merilo za uspešnost ponudnika na predmetnem javnem naročilu. Kot izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije (v nadaljevanju: DRK) št. 018-088/2021-7, pa te podatke prosilec potrebuje zaradi tega, da si izboljša konkurenčni pravni položaj. DRK sicer prosilcu do sedaj ni sledila, vendar je dejstvo, da podatke, ki jih je prosilec pridobil v postopkih javnega naročanja, uporablja zgolj za izboljšanje položaja na trgu. Iz navedene odločitve DRK, izdane v postopku oddaje JN »Zagotavljanje sistema mobilnega plačevanja parkirnine«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, izhaja, da je DRK zahtevek za revizijo na razpisno dokumentacijo zavrnila. V tej reviziji je prosilec med drugim zatrjeval, da, citirano »… Po našem prepričanju je ovrednotenje provizije za mobilno aplikacijo s 45 točkami neutemeljeno, nepravično, nesorazmerno in diskriminatorno«, v nadaljevanju pa še, citirano: »da je sam naredil analizo trga«, kar pomeni, da z namenom onemogočanja konkurence na trgu – stranskega udeleženca, uporablja podatke, ki jih je v preteklosti že dobil preko pooblaščenca, zgolj za to, da bi si izboljšal položaj. Razmerje med plačevanjem parkirnine z aplikacijo oziroma koliko s SMS rešitvami, ni informacija javnega značaja, pomeni pa podatke, ki bi prosilcu pomenili prednost (kar dokazuje predhodno navedena odločitev DRK). Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost v nasprotju z gospodarskim interesom stranskega udeleženca  in ji zato odločno in ostro nasprotuje tako, da prepoveduje, da se komurkoli razkrijejo informacije in podatki iz ponudbe, ki jih je oddal v evidenčnem postopku in ki so bile označene kot poslovna skrivnost. Še enkrat poudarja, da gre pri teh podatkih za nerazkrito poslovno znanje, ki ima tržno vrednost in predstavlja konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredni konkurent nastopa na istem trgu.

Pritožba je delno utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Prvostopenjsko odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v zavrnilnem delu, torej v delu, v katerem je organ prosilcu zavrnil dostop do:

- specifikacij izdanih računov (v nadaljevanju: specifikacije), in

- podatkov o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami,

Predmet presoje IP tako niso bili podatki o znesku provizije, dostop do katerih je organ prosilcu ugodil. Ob tem IP navaja, da organ v odstopu pritožbe izrecno izpostavlja, da so ti podatki razvidni iz računov, ki so bili prosilcu že posredovani.

IP nadalje ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ.

Ker je organ v odstopu pritožbe izpostavil, da s podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, ne razpolaga, se IP v nadaljevanju najprej opredeljuje do pojma informacije javnega značaja.

IP poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca (razen v primeru zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja, ki pa v obravnavanem primeru ni podana), temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Povedano drugače, navedbe stranskega udeleženca o pravnem interesu prosilca so v obravnavanem primeru irelevantne, prav tako tudi navedbe glede odločitev DRK, saj so pristojnosti odločanja DRK in IP povsem različne. Ob tem IP poudarja še, da je kot pritožbeni organ pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja in se ni pristojen spuščati v (ne)pravilnost postopanja organa v drugih, od ZDIJZ neodvisnih postopkih.

Obstoj informacije javnega značaja v obravnavanem primeru

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati,
3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[5]

Upoštevaje navedeno in po pregledu posredovanih dokumentov je IP ugotovil, da organ ne razpolaga posebej s podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko z SMS rešitvami. Pri teh zahtevanih podatkih tako niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. IP nima nobenega razloga, da bi dvomil v navedbe organa in posredovane dokumente. Posredovane specifikacije in poročila namreč teh podatkov ne obsegajo, o čemer se je IP prepričal z vpogledom v te dokumente. Da organ s temi podatki ne razpolaga v materializirani obliki, izhaja tudi iz navedb organa v odstopu pritožbe. IP nima nobenega razloga, da navedbam organa ne bi sledil, saj je organ v delu zahteve prosilcu ugodil, glede zavrnilnega dela pa IP posredoval predmetno dokumentacijo (specifikacije, poročila) ob odstopu pritožbe.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi v času zahteve in odločanja o zahtevi ni razpolagal. Posledično je IP pritožbo prosilca v tem delu zavrnil.

Ker je organ zavrnil dostop do zahtevanih specifikacij na podlagi izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP v nadaljevanju opredeljuje do izjeme poslovne skrivnosti.

Izjema varstva poslovne skrivnosti

Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da so presojani dokumenti v obravnavanem primeru nastali po uveljavitvi ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS (če bi dokumenti nastali pred uveljavitvijo tega zakona, bi IP upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1).

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Glede na navedeno so torej poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[6], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Upoštevaje navedeno je IP presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost.

Podatki, ki jih obsegajo zahtevane specifikacije, so podatki o:

• prejemniku, izdajatelju, obdobju, datumu in št. naročila, znesku storitve stranskega udeleženca (brez DDV in z DDV);
• specifikaciji mesečnih parkirnin in … storitev, ki obsega območje, območno kodo, št. parkirnin, čas parkiranja v minutah, povprečni čas parkiranja v minutah, znesek parkirnine z DDV, znesek pribitka brez DDV, znesek pribitka (DDV, 22 %).

Najprej je mogoče ugotoviti, da že iz narave stvari izhaja, da gre pri predmetnih podatkih za podatke, ki se nanašajo na konkreten posel, sklenjen med organom in stranskim udeležencem, ki je družba, torej poslovni subjekt, ki nastopa na prostem trgu, in kot taki nedvomno vsebujejo določene poslovne informacije. Informacije se namreč nanašajo na sistem mobilnega parkiranja »Sistem …«, ki ga je razvil stranski udeleženec. Specifikacije, kot priloga računom, izdanim na podlagi Pogodbe, sklenjene med organom in stranskim udeležencem, tako nedvomno predstavljajo informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij.

IP je nadalje vpogledal v določbe Sklepa stranskega udeleženca o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019. Navedeni sklep v prvem odstavku 3. člena določa kot poslovno skrivnost med drugim Pogodbe o uporabi storitve … in Dodatek dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci ter celotno tehnično dokumentacijo, ki je dana v postopkih javnega naročanja (tudi v evidenčnih postopkih). V zvezi s temi dokumenti je v isti določbi navedeno še, citirano: »Prej navedeni dokumenti zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe in je zato interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bili več konkurenčni, kot je bilo do sedaj, saj podjetje razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja in ju kot tako podjetje varuje kot strogo zaupne, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi podjetja, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu.«. V naslednjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da so predmet poslovne skrivnosti tudi vsi podatki, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s prvim odstavkom tega člena, v kakršnikoli materialni ali elektronski obliki (listine, avdio in video mediji, računalniške diskete, CD-romi, trdi diski, RAM, steamer-ji, elektronska pošta, elektronski spomin fotokopirnih strojev, faxov, tiskalnikov in podobno) ali v nematerializirani obliki (vsako ustno seznanjanj s podatki, razgovori o le-teh, ipd.). Tretji odstavek 3. člena tega sklepa pa določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oziroma ali so ustrezno označeni. Slednji pa določa tudi, da so predstavniki ali pooblaščene osebe družbenikov, zaposleni, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov. Stranski udeleženec je torej izrecno opredelil predmetno pogodbo in podatke, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s to pogodbo kot poslovno skrivnost.

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni sklep o poslovni skrivnosti in oznaka »strogo zaupno« na vsaki strani pogodbe spodaj).

Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[7]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[8]

Po oceni IP pa zahtevani podatki iz specifikacij, ki jih IP navaja predhodno, ne predstavljajo tržne vrednosti, saj ne predstavljajo nobenega posebnega strokovnega znanja ali izkušenj ali poslovnih informacij stranskega udeleženca, ampak gre zgolj za podatke o parkiranju, kot priloga izdanim računom. Prav tako IP ugotavlja, da stranski udeleženec ni utemeljil nobene škode, ki bi mu lahko nastala z razkritjem katerega od teh podatkov. Njegove navedbe so pavšalne in so enake za vse podatke, do katerih se v svoji priglasitvi stranske udeležbe opredeljuje in jih določa kot poslovno skrivnost.

Ker IP ocenjuje, da niso izpolnjene vse zahteve, ki morajo biti podane kumulativno, da je posamezen podatek lahko opredeljen kot poslovna skrivnost, ugotavlja, da poslovna skrivnost pri zahtevanih specifikacijah ni izkazana oziroma podana.

Nadalje pa IP poudarja še, da je v obravnavanem primeru bistvenega pomena tudi dejstvo, da je stranski udeleženec sklenil Pogodbo, na podlagi katere so bili izdani predmeti računi s specifikacijami, z organom, ki je subjekt javnega prava. Po oceni IP gre tudi za podatke, ki sodijo med informacije, ki so po zakonu javne, in se skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS, ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V zvezi s tem IP izpostavlja dejstvo, da je dolžan naročnik tudi v postopkih naročil male vrednosti, t.im. »evidenčnih naročilih«, katerega dokumenti so predmet presoje IP v obravnavanem primeru, upoštevati načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZJN-3. Naročnik mora za ta naročila voditi tudi evidenco o njihovi oddaji, ki zajema navedbo predmeta, vrste predmeta in vrednosti javnega naročila brez DDV ter o njih sporočiti podatke v skladu s 106. členom tega zakona. Pri »evidenčnih naročilih« se torej uporabljajo zgolj določene določbe ZJN-3, med katerimi pa ni 35. člena, ki ureja javnost podatkov, in ga navaja prosilec.

V obravnavanem primeru pa pride v poštev tudi 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej tudi ne glede na podano izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v določenih primerih, ki pa v obravnavanem primeru niso podani. Ob tem IP pripominja, da je tretji odstavek 6. člena ZDIJZ institut nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev.

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi, kot sledi.[9]

Predmetni podatki v obravnavanem primeru sicer ne vsebuje podatkov, ki bi izkazovali neposredno izplačilo javnih sredstev, vendar kot že navedeno, se njihova vsebina nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena oziroma gospodarske javne službe, konkretno na javno službo za vzdrževanje javnih parkirnih površin in pobiranje parkirnin, in s tem na razpolaganje z javnimi sredstvi. Organ je namreč upravljavec javnih parkirišč, ki jih uporablja stranski udeleženec pod določenimi pogoji. Povedano drugače, stranski udeleženec zakupi parkirno mesto od organa in ga odda v podnajem stranki, to je vozniku avtomobila, ki je stranka stranskega udeleženca in parkira na tem območju s pomočjo storitve stranskega udeleženca. IP ob tem dodaja, da je organ s sklenitvijo predmetne pogodbe prevzel tudi določene obveznosti, in prav tako na drugi strani tudi stranski udeleženec v razmerju do organa. Kot že navedeno, organ je izvajalec javne službe in je torej kot oseba javnega prava zavezan poslovati pod določenimi pogoji. Pri upravljanju s parkirišči opravlja namreč javnopravne naloge, in ob tem gre poudariti, da so javne službe izrazito namenjene zadovoljevanju javnih potreb.

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Organ je v zvezi z izvajanjem obravnavane gospodarske javne službe porabnik javnih sredstev[10], zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja. IP ob tem poudarja, da je kot podatke o porabi javnih sredstev treba šteti vse podatke, ki izkazujejo, ali je organ pri sklepanju pogodbe ravnal gospodarno, kakšne obveznosti je prevzel in pod kakšnimi pogoji ter kakšne finančne posledice ima to pogodbeno razmerje oziroma kakšne, kratkoročne in dolgoročne obveznosti in pravice iz njega izhajajo za organ. Za zagotavljanje transparentnosti delovanja organa, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in za organ ustvarjajo finančne obveznosti ali pravice.

K navedenim argumentom pa se še posebej pridružuje dejstvo, da so občine pri razpolaganju s premoženjem zavezane postopati po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1)[11]. Po definiciji iz 3. člena ZSPDSLS stvarno premoženje predstavljajo nepremičnine in premičnine, ravnanje s stvarnim premoženjem pa pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDSLS-1 v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z nepremičninami organa lokalne samouprave (MO Koper), za katerega veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

IP v zvezi s svojim navedbami izpostavlja tudi eno zadnjih sodb Upravnega sodišča, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa lokalne samouprave, in sicer sodbo št. I U 1544/2018-51 z dne 7. 10. 2020. V zvezi s porabo javnih sredstev je tako sodišče v 26. točki zapisalo, citirano: »Pojem porabe javnih sredstev je treba razlagati ob upoštevanju namena ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravic fizičnih in pravnih oseb, da si pridobijo informacije javnega značaja. V tem smislu torej za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (nepremičnin in premičnin), kamor sodi njegovo upravljanje, torej skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Ob upoštevanju, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače ter da je treba v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavljati preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev, je logično, da v zvezi s pojmom »poraba javnih sredstev« ni mogoče šteti le položaja, ko bi organ lokalne skupnosti zgolj trošil javna sredstva, ampak tudi položaj, v katerem izroči svojo nepremičnino drugi pogodbeni stranki v najem ali upravljanje.«. Nadalje pa je sodišče v 27. točki zapisalo tudi, citirano: »Glede na navedeno so lahko informacije javnega značaja v obravnavani zadevi ob upoštevanju 4. člena ZDIJZ vse informacije, ki so kakorkoli povezane z upravljanjem in dajanjem v najem navedene nepremičnine. Neločljiva medsebojna povezanost določb zahtevanih pogodb pa po naravi stvari, ob pravilnem upoštevanju varstva osebnih podatkov, po presoji sodišča narekuje razkritje njihove celotne vsebine. Le na ta način je namreč zadoščeno navedenima načeloma javnosti in preglednosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem lokalne skupnosti.«. Iz navedb sodišča tako nedvomno izhaja, da je treba pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine izhajati iz načel preglednosti in javnosti, kar posledično pomeni, da so iz tega izhodišča zahtevane informacije v obravnavanem primeru prosto dostopne, razen varovanih osebnih podatkov.

IP se posebej do Pravilnika organa o obravnavi poslovnih skrivnosti ne opredeljuje. Predmet presoje so namreč dokumenti stranskega udeleženca in ne organa, zato ni na organu, da jih opredeljuje kot poslovno skrivnost. Pri tem pa IP pripominja, da je bil navedeni pravilnik sprejet na podlagi ZGD-1 in ne ZPoS, katerega določbe so relevantne za predmetno pogodbo.

Drugih izjem od dostopa IP po uradni dolžnosti ni ugotovil, zatrjevala pa jih nista niti organ niti stranski udeleženec.

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka

Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sama nosi svoje stroške postopka.

Ker sta v predmetnem pritožbenem postopku udeleženi dve stranki z nasprotnimi interesi (prosilec in stranski udeleženec) IP pojasnjuje, da pride v poštev tudi uporaba 114. člena ZUP. Ta v prvem odstavku pravi, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

V obravnavani zadevi je prosilec s svojo pritožbo delno uspel, stranski udeleženec pa stroškov postopka ni priglasil. Posledično je IP odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena. IP je tako pritožbi prosilca ugodil v delu, ki se nanaša na specifikacije izdanih računov, ki so že bili posredovani prosilcu, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem delu je IP odločbo organa odpravil in odločil, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP. V preostalem delu pa je IP pritožbo prosilca v delu zavrnil, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP (ker organ z zahtevanimi podatki o tem, koliko plačil parkirnin je bilo plačanih z aplikacijo in koliko s SMS rešitvami, ne razpolaga v materializirani obliki, in ne iz razloga varstva poslovne skrivnosti), kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 4. izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[12] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica  informacijske pooblaščenke

[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17,  22/19 – ZPosS, 158/20 – ZintPK-C in 18/21.

[2] Uradni list RS, št. 22/19.

[3] Uradni list RS, št. 11/01 in 109/12.

[4] Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18.

[5] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[6] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti, javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora.

[7] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[8] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[9] Tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[10] Npr. odločba IP, št. 090-86/2020.

[11] Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18.

[12] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16,  30/18 – ZKZaš in 189/20 – ZFRO.