prosilec - Javni holding Ljubljana

POVZETEK:

Organ je z zavrnilnim odgovorom zavrnil zahtevo medija za posredovanje informacij o zaposleni osebi pri organu, ki je javno podjetje, na kar se  je prosilec pritožil. IP po preučitvi pritožbe in dokumentov konkretne zadeve ugotavlja, da ni podan pogoj za uporabo »izjeme od izjem« iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zaposleni pri organu namreč ne opravljajo javne funkcije, niti niso javni uslužbenci. Po izrecni določbi drugega odstavka 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu. V konkretnem primeru po oceni IP za razkritje zahtevanih osebnih podatkov tudi ni podanega javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, prav tako takšnih okoliščin ni utemeljeval prosilec. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-110/2023/3

Datum: 8. 5. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 - odl. US in 67/19 - odl. US; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 5. 4. 2023, zoper zavrnilni odgovor Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, d.o.o., Kopitarjeva ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. LPT-021-001/2023-002 z dne 31. 3. 2023, v zadevi dostopa do informacij za medije, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z dne 5. 4. 2023 zoper zavrnilni odgovor Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, d.o.o., št. LPT-021-001/2023-002 z dne 31. 3. 2023, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je na organ dne 7. 3. 2023 naslovil zahtevo za posredovanje odgovorov na vprašanja, od kdaj je pri njih zaposlen …, na katerem delovnem mestu, kakšne so njegove naloge ter kdaj in kje je bil objavljen razpis, na podlagi katerega je prišlo do zaposlitve.

Organ je dne 31. 3. 2023 poslal obvestilo – zavrnilni odgovor št. LPT-021-001/2023-002, v katerem je navedel, da želi prosilec dostop do podatkov, ki predstavljajo osebne podatke, dostop do teh podatkov pa v skladu s tretjo točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, spada pod izjeme, ko lahko zavezanec prosilcu zavrne dostop, saj bi razkritje teh podatkov pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ne glede na varstvo osebnih podatkov, se dostop do zahtevane informacije dovoli, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Organ je ugotovil, da iz zahteve prosilca ne izhaja javni interes, ki bi prevladoval nad varstvom osebnih podatkov, konkretneje varstva zasebnosti posameznika, prav tako ne gre za porabo javnih sredstev niti za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali o delovnem razmerju javnega uslužbenca. Kdo je javni uslužbenec, določa Zakon o javnih uslužbencih, ki v 1. členu opredeljuje pojem javnega uslužbenca, hkrati pa iz tretjega odstavka 1. člena izhaja, da javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja in tako njihovi zaposleni niso javni uslužbenci. Informacije, ki jih želi pridobiti prosilec, ne predstavljajo informacije javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ, niti izjeme po 6. členu ZDIJZ, zato je organ zavrnil zahtevo na podlagi tretje točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zoper navedeni zavrnilni odgovor je prosilec dne 5. 4. 2023 vložil pritožbo, in sicer neposredno pri IP, ki jo je dne 6. 4. 2023, z dopisom št. 092-35/2023/2, odstopil organu. Prosilec v pritožbi navaja, da je prejel zavrnilni odgovor organa, vendar meni, da gre za informacije javnega značaja, zato prosi, da se zadeva preuči.

Pritožbo prosilca je organ dne 11. 4. 2023 posredoval v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi. Organ je dne 19. 4. 2023 posredoval še dokumentacijo zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje na podlagi desetega odstavka 45. člena ZMed dolžan o pritožbi odločiti po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, kar pomeni, da se postopek s pritožbo skladno s četrtim odstavkom 27. člena ZDIJZ izvede po določbah ZUP. IP je tako v skladu z 247. členom ZUP po uradni dolžnosti dolžan preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon, v preostalem delu pa odločbo preizkusi le v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, torej v mejah pritožbenih navedb.

IP primarno pojasnjuje, da so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa, informacije pa morajo biti resnične in celovite (prvi odstavek 45. člena ZMed). Mediji lahko zahtevajo posredovanje informacij za medije od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (drugi odstavek 45. člena ZMed), torej tudi od zavezanca.

Nadalje IP pojasnjuje še, da se zavrnilni odgovor skladno z osmim odstavkom 45. člena ZMed šteje kot zavrnilna odločba. V obravnavanem primeru se torej zavrnilni odgovor organa št. LPT-021-001/2023-002 z dne 31. 3. 2023 šteje kot zavrnilna odločba. Po določbi devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP je tako omejen na naslednji zaporedni fazi:

 - na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, in

- na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, sporno pa je vprašanje, ali gre pri informacijah, ki jih je zahteval prosilec, za varovane osebne podatke. Organ je zahtevo prosilca namreč zavrnil s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov, čemur prosilec v pritožbi nasprotuje.

Izjema varstva osebnih podatkov je opredeljena v tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po tej določbi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Poleg Splošne uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov), ki se uporablja neposredno, veljajo tudi določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2).

Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov opredeljuje osebni podatek kot katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov in 6. člen ZVOP-2 lahko predstavlja tudi ZDIJZ.

Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (razen v primerih iz prve in pete do osme točke prvega odstavka 6. člena ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače), kar določa prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti, kar določa drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

IP je posledično v nadaljevanju presojal, ali je v konkretnem primeru podana zakonska podlaga, ki določa, da je zahtevane osebne podatke dovoljeno posredovati javnosti. Po preučitvi zadeve je IP ugotovil, da tovrstna pravna podlaga ne obstaja.

IP najprej ugotavlja, da ni podan pogoj za uporabo »izjeme od izjem« iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zaposleni pri organu namreč ne opravljajo javne funkcije, niti niso javni uslužbenci. Določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, je namreč povsem jasna in govori o prosti dostopnosti do podatkov, ki so povezani z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, kar pa v konkretnem primeru ni podano, saj zaposleni posameznik pri organu, ki je javno podjetje, ni javni uslužbenec. Iz 1. člena Zakona o javnih uslužbencih[1] namreč izhaja, da so javni uslužbenci posamezniki, ki so sklenili delovno razmerje v javnem sektorju, pri čemer javni sektor po tem zakonu sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Po izrecni določbi drugega odstavka navedenega člena, javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu. Navedeno pomeni, da zaposleni v javnih podjetjih niso javni uslužbenci in posledično uporaba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot pravna podlaga za posredovanje njihovih osebnih podatkov javnosti, ne pride v poštev. Podatek o tem, ali je določen posameznik zaposlen v javnem podjetju in na katerem delovnem mestu, je tako varovan osebni podatek in s tem izjema po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je pravilno ugotovil tudi organ v izpodbijanem odgovoru.

V konkretnem primeru po oceni IP za razkritje zahtevanih osebnih podatkov tudi ni podanega javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, prav tako takšnih okoliščin ni utemeljeval prosilec. Po navedeni določbi se sicer ne glede na obstoj izjeme od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Test interesa javnosti ob tem ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Kot je Upravno sodišče že večkrat zapisalo v svojih sodbah, pomeni test prevladujočega interesa javnosti iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ izjemo nad vsemi izjemami svobode informacij, zato ga je treba uporabljati s previdnostjo in skrbnostjo ter le kadar njegova uporaba vodi k širši poglobljeni razpravi in razumevanju zadev, pomembnih za širšo javnost, pa hkrati nujna oziroma potrebna družbena razprava brez dostopa do določenih informacij sploh ne bi bila mogoča oziroma bi bila pomembno omejena. Tak interes je podan takrat, ko se informacija nanaša na širši krog Ijudi, ko gre npr. za vprašanje javnega zdravja ali javne varnosti, za vprašanje, pomembno za širšo javno razpravo, za vprašanje, ki ima lahko neposredne finančne posledice za državo ali lokalno skupnost, ali kadar gre za oškodovanje državnih sredstev ali sredstev lokalnih skupnosti, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Upoštevaje vse navedeno je IP pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah^[2] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

Informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 40/12 – ZUJF, 158/20 – ZIntPK-C, 203/20 – ZIUPOPDVE, 202/21 – odl. US in 3/22 – ZDeb

[2] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16, 30/18 – ZKZaš in 189/20 - ZFRO.