prosilec - GURS

ODLOČBA:

Organ je na podlagi ZKN zavrnil zahtevo prosilca za dostop do pogodb in odločb za določene parcele. Pri tem je organ zatrjeval, da ZKN prosilcu ne daje pravice dostopa do zahtevanih dokumentov brez izkazanega pravnega interesa. IP je ugotovil, da določbe ZKN, na katere se sklicuje organ, glede na določbe ZDIJZ niso v razmerju lex specialis derogat legi generali, zato organ ni ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca zavrnil na podlagi teh določb. Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih dokumentov, zato je IP odločbo odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, z navodili glede česa je treba postopek dopolniti.

POVZETEK:

Številka: 090-189/2023/2
Datum: 30. 6. 2023

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 31. 5. 2023, zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Zemljemerska ulica 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-9/2023-2552-6, z dne 22. 5. 2023, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 31. 5. 2023 zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije št. 090-9/2023-2552-6, z dne 22. 5. 2023, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Organ je 15. 2. 2023 prejel zahtevo, v kateri je prosilec prosil za posredovanje vseh pogodb in odločb za parcele št. 433, 430/3, 440/1, 430/2 in 1069 k.o. 785. 

Organ je z odločbo št. 090-9/2023-2552-6, z dne 22. 5. 2023 zavrnil zahtevo prosilca. Uvodoma je povzel postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in pojasnil pojem informacije javnega značaja. Nato je navedel, da je v postopkih po ZDIJZ treba upoštevati ne le tiste izjeme, ki so določene v 5.a in 6. členu ZDIJZ ter zaradi katerih se lahko dostop do informacij javnega značaja zavrne, ampak tudi izjeme, ki so v zvezi s tem določene v področnih zakonih (o tem Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1697/2017-7 z dne 20. 12. 2019). Takšno izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja predstavlja prvi odstavek 126. člena Zakona o katastru nepremičnin - ZKN (Uradni list RS, št. 54/21; v nadaljevanju ZKN) v povezavi s 130. členom ZKN, ki jo določa specialni področni zakon geodetske uprave (lex specialis) glede na splošna določila ZDIJZ. Organ je povzel relevantne določbe ZKN in navedel, da imajo pri dostopu do informacij posebna določila področne zakonodaje glede možnosti oseb, da dostopajo do listin zbirke listin katastra nepremičnin, značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. Kot splošnejši predpis se ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnim zakonom (glede razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020). Določila ZDIJZ urejajo dostop do informacij javnega značaja na splošno. V konkretni zadevi, v kateri gre za dostop do dokumentov oziroma listin iz zbirke listin katastra nepremičnin, ki se nanašajo na postopek ukinitve hišne številke, dostopnost listin iz zbirke listin katastra nepremičnin urejajo določila ZKN, ki imajo v razmerju do ZDIJZ prednost kot določila specialnega predpisa. Možnost pridobivanja dokumentov iz zbirke listin katastra nepremičnin brez upoštevanja relevantnega specialnega predpisa in le ob uporabi ZDIJZ bi v nasprotnem primeru privedla do situacije, ko lahko vsakdo, ne upoštevaje omejitve relevantne področne zakonodaje, pridobi dostop do listin iz zbirke listin katastra nepremičnin, s čimer bi prišlo do izigravanja predmetne področne zakonodaje (v zvezi s tem sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 542/2013 z dne 1. 9. 2013). ZDIJZ ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno, torej z vseh področij, zato je treba glede na to, da ZKN ureja dostopnost (kdo ima pravico dostopati) do informacij s točno določnega področja, to je iz zbirke listin katastra nepremičnin, šteti ZKN za specialnejši predpis in mu je zaradi tega treba dati prednost (o tem sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 295/2011 z dne 8. 6. 2011). Ker zahteva prosilec dostop do dokumentov, ki so listine zbirke listin katastra nepremičnin, ki na podlagi prvega odstavka 126. člena ZKN niso javne in zato ne predstavljajo informacije javnega značaja, je organ zahtevo prosilca zavrnil.

Organ je 31. 5. 2023 prejel pritožbo zoper odločbo št. 090-9/2023-2552-6, z dne 22. 5. 2023, v kateri je prosilec pojasnil, da mu organ ni poslal vseh listin in zakaj meni, da bi določene listine morale obstajati.

Organ je pritožbo prosilca z dopisom št. 090-9/2023-2552-10, z dne 15. 6. 2023 kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. 

Pritožba je utemeljena.

1.    Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti. V obravnavanem primeru je sporno, ali je organ utemeljeno zavrnil zahtevo prosilca s sklicevanjem na prvi odstavek 126. člena ZKN v povezavi s 130. členom ZKN.

2.    Razmerje med ZDIJZ in ZKN

IP ugotavlja, da sta ZKN in ZDIJZ v razmerju lex specialis derogat legi generali le glede prvega odstavka 128. člena ZKN, ki izrecno določa, kateri podatki o stavbah in delih stavb niso informacija javnega značaja. Vendar pa se organ v izpodbijani odločbi sklicuje na druge določbe ZKN, ki glede na določbe ZDIJZ niso v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejajo iste pravice. Ker se nobena druga določba ZKN, razen prvega odstavka 128. člena ZKN, ne nanaša na dostop do informacij javnega značaja, ni nobenega razmerja med temi določbami ZKN in ZDIJZ, ki bi ga bilo treba razreševati s posebnimi metodami razlage, kot je razmerje med novejšim ali starejšim predpisom, ali med specialnim in splošnejšim predpisom. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh zakonov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva.

Takšna načelna interpretacija razmerij med ZDIJZ in področnimi zakoni je bila potrjena tudi s strani Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007. V njej je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da izjeme, ki dopuščajo zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, ureja ZDIJZ, tako da je treba pravni temelj za zavrnitev zahteve zainteresirane stranke presojati v okviru določb tega zakona, poleg tega pa je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov.

ZKN torej zamejuje pravice javnosti glede dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ, le v prvem odstavku 128. člena. Sicer pa ZKN temelji na zagotavljanju javnosti podatkov katastra nepremičnin (126. in 127. člen ZKN). Prvi odstavek 126. člena ZKN v povezavi s 130. členom ZKN, na katera se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, urejata le postopek dostopa do dokumentov osebe, ki za dostop do dokumentov izkaže pravni interes, kar predstavlja povsem drugačno dejansko situacijo kot v predmetni zadevi, ko dokumente zahteva prosilec kot splošna javnost, ki pravnega interesa v zadevi ni dolžna izkazovati. Okoliščina, da ZKN ni izrecno predvidel posredovanja dokumentov, s katerimi organ razpolaga, morebitnim tretjim osebam, sama po sebi še ne pomeni, da je takšno posredovanje nezakonito, še zlasti, če ga izrecno predvideva drug zakon, v konkretnem primeru ZDIJZ. Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da organ ni ravnal pravilno, ko v zvezi z zahtevo prosilca, ki je bila nedvomno vložena na podlagi ZDIJZ, ni uporabil določb tega zakona.

Organ se v odločbi sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki je po mnenju IP ni mogoče uporabiti za zavrnitev predmetne zahteve po ZDIJZ, v okoliščinah konkretnega primera. Stališče navedene sodbe, da je takrat veljavna določba 128. člena ZKP v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS), je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala navedena sodba. Ta sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi št. X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, dokumente pa je zahtevala neposredno iz tožilskega spisa, saj je zahtevo naslovila na državno tožilstvo, ki je dolžno odločati tudi po določbah procesne zakonodaje (ZKP in ZDT-1), ki so bile presojane v zadevi št. X Ips 4/2020. Ker je prosilka v tisti zadevi, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v tej procesni zakonodaji (v konkretnem primeru v določbah ZKN) in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Ob tem je pomembno tudi, da v obravnavani zadevi ni dvoma, da organ ni sodišče, in je zato sklicevanje na predmetno sodbo oziroma na določbe specialne zakonodaje, na katere se ta nanaša, irelevantno. Iz istega razloga tudi ni pravno upoštevno sklicevanje organa na sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013 z dne 1. 9. 2013 (organ je bil Okrožno sodišče v Ljubljani, sodba se nanaša na določbe ZKP) in št. I U 295/2011 z dne 8. 6. 2011 (organ je bilo Okrajno sodišče v Sežani, sodba se nanaša na določbe ZPP). 

Da so navedeni argumenti IP, ki so na strani uporabe določb ZDIJZ tudi v primerih, ko je zahtevan dokument iz sodnega (kazenskega) postopka po določbah ZDIJZ, pravilni, izhaja tudi iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O, Uradni list RS, št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020), ki je bil sprejet po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Navedeni zakon, ki je začel veljati 13. 1. 2021, uporabljati pa se je začel štiri mesece po njegovi uveljavitvi, spreminja 128. člen ZKP, tako, da mu dodaja nov dvanajsti odstavek, ki določa, da lahko, v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah.

Zaradi zmotnih razlag sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, je slednje po izdaji citirane sodbe, izdalo tudi dodatno pojasnilo z dne 12. 11. 2022, v katerem je navedlo, da je »sodba obravnavala vprašanje, kateri zakon je pravilna pravna podlaga za vpogled v tožilske in sodne spise. Odločila je, da so to zakoni, ki urejajo postopke pred sodišči (Zakon o kazenskem postopku, Zakon o pravdnem postopku in drugi procesni zakoni), ki zagotavljajo tako ustrezno varstvo človekove pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, kot tudi uresničevanje pravice do dostopa informacij javnega značaja na teh področjih.« Širjenje odločitve sodišča tudi na dostop do drugih dokumentov, ki niso del tožilskih in sodnih spisov, je tako zmotno in neutemeljeno.

IP še poudarja, da je bil v Uradnem listu št. 16/2023 z dne 7. 2. 2023 objavljen Ukaz o razglasitvi zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov. Državni zbor je Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljevanju Konvencija) sprejel 24. 1. 2023, zakon je začel veljati 22. 2. 2023. Konvencija predstavlja prvi zavezujoči mednarodni instrument, ki ureja splošno pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih hranijo javni organi. Za obravnavano zadevo je pomemben zlasti 2. člen Konvencije, ki določa, da mora vsaka pogodbenica vsakomur brez kakršnekoli diskriminacije na zahtevo zagotoviti pravico dostopa do uradnih dokumentov, ki jih imajo javni organi. Gre za smiselno enako določbo, kot je 5. člen ZDIJZ, na podlagi katerega prosilec za dostop do informacij javnega značaja ne potrebuje pravnega interesa. Za slovensko prakso dostopa do informacij javnega značaja pomeni zavezanost h ratificirani mednarodni pogodbi z vidika ustavnopravne hierarhije aktov nadrejenost slovenskim zakonom in neposredno uporabljivost. Stališče, da so iz prostega dostopa do informacij javnega značaja izvzete vse listine iz zbirke listin v katastru nepremičnin oziroma, da je dostop do le-teh možen le na podlagi izkazanega pravnega interesa, bi bilo zato v nasprotju z določbami Konvencije.

Ker organ v izpodbijani odločbi navaja tudi sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1697/2017-7 z dne 20. 12. 2019, IP pojasnjuje, da ne gre za primerljivo zadevo. Sodišče je namreč v navedeni sodbi na temelju drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ (in ne izven konteksta izjem od prostega dostopa, ki jih določa ZDIJZ, kot to zmotno zatrjuje organ v izpodbijani odločbi), navedlo, da je v postopkih po ZDIJZ treba »upoštevati ne le tiste izjeme, ki so določene v ZDIJZ, ampak tudi izjeme, ki so določene v področnih zakonih«. Povedano drugače, omenjena sodba se nanaša na t.i. izjemo nadzornega postopka, po kateri so varovani podatki, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi nadzornega postopka. Pri opredelitvi te izjeme je zato, skladno z določbo drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ, treba izhajati iz področne zakonodaje, ki ureja dotični nadzorni postopek. Predmet obravnavane zadeve pa niso podatki, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi nadzornega postopka, zato je sklicevanje organa na sodbo, ki se nanaša na izjemo iz drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ, povsem brezpredmetno. 

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je organ ravnal nepravilno, ko je dostop do dokumentacije, na katero se nanaša obravnavana pritožba, zavrnil na podlagi prvega odstavka 126. člena ZKN v povezavi s 130. členom ZKN, sklicujoč se na stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 ter sodbah Upravnega sodišča RS št. I U 542/2013 z dne 1. 9. 2013, št. I U 295/2011 z dne 8. 6. 2011 in št. I U 1697/2017-7 z dne 20. 12. 2019.

3.    Presoja konkretne zadeve

Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje glede dostopa do zahtevanih dokumentov. Organ se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni določno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov ter možnosti delnega dostopa do teh dokumentov, kot bi se sicer moral, skladno z določbami ZDIJZ. Zato obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh potrebnih sestavin, zaradi česar je pomanjkljiva in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. To posledično pomeni, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. IP je zato moral izpodbijano odločbo odpraviti in odločiti, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

4.    Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

V ponovljenem postopku bo moral organ izvesti celovit ugotovitveni postopek, v katerem se bo moral primarno opredeliti do vprašanja, kateri dokumenti so predmet zahteve, torej organ bo moral ugotoviti, s katerimi dokumenti, ki jih zahteva prosilec, razpolaga.

Nadalje se bo moral organ opredeliti do vsakega posameznega dokumenta in v izrek in obrazložitev odločbe natančno navesti, o katerih konkretnih dokumentih je odločal ter ali zahtevane informacije vsebujejo katero od izjem po določbah 5.a in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter natančno in določno opredeliti v izreku odločbe, v katerem delu se posamezni dokument prekrije (npr. v dokumentu z naslovom .., št. …. z dne …., se na strani ... prekrije prvi odstavek ali besedilo od prvega do petega odstavka, ipd.), v obrazložitvi odločbe pa pojasniti, na podlagi katere izjeme in jo tudi utemeljiti. Iz izreka odločbe mora biti torej razvidno, o katerih konkretnih dokumentih je organ odločil.

V primeru obstoja katere od izjem mora organ presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 in 146/22; v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. 19. člen Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje organa in niso prosto dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo.

IP opozarja še na določbo 44. člena ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku.

5.    Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP ter napotila IP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka