prosilec - Geodetska uprava RS

POVZETEK:

Prosilec je zahteval podatke o posplošeni vrednosti nepremičnin iz Evidence vrednotenja s katero upravlja organ in se zaradi sprejetih interventnih zakonov javno ne izkazujejo, do naslednje preveritve modelov vrednotenja. Organ je zahtevo s sklepom zavrgel,  da ne gre za upravno zadevo, ker prosilec kot pravna oseba javnega prava potrebuje informacije za izvajanje javnopravnih nalog. IP je v pritožbenem postopku primarno poudaril, da ZDIJZ v svojih določilih nikjer ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja pravnim osebam, ki so same zavezane za dostop do informacij javnega značaja, kot si zmotno razlaga organ. Ker v obravnavanem primeru ni dvoma, da je prosilec pravna oseba javnega prava, pomeni, da ima povsem legitimno pravico vložiti zahtevo po ZDIJZ. Pri tem pa lahko zahteva vse informacije javnega značaja, ki izvirajo iz delovnega področja organa in organ z njimi razpolaga. Okoliščina, zakaj prosilec informacije potrebuje, tudi če jo potrebuje za izvajanje javnopravnih nalog, za presojo ni relevantna in se organ s tem nima pravice ukvarjati, še manj pa zahtevo iz tega razloga zavreči. IP je ugotovil, da je prosilec vložil zahtevo, ki vsebuje vse sestavine po 17. čl. ZDIJZ, zato se šteje za formalno vlogo sposobno vsebinske obravnave, o kateri je bil organ dolžan odločiti po postopku, ki ga določa ZDIJZ in subsidiarno ZUP, kar pomeni, da gre nedvomno za upravno zadevo, v kateri se z uradnim zaznamkom ali z upravno odločbo (v primeru (delne) zavrnitve) odloči o pravici prosilca do dostopa do informacij javnega značaja. V obravnavanem primeru je ključna ugotovitev, da postopek po ZDIJZ ne pozna omejitve pri vložitvi zahteve na strani prosilcev kot pravnih oseb, ne glede statusno pravne oblike niti po vsebini zahteve in iz tega temelja je treba izhajati, pri odločanju o zahtevi.V ponovljenem postopku bo moral organ vsebinsko obravnavati zahtevo prosilca in se konkretno opredeliti do zahtevanih informacij, primarno ali z njimi razpolaga ter nadalje ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. Ob tem je  IP pripomnil, da sama okoliščina, da trenutna interventna zakonodaja, torej 30. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19, ne omogoča javnega izkazovanja posplošenih vrednosti posameznih nepremičnin, ne more biti ovira za dostop do informacij javnega značaja.  

ODLOČBA:

Številka: 090-105/2021/2

Datum: 27. 5. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZDIJZ) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 23. 3. 2021, zoper sklep št. 090-1/2021-2552-5, z dne 8. 3. 2021, Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Zemljemerska ulica 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 8. 3. 2021 se ugodi in se sklep Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, št. 090-1/2021-2552-5, z dne 8. 3. 2021 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 3. 12. 2020 zahteval, da mu organ posreduje podatke iz Evidence vrednotenja o nepremičninah in posplošenih vrednostih nepremičnin. Prosilec meni, da bi mu organ podatke o posplošeni vrednosti nepremičnin lahko posredoval kot informacijo javnega značaja, saj izvirajo iz delovnega področja organa in organ (GURS) z informacijo razpolaga in se nahaja v materializirani obliki, v Evidenci vrednotenja, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona. Prosilec je dodal, da se na podlagi Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin in Uredbe o določitvi modelov vrednosti nepremičnin od 1. aprila 2020 v Evidenci vrednotenja vodijo tudi podatki o posplošeni vrednosti nepremičnin, ki odraža stanje na trgu nepremičnin na 1. 1. 2020, ki pa se zaradi epidemije SARS-Cov-2 in sprejetih interventnih zakonov javno ne izkazujejo, do naslednje preveritve modelov vrednotenja (predvidoma vsaj do aprila 2022). Prosilec je ob tem pojasnjeval tudi razloge, zakaj te podatke potrebuje, in sicer da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v skladu z veljavno zakonodajo upravlja in razpolaga z 72.141 ha zemljišč v lasti Republike Slovenije. V okviru svojih pristojnosti Sklad upravlja z več kot 60.000 hektarjev kmetijskih zemljišč oziroma devet odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v državi. Pri izvajanju svojih nalog Sklad, za nepremičnine, s katerimi upravlja, že od leta 2014 uporablja tudi podatke o vrednosti nepremičnin, ki so bili do aprila na razpolago v Registru nepremičnin. Trenutno se v registru nepremičnin nahajajo zgolj arhivski podatki, ki pa ne izkazujejo vrednosti po novih veljavnih modelih vrednotenja. Prav tako Sklad nima dostopa do podatkov o posplošeni vrednosti tistih zemljišč, na katerih so bile izvedene parcelacije ali druge spremembe po 26.3.2020. V Registru nepremičnin so namreč na razpolago zgolj arhivske vrednosti nepremičnin na dan 26.3.2020 in za parcele, ki so bile v tej evidenci na ta datum. Sklad zemljišča pridobiva na odplačen in neodplačen način. Pridobljena zemljišča poknjiži med svoja osnovna sredstva, pri čemer pri neodplačno pridobljenih zemljiščih vrednost zemljiščem pripiše na podlagi modelov vrednotenja nepremičnin in iz njih izhajajoče posplošene vrednosti nepremičnin. Odplačno pridobljena zemljišča Sklad knjiži po nabavnih vrednostih. Način vrednotenja knjigovodske vrednosti zemljišča ima Sklad urejen v svojih internih pravilih. Knjigovodske vrednosti neodplačno pridobljenih zemljišč so bile v preteklosti prevrednotene in usklajene z modeli in posplošenimi vrednostmi. Računovodski standardi ne dopuščajo uporabe različnih metodologij vrednotenja, zato bi ob morebitni spremembi sistema vrednotenja morali tega uporabiti na vseh Skladovih zemljiščih, na 234.511 parcelah. Ob tem je potencialni predmet zakonskega prenosa na Sklad še več kot 150.000 parcel. Možnost, da bi Sklad za neodplačno pridobljena zemljišča predhodno pridobival cenitve ustreznih cenilcev, ni realna, bila bi negospodarna in bi za državo pomenila nepotreben strošek. Glavna težava Sklada ob tem, ko podatkov o modelih in posplošeni vrednosti zemljišč začasno ne prejema, je v nezmožnosti ustreznega knjiženja zemljišč med osnovna sredstva. Identična težava nastaja tako pri zemljiščih, kot pri vrednostih delov stavb, ki jih Sklad tudi pridobiva iz modelov vrednotenja. Posplošene vrednosti nepremičnin Sklad deloma uporablja tudi v pogodbenih razmerjih za zemljišča, s katerimi upravlja ter kot uporabno in priročno dodatno informacijo, s katero primerja vrednosti nepremičnin pridobljene s cenitvami, ali iz drugih virov.

Organ je prosilcu primarno odgovoril z dopisom z dne 1. 2. 2021, št. 090-1/2021-2552-2, nato pa zaradi pritožbe prosilca zoper molk organa o zadevi odločil s sklepom št. 090-1/2021-2552-5, z dne 8. 3. 2021, s katerim je zahtevo prosilca za dostop do podatkov evidence vrednotenja o nepremičninah in posplošenih vrednostih nepremičnin, ocenjenih z novimi modeli množičnega vrednotenja nepremičnin na podlagi Uredbe o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (Uradni list RS, št. 22/20), zavrgel.

V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca, svoj odgovor ter pritožbo prosilca zaradi molka organa in navedel, da je upravna zadeva osrednji pojem splošnega upravnega postopka. V upravnih zadevah se odloča v upravnem postopku. V konkretnem primeru je prosilec zahteval nekaj, o čemer organ sploh ne odloča v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (formalni vidik upravne zadeve). Po drugem odstavku 2. člena ZUP se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. S stališča materialne opredelitve upravne zadeve je upravna zadeva družbeno razmerje, ki vsebuje obstoječe ali predvidljivo nasprotje med posamičnim in javnim interesom, ki ga mora pristojni organ s svojo odločitvijo razrešiti. S to odločitvijo oblikuje konkretno pravno razmerje, katerega vsebina pa je pravica, obveznost ali pravna korist stranke (o tem Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika dr. Tone Jerovšek in prof.dr. Gorazd Trpin, Inštitut za javno upravo, 2005, komentar 1. in 2. člena). Običajno ni težko ugotoviti, ali gre pri določeni zadevi za upravno zadevo ali ne, saj jih predpisi v večini primerov dovolj jasno določajo. Včasih pa se zgodi, da posamezna zadeva ni tako jasna in tedaj je treba po materialnem kriteriju presoditi, ali gre za obstoječe ali predvidljivo nasprotje med zasebnim in javnim interesom, ki zahteva odločitev pristojnega organa. Kot ugotavlja geodetska uprava že v dopisu prosilcu št. 090-1/2021-2552-2 z dne 1. 2. 2021, je bil prosilec ustanovljen leta 1993 na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ (Uradni list RS, št. 19/10 - u.p.b., 56/10 - ORZSKZ16, 14/15 - ZUUJFO in 9/16 - ZGGLRS), z namenom gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi, ki so v lasti Republike Slovenije. Kot pravna oseba javnega prava, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni z ZSKZ drugače določeno, je prosilec, tako kot geodetska uprava, zavezanec po ZDIJZ, ki izvaja javne naloge ter torej sodi med organe iz 1. člena ZDIJZ (državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb), ki morajo vsakomur omogočati prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo. Iz zahteve prosilca z dne 3. 12. 2020 za dostop do informacij javnega značaja – podatkov evidence vrednotenja o nepremičninah in posplošenih vrednostih nepremičnin, ocenjenih z novimi modeli množičnega vrednotenja nepremičnin (novi oziroma veljavni modeli množičnega vrednotenja nepremičnin so bili določeni na podlagi Uredbe o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (Uradni list RS, št. 22/20)), je razvidno, da zahteva prosilec informacije za namene knjiženja knjigovodske vrednosti neodplačno pridobljenih zemljišč in delov stavb med osnovna sredstva, pogodbenih razmerij za zemljišča, ki jih upravlja, ter primerjave vrednosti nepremičnin, pridobljenih s cenitvami ali iz drugih virov. Prosilec v pritožbi z dne 24. 2. 2021 navaja, da bo podatke uporabil za enake namene, kot so bili izdelani. V primeru, ko zahteva prosilec od organa, zavezanca po ZDIJZ, informacije javnega značaja, ki jih potrebuje za namene izvajanja javnih nalog, pri čemer je tudi prosilec sam zavezanec v smislu ZDIJZ, ne gre za nasprotje med posamičnim in javnim interesom, saj morata v tem primeru oba, tako prosilec kot tudi organ, od katerega se zahtevajo informacije, delovati v javnem interesu (tako tudi IP v odločbi št. 021-11/2008/4 z dne 18. 3. 2008). Po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Ker je prosilec kot pravna oseba javnega prava zavezanec po ZDIJZ in zahteva dostop do informacij javnega značaja za namene izvajanja javnih nalog, v konkretnem primeru ne obstaja nasprotje med posamičnim in javnim interesom, zato ne gre za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP in se o tem ne odloča v upravnem postopku. Glede na navedeno je organ zahtevo prosilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Prosilec je zoper zgoraj navedeni sklep vložil pritožbo z dne 23. 3. 2021, št. 090-20/2020-7, v kateri je navedel, da je pravico dostopa do informacij javnega značaja zakonodajalec zagotovil že z Ustavo Republike Slovenije, ki v 2. odstavku 39. člena določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vsak prosilec lahko zahteva dostop do katerekoli informacije javnega značaja, ki jo kot takšno opredeljuje zakon. Nikjer v določilih ZDIJZ ni navedeno, da oseba javnega prava, ki je tudi sama zavezanec po ZDIJZ, v tem primeru Sklad, ne bi smela nastopiti tudi v vlogi vlagatelja zahteve za dostop do informacije javnega značaja pri drugem zavezancu. S podatki, ki jih je prosilec zahteval - podatke o posplošenih vrednostih nepremičnin, ocenjenih z novimi modeli množičnega vrednotenja nepremičnin, GURS razpolaga. Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (ZMVN-1) v 34. členu določa, da GURS vrednotenje vzpostavi, vodi in vzdržuje evidenco vrednotenja, ki zagotavlja na enem mestu zbrane podatke o nepremičninah, ki so pomembni za določitev njihove posplošene vrednosti. V evidenci vrednotenja so z uveljavitvijo modelov vrednotenja zbrani vsi podatki o nepremičninah, ki so pomembni za določitev njihove posplošene vrednosti, vključno s pripisom posplošene vrednosti. Nobenega dvoma torej ni, da so podatki, katerih posredovanje je prosilec zahteval kot informacijo javnega v značaja, v evidenci vrednotenja vzpostavljeni, torej organ z njimi razpolaga in za to, da jih Skladu posreduje, ne potrebuje delovanja distribucije informacijskega sistema namenjena zunanjim uporabnikom. Ti podatki se trenutno javno ne izkazujejo, nikjer pa ni določeno, da so ti podatki, s katerimi organ razpolaga, izjema od prostega dostopa po ZDIJZ, zato organ nima pravne podlage za omejevanje pravice dostopa do teh podatkov. Organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da vloga prosilca za dostop do informacije javnega značaja ni upravna zadeva, zato se o njej ne odloča v upravnem postopku in je posledično vlogo prosilca zavrgel. Naziranje organa in preizkus zahteve po 1. točki prvega odstavka 129 . člena ZUP je zgrešeno in v postopku dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ tudi nepotrebno. Edini dejstvi, ki sta v tem postopku merodajni sta to, da ima prosilec po Ustavi RS zagotovljeno pravico do informacije javnega značaja in da organ s to informacijo razpolaga. Pri odločanju o zahtevi prosilca bi se moral organ osredotočiti na ti dve dejstvi in slediti navodilu IP, ki je dal organu povsem jasno navodilo in sicer, da v roku 8 dni odloči skladno z določbami ZDIJZ, tj. prosilcu omogoči dostop do vseh zahtevanih informacij, ali izda odločbo. Organ poziva IP ni izpolnil, ampak je v nasprotju z določili ZDIJZ izdal sklep, s katerim je zahtevo pritožnika zavrgel, kar zahteva prosilca ni upravna zadeva. Organ se torej kljub jasnemu navodilu IP sploh ni ukvarjal z vsebino zahteve prosilca, temveč je zahtevo iz formalnih razlogov (sicer nepravilno ugotovljenih) zavrgel.

Organ je z dopisom z dne 30. 3. 2021 ugotovil, da je pritožba prosilca pravočasna, dovoljena in vložena po upravičeni osebi ter da svoje odločitve ne bo spremenil, zato je pritožbo odstopil v reševanje IP.

Pritožba je utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti sklep organa v delu, v katerem ga prosilec izpodbija. Sklep preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP primarno poudarja, da ZDIJZ v 5. členu izrecno določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam (ki jih zakonodajalec skupno poimenoval »prosilci«), kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik. Pri presoji, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku dostopa do informacij javnega značaja, zadostuje zgolj ugotovitev, da je zahtevo vložila pravna ali fizična oseba. Prosilec ima tako prav, ko navaja, da ZDIJZ v svojih določilih nikjer ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja pravnim osebam, ki so same zavezane za dostop do informacij javnega značaja, kot si zmotno razlaga organ. Ker v obravnavanem primeru ni dvoma, da je prosilec pravna oseba javnega prava, pomeni, da ima povsem legitimno pravico vložiti zahtevo po ZDIJZ. Pri tem pa lahko zahteva vse informacije javnega značaja, ki izvirajo iz delovnega področja organa in organ z njimi razpolaga. Okoliščina, zakaj prosilec informacije potrebuje, tudi če jo potrebuje za izvajanje javnopravnih nalog, za presojo ni relevantna in se organ s tem nima pravice ukvarjati, še manj pa zahtevo iz tega razloga zavreči.

Glede na navedeno je stališče organa, da v konkretnem primeru ne gre za upravno zadevo, ker prosilec kot pravna oseba javnega prava potrebuje informacije za izvajanje javnopravnih nalog, napačna, tako z vidika vprašanja »kdaj govorimo o upravni zadevi«, kakor tudi zmotne uporabe materialnega prava ter je v direktnem nasprotju s temeljnimi načeli ZDIJZ, katerega osnovni namen je uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da dobijo informacije javnega značaja.

Organ se sicer pri sklicevanju na prvo točko prvega odstavka 129. čl. ZUP opira na prakso IP, za katero pa IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni relevantna, saj gre za drugačno dejansko stanje.

IP ugotavlja, da je prosilec vložil zahtevo z dne 3. 12. 2020, ki vsebuje vse sestavine po 17. čl. ZDIJZ, zato se šteje za formalno vlogo sposobno vsebinske obravnave, o kateri je bil organ dolžan odločiti po postopku, ki ga določa ZDIJZ in subsidiarno ZUP, kar pomeni, da gre nedvomno za upravno zadevo, v kateri se z uradnim zaznamkom ali z upravno odločbo (v primeru (delne) zavrnitve) odloči o pravici prosilca do dostopa do informacij javnega značaja.

IP zato ne more slediti odločitvi organa, da v konkretnem primeru ne gre za upravno zadevo. Dejstvo, da sta tako prosilec kot organ zavezana delovati v javnem interesu, nima nobene zveze z vprašanjem, ali gre za upravno zadevo. V postopku po ZDIJZ tudi ni relevantno, na kakšni pravni podlagi oz. po kakšnem postopku je organ pridobil informacije, ki so predmet zahteve, zato je brezpredmetna navedba organa, »da je prosilec zahteval nekaj, o čemer organ ne odloča v upravnem postopku, saj ne gre za upravno zadevo v smislu 2. čl. ZUP«. V obravnavanem primeru je ključna ugotovitev, da postopek po ZDIJZ ne pozna omejitve pri vložitvi zahteve na strani prosilcev kot pravnih oseb, ne glede statusno pravne oblike niti po vsebini zahteve in iz tega temelja je treba izhajati, pri odločanju o zahtevi. Ker organ tega ni upošteval, pomeni, da je dejansko stanje ugotovil nepopolno oziroma napačno, zato je treba izpodbijani sklep št. 090-1/2021-2552-5, z dne 8. 3. 2021, odpraviti, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP.

IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker je organ z izpodbijanim sklepom dejansko stanje ugotovil nepopolno oziroma napačno, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevanimi informacijami.

V ponovljenem postopku bo moral organ vsebinsko obravnavati zahtevo prosilca in se konkretno opredeliti do zahtevanih informacij, primarno ali z njimi razpolaga ter nadalje ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. Ob tem IP pripominja, da sama okoliščina, da trenutna interventna zakonodaja, torej 30. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP[1]) ne omogoča javnega izkazovanja posplošenih vrednosti posameznih nepremičnin, ne more biti ovira za dostop do informacij javnega značaja. Postopek po ZDIJZ je namreč samostojen postopek, ločen od drugih postopkov, ki jih urejajo drugi predpisi, kar pomeni, da mora organ, ko odloča o zahtevanih informacijah, odločiti po ZDIJZ, za katerega velja načelo prostega dostopa. Omejitev javne dostopnosti po 30. člen ZZUOOP, v ničemer ne vpliva na pravice prosilcev po ZDIJZ. Povedano drugače, določil ZZUOOP glede spremembe dneva javne dostopnosti do izkazane posplošene vrednosti nepremičnin v evidenci vrednotenja, ni mogoče enačiti s pravico dostopa do informacij javnega značaja, zato tudi ne morejo vplivati na pravico prosilcev po ZDIJZ. Takšna je tudi sodna praksa v smiselno podobnih primerih^[2].

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, ker je organ na prvi stopnji dejansko stanje ugotovil nepopolno oziroma napačno, zato je treba izpodbijani sklep odpraviti, na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP. IP je zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Ne glede na prvi odstavek 41. člena ZIUZEOP se podatki evidence vrednotenja začnejo javno izkazovati na dan, določen z uredbo iz 20. člena ZMVN-1, ki sledi Uredbi o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin (Uradni list RS, št. 22/20).

[2] npr. sodba Upravnega sodišča opr. št. IU 1647/2017-29, IU 1410/2009/9, IU 464/2019-51