prosilec - Finančna uprava RS

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo za dostop do konkretne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je organ prejel leta 2002. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ pravilno ugotovil, da je bila zahtevana odločba del gradiva, ki je bilo pri organu že izločeno in uničeno, in sicer na podlagi odločitve strokovne komisije za izločanje in odbiranje dokumentarnega gradiva. Organ z zahtevano odločbo ne razpolaga več, zato je IP pritožbo zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-97/2022/4

Datum: 20. 4. 2022

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …, (v nadaljevanju prosilec) z dne 15. 3. 2022, zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, Generalnega finančnega urada, Šmartinska cesta 55, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-8/2022-6 z dne 8. 3. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilca z dne 15. 3. 2022 zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, Generalnega finančnega urada, št. 090-8/2022-6 z dne 8. 3. 2022, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Organ je 20. 1. 2022 prejel zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je prosilec zahteval, da mu organ pošlje fotokopijo odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, oddelek za prekrške, opr. št. Pp 3484/2001, ki je bila na seji 28. 2. 2002. Prosilec je še navedel, da je senat za prekrške sprejel zadevo v reševanje dne 6. 4. 2001 in postopek o prekršku z dne 9. 10. 2000, zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 171. člena v zvezi z drugim odstavkom Carinskega zakona, zoper navedeni pravno in odgovorno osebo, na seji dne 28. 2. 2002 ustavil. Odločbo je organ prejel od Višjega sodišča v Ljubljani dne 27. 3. 2002.

Organ je z odločbo št. 090-8/2022-6 z dne 8. 3. 2022 zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Predmet prosilčeve zahteve je odločba Višjega sodišča v Ljubljani, oddelek za prekrške, opr. št. Pp 3484/2001, ki je bila na seji 28. 2. 2002. Organ je opravil notranje poizvedbe in ugotovil, da glede na način evidentiranja zadev v času nastanka dokumenta, z danimi podatki žal ni mogoče ugotoviti, pod katero opravilno številko je takratni Carinski urad Celje vodil zadevo, na katero se nanaša dokument, ki ga želi prejeti prosilec. Glede na tedaj veljavni načrt klasifikacijskih znakov Carinske uprave Republike Slovenije pa je mogoče z gotovostjo trditi, da je bilo gradivo v roku 10 let, ki je veljal za dokumentacijo v zvezi s prekrški v tedanjem času, izločeno in uničeno. Na Finančnem uradu Celje, ki je pravni naslednik nekdanjega Carinskega urada Celje, je organ dodatno opravil tudi fizični vpogled v arhivu Finančnega urada Celje in prišel do zaključka, da zahtevanega dokumenta med arhiviranim gradivom ni. Na podlagi navedenega je organ ugotovil, da z zahtevanim dokumentom ne razpolaga. Informacije, za katere zaproša prosilec, tako niso informacije javnega značaja, saj ne izpolnjujejo vseh pogojev iz 4. člena ZDIJZ. Prosilčev zahtevek je organ zato zavrnil.

Dne 15. 3. 2022 je organ prejel pritožbo prosilca zoper odločbo št. 090-8/2022-6 z dne 8. 3. 2022. V pritožbi je prosilec navedel, da res ni navedel številke Carinske uprave, ker je bil prepričan, da organ tega ne potrebuje. Prosilec je pripomnil, da če bi mu organ res želel pomagati in najti zahtevano odločbo, bi ga lahko vprašal, ali morda razpolaga z dano številko Carinskega organa, vsaj tako naj bi se postopalo v normalni družbi in sploh če je to državni organ. Prosilec je navedel, da številko Carinskega urada Celje, pod katero se je vodil postopek o prekršku, ima in to je: 426-35/92-00/0911-001 z dne 13. 10. 2000. Glede navedb organa, da z gotovostjo trdi, da je bilo gradivo uničeno po roku 10 let, prosilec sprašuje, kako lahko to trdi, če v prejšnjem odstavku pojasnjuje, da ne more najti zadeve, ker nima pravilne številke oziroma je sploh nima. Prosilec meni, da kar tako na pamet se tudi ne more delati, saj vendar gre za državni organ. Glede navedb organa, da naj bi na Finančnem uradu v Celju dodatno opravil tudi vpogled v arhivu, prosilec sprašuje, kaj je organ iskal, če ni imel številke ali pa jo je imel in je problem nekje drugje. Prosilec daje pritožbo na delo organa, saj je prepričan, da organ svojega dela ni opravil korektno in po zakonu in da se odločbe sodišč sigurno ne uničujejo kar tako na počez. IP naj zahteva vpogled v zadevo in preveri, zakaj prosilec ne more dobiti vpogleda v listino, ki jo je zahteval. Če organ ne razpolaga z zahtevano listino, prosilec želi, da se navede, kdaj je bila listina uničena in pod katerim zakonom. Prosilec ne pozna zakona, na podlagi katerega bi se lahko uničevale odločbe Višjih sodišč, če so še spravljene v arhivu ali na skiptih in tako dalje.

Organ je pritožbo prosilca z dopisom št. 090-8/2022-12 z dne 22. 3. 2022, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Glede pritožbene navedbe, da bi moral organ prosilca vprašati, če razpolaga z opravilno številko, pod katero se je na Finančnem uradu Celje vodil prekrškovni postopek, je organ pojasnil, da je prosilec v zahtevi zadostno navedel podatke o dokumentu, ki ga želi prejeti, torej o odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, oddelek za prekrške, Pp 3484/2001, sprejeti na seji dne 28. 2. 2001. S tem je zadostil pogojem po drugem odstavku 17. člena ZDIJZ – določil je informacijo, s katero se želi seznaniti in organ ni imel razloga, da bi ga po 67. členu ZUP pozval k dopolnitvi vloge. Organ je opravil tudi iskanje v arhivu na Finančnem uradu Celje, nasledniku Carinskega urada Celje, kjer je opravil pregled vseh dokumentov in iskal odločbo, po danih podatkih, ki jih je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja posredoval pritožnik in prišel do ugotovitve, kot navedeno v odločbi, da v arhivu Finančnega urada Celje zahtevanega dokumenta ni. V skladu s tedaj veljavnim Aktom o upravljanju z dokumentarnim gradivom v carinski službi, so bili roki hrambe dokumentarnega gradiva določeni v klasifikacijskem načrtu. Klasifikacijski načrt, veljaven v letu 2000, za gradivo z oznako 426-35 (splošno o carinskih in drugih prekrških) ter 426-40 (postopek po carinskih prekrških – zadeve po carinskih prekrških na 1. stopnji), določa 10 letni rok hrambe.

IP je z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja na organ naslovil poziv za dokumentacijo in dodatna pojasnila št. 090-97/2022/2 z dne 24. 3. 2022. Organ je na poziv odgovoril z dopisom št. 090-8/2022-14 z dne 4. 4. 2022.

Pritožba ni utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da je prosilec zahteval dostop do odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, oddelek za prekrške, opr. št. Pp 3484/2001, ki je bila sprejeta na seji 28. 2. 2002 (v nadaljevanju zahtevana sodna odločba). Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, ker z dokumentom, ki bi ustrezal navedeni zahtevi, ne razpolaga, in torej ne gre za informacije javnega značaja v smislu definicije iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. V pritožbi prosilec takšni odločitvi nasprotuje.

Za obstoj informacije javnega značaja morajo biti po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ izpolnjeni naslednji pogoji:

• informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
• organ mora z njo razpolagati in
• nahajati se mora v materializirani obliki.

Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, pomeni, da zahtevana informacija javnega značaja ne obstaja in posledično zahtevi oz. pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. 

Kot je pravilno navedel organ v izpodbijani odločbi, iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več).

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP ob tem pojasnjuje, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje pravilnosti poslovanja organa z dokumentarnim gradivom. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se ob tem lahko presoja (le) vprašanje, ali zahtevane informacije javnega značaja dejansko obstajajo pri organu v materializirani obliki. Glede na navedeno se IP v postopku po ZDIJZ ne more opredeljevati glede pritožbenih navedb, s katerimi prosilec zatrjuje, da organ svojega dela ni opravil korektno in po zakonu in da se odločbe sodišč sigurno ne uničujejo kar tako na počez. IP namreč ni pristojen ugotavljati, ali je bila dokumentacija pravilno hranjena in uničena, oziroma ali je bilo opisano odbiranje, izločanje in uničevanje organa v zadevi št. 426-35/92-00 izvedeno pravilno in skladno s predpisi. Ugotavljanje, zakaj določene dokumentacije ni, oziroma ali bi morala biti, je torej v pristojnosti drugih organov, in sicer upravne inšpekcije. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi pod opr. št. IU 1198/2016-22 z dne 10. 5. 2017.

IP je organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumente, s katerimi ne razpolaga.

Upoštevaje vse navedeno je IP v okviru ugotovitvenega postopka na drugi stopnji presojal, ali organ razpolaga z zahtevano sodno odločbo. V tam namen je IP z dopisom št. 090-97/2022/2 z dne 24. 3. 2022 organ zaprosil za dodatno dokumentacijo in pojasnila. Organ je v odgovoru št. 090-8/2022-14 z dne 4. 4. 2022 najprej pojasnil, da z zapisnikom o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva št. 020-41/2012-6 z dne 19. 10. 2012 (v nadaljevanju zapisnik o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva) in prilogo, iz katere je razvidno, da je bila zadeva št. 426-35/92-00 izločena in uničena, razpolaga samo v verziji osnutka, ki je uvrščen v dokumentni sistem EDS, podpisanega zapisnika o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva organ ni uspel najti v arhivu Finančnega urada Celje. Organ je IP zato posredoval osnutek zapisnika o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva ter prilogo. Nadalje je organ pojasnil, da je v letu 2012 Carinska uprava RS (v nadaljevanju CURS) za upravljanje z dokumentarnim gradivom uporabljala aplikacijo SPIS, ki je bila del sistema Lotus Notes. SPIS je omogočal elektronsko uvrščanje, hranjenje in podpisovanje dokumentov, prav tako se je sicer v manjši meri uporabljalo tudi skeniranje dokumentov in njihovo uvrščanje v SPIS. Pred SPIS je CURS za pisarniško poslovanje uporabljal aplikacijo PIPS (do leta 2007). Z združitvijo CURS in DURS sta oba organa prevzela novo aplikacijo za upravljanje z dokumentarnim gradivom, EDS. Zadeve iz SPIS so bile migrirane v EDS. Glede izločanja in uničenja zadev, ki jim je pretekel rok hrambe, je bila v letu 2012, na 4. sestanku kolegija direktorice Carinskega urada Celje (v nadaljevanju CU Celje) dne 17. 4. 2012, imenovana delovna skupina za določitev optimalne rešitve za uskladitev rokov hrambe dokumentarnega gradiva v stalni zbirki arhiva CU Celje, in sicer primerjalno med fizičnimi zadevami in aplikacijo SPIS. Komisija je pregledala zadeve, ki so bile leta 2007 pri zamenjavi računalniške aplikacije knjiženja zadev iz PIPS prenesene v SPIS. Ugotovljeno je bilo, da so zadeve ali vsebinsko pomanjkljive v sistemu (prazne) ali da je rok hrambe neustrezen glede na klasifikacijo zadeve, zato se je nakazala potreba, da se tudi v tem delu določene zadeve predlagajo v izločitev oziroma da se jim spremeni rok hrambe. Delovna skupina je za zadeve, predlagane za izločitev iz stalne zbirke dokumentarnega gradiva CU Celje, ocenila, da z vidika pomembnosti zadev za delo CU Celje v prihodnje niso bistvenega pomena in njihova hramba v stalni zbirki dokumentarnega gradiva CU Celje ni več potrebna. Zaradi navedenega je carinski urad predlagal formiranje komisije za izločanje dokumentarnega gradiva, Generalni carinski urad pa je izdal odločbo o imenovanju komisije. Le-ta je v sodelovanju z arhivarko na podlagi takrat veljavnega klasifikacijskega načrta opravila odbiro dokumentarnega gradiva za uničenje. Zadeva izločanja dokumentarnega gradiva je bila v CU Celje vodena pod št. 020-41/2012 in je bila migrirana v sedanjo aplikacijo za upravljanje z dokumentarnim gradivom, vodi se pod št. 020-41/2012-CCE. Na Finančnem uradu Celje so vpogledali v to zadevo, ki se nahaja v tekoči zbirki in ugotovili, da je v zadevo elektronsko uvrščenih 8 dokumentov, ki se hranijo fizično, zato so fizično iskali zadevo 020-41/2012, v dveh ločenih arhivskih prostorih Finančnega urada Celje. Fizično zadeve št. 020-41/2012, v kateri bi se moral nahajati podpisan zapisnik o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva, niso našli. Organ domneva, da se je dokumentacija založila oz. izgubila zaradi številnih selitev in premeščanj arhivskega gradiva med več lokacijami. IP na podlagi podrobnega in jasnega pojasnila organa o tem, zakaj zadeve št. 020-41/2012 ni našel v fizični obliki, ne dvomi v resničnost navedb organa, da razpolaga le z osnutkom zapisnika o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva. Nadalje IP, glede na dejstvo, da je ta osnutek zapisnika o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva zaveden v dokumentnem sistemu EDS, torej v aplikacijo za upravljanje z dokumentarnim gradivom, ki jo sicer uporablja organ, ne vidi razlogov, da bi podvomil v resničnost navedb v tem zapisniku. V predmetnem zapisniku je navedeno, da je strokovna komisija za izločanje in odbiranje dokumentarnega gradiva v skladu z roki hrambe pripravila za uničenje dokumentarno gradivo, kot izhaja iz priloge tega zapisnika. IP je vpogledal v prilogo tega zapisnika in ugotovil, da je pod zaporedno številko 73 navedena klasifikacijska številka 426-35/54-157, leto zadeve 2000 in leto rešitve 2001 ter rok hrambe 10 let. Iz priloge torej izhaja, da so bile na podlagi predmetnega zapisnika uničene zadeve s klasifikacijsko številko od vključno 426-35/54 do vključno 426-35/157. V konkretni zadevi ni sporno, da je bila zahtevana sodna odločba pri organu vodena pod klasifikacijsko številko 426-35/92-00, iz priloge zapisnika o izločitvi in uničenju dokumentarnega gradiva pa torej izhaja, da je bila uničena celotna vsebina te zadeve. Iz tega nedvomno sledi, da je bila leta 2012 iz dokumentarnega gradiva Carinskega urada Celje izločena in uničena tudi zahtevana sodna odločba, ki je bila del te zadeve.

Tudi iz vidika predpisov, ki urejajo roke hrambe, IP ne vidi razlogov, zaradi katerih bi podvomil v dejstvo, da organ zahtevane sodne odločbe ne hrani več. Splošne določbe o rokih hrambe vsebuje 8. točka Akta o hrambi dokumentarnega in arhivskega gradiva v carinski službi št. 020-4/2007-1 z dne 19. 2. 2007, v kateri je navedeno, da so roki hrambe dokumentarnega gradiva določeni v načrtu klasifikacijskih znakov. Rok hrambe za posamezen dokument se določi pri vpisu dokumenta v računalniško evidenco. Rok hrambe celotne zadeve je odvisen od dokumenta, ki ima najdaljši rok hrambe v okviru zadeve, in se za celotno zadevo določi ob arhiviranju. Organ je v dopisu št. 090-8/2022-14 z dne 4. 4. 2022 pojasnil, da za zadevo CU Celje št. 426-35/92-00 veljajo roki hrambe, ki so bili za ta klasifikacijski znak določeni oziroma veljavni ob času njenega nastanka (klasifikacijski znak 426-35 v letu 2011 ni več obstajal), zato je organ IP poslal Načrt klasifikacijskih znakov za leto 1999, spremembe, predvidene za leto 2000 in prečiščeno besedilo Načrta klasifikacijskih znakov, ki je veljal v letu 2000. IP je pregledal navedene dokumente in ugotovil, da je Načrt klasifikacijskih znakov, veljaven v letu 2000, za gradivo z oznako 426-35 (splošno o carinskih in drugih prekrških) določal 10 letni rok hrambe, kar je pravilno navedel tudi organ v dopisu št. 090-8/2022-12 z dne 22. 3. 2022 in v izpodbijani odločbi.

Da je organ storil vse, kar je bilo v njegovi pristojnosti in zmožnosti, da bi zahtevano sodno odločbo našel, kaže tudi dejstvo, da je organ dokument iskal v dokumentarnem sistemu EDS in tudi fizično v arhivu. V dopisu št. 090-8/2022-14 z dne 4. 4. 2022 je organ namreč pojasnil, da je v času podaje zahteve prosilca, ko mu opravilna številka zadeve, pod katero se je vodila zadeva na takratnem CU Celje, organu še ni bila znana, uslužbenka Finančnega urada Celje iskala zadeve v dokumentnem sistemu EDS (v katerega so se prenesle zadeve iz SPIS) in fizično v arhivu. Iskala je na splošno, in sicer je pregledala prekrškovne zadeve, ki jih vodi EDS za časovno obdobje, ko je bila iskana odločba izdana, in zadeve, ki so še fizično shranjene v arhivu. Ker zahtevane sodne odločbe ni našla, je uslužbenka Finančnega urada Celje sklepala, da je bila izločena in uničena. Ko je bila znana opravilna številka zadeve (po prejemu pritožbe), je uslužbenka začela iskati zapisnike o uničenju dokumentarnega gradiva, tako v sistemu EDS kot tudi fizično v arhivu. Na tem mestu IP pripominja, da verjame organu, da je že pred izdajo odločbe razpolagal z zadostnimi podatki o dokumentu (poznal je vrsto dokumenta, časovno obdobje, v katerem naj bi prejel zahtevano sodno odločbo, in področje, na katerega se le-ta nanaša) in zato prosilca ni pozval na dopolnitev vloge v smislu 67. člena ZUP, temveč je na splošno pregledal vse zadeve, ki so ustrezale podatkom, ki jih je prosilec že posredoval. Pozivanje prosilca pred izdajo izpodbijane odločbe torej ni bilo potrebno za ugotavljanje resničnega dejanskega stanja, zato prosilčeve pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

Po pregledu spisovne dokumentacije ter na podlagi pojasnil v dopisu št. 090-8/2022-12 z dne 22. 3. 2022 in dopisu št. 090-8/2022-14 z dne 4. 4. 2022 IP ne dvomi v navedbe organa, da z zahtevano sodno odločbo ne razpolaga. Iz celotne pritožbene zadeve namreč ne izhaja noben sum, da organ razpolaga z zahtevano sodno odločbo, vendar je prosilcu ne želi posredovati. Navedbe organa so namreč vsebinsko konsistentne in skladne ter podprte z ustreznimi dokumenti, ki jih je organ predložil v okviru tega postopka. Ker iz zgoraj navedene definicije informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ izhaja, da so zavezanci dolžni posredovati le informacije, s katerimi (še) razpolagajo, pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi, saj organ z zahtevano sodno odločbo ne razpolaga več.

IP poudarja, da predmetna odločitev ne prejudicira odločitve, da bi zahtevana sodna odločba ne mogla obstajati pri kakšnem drugem organu (npr. sodišče), vendar, kot pojasnjeno zgoraj, to ni predmet konkretnega postopka po ZDIJZ.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožbo prosilca na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka