prosilec - Državno odvetništvo RS

Številka: 090-127/2026/2

Datum: 19. 6. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Občine …….. (v nadaljevanju prosilec) z dne 19. 3. 2026, zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, Šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. DODV-145/2026-3 z dne 6. 3. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožba prosilca z 19. 3. 2026, zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, št. DODV-145/2026-3 z dne 6. 3. 2026, se zavrne.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

(1) Prosilec je dne 6. 2. 2026 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval dostop do mnenja, ki ga je organ podal družbi Slovenski državni gozdovi, d. o. o. (v nadaljevanju SIG oziroma prosilec za mnenje) glede nepremičnine številka 253/1, k. o. Stična (v nadaljevanju zadevna nepremičnina).

(2) O zahtevi z dne 2. 6. 2026 je organ odločil z odločbo št. DODV-145/2026-3 z dne 6. 3. 2026 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je zahtevo zavrnil. Iz vsebine odločbe izhaja, da je organ ugotovil, da je podana izjema notranjega delovanja organa in da delni dostop do dokumenta ni mogoč

(3) Zoper odločbo organa je prosilec dne 19. 3. 2026 vložil pritožbo. Navaja, da je SIG mnenje organa prejel in že tudi sprejel odločitev na podlagi tega mnenja, zato ne gre za notranje delovanje in tudi motnje ne morejo več nastati. SIG je kot prosilec za mnenje svojo odločitev sprejel na način, da je pristopil k sklenitvi prodajne pogodbe s kupcem in izstavil ustrezno ZK dovolilo ter o tem obvestil prosilca v tem postopku (občino). Organ ni konkretno opredelil motenj niti ni opravil testa prevladujočega interesa javnosti. Ob tem navaja, da je odgovornost za javna sredstva in s tem za nepremičnine ter upravljanje javnega premoženja v javnem interesu, zato mora organ javnosti posredovati vse informacije. Ob tem pojasnjuje, kako je potekal promet in prenos upravičenj na zadevni nepremičnini in da prevladuje interes javnosti glede lastništva nepremičnine in sredstev proračuna, interes nadzornih institucij in nenazadnje utemeljenost odločitve in ukrepanja. Sklicuje se na 8. in 9. člen Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) in tretjo alinejo drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi. 

(4) Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijane odločbe ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, pritožbo prosilca, z dopisom, št. DODV-145/2026-5 z dne 27. 3. 2026, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil v reševanje IP.

Pritožba ni utemeljena.

(5) Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6) V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacije javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa in da pri organu obstajajo, med organom in prosilcem pa je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izjemo notranjega delovanja.

Glede izjeme notranjega delovanja organa

(7) Po navedeni izjemi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj opisane izjeme morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer:

(1) podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in

(2) razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa (t. i. specifični škodni test).

Z obravnavano izjemo, ki jo pozna tudi večina primerjalno pravnih ureditev, se varujejo podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika, oziroma proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Gre za situacije, ko razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti.

(8) Za podatke, ki so sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem, se v teoriji pogosto navajajo naslednji primeri: vsa notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, zapisniki, mnenja, poročila, navodila, smernice in drugi interni dokumenti. Primerjalno-pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora. Opisano izjemo pozna tudi večina primerjalno-pravnih ureditev, v katerih zakoni varujejo »notranji proces razmišljanja organa«. Varujejo se podatki, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa. Gre za dokumente za notranjo rabo organa, iz katerih izhaja postopek oziroma način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. To je v pravni teoriji znano kot »deliberative process privilege«, torej proces, ki varuje notranje razmišljanje organa, s čimer naj bi se omogočilo odkrito in odprto razmišljanje organa, ki pa bi bilo ovirano, če bi bilo povsem odprto za javnost. Obenem pa je namen te izjeme tudi preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj razumno varovanje procesa »notranjega razmišljanja« organa ni nujno v neskladju z načelom odprtosti uprave. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja.

(9) Večina držav na različne načine varuje interna mnenja, nasvete, izmenjavo pogledov, ki se dogajajo med pripravo odločitev, dopušča pa razkritje podatkov o dejstvih iz takšnih dokumentov. V ameriškem pravu je razlika med »facts« in »opinions« utemeljena z argumentom, da namen varstva notranjega delovanja organov ni v tem, da bi javnosti preprečevali dostop do golih dejstev oz. faktičnih podatkov o delu organov. Namen te izjeme je varovati proces notranjega razmišljanja in oblikovanja mnenj, zato je poudarek na drugem elementu (»opinions«). Objava podatkov o dejstvih namreč ne vpliva na uradnikovo svobodo »kreativnega« razmišljanja znotraj organa, medtem ko objava podatka o mnenju lahko zaviralno vpliva na proces razmišljanja uradnikov (več o tem: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno-pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005 - Komentar ZDIJZ, str. 133 in nasl.). Primerjalno-pravno so kot takšna izjema priznana tudi občutljiva notranja navodila in načrti.

(10) V obravnavani zadevi je prosilec zahteval mnenje, ki ga je organ podal družbi SIG, na podlagi 26. člena ZDOdv. Na podlagi 26. člena ZDOdv javna agencija, javni sklad, javni zavod, javni gospodarski zavod, samoupravna lokalna skupnost, javno podjetje ali gospodarska družba, ki je v celoti v lasti države, lahko predlaga, naj državno odvetništvo oblikuje posamezno pravno mnenje, povezano z varstvom njenih premoženjskih in drugih pravic in interesov, če gre za zadevo, ki ima neposredne posledice za javna sredstva. Državno odvetništvo lahko z obrazloženim mnenjem generalnega državnega odvetnika odkloni oblikovanje pravnega mnenja iz prejšnjega odstavka. Po prejemu tega mnenja navedeni subjekti lahko v pomembnejših zadevah zahtevajo, naj o obveznosti oblikovanja mnenja državnega odvetništva odloči vlada. Z izpodbijano odločbo je organ zavrnil dostop do takšnega mnenja.

(11) Iz vsebine podanega mnenja izhaja, da se je na organ obrnila gospodarska družba, ki je v celoti v lasti države, in sicer Slovenski državni gozdovi, d. o. o. (v nadaljevanju SIG oziroma prosilec za mnenje), z določeno pravno dilemo, spornim razmerjem, ki je v njihovem poslovanju nastalo. V obravnavani zadevi gre za vprašanje prenosa zadevne nepremičnine in razlage določb Zakona o Sladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, podanem mnenju organa. Prosilci za mnenje izhajajo iz zaupnega razmerja z Državnim odvetništvom in mu v svoji korespondenci odkrito poverijo tudi šibkejše plati nastalega razmerja. Dokument vsebuje način in postopke dogovarjanja s prosilci za mnenje, nasvete, kaj je smiselno uveljavljati v spornem razmerju in česa ne, s čim lahko prosilec za mnenje v morebitnem sodnem postopku uspe in s čim ne. V primeru svetovanja organ deluje po načelu medsebojnega zaupanja, dokument vsebuje konkretne odgovore na postavljena vprašanja oziroma pravne dileme, ki so sporne. Pravno mnenje vsebuje že napoved organa glede tega, kakšne pravne posledice lahko prosilec za mnenje, glede na prakso sodišč in veljavno zakonodajo, pričakuje, svetovanje glede obrambnih strategij morebitnim potencialnim zahtevkom in podobno. Po ustaljeni praksi IP gre v primeru prosilca za mnenje in organa kot svetovalca za notranje delovanje.[1] Namen te komunikacije ni seznanitev javnosti s problematiko, ampak seznanitev Državnega odvetništva s pravnim vprašanjem in dokumentacijo prosilca za mnenje, ki jo osvetljuje, pridobitev ustreznih informacij za podajo mnenja in podaja mnenja oziroma pravnega nasveta, ki omogoča odločitev prosilcu za mnenje glede ukrepov, ki jih lahko v zvezi z vprašanjem sprejme.

(12) Po mnenju IP je organ tudi prepričljivo opredelil nastale motnje, IP pa se je o tem prepričal tudi z vpogledom v dokument, ki je predmet presoje. Ker podano mnenje svetuje glede nadaljnjega postopanja in strategije prosilca za mnenje, ki bi jih ta v spornih razmerjih lahko uporabil, bi razkritje zahtevanega dokumenta povzročilo motnje v delovanju zaprošenega organa, in sicer, bi bile razkrite šibke točke, strategije, ugovori, ki jih zaprošeni organ v spornih razmerjih ne bi več mogel uspešno uporabiti. Tudi po mnenju IP bi bilo za organ, ki prosi za mnenje, neugodno, če pride v roke nasprotni stranki, saj je v tem primeru nasprotna stranka v prednosti, prosilcu za mnenje pa bi nastale motnje v delovanju, saj bi bile razkrite ugotovitve in priporočila glede nadaljnjega postopanja. Pri tem IP pripominja, da navedbe prosilca, da s tem, ko je prosilec za mnenje določeno odločitev že sprejel, motnje ne morejo več nastati, niso utemeljene. V mnenju namreč organ opozarja na različne možne posledice za prosilca za mnenje, če bo sprejel določeno odločitev. Pri tem pa so realizirane posledice odvisne od dejanj drugih udeležencev spornega razmerja in njihovih odločitev, kako se bodo na ravnanje organa prosilca odzvali. Tudi v primeru, ko iz dokumenta izhaja, da gre za sporna pravna razmerja, ki res še niso v fazi postopka na sodišču, so pa v »predpravdni fazi«, kar pa ne sme vplivati na pogajalske zmožnosti in posledično uspeh prosilca za mnenje na način, da bi se dokumentacija razkrila javnosti.

(13) Prav tako pa bi nastale motnje v delovanju organa, tj. Državnega odvetništva, saj temelji izvajanje nalog organa na podlagi 26. člena ZDodv na zaupanju, ki ga imajo subjekti (javni zavodi, javni gospodarski zavodi, javna podjetja, gospodarske družbe, ki so v celoti v lasti države) v odnosu do organa. Razkritje vsebine dokumenta bi privedlo do izgube zaupanja prosilcev za mnenje do Državnega odvetništva, ta pa svetovalne funkcije na podlagi 26. člena ZDOdv ne bi več mogel uspešno izvajati. IP ugotavlja, da je namen varstva interne komunikacije med prosilci za mnenje in Državnim odvetništvom v spoštovanju svetovalne funkcije Državnega odvetništva navedenim subjektom, ki med drugim, zaradi uspešnega uveljavljanja zahtevkov, narekuje varstvo zaupnosti komunikacije med njimi in Državnim odvetništvom. To pomeni, da se ne varuje te komunikacije per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. Glede na prakso IP bi to pomenilo mnenja, strategije, konkretna stališča in ne, na primer, urgenc, splošnih dopisov oziroma drugih dokumentov, ki teh lastnosti nimajo. Ker gre v obravnavnem primeru ravno za takšne dokument, in sicer za mnenje, ki ga je podal organ, je odločitev skladna tudi z dosedanjo prakso IP na tem področju. Pri tem IP zavrača pritožbeno stališče, da je obravnavana zadeva primerljiva z zadevo IP št. 090-120/2019 z dne 25. 7. 2019, kjer naj bi IP zelo restriktivno obravnaval dokumente Državnega odvetništva v zvezi z izjemo notranjega delovanja. V citirani zadevi je IP pritožbi ugodil in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, saj ni bilo razvidno, katere zahtevane informacije so bile predmet presoje organa in je bilo o njih odločeno z izpodbijano odločbo, tako da IP ni odločil o dostopu do dokumentov, ampak je podal le napotila organu o restriktivni uporabi te izjeme. V obravnavnem primeru pa je IP pritrdil organu, da sta glede zahtevanega mnenja organa, ki ga je ta podal na podlagi 26. člena ZDodv, podana oba pogoja za z izjemo notranjega delovanja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Delni dostop

(14) IP je v nadaljevanju presojal, ali je prosilcu mogoče omogočiti delni dostop do zahtevanega dokumenta (7. člen ZDIJZ). Z vpogledom v obravnavani dokument je IP ugotovil, da to ni mogoče. V zahtevanem dokumentu je tolikšna vsebnost in koncentracija podatkov, ki predstavljajo izjemo notranjega delovanja, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se ti podatki izločijo, poleg tega pa bi zahtevani dokument ob uporabi instituta delnega dostopa popolnoma izgubil svojo vrednost in smiselnost oziroma bi prosilec prejel le podatke, s katerimi že razpolaga, saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost.[2]

Glede zatrjevanega prevladujočega javnega interesa

(15) V pritožbi se prosilec sklicuje tudi na prevladujoč javni interes za razkritje dokumenta in pri tem navaja, da gre za razpolaganje z javnimi sredstvi in javnimi nepremičninami. Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).

(16) Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot izjema notranjega delovanja. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

(17) Pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do mnenja organa glede prenosa določene nepremičnine, na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo to za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkretne informacije.

(18) Pri tem IP ne more slediti prosilcu, da ker gre za pravne dileme in vprašanja javnih subjektov, bi bilo v javnem interesu, da se razkrije, kakšne te dileme so, saj mora biti javnost seznanjena s problemi, ki jih ti subjekti imajo. Navedeno pravno stališče ne vzdrži pravne presoje, saj razkritje šibkih točk javnosti lahko vpliva na manj uspešno obrambo pravic in interesov organov prosilcev, nasproti subjektom, s katerimi imajo sporna razmerja. To pa posledično pomeni, da je v prednosti slednji subjekt in ne gospodarska družba, ki je v celoti v lasti države, kar pa vpliva na slabši zgled za ureditev spornih razmerji v korist premoženja teh subjektov ter posledično v korist javnih sredstev, s katerimi ti subjekti razpolagajo. Po mnenju IP v primeru, ko gre za vprašanje »spornih razmerij« prosilcev za mnenje, ni v javnem interesu, da je njihovo celotno delovanje javno in transparentno, saj bi ta transparentnost koristila zgolj subjektom, s katerimi so v sporu, ne pa javnosti na splošno. Subjekti, s katerimi so prosilci za mnenje v sporu, bi z mnenji, ki jih podaja organ, pridobili informacije, s katerimi bi izboljšali svoj pogajalski položaj, v končni fazi lahko tudi v škodo javnih sredstev.

(19) Prav tako prevladujočega interesa javnosti ni mogoče utemeljiti z nadzorom nad »pravilnostjo« pravnih stališč, ki jih v mnenjih zastopa organ, saj to ni namen dostopa do informacij javnega značaja. Pravilnost pravnih stališč se presoja na sodiščih, pravilnost odločitev, ki so jih na podlagi pravnih mnenj sprejeli organi prosilci za mnenje, pa se presoja preko organov nadzora nad smotrnostjo in pravilnostjo poslovanja prosilcev za mnenja. Po oceni IP prosilčevi argumenti niso dovolj tehtni, da bi presegli razloge, na katerih temelji opredelitev izjeme od prostega dostopa v konkretnem primeru. V osnovi je torej podan javni interes po varovanju notranjega delovanja oziroma dejavnosti organa, kar pa ne pomeni, da ni v določenih okoliščinah mogoč širši dostop do konkretnih informacij iz mnenj organa. Torej, zgolj konkretni razlogi, za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema. IP dodaja, da stališče prosilca, da bi moralo biti mnenje javno zato, ker gre za prodajo javnega premoženja in tako za razpolaganje z javnimi sredstvi, ne odraža vsebine zahtevanega dokumenta. Prosilec namreč ne zahteva dokumentov glede prodaje zadevne nepremičnine, ampak pravno mnenje, za katero je zaprosil prosilec za mnenje pred sprejemom odločitve o prodaji zadevne nepremičnine.

(20) Obenem prosilec v obravnavanem primeru tudi ni konkretno navedel razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za podatke, ki so predmet presoje, saj je izhajal iz prepričanja, da bi morala biti celotna vsebina javna, kar kot rečeno, ni v skladu s pomenom in smislom instituta testa interesa javnosti, ki je vezan na konkreten primer in ne more predstavljati »precedensa« v smislu, da so tovrstne informacije vselej javne. Odločitev, da so za razkritje na temelju javnega interesa dovolj zgolj splošne navedbe, bi dejansko pomenila, da bi vse tovrstne informacije, o vseh podatkih, ki predstavljajo izjemo notranjega delovanja, morale biti vedno dostopne javnosti. S tem pa bi povsem izničili namen izjeme in testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene prakse Upravnega sodišča RS,[3] ki šteje, da je test interesa javnosti dovoljeno uporabiti le v izjemnih primerih (javna varnost, javno zdravje, življenje ljudi in podobno) in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. V obravnavani zadevi pa IP ne vidi konkretnih razlogov, zaradi katerih bi ocenil, da se tehtnica prevesi v prid javnega interesa za razkritje informacij, ki jih je IP v tej odločbi opredelil kot izjemo od dostopa.

(21) V obravnavani zadevi je IP tako pritrdil odločitvi organa, da je za zahtevano mnenje organa podana izjema notranjega delovanja in pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. čelna ZUP, zavrnil.

(22) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(23) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:                                                                    

Manja Resman, univ. dipl. prav.,                                  

svetovalka Informacijskega pooblaščenca                    

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica informacijske pooblaščenke

[1] Glej na primer odločbo IP št. 090-312/2015 z dne 7. 3. 2016, tudi odločba IP št. 090-38/2023/5 z dne 3. 3. 2023, idr.

[2] Smiselno tako glede obveznosti obrazložitve organov ob zavrnitvi pravice do dostopa tudi Sodišče prve stopnje EU v zadevi T-105/95 z dne 5. 3. 1997 v 65. točki in v sodbi T-2/03 z dne 13. 4. 2005 v 75. točki.

[3] Glej na primer sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, opr. št. I U 1257/2011-11 z dne 25. 4. 2012, ipd.