prosilec - Državno odvetništvo RS

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zaradi zlorabe pravice zavrnil dostop do posredovanja izračuna pripadajočih zakonitih zamudnih obresti. V pritožbenem postopku je IP odločitvi organa sledil. Z vpogledom v vsebino zahteve je namreč IP ugotovil, da ta vsebuje številne negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa in nekaterih konkretno navedenih posameznikov, in so kot take žaljive in nespoštljive. Ob tem pa na ugotovitev IP ni vplivalo dejstvo, da je večina teh navedb v pripisu zahteve, na kar je sicer opozarjal prosilec. Tudi, če so te navedbe v delu, ki ga je prosilec označil kot pripis, še vedno sodijo v samo zahtevo, ki jo je prosilec posredoval organu, organ pa obravnaval. Prav tako za samo presojo ni relevantno, ali je prosilec omenjene pripise že kdaj prej posredoval organu in kako jih je ta obravnaval, saj je vsaka vložena zahteva samostojna vloga, ki se tudi obravnava neodvisno od drugih vlog. Zato okoliščina, da je prosilec navedene žaljive in negativne vrednostne sodbe že večkrat napisal, kot sam pravi, ga to ne opravičuje, da jih organ v obravnavani zadevi ne bi smel upoštevati oziroma  razumeti kot žaljive in nespoštljive. IP je pritožbo zavrnil. 
 

ODLOČBA:

Številka: 090-100/2025/2

Datum: 17. 4. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nad. ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 12. 3. 2025, zoper odločbo Republike Slovenije, Državnega odvetništva, Šubičeva ulica 2, 1000 (v nadaljevanju: organ), št. DODV-64/2025-2 z dne 6. 3. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1. Pritožba prosilca z dne 12. 3. 2025 zoper odločbo Republike Slovenije, Državnega odvetništva, št. DODV-64/2025-2 z dne 6. 3. 2025, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 6. 2. 2025 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja za posredovanje izračuna pripadajočih zakonitih zamudnih obresti za vsako priznano/detektirano oblastno nezakonito povzročeno škodo, skupaj s formulo za izračun vsakih od tozadevnih pripadajočih zakonitih zamudnih obresti, v povezavi s poravnalno ponudbo z dne 29.1. 2025. Ob tem je dodal štiri pripise z izraženim osebnim stališčem.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. DODV-64/2025-2 z dne 6. 3. 2025, s katero je dostop do zgoraj navedenih zahtevanih informacij zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel določbe ZDIJZ (4. in 5. člen) in vlogo presojal z vidika zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma šikanoznosti. Organ je ob pregledu zahteve prosilca ugotovil, da je vsebina navedb v pripisih k zahtevi z dne 6. 2. 2025, šikanoznega značaja, ker je prosilec v p.s. 1-4 navajal številne skrajno žaljive in zaničujoče trditve na račun organa, njegove javne uslužbence, drugih državnih organov sodišča, z navedbami npr.: »...zanikrno zavržnem udbofašistično oblastnem zajebavanju.......«, »... vaš oblastni kretenizem udbofašističnega režima           «,»....udbofašistični režim/IRSOP/kreten....«, »  je takratno Državno pravobranilstvo RS, zanj kognitivno prikrajšana...«, ».... maloumno retardirano URADNO!!! LAŽNIVA!!!...«, ».... predmetna dve leti trajajoča mediacija propadla zaradi zanikrne zavržnosti taistih deležnic DO RS ....«, ».... soočen z idiotkretenskimi udbofašističnimi šalabajzarji, ki sodijo na nižjih sodiščih v Ljubljani....« ipd. Vse navedbe je organ ocenil za žaljive in nespoštljive ter jih je kot take mogoče označiti kot šikanozne. Intenzivnost navedenih žaljivk je še toliko večja, ker je prosilec svoje pisanje naslovil tudi na druge osebe in državne organe, ki niso bili udeleženci v konkretnem postopku. Organ je dodal, da ima prosilec nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Navedbe prosilca v zahtevi, ki uradne osebe in organe v zahtevi žali z zgoraj primeroma povzetimi navedbami, so objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti sicer ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svoji vlogi uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec ali javni funkcionar) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljive ali celo vulgarne narave. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 12/2008). Glede na vse zgoraj navedeno se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, skladno s 5. odstavkom 5. člena ZDIJZ.

Prosilec je dne 12. 3. 2025 vložil pritožbo, v kateri kategorično prereka izpodbijano odločbo. Navedel je, da po tistem, ko je organ dovolj korektno odgovoril na verjetno več kot 30 tozadevnih njegovih vlog IJZ, ki so opremljene s praktično enakim pripisom v 4. točkah se je to pot v poniževanju/podcenjevanju zdrave pameti zatekel k rešitvi očitka šikanoznosti vloge z dne 6. 2. 2025, ko je zaprosil za dostop do informacije javnega značaja tozadevnega posredovanja izračuna pripadajočih zakonitih zamudnih obresti za vsako priznano/detektirano oblastno nezakonito povzročeno, skupaj s formulo za izračun vsakih tozadevno pripadajočih zakonitih zamudnih obresti, vse v konceptu narobe seštete poravnalne ponudbe organa, ki dejansko tako kot je slovnično v konceptu sintakse/ gramatike spisana enoznačno pomeni obligatorno ponudbo ranga 2.000.000,00 EUR. Prosilec je dodal, da je priča neovrgljivega dejstva, da organ v njemu lastnem prevarantstvu/nepoštenosti nikakor ne želi podati vsebinskega seznama detektiranih/priznanih škod, ki jih je tozadevno naklepno arbitrarno nezakonito povzročil oblastni udbofašistični režim, posledično je priča situaciji, ko organ v njemu lastnem prevarantstvu/nepoštenosti poskuša vse tozadevne nekompatibilne škode (odškodnine),«zaviti v en znesek«, ki je tako po vsebini kot po posamezni žrtvi udbofašističnega režima nerazdelan in posledično nepreverljiv v konceptu (dovolj) poštene odškodnine, kot jo uradno deklarira sama. Prosilec je v nadaljevanju izpostavil postopek, ki se vodi pred organom, v zvezi s podano pobudo po poravnavi povzročene škode.

Organ je z dopisom št. DODV-64/2025-4 z dne 24. 3. 2025 odstopil pritožbo prosilca s prilogami v odločanje IP. Pri tem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je organ utemeljeno zavrnil zahteve prosilca z dne 6. 2. 2025 kot šikanozne.

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

IP najprej poudarja, da peti odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve vloge v dveh primerih, in sicer:

(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali

(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Organ je z izpodbijano odločbo predmetno zahtevo zavrnil iz drugega razloga, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal ta razlog zavrnitve in poudarja, da zavrnitev zahteve iz razloga šikanoznosti, pomeni pravni premislek organa, ki ga ta opravi upoštevajoč navedbe v konkretni zahtevi, ki jih primerja z osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku.

Po navedbah organa je zahteva prosilca šikanozna, ker je žaljiva. IP v zvezi s temi navedbami povzema sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017. Iz navedene sodbe izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP, izhaja pa tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, nagajivost, šikaniranje ipd., izhajajo torej iz sodne prakse, prakse IP in tudi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ-C.

Dalje iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009 izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Z vpogledom v vsebino zahteve IP ugotavlja, da ta vsebuje številne negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa in nekaterih konkretno navedenih posameznikov, in so kot take žaljive in nespoštljive. Glede na to, da je organ v izpodbijani odločbi že izpostavil žaljive in nespoštljive navedbe prosilca, jih IP v izogib ponavljanju ni ponovno navajal, se pa s stališčem organa strinja. Vse povzete navedbe so tako tudi po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da jih je kot take mogoče v celoti označiti kot šikanozne. Ob tem pa na ugotovitev IP ne vpliva dejstvo, da je večina teh navedb v pripisu zahteve, na kar sicer opozarja prosilec. Tudi, če so te navedbe v delu, ki ga je prosilec označil kot pripis, še vedno sodijo v samo zahtevo, ki jo je prosilec posredoval organu, organ pa obravnaval. Prav tako za samo presojo ni relevantno, ali je prosilec omenjene pripise že kdaj prej posredoval organu in kako jih je ta obravnaval, saj je vsaka vložena zahteva samostojna vloga, ki se tudi obravnava neodvisno od drugih vlog. Zato okoliščina, da je prosilec navedene žaljive in negativne vrednostne sodbe že večkrat napisal, kot sam pravi, ga to ne opravičuje, da jih organ v obravnavani zadevi ne bi smel upoštevati oziroma  razumeti kot žaljive in nespoštljive.  

Prosilec ima sicer nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja in izražati svoje mnenje o delu organa, vendar pa IP opozarja, da more pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Tudi po mnenju IP so navedbe prosilca, ki javne uslužbence pri organu v zahtevah napada in žali z zgoraj povzetimi navedbami, objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti sicer ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svojih vlogah uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljive ali celo vulgarne narave. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih in za upravni postopek neprimernih besed. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 12/2008).

Upoštevajoč vse navedeno, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Ob tem se IP sklicuje na svojo prakso[1], da je v primerljivih zadevah sprejel enako odločitev.

IP ob zgoraj navedem ugotavlja, da je organ ravnal pravilno, ko je zahteve prosilca zavrnil, ne da bi se spustil v njihovo obravnavo po vsebini.

Na podlagi navedenega je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Odločbi IP št.: 090-25/2021 z dne 9. 3. 2021 in št. 090-32/2021 z dne 4. 3. 2021