prosilec - Državno odvetništvo RS

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je prosilec na organ naslovil enajst vsebinsko enakih oziroma povezanih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, za posredovanje različnih dokumentov. Organ je zahteve zavrnil zaradi zlorabe pravice. V pritožbenem postopku je IP odločitvi organa sledil. Vse povzete navedbe so namreč tudi po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da ob dejstvu, da so v zahtevah (in tudi v pritožbi) večkrat ponovljene in predstavljajo bistvo zahteve, jih je kot take mogoče v celoti označiti kot šikanozne. IP je pritožbo zavrnil.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-99/2025/2

Datum: 17. 4. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nad. ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 19. 3. 2025, zoper odločbo Republike Slovenije, Državnega odvetništva, Šubičeva ulica 2, 1000 (v nadaljevanju: organ), št. DODV-69,72-79/2025-2 z dne 13. 3. 2025, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1. Pritožba prosilca z dne 19. 3. 2025 zoper odločbo Republike Slovenije, Državnega odvetništva, št. DODV-69,72-79/2025-2 z dne 13. 3. 2025, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 13. 2. 2025 na organ naslovil enajst (11) vsebinsko enakih oziroma povezanih zahtev za dostop do informacij javnega značaja, za posredovanje naslednjih dokumentov:

-       odločbe IRSOPa št. 356.2-72/2004-MT z dne 19. 1. 2004, vse na podlagi 152. čl. ZGO, katera, da je postala pravnomočna dne 2. 3. 2004 in izvršljiva dne 15. 8. 2004;

-       odločbe IRSOPa št. 356.2-72/07 z dne 19. 1. 2004, ki je uradno navedena kot pravni temelj tozadevno izdanim odločbam IRSOPa št. 356-02-72/2004-26, 356-02-72/2004-25, 356-02-72/2004-28 in 356-02-72/2004-31, in tozadevnemu obvestilu o datumu upravne izvršbe;

-       meritornega uradnega dokumenta, ki pravnomočno potrjuje uradne navedbe, da je bilo varovanje javnega interesa doseženo

-       pravnomočnega uradnega dokumenta, ki potrjuje uradno trditev, da je vrednost neporušenega vseljenega doma, ki izhaja iz državne cenitve GURSa, v višini 502.303,00 € - po višini močno pretirana;

-       pravnomočnega sklepa, ki ga je zoper tozadevno vloženo pravno sredstvo/pritožbo z dne 27. 2. 2004 kadarkoli že izdal za to pristojen organ, vse v spoštovanju 240. do 245. čl. ZUP;

-       vseh tozadevnih barvnih fotografij objekta na, ki vam jih je posredoval vaš uradniško skorumpirani prijatelj iz IRSOPa/IRSNVP zanikrno zavržni;

-       pravnomočnega uradnega dokumenta, iz katerega bo razvidno, kdaj oz. od kdaj oz. do kdaj je bila prepovedana nadaljnja gradnja (op.a. pravilno: rekonstrukcija po delih) ;

-       pravnomočne odločbe, na podlagi katere bi morala vedeti, da bo potrebno omenjen objekt porušiti, pa sta nadaljevala z gradnjo in urejanjem objekta od III. gradbene faze do faze, da je bil vseljiv, brez, da bi sprožila ustrezne postopke za t.i. legalizacijo tega objekta;

-       pravnomočnega dokumenta, ki izkazuje, da višina vrednosti stavbe ne ustreza dejanskemu stanju na dan izdaje odločbe inšpekcijskega organa, predmetne odločbe inšpekcijskega organa, na katero se sklicujete v prvi/predhodni alineji in pravnomočne odločbe, ki potrjuje tozadevno nadaljevanje nezakonitega stanja in ravnanja ter nespoštovanja pravnomočne in izvršljive inšpekcijske odločbe;

-       pravnomočnega uradnega dokumenta, iz katerega bo razvidno, da ocena po GURS bodisi ne predstavlja pravilne višine vrednosti nepremičnine, ki je ostala bodisi je bila vrednost nepremičnine v času izdaje odločbe z dne 19. 1. 2004 bistveno manjša od vrednosti, ki jo navaja tožeča stranka.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. DODV-69,72-79/2025-2 z dne 13. 3. 2025, s katero je dostop do zgoraj navedenih zahtevanih informacij zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel določbe ZDIJZ (4. in 5. člen) in vlogo presojal z vidika zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja oziroma šikanoznosti. Organ je ob pregledu zahteve prosilca ugotovil, da je vsebina navedb že v naslovih zahtev z dne 13. 2. 2025 šikanoznega značaja, podobne so navedbe v zahtevah in pripisih k zahtevam. Organ je poudaril, da če primerja navedbe prosilca v konkretnih zahtevah z osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku, je nedvomno mogoče ugotoviti, da so številne navedbe prosilca v obravnavanih zahtevah, ki so predmet tega postopka, skrajno žaljive in zaničujoče trditve na račun organa, njegovih javnih uslužbencev in funkcionarjev, drugih državnih organov in sodišča, kot npr.: »....ima nepremostljive probleme s temelji logike ....", >> jebe medušesna komponenta ....«, ».... ko je bebavi jezik bolj 'sposoben' kot njena do vakuma spihana akademsko izobražena medušesna komponenta ......zanikrno zavržnem udbofašistično oblastnem zajebavanju.......«, »... vaš oblastni kretenizem udbofašističnega režima ......«, »....udbofašistični režim/IRSOP/kreten ...., ..... je takratno Državno pravobranilstvo RS, zanj kognitivno prikrajšana..., .... maloumno retardirano URADNO!!! LAŽNIVA!!!...«, predmetna dve leti trajajoča mediacija propadla zaradi zanikrne zavržnosti taistih deležnic DO RS...., .... soočen z idiotkretenskimi udbofašističnimi šalabajzarji, ki sodijo na nižjih sodiščih v Ljubljani.... ipd….« Organ je vse navedbe ocenil za žaljive in nespoštljive ter odločil, da jih je kot take mogoče označiti kot šikanozne. Intenzivnost navedenih žaljivk je še toliko večja, ker je prosilec svoja pisanja naslovil tudi na številne druge osebe in državne organe, ki niso bili udeleženci v konkretnem postopku. Organ je dodal, da ima prosilec nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja, vendar mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Navedbe prosilca v zahtevah, ki uradne osebe in organe v zahtevi žali z zgoraj primeroma povzetimi navedbami, so objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti sicer ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svojih vlogah uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec ali javni funkcionar) ni dolžan prenašati kritike, ki se spusti na osebno raven in je žaljive ali celo vulgarne narave. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 12/2008). Glede na navedeno je organ zavrnil dostop do zahtevane informacije, skladno s 5. odstavkom 5. člena ZDIJZ.

Prosilec je dne 19. 3. 2025 vložil pritožbo, v kateri kategorično prereka izpodbijano odločbo. Navedel je, da mu organ ne more ponuditi niti enega od tozadevno iskanih uradnih dokumentov, ki vsak zase in vsi skupaj enoznačno izkazujejo, da je generalna državna odvetnica uradno lagala, zavajala, spreobračala materialno resnico, vse v konceptu špekulacije oziroma trditev, ki niso z ničimer strokovno uradno podprte, razen z njej lastnimi blodnjami. Sprejema na znanje, da je zapis njegovih vlog nekonvencionalen, vendar ne odraža šikanoznosti, odraža zgolj pisno poimenovanje predhodnih kriminalno zločinskih dejanj udbofašističnega režima, tozadevno posebej izpostavljenega Državnega odvetništva Republike Slovenije, ki naj bi praktično 14 let naklepno zavlačeval v kontekstu nespoštovanja določb ZDOdv. Prosilec je v nadaljevanju podal svoje stališče glede konkretnega postopka, ki se vodi pred organom, v zvezi s porušenjem stavbe na .

Organ je z dopisom št. DODV-69,72-79/2025-6 z dne 24. 3. 2025 odstopil pritožbo prosilca s prilogami v odločanje IP. Pri tem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

Pritožba ni utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je organ utemeljeno zavrnil zahteve prosilca z dne 13. 2. 2025 kot šikanozne.

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oz. je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

IP se je o zlorabi pravice dostopa do informacije javnega značaja že večkrat izrekel in v odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi. Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-249/2016 z dne 3. 1. 2017, št. 090-27/2017 z dne 18. 4. 2017, št. 090-68/2017 z dne 1. 6. 2017 in št. 090-55/2017 z dne 14. 7. 2017, zato jih IP v tej odločbi posebej ne navaja, se pa opredeljuje do vprašanja zlorabe pravice dostopa do informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

IP najprej poudarja, da peti odstavek 5. člena ZDIJZ predvideva zavrnitev prosilčeve vloge v dveh primerih, in sicer:

(1) če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ ali

(2) če je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Organ je z izpodbijano odločbo predmetne zahteve zavrnil iz drugega razloga, zato je IP v okviru materialno pravne presoje izpodbijane odločbe preverjal ta razlog zavrnitve in poudarja, da zavrnitev zahteve oz. zahtev iz razloga šikanoznosti, pomeni pravni premislek organa, ki ga ta opravi upoštevajoč navedbe v konkretni zahtevi, ki jih primerja z osnovnimi standardni izražanja in ravnanja, ki se pričakujejo od povprečnega posameznika pri udeležbi v konkretnem (upravnem) postopku.

Po navedbah organa so presojane zahteve prosilca šikanozne, ker so žaljive. IP v zvezi s temi navedbami povzema sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017. Iz navedene sodbe izhaja, da so šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec organu na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev, z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so po mnenju sodišča v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja, zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Stališče, da šikanozna zahteva pomeni hkrati zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zagovarja tudi IP in izhaja iz zgoraj navedenih odločb IP, izhaja pa tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, kot npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, nagajivost, šikaniranje ipd., izhajajo torej iz sodne prakse, prakse IP in tudi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ-C.

Dalje iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009 izhaja, da vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic, pomeni zlorabo pravice.

Z vpogledom v naslove in vsebino predmetnih prosilčevih zahtev IP ugotavlja, da te vsebujejo številne negativne vrednostne sodbe glede uradnih oseb organa in nekaterih konkretno navedenih posameznikov, in so kot take žaljive in nespoštljive. Glede na to, da je organ v izpodbijani odločbi že izpostavil žaljive in nespoštljive navedbe prosilca, jih IP v izogib ponavljanju ni ponovno navajal, se pa s stališčem organa strinja. Vse povzete navedbe so tako tudi po oceni IP tako žaljive in nespoštljive, da ob dejstvu, da so v zahtevah (in tudi v pritožbi) večkrat ponovljene in predstavljajo bistvo zahteve, jih je kot take mogoče v celoti označiti kot šikanozne. Citirane navedbe predstavljajo jedro samih vlog, kar rezultira v tem, da se sicer zakonsko določene obvezne sestavine same zahteve za dostop do informacij javnega značaja med njimi izgubijo. S tem pa tudi sam namen ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

Prosilec ima sicer nedvomno pravico zahtevati dostop do informacij javnega značaja in izražati svoje mnenje o delu organa, vendar pa IP opozarja, da mora pri tem ostati v mejah dostojnosti in pri argumentaciji, ki je objektivno usmerjena v kritiko vsebine dela organa, ne pa v subjektivna opažanja glede (ne)primernosti posameznih uradnih oseb. Tudi po mnenju IP so navedbe prosilca, ki javne uslužbence pri organu v zahtevah napada in žali z zgoraj povzetimi navedbami, objektivno žaljive, z njimi pa je prosilec posegel v dostojanstvo in ugled uradnih oseb in organa. Samo navajanje napak pri delu organa in opozarjanje na nepravilnosti sicer ni žaljivo, vendar pa prosilec ni ostal v teh mejah (npr. pri strokovni kritiki dela), ampak je presegel meje dostojnosti. Izrazi, kot jih v svojih vlogah uporablja prosilec, ne sodijo v upravni postopek in nihče (niti javni uslužbenec) ni dolžan prenašati kritike, ki se »spusti« na osebno raven in je žaljive ali celo vulgarne narave. Prosilec bi lahko svoje nestrinjanje z delom organa izrazil tudi na drugačen način, brez uporabe žaljivih in za upravni postopek neprimernih besed. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je žalitev organa ali uradne osebe treba razumeti kot poseg v dostojanstvo organa, kot na primer njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti (stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 12/2008).

Upoštevajoč vse navedeno, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Ob tem se IP sklicuje na svojo prakso[1], da je v primerljivih zadevah sprejel enako odločitev.

IP ob zgoraj navedem ugotavlja, da je organ ravnal pravilno, ko je zahteve prosilca zavrnil, ne da bi se spustil v njihovo obravnavo po vsebini.

Na podlagi navedenega je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo prosilca zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Odločbi IP št.: 090-25/2021 z dne 9. 3. 2021 in št. 090-32/2021 z dne 4. 3. 2021