prosilec - Državno odvetništvo RS

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), izjemo sodnega postopka (8. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in izjemo notranjega delovanja (11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da ni jasno kateri dokumenti iz spisa so bili predmet zahteve oziroma na katere dokumente je organ apliciral zatrjevane izjeme. Obrazložitev izpodbijane odločbe je bila zato pomanjkljiva, zaradi česar se odločbe ni dalo preizkusiti in jo je bilo treba odpraviti. IP je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-185/2024/2

Datum: 29. 5. 2024

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), z dne 3. 5. 2024, zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, Šubičeva 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. DODV-107/2024-2 z dne 24. 4. 2024, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.     Pritožbi prosilca z dne 3. 5. 2024 zoper odločbo Državnega odvetništva Republike Slovenije, št. DODV-107/2024-2 z dne 24. 4. 2024, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 27. 3. 2024 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, v zvezi z delno pripoznavo zahtevka št. P-A17-1171/2014 z dne 21. 3. 2024, v kateri je zahteval posredovanje:

- metodologije izračuna tozadevnega pripoznanega zneska,

- samega izračuna tozadevno pripoznanega zneska.

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. DODV-107/2024-2 z dne 24. 4. 2024. V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca, navedel definicijo informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, pojasnil svoje pristojnosti ter navedel, da v zvezi z zahtevo prosilca razpolaga z dokumentom, ki je v zadevi P 1171/2014, ki je bila odprta 19. 8. 2014, v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine opr. št. III P 2479/2013, vpisan pod zaporedno št. 306 z dne 12. 10. 2020. Nadalje je organ ugotovil, da zahteva prosilca sodi med izjeme, določene v 6. členu ZDIJZ, in sicer izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), izjemo sodnega postopka (8. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in izjemo notranjega delovanja (11. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V zvezi s podano izjemo varstva osebnih podatkov je organ je pojasnil, da zahtevani dokument vsebujejo varovane osebne podatke, in sicer ime in priimek strank in njihovih odvetnikov, bivališč ter drugih osebnih podatkov, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s podano izjemo sodnega postopka je organ pojasnil, da je bil obravnavan dokument pridobljen v času teka postopka mediacije, v obdobju od 30. 1. 2020 do 11. 11. 2021, pri čemer je opozoril na določila Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ). V 11. členu ZMCGZ določa zaupnost podatkov, saj so vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora. V 10. členu je omejeno celo razkritje podatkov strankam mediacije. Podatke v zvezi s sporom, ki jih mediator prejme od stranke, lahko razkrije drugim strankam mediacije, razen če mu jih je stranka razkrila pod izrecnim pogojem, da ostanejo zaupni. Mediator skrbi, da je postopek tajen in vse podane informacije zaupne, zato pred začetkom prvega srečanja stranke, njihovi pooblaščenci, mediator ali morebitni tretji, ki so prisotni, podpišejo izjavo o zaupnosti. To pomeni, da vsebine ne razkrivajo ali posredujejo osebam izven postopka. Navedeno pomeni, da tudi v primeru, ko do poravnave med strankama-mi ne pride, postopek mediacije nima nikakršnih posledic za poznejši sodni postopek. Načelo zaupnosti je zagotovo eno od vodilnih in najpomembnejših načel postopka mediacije. To načelo je podkrepljeno z načelom tajnosti, saj postopek ni namenjen javnosti in tretje osebe mediaciji ne morejo prisostvovati. Kadar je na mediaciji prisotna strokovna javnost, morajo tudi vsi prisotni podpisati izjavo o zaupnosti. Dokument, ki je predmet tega postopka in se nahaja v spisu Državnega odvetništva št. P-1171/2014, predstavlja enega izmed dokumentov pridobljenih ali izdelanih zaradi mediacijskega postopka in je za enega od udeležencev v mediacijskem postopku podlaga za pripravo ocene, predlogov in strategije zastopanja Državnega odvetništva v samem mediacijskem postopku, v nadaljevanju pa tudi v samem sodnem postopku, zato po mnenju organa sodi v področje tajnosti podatkov mediacijskega postopka. V konkretnem mediacijskem postopku pa se stranke niso drugače sporazumele. Glede na to, da je sodni postopek o določitvi višine odškodnine še vedno v teku, sodišče pa bo tekom postopka moralo opraviti tudi dokazno oceno, je izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test. Na osnovi izvedenega škodnega testa je organ ocenil, da bi razkritje zahtevanih dokumentov, iz katerih izhaja strategija in osnova za pripravo vlog v sodnem postopku, v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljevanje sodnega postopka, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. V zvezi z zatrjevano izjemo notranjega delovanja je organ pojasnil, da obravnavani dokument vsebuje ključne podatke in izračune, pomembne za pripravo ocene in strategije zastopanja Državnega odvetništva, saj Državno odvetništvo samo teh podatkov, ki jih potrebuje za zastopanje v mediacijskem in v nadaljevanju pravdnem postopku, nima. Glede na navedeno gre nedvomno za dokument, ki sodi na področje notranjega delovanja Državnega odvetništva, zato bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju organa in s tem pogajalskih izhodišč za zastopanje v pravdnem postopku, ki je še v teku. Dokument, ki je predmet tega postopka, izpolnjuje prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja organa. Z obravnavano izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji, torej korespondenci, ki je namenjena pripravi odločitev organa, npr. mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila, zapisniki, smernice ali podobni interni dokumenti, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa ali zaradi oblikovanja stališč v zvezi z delom organa, oziroma dokumente, iz katerih izhaja postopek ali način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Navedeni dokument je nastal zaradi notranjih potreb oziroma oblikovanja odločitve Državnega odvetništva v mediacijskem in v nadaljevanju sodnem postopku. Kot določa 11. členu ZMCGZ, pa so tudi vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, zaupni, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora. V 10. členu je omejeno celo razkritje podatkov strankam mediacije. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je Državno odvetništvo izvedlo škodni test. Gre namreč za izjemo, pri kateri morajo dokumenti oziroma podatki prestati še t.i. škodni test, se pravi, da je potrebna ocena, ali bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Razkritje dokumenta, ki je podlaga za pripravo ocene, predlogov in strategije zastopanja v mediacijskem in v nadaljevanju v sodnem postopku škoduje njegovi izvedbi sodnega postopka, saj s tem nasprotna stranka pridobi vpogled v izpostavljena sporna vprašanje, strategijo zastopanja itd. ter se lahko učinkovito in predčasno pripravi na vloge Državnega odvetništva. Namen varstva teh podatkov je predvsem zagotoviti upoštevanje načela enakosti orožij, v primeru razkritje vsebine tovrstne dokumentacije pa nasprotna stranka pridobi prednost v poznavanju vseh stališč Republike Slovenije. Naloga Državnega odvetništva je zastopanje države in njenih organov, za kar veljajo enaka načela kot v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, saj odvetniki niso dolžni razkrivati svojih vlog na podlagi ZDIJZ. Poleg tega se lahko v dokumentaciji nahajajo tudi vsebine, ki niso namenjen zgolj reševanju vsebin sodnega postopka, prav tako lahko vsebujejo osebne podatke. Tudi v tem primeru je bilo ugotovljeno, da zaradi medsebojne vsebinske povezave dokumenta, ki je predmet tega postopka, ter na podlagi le-tega priprava dokumentov oziroma vlog, ki je hkrati nujen predpogoj za sprejem ustrezne odločitve v okviru zastopanja v mediacijskem in sodnem postopku, bi razkritje zahtevanega dokumenta v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za zastopanje v aktualnem pravdnem postopku, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Glede na navedeno je Državno odvetništvo ugotovilo, da obstajajo zadržki za dostop do vsebine dokumenta in sodijo med izjeme določene v 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je še ugotovil, da gre v primeru obravnavanega dokumenta za tolikšno vsebnost in koncentracijo varovanih podatkov oziroma dokumenta sestavljenega v zvezi z notranjim delovanjem Državnega odvetništva in pridobljenim s strani Državnega odvetništva za potrebe sprejema odločitve v mediacijskem postopku, ter v nadaljevanju za potrebe zastopanja v tekočem sodnem postopku, da delnega dostopa ni mogoče izvesti na način, da se izločijo varovani podatki, saj bi bilo mogoče izločene podatke razbrati iz drugih informacij, vsebovanih v dokumentu. Prav tako bi zahtevani dokument ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani) popolnoma izgubil svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imel več svoje vsebine, in bi bil zato brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost.

Dne 3. 5. 2024 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št DODV-107/2024-2 z dne 24. 4. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v kateri je navedel, da kategorično prereka predmetno odločbo. Prosilec je ponovno povzel svojo zahtevo ter pojasnil, da nikakor ne vzdrži resne presoje trditev organa, da v en sodni postopek povezuje/tlači po vsebini/temelju dve popolnoma različni zadevi, ki nosita celo dve različni opravilni številki in sicer opr. št. III P2479/2013 in opr. št. III P 727/2018, vse celo z različnima letnicama začetka posameznega izpostavljenega pravdnega postopka, vse, ko neovrgljivo velja, da je postopek opr. št. III P 2478/2013 pravnomočno končan. Prosilec je navedel, da se organ večkrat sklicuje tudi na izvedbo škodnega testa, za katerega pa ne ponudi nikakršnih elementov, ki bi bili empirično preverljivi. Prosilec je izrazil svoje mnenje o delu organ. Od IP pričakuje, da bo organu naložil obveznost, da ga opremi z zahtevanimi informacijami.

Organ izpodbijane odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. DODV-107/2024-5 z dne 20. 5. 2024, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj so predmet presoje informacije iz zadeve organa št. P-1171/2014, ki še ni zaključena. Sporno pa je vprašanje, o konkretno katerih dokumentih je organ sploh odločal ter nadalje, ali so podane zatrjevane izjeme iz 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katere se je skliceval organ.

Prvi in bistveni korak organa, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, je ugotovitev, kateri dokumenti so zahtevani in ali organ z njimi razpolaga. V obravnavanem primeru je organ sicer navedel, da se zahteva nanaša na dokument v zadevi P 1171/2014, ki je bila odprta 19. 8. 2014, v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine opr. št. III P 2479/2013, vpisan pod zaporedno št. 306 z dne 12. 10. 2020, vendar pa ni jasno, konkretno kateri deli dokumenta so bili predmet zahteve oziroma na katere dokumente je organ apliciral zatrjevane izjeme. Prosilec namreč ni zahteval celotnega dokumenta, ki ga je organ prepoznal pod zaporedno št. 306, temveč je zahteval le metodologijo izračuna in sam izračun tozadevno pripoznanega zneska.

ZUP v 213. členu med drugim določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih stranke. Izrek mora biti kratek in določen, če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. 214. člen ZUP pa opredeljuje kaj obsega obrazložitev odločbe, in sicer ta obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

IP je ugotovil, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, saj ni jasno razvidno, o katerih dokumentih je organ sploh odločal ter ali je organ navedel razloge za zavrnitev zahteve za celotni dokument zaveden pod št. 306. Glede na navedeno je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru podane bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in jo je treba odpraviti.

IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo.

V ponovljenem postopku je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno ugotoviti, kateri dokumenti so predmet zahteve po ZDIJZ ter nadalje preizkusiti morebiten obstoj izjem iz 5. a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ . IP v tej zvezi opozarja na pravilno razlago izjem, in sicer:

Glede izjeme varstva drugega sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ

V obravnavanem primeru ni sporno, da je sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še v teku, kar pomeni, da je mogoče slediti odločitvi organa, da je izpolnjen prvi pogoj navedene izjeme. Vendar pa organu ni uspelo izkazati obstoja škode za sodni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je škodo za sodni postopek v konkretnem primeru presojal organ sam in ne sodišče, ki naj bi konkretni postopek vodilo. Prav tako med škodo za izvedbo postopka ni mogoče šteti škode, ki bi nastala udeležencem postopka, kar je bil glavni argument organa v izpodbijani odločbi. IP ob tem opozarja, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča[1], ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. IP posledično meni, da v konkretnem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Če bo torej organ v ponovljenem postopku zatrjeval obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, mora dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče samo ima namreč pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. Organ mora zato v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, z namenom, da se sodišče izjasni, ali bi razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala.

Glede izjeme notranjega delovanja organa iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Organ je pri zatrjevanju navedene izjeme zgolj na splošno navedel: »da obravnavani dokument vsebuje ključne podatke in izračune, pomembne za pripravo ocene in strategije zastopanja Državnega odvetništva, saj Državno odvetništvo samo teh podatkov, ki jih potrebuje za zastopanje v mediacijskem in v nadaljevanju pravdnem postopku, nima. Glede na navedeno gre nedvomno za dokument, ki sodi na področje notranjega delovanja Državnega odvetništva, zato bi razkritje povzročilo motnje pri delovanju organa in s tem pogajalskih izhodišč za zastopanje v pravdnem postopku, ki je še v teku.« Ob dejstvu, da niti ni jasno, katere dokumente je imel organ v mislih, pa je po oceni IP ključno opozoriti, da se je mogoče na navedeno izjemo sklicevati le takrat, ko gre za dokumente, kot so npr. interna usmeritvena navodila, smernice, stališča, vprašanja, ipd., ki so bila sestavljena z namenom, da lahko organ čim bolje zavaruje svoje interese. Navedena izjema se dejansko lahko prizna tudi v primeru, ko gre za komunikacijo organa s stranko, ki jo zastopa, katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom, skladno s 3. členom ZDOdv (načelo medsebojnega zaupanja). Vendar pa se ne varuje njune komunikacije per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. Glede na prakso IP bi to pomenilo mnenja, strategije, konkretna stališča in ne na primer urgenc, splošnih dopisov oziroma drugih dokumentov, ki teh lastnosti nimajo. Nikakor pa ni mogoče govoriti o notranjem delovanju organa takrat, ko je predmet presoje zaključen dokument, ki izraža, bodisi stališče organa samega ali drugega organa nasproti tretjemu. V primeru, ko se vsebina komunikacije že realizira v dejanju organa nasproti tretjemu (kot na primer posredovanje drugemu organu - sodišču), kot to velja v obravnavanem primeru) in je tako odločitev oziroma politika realizirana, pa delovanje izgubi naravo internosti ter tako samo po sebi ne more več izpolnjevati pogoja notranjega delovanja, kar mora organ upoštevati pri odločanju v ponovljenem postopku. In če prvi pogoj ni izpolnjen potem se pod vprašaj postavlja tudi izpolnjevanje drugega od pogojev, torej nastanka škode, saj gre za pogoja, ki morata biti podana kumulativno.

V primeru, da bo organ ugotovil, da obstoji katera od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ, je dolžan presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni, pa je stranka postopka samo prosilec (a26.a člen ZDIJZ).

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj se zaradi pomanjkljive obrazložitve in nepopolno ugotovljenih dejstev, izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

Postopek vodila:

Urša Pleterski

Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008 in št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008