prosilec - DARS d.d.

Številka: 090-235/2026/6

Datum: 23. 6. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE, 3/22 – ZDeb in 85/25; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi odvetnice … (v nadaljevanju: prosilka), z dne 11. 5. 2026, zoper odločbo DRUŽBE ZA AVTOCESTE V REPUBLIKI SLOVENIJI D.D., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje (v nadaljevanju: organ), št. 0.5.5./2026-mkk-27 z dne 7. 5. 2026, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilke z dne 11. 5. 2026 zoper odločbo DRUŽBE ZA AVTOCESTE V REPUBLIKI SLOVENIJI D.D., št. 0.5.5./2026-mkk-27 z dne 7. 5. 2026, se zavrne.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Obrazložitev:

(1) Prosilka je, na podlagi ZDIJZ, z zahtevo z dne 7. 4. 2026, zahtevala, da ji organ posreduje podatke o številu:

- strokovnih delavcev (specialist področja, pravnik, samostojni strokovni sodelavec), ki so bili odpuščeni iz poslovnih razlogov v letih 2025 -2026, z navedbo delovnega mesta in področja, na katerem so bili zaposleni;

- novih zaposlenih strokovnih delavcev (specialist področja, pravnik, samostojni strokovni sodelavec), z navedbo delovnega mesta in področja, na katerem so se zaposlili v letih 2025 dne -2026.

(2) Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 0.5.5./2026-mkk-27 z dne 7. 5. 2026 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero jo je zavrnil, ker zahtevana informacija ne izpolnjuje zahtev po 4.a členu ZDIJZ. V obrazložitvi svoje odločitve je povzel zahtevo prosilke ter navedel, da je zavezan tako na podlagi 1. kot tudi 1.a člena ZDIJZ. Po 1. členu ZDIJZ je zavezan v povezavi z Zakonom o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZDARS-1) za informacije, ki se nanašajo na izvajanje pooblastil, za vse druge informacije pa na podlagi 1.a člena ZDIJZ. Ker se zahtevane informacije ne nanašajo na izvajanje javne službe, ampak na druge informacije, za katere je zavezan na podlagi 1.a člena ZDIJZ, je zahtevo prosilke presojal po 4.a členu ZDIJZ. Ugotovil je, da zahtevane informacije ne izpolnjujejo zahtev iz 4.a člena ZDIJZ, zato je zahtevo zavrnil.

(3) Prosilka je zoper odločbo organa vložila pritožbo z dne 11. 5. 2026 iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da so navedbe zavezanca napačne, neutemeljen in zavajajoče. Zavezanec je glede na svojo pravno podlago ustanovitve (ustanovitev z zakonom) in dejstvo, da je v 100 % lasti države, zavezanec po 1. členu ZDIJZ. Deluje namreč kot subjekt javnega prava in organ, ki upravlja javno infrastrukturo, kar potrjuje tudi ustaljena praksa IP. Kljub temu, da posluje kot delniška družba, ga status koncesionarja in upravljavca avtocestnega omrežja uvršča med subjekte javnega prava. Čeprav 1.a člen ZDIJZ ureja področje gospodarskih družb pod prevladujočim vplivom, je organ zaradi specifičnega načina ustanovitve in izključnega državnega lastništva neposredno zavezan kot organ oziroma pravna oseba javnega prava po 1. členu ZDIJZ. Glede na to je tako dolžan posredovati informacije javnega značaja tudi skladno s 4. členom ZDIJZ. Slednji opredeljuje informacijo javnega značaja širše kot 4.a člen ZDIJZ. Predlagala je tudi, da IP uvede prekrškovni postopek zoper odgovorno osebo zavezanca ter izreče globo, ker je organ po njenem mnenju že v samem postopku izkazal selektivno in zavestno napačno uporabo zakona z edinim namenom zavrnitve dostopa do informacij, za katerih posredovanje ni obstajala nobena zakonska izjema. Da se organ zaveda svojega primarnega statusa po 1. členu ZDIJZ, izhaja namreč iz pravnega pouka, saj navaja pravni pouk, ki velja izključno za zavezance po 1. členu ZDIJZ. In da je organ zavezan po 1. členu ZDIJZ izhaja tudi iz ustaljene in obvezujoče prakse IP.

(4) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 0.5.5./2026-mm-1 z dne 28. 5. 2026, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil izpodbijano odločbo in zahtevo prosilca, opredelil pa se je tudi do pritožbenih navedb prosilke. Med drugim je izpostavil, da ima dvojno naravo zavezanca, kar izhaja iz osmega odstavka 1.a člena ZDIJZ, zato meni, da je zaključek prosilke, da že ustanovitev z zakonom in 100% lastništvo vodita do izključne uporabe 1. člena ZDIJZ, napačen. Ključno merilo po njegovem mnenju je vedno narava konkretnih zahtevanih informacij, na pa način ustanovitve. Nadalje je navedel, da osmi odstavek 1.a člena ne določa absolutne narave 4. člena, temveč le pogojno uporabo glede na naravo dejavnosti. Glede zahtevanih podatkov o številu pa je nadalje navedel, da ne izvirajo iz javnih pooblastil, ki so v konkretnem primeru opredeljene v 1. členu ZDARS-1, temveč se nanašajo na notranja kadrovska razmerja organa, ki pa sodijo v okvir njegovega poslovanja kot gospodarske družbe, zato jih je treba presojati v režimu 1.a člena ZDIJZ. In podatki kot taki tako ne zapadejo pod določbe 4.a člena ZDIJZ in jih zato ni dolžan posredovati. Opredelil se je tudi do navedb prosilke glede očitka o »namerni uporabi prava« ter navedel, da razlikovanje med uporabo 1. in 1.a člena ZDIJZ ni arbitraren ali »selektiven« poseg, temveč predstavlja zahtevano presojo narave zahtevanih informacij v konkretnem primeru. Poudaril je, da gre za prvo zahtevo takšne vrste, zato prosilka ne more niti trditi niti vedeti, kako se organ sicer opredeljuje v primerljivih primerih, saj jih do te zahteve še ni bilo. Navedbe prosilke niso utemeljene niti v pouku o pravnem sredstvu, saj je pouk procesni element odločbe in ne predstavlja materialnopravne opredelitve statusa zavezanca po ZDIJZ, in niti ne more vplivati na pravilnost uporabe materialnega prava. Organ tako tudi meni, da gre v obravnavanem primeru za pravno presojo uporabe različnih določb ZDIJZ, kar pa ne predstavlja prekrška, temveč del zakonitega odločanja organa. Dejstvo torej, da se prosilka ne strinja z odločitvijo organa, ne predstavlja kršitve prekrškovnih določb.

(5) Na poziv IP, št. 090-235/2026/2 z dne 17. 6. 2026, je organ 22. 6. 2026 posredoval IP odgovor, da po preveritvi dokumentacije ugotavlja, da dokumenta z zahtevanimi podatki ne hrani. Organ dokumenta ni niti izdelal niti ga ni pridobil ter ocenjuje, da nima te dolžnosti. Glede na navedeno smiselno dopolnjuje tudi svoje stališče v opredelitvi do pritožbenih navedb, namreč da ni izpolnjen pogoj materializiranosti, saj skladno z že uveljavljeno prakso (o čemer se je tudi sodišče že izreklo) ni dolžan ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, torej dograditi informacij, da bi ugodil zahtevi prosilca. Ne nazadnje bi organ, če bi moral sestaviti dokument z zahtevanimi podatki in ga razkriti prosilki, ki opravlja odvetniški poklic, lahko tudi škodoval izvedbi odprtih sodnih postopkov, kar še dodatno kaže na neutemeljenost njene zahteve.

Pritožba ni utemeljena.

Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

(6) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(7) IP ugotavlja, da prosilka izpodbija odločbo organa v celoti.

(8) V obravnavanem primeru je primarno sporno, ali je organ zavezanec po ZDIJZ po 1. ali 1.a členu ZDIJZ ter ali razpolaga z zahtevanimi informacijami.

(9) Organ je pri odločanju izhajal iz domneve, da je zavezan po ZDIJZ kot nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe v skladu s 1. členom ZDIJZ in kot gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava v skladu s 1.a členom ZDIJZ. Dostop do zahtevanih informacij je tako zavrnil, ker niso povezane z izvajanjem javnega pooblastila oziroma opravljanjem javne službe in ne sodijo med informacije javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ. Da je organ pravna oseba javnega prava, pa izrecno izhaja, denimo, iz pretekle prakse IP (odločba IP št. 090-361/2022 z dne 27. 1. 2023), ki je organ ni izpodbijal.

(10) Iz javno dostopnega Registra zavezancev za informacije javnega značaja (v nadaljevanju: Register zavezancev), ki ga vodi AJPES in je informativne narave, izhaja, da je organ po ZDIJZ zavezanec kot:

- gospodarska družba v neposredni ali posredni večinski lasti oseb javnega prava,

- izvajalec javne službe, ki ni javno podjetje ali oseba javnega prava, na podlagi splošnega akta, ZDARS-1.

Peti odstavek 3.b člena ZDIJZ določa, če je pravna oseba vpisana v Register zavezancev, se domneva, da je zavezanec po tem zakonu. Skladno z zgoraj navedenim torej obstaja pravna domneva glede podlage, po kateri je posamezen subjekt zavezan za dostop do informacij javnega značaja, ki pa je izpodbojna. Register zavezancev je namreč informativne narave, organ, ki odloča (o zahtevi ali o pritožbi), pa lahko v postopku sam ugotovi drugačno pravno stanje glede podlage, kot je opredeljeno v Registru zavezancev in skladno s takšno ugotovitvijo tudi odloči (.pr. odločbo IP št. 090-86/2015 z dne 29. 7. 2015 ali št. 090-49/2018 z dne 6. 5. 2018).

(11) Glede na to, da ZDIJZ ne določa kriterijev za opredelitev pojma osebe javnega prava, sta teorija in predvsem sodna praksa razvili jasne kriterije, po katerih se presoja, ali je določen subjekt oseba javnega ali zasebnega prava (npr. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 638/2008 z dne 20. 5. 2009, št. II U 65/2009 z dne 8. 6. 2011 in št. I Up 1126/2006-2 z dne 12. 9. 2007 ter sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) št. 167/2006-16 z dne 11. 5. 2006, št. I U 1821/2009 z dne 24. 11. 2010 in št. III U 523/2010 z dne 23. 5. 2011). Razvrstitev je odvisna od celote značilnosti in razmerij pravnega subjekta, pri čemer pravnoorganizacijska oblika (npr. delniška družba) še zdaleč ni edini (predvsem pa ne odločujoči) element za presojo. Iz citiranih sodb izhaja, da so temeljni elementi, pomembni za identifikacijo oseb javnega prava: 1. način ustanovitve (javnopravni akt), 2. namen delovanja (zasledovanje javnih ciljev), 3. izvajanje javnih nalog (v javnem interesu), 4. odgovornost za obveznosti (s strani države in državi), 5. prevladujoča vloga države v organih upravljanja (ne le kot delničarke, ampak tudi kot oblastnega organa), 6. narava funkcij oziroma delovanja (javnopravna narava) in 7. način financiranja (javna sredstva). Ni treba, da so elementi izpolnjeni kumulativno, zadošča že, da so izkazani v pretežnem delu in kažejo na dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti zavezanca.

(12) IP na kratko povzema temeljne elemente pravne osebe javnega prava, ki so navedeni v prejšnjem odstavku in veljajo za organ v obravnavani zadevi:

1. Organ je ustanovljen s Statutom Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. na podlagi ZDARS-1, torej na podlagi javnopravnega akta. ZDARS-1 je namreč predvidel ustanovitev organa in določil njegov status, pogoje, po katerih organ izvaja naloge prostorskega načrtovanja, umeščanja v prostor in pridobivanja zemljišč ter gradnjo, upravljanje in vzdrževanje avtocest v skladu z zakoni, drugimi predpisi in pogodbami, sklenjenimi na podlagi zakona, ter stvarnopravna razmerja v zvezi z avtocestami. Po mnenju IP način ustanovitve organa oziroma opredelitev njegove temeljne statusne značilnosti in dejavnosti pomeni močan razlog za to, da je organ treba šteti za osebo javnega prava.

2. in 3. Kot izhaja iz točke 2.3.5. Predloga ZDARS-1[1] je osnovni namen zakona določanje pogojev, pod katerimi družba izvaja naloge gradnje, upravljanja in vzdrževanja avtocest in hitrih cest, kar predstavlja javni interes za regulacijo. Namen delovanja organa je torej doseganje javnih ciljev na področju avtocest in hitrih cest, naloge na tem področju pa organ izvaja v javnem interesu in ima za to dejavnost pravno ustanovljen monopolni položaj.

4. Organ določene naloge opravlja v imenu in za račun Republike Slovenije (npr. 4. člen ZDARS-1).

5. Republika Slovenija, ki je edini delničar organa, uresničuje svoje korporacijske pravice na skupščini družbe in izven skupščine družbe (točka 7.4. Statuta Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d.). Organ opravlja naloge iz 4. in 5. člena v skladu z nacionalnim programom, ki ureja izgradnjo avtocest, Vlada Republike Slovenije pa o izvajanju tega programa enkrat letno poroča Državnemu zboru Republike Slovenije (6. člen ZDARS-1). Organ vsako leto pripravi načrt izvajanja koncesije za gradnjo, upravljanje in vzdrževanje avtocest ter ga predloži v soglasje ministrstvu, pristojnemu za promet. Naloge, o katerih organ poroča ministrstvu, so po mnenju IP neločljiv del izvajanja zakonskih pooblastil ministrstva v zvezi z gradnjo, upravljanje in vzdrževanje avtocest. Nadzor nad pravilnostjo in smotrnostjo poslovanja organa opravlja Računsko sodišče Republike Slovenije.[2]

6. Na javnopravno naravo funkcij organa kaže dejstvo, da opravlja javno službo na podlagi koncesije in izvaja javna pooblastila (5., 8., 9. in 9.a člen ZDARS-1). Poleg tega je organ v veliko večji meri podrejen javnemu pravu, kot to velja za zasebnopravne subjekte, saj je, denimo, zavezan v določenih primerih voditi postopek javnega naročanja in sklepati koncesijske pogodbe kot koncedent (7. člen ZCes-2).

7. Republika Slovenija je kot ustanoviteljica in edina družbenica zagotovila kapital za ustanovitev organa. Financiranje dejavnosti organa je urejeno v III. Poglavju ZDARS-1, kjer je v 10 členu določeno, da se viri sredstev za izvajanje nalog iz 4. člena tega zakona zagotavljajo v državnem proračunu iz namenske postavke, na kateri se zbirajo sredstva iz naslova nadomestila za ustanovitev stavbne pravice, ki se plačuje v skladu s tem zakonom. Organ teh sredstev torej ne pridobiva na trgu, temveč kot »notranji izvajalec« države.

(13) Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da ima organ v obravnavanem primeru dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti subjekta, da ga je mogoče šteti za »drugo osebo javnega prava« v smislu 1. člena ZDIJZ. Slednje pomeni, da je dolžan odločiti tudi o dostopu do dokumentov iz delovnih razmerij, seveda pa mora pri tem ugotavljati tudi, ali ti obsegajo varovane podatke (npr. varovane osebne podatke).

(14) IP ob tem opozarja na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1503/2015-16 z dne 12. 10. 2017, v kateri je sodišče v smiselno podobni zadevi zavzelo stališče, da je družba DRI, d.o.o., pravna oseba javnega prava. Ker gre po mnenju IP v obravnavanem primeru za bistveno podoben subjekt, je IP tudi glede organa sledil kriterijem, ki jih izpostavlja navedena sodba.

(15) IP poudarja, da so pravne osebe javnega prava (kamor spada tudi organ) podvržene določbam ZDIJZ v celotnem svojem delovanju in ne le v določenem delu. T.i. »dvotirnost«, ki jo določa osmi odstavek 1.a člena ZDIJZ in na katero se zmotno sklicuje organ v izpodbijani odločbi, se namreč uporablja le v primerih, kadar je zavezanec subjekt zasebnega prava (organ) izvajalec javne službe ali nosilec javnega pooblastila in ni hkrati tudi pravna oseba javnega prava. Navedeni subjekti so namreč zavezani kot organi le  v delu, v katerem izvajajo javno službo oziroma so nosilci javnega pooblastila, v preostalem delu pa zanje veljajo določbe, ki urejajo dostop do informacij za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Zakonodajalec je »dvotirnost« določenih subjektov predvidel zgolj za ti dve vrsti subjektov, ne pa tudi za preostale subjekte. Specifičnost zasebnopravnih nosilcev javnih pooblastil in izvajalcev javne službe je namreč v tem, da so bili do sprejema novele ZDIJZ-C zavezani le v delu, v katerem so bili nosilci javnega pooblastila in izvajalci javne službe, ne pa tudi v preostalem delu svojega delovanja. Pravne osebe javnega prava (kamor spada tudi organ) pa so podvržene določbam ZDIJZ v celotnem svojem delovanju in ne le v določenem delu.

(16) V drugo skupino zavezancev po 1. členu ZDIJZ pa je treba šteti subjekte, ki so pravne osebe javnega prava. Ti subjekti so bili že pred uveljavitvijo novele ZDIJZ-C zavezanci za posredovanje informacij iz celotne sfere delovanja po 1. členu ZDIJZ, za definicijo informacije javnega značaja pa se je uporabljal 4. člen ZDIJZ. Novela ZDIJZ-C v tem delu njihovih obveznosti ne spreminja. Če takšen subjekt, ki je pravna oseba javnega prava, izpolnjuje tudi kriterije za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom po drugem odstavku 1.a člena ZDIJZ, zanj dodatno veljajo obveznosti, ki jih novela ZDIJZ-C določa za »nove« zavezance (predvsem npr. obveznost proaktivne objave podatkov po enajstem in dvanajstem odstavku 10.a člena ZDIJZ). Povedano drugače, tovrstni subjekti so vselej dolžni voditi postopek po ZDIJZ kot organ (izdaja upravne odločbe), hkrati pa se tudi zanje širi transparentnost za tiste informacije, ki jih ZDIJZ-C posebej navaja za »poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava« (npr. absolutna javnost podatkov po 6.a členu, proaktivna spletna objava informacij po 10.a členu ZDIJZ).

(17) Ker torej IP ugotavlja, da je organ zavezan na celotnem področju svojega delovanja (kar niti ni novo dejstvo, saj se je IP do tega že opredelil v svojih preteklih odločitvah), se IP tako v nadaljevanju opredeljuje še do obstoja informacije javnega značaja v obravnavanem primeru.

Informacija javnega značaja v obravnavanem primeru

(18) Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

(19) Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času vložitve zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, ustvarjati novih dokumentov, pripravljati pojasnil, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[3] Izjema od napisanega so v določenem obsegu le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Torej niti prosilci niti IP nimajo po tem zakonu nikakršnega vzvoda, s katerim bi prisilili organ, da posebej, na zahtevo prosilca, ustvari določen dokument ali pridobi dokument, s katerim ne razpolaga.

(20) Kot že navedeno, je organ pri svoji odločitvi primarno izhajal iz ocene, da zahtevana informacija ni informacija javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ, na poziv IP k predložitvi dokumentov, iz katerih izhajajo zahtevani podatki, pa je ugotovil, da z dokumentom z zahtevanimi podatki ne razpolaga v materializirani obliki. IP nima nobenega razloga, da navedbam organa ne bi sledil, saj je zahteva prosilke opredeljena kot zahteva po numeričnem podatku ob upoštevanju drugih kriterijev prosilke, vezanih na določene profile uslužbencev (specialist področja, pravnik, samostojni strokovni sodelavec), določene okoliščine (prenehanje delovnega razmerja iz poslovnih razlogov, zaposlitev novih uslužbencev in na katerem področju) ter določeno obdobje (2025 – 2026). Prosilka namreč ni zahtevala dostopa do konkretnih dokumentov oziroma podatkov v zvezi z navedenimi kriteriji, ampak konkretna numerična podatka po teh kriterijih.

(21) IP tako v obravnavanem primeru zaključuje, da organ z zahtevanimi podatki oziroma dokumentom z zahtevanimi podatki ne razpolaga v materializirani obliki. Ob tem IP poudarja, da organ dejansko ne razpolaga v materializirani obliki z zahtevanim zbirom podatkov v numerični obliki, kot so opredeljeni z zahtevo prosilke. Organ bi torej moral, da bi zadostil zahtevi prosilke, zahtevane podatke šele razbrati s pregledom posameznih dokumentov ter jih nato za prosilko pripraviti v numerični obliki, česar pa ni dolžan storiti. Organ so namreč dolžni odločiti o dostopu do zahtevanih podatkov, s katerimi razpolagajo ob vložitvi zahteve.

(22) Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusita tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. Pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilki posreduje dokumente oziroma podatke, s katerimi v času vložitve zahteve ni razpolagal v materializirani obliki, upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Ob tem IP poudarja še, da v pritožbenem postopku po določbah ZDIJZ nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa oziroma v ugotavljanje, ali bi ta moral razpolagati z določenimi informacijami. Ob navedenem IP poudarja še, da je kot pritožbeni organ pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja in se ni pristojen spuščati v (ne)pravilnost postopanja organov v drugih, od ZDIJZ neodvisnih postopkih.

Opredelitev do posameznih navedb organa in prosilke

(23) V zvezi z navedbami organa v odgovoru IP, da bi v primeru, da bi moral sestaviti dokument z zahtevanimi podatki, to lahko škodovalo izvedbi odprtih sodnih postopkov, saj je prosilka odvetnica, to pa še dodatno kaže na neutemeljenost njene zahteve, IP poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane podatke oziroma dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Poleg tega pride izjema varstva sodnega postopka v poštev samo v primeru, da sta izpolnjena oba pogoja, pri čemer namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni varovanje interesov strank v postopku, ampak je objekt varstva pravilna in zakonita izvedba samega sodnega postopka, zato je pri tej izjemi bistvenega pomena mnenje pristojnega sodišča. Torej vse te pogoje bi morala izpolniti zahtevana informacija, da bi bila podana izjema varstva sodnega postopka.

(24) Glede predloga prosilke za uvedbo prekrškovnega postopka zoper odgovorno osebo organa, ker je po njenem mnenju organ že v samem postopku izkazal selektivno in zavestno napačno uporabo zakona, pa IP navaja, da za to ni podane pravne podlage, ker navedeno dejanje z zakonom ni opredeljeno kot prekršek. Gre za odločitev organa, zoper katero je imela prosilka pravico vložiti pritožbo, kot jo je tudi uveljavila.

Sklepno

(25) Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag IP zaključuje, da pritožba prosilke ni utemeljena, zato jo je, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP (zaradi neobstoja zahtevanih podatkov in ne zaradi tega, da zahtevana informacija ni informacija po 4.a členu ZDIJZ), zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(26) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

(27) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

[1] EVA: 2010-2411-0004, objavljeno na: https://imss.dzrs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/c771040390e7efb18b43c6398ff54dc1cb95debe8eaef02fecc5b3020cf9798f.

[2] Organ je naveden med revidiranci Računskega sodišča: https://www.rs-rs.si/revizije-in-revidiranje/seznam-revidirancev/revidiranec/druzba-za-avtoceste-v-republiki-sloveniji-114.

[3] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.