prosilec - Cerod d.o.o.

POVZETEK:

Organ je posredoval prosilcem zahtevane dokumente ter jim s sklepom naložil plačilo materialnih stroškov za posredovanje fotokopij predmetih dokumentov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je prosilcem zaračunal stroške za posredovanje informacij javnega značaja, prosilce ni predhodno opozoril na plačilo stroškov, kar pomeni, da organ v obravnavanem primeru ni zadostil zakonski predpostavki iz tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ. Upoštevaje navedeno je tako IP pritožbi prosilcev ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odpravil izpodbijani sklep.

ODLOČBA:

Številka: 090-100/2021/2

Datum: 3. 5. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …, ki jih zastopa ..., (v nadaljevanju prosilci), z dne 26. 2. 2021, zoper sklep CEROD, center za ravnanje z odpadki, d.o.o., javno podjetje, Kettejev drevored 3, 8000 Novo mesto (v nadaljevanju organ), št. GV-25/2021 z dne 11. 2. 2021, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilcev z dne 26. 2. 2021 se ugodi in se sklep CEROD, centra za ravnanje z odpadki, d.o.o., javno podjetje, št. GV-25/2021 z dne 11. 2. 2021 odpravi.

2. Zahteva prosilcev za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 Obrazložitev:

Prosilci so z zahtevo z dne 10. 9. 2020 zahtevali kopije vseh računov, ki jih je organ izdal za storitve izven okvirov izvajanja gospodarske javne službe v obdobju od leta 2017 do vložitve zahteve, torej 10. 9. 2020, ter predložitev ločenega računovodskega izkaza poslovanja za tisti del poslovanja, ki se izvaja izven okvirov gospodarske javne službe, prav tako za vsa leta, od leta 2017.

Organ je izdal odločbo, št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020, s katero je prosilcem zavrnil dostop do zahtevanih računov, ki jih je organ izdal za storitve izven okvirov izvajanja gospodarske javne službe v obdobju od leta 2017 dalje, pri čemer se je skliceval, da zahtevani računi ne sodijo med informacije javnega značaja organa kot izvajalca javne službe in javnih pooblastil (1 .člen ZDIJZ), da ne predstavljajo informacije javnega značaja organa kot poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom (4.a člen ZDIJZ) ter da predstavljajo poslovno skrivnost (2. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V preostalem delu zahteve je prosilcem omogočil dostop do ločenega računovodskega izkaza poslovanja, ki se nanaša na poslovanje posebnih (tržnih) storitev od leta 2017 dalje.

Dne 26. 10. 2020 so prosilci vložili pritožbo zoper odločbo št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020 iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi napačne uporabe materialnega prava, absolutno bistvenih kršitev postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani računi nedvomno sodijo med informacije javnega značaja organa po 1. členu ZDIJZ, da so posamezni podatki v teh računih nedvomno javni oziroma absolutno javni, kot npr. okoljski podatki (vrsta in količina odpadkov), da so podatki o samem računu, ki se nanašajo na konkreten posel, zneskih, plačilnih pogojih ter okoljski dajatvi, ki je povezana s količino odpadkov, prosto dostopni, z izjemo podatkov o kupcih. IP je tako pritožbi prosilcev, z odločbo št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020, delno ugodil, odločbo organa št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020, delno odpravil ter odločil, da je organ dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcem fotokopije vseh računov, ki jih je organ izdal za storitve izven okvirov izvajanja gospodarske javne službe, in sicer za leta 2017, 2018, 2019 ter 2020 do vključno 10. 9. 2020, na način, da v vseh dokumentih prekrije podatke o kupcu in stiku organa. IP je še odločil, da se zahteva prosilcev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne in da v postopku reševanja pritožbe niso nastali posebni stroški.

Organ je prosilcem z dopisom št. GV-1/2021 z dne 4. 1. 2021 posredoval fotokopije zahtevanih računov na način, kot izhaja iz odločbe IP št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020 ter s sklepom št. GV-3/2021 z dne 4. 1. 2021, naslovljenim na pooblaščenca prosilcev, odločil o plačilu materialnih stroškov za posredovanje fotokopij predmetih računov.

Dne 11. 1. 2021 so prosilci vložili pritožbo zoper sklep št. GV-3/2021 z dne 4. 1. 2021 iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa, da je predmetni sklep nevzdržen že iz razloga, ker stroške postopka nalaga njihovem pooblaščencu, ki v konkretnem primeru ni stranka postopka.

Po prejemu pritožbe prosilcev je organ izdal nov sklep št. GV-25/2021 z dne 11. 2. 2021, s katerim prosilcem nalaga stroške za posredovanje informacij javnega značaja ter fotokopije dokumentov v skupni višini 185,52 EUR z DDV. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je organ prosilcem zaračunal 2389 kopij po 0,06 EUR brez DDV, na podlagi stroškovnika iz 17. člena Uredbe, ter poštnino za pošiljanje informacij po pošti, v višini 10,65 EUR, skladno z veljavnim cenikom za poštne storitve. Organ je pojasnil, da se je zahteva prosilcev nanašala na predložitev fotokopij vseh računov, prav tako navedeno izhaja tudi iz odločbe IP št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020. Organ je še navedel, da je v svoji odločbi št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020, prosilce že predhodno obvestil, da je število računov strankam za storitve, ki niso GJS, torej za tržne storitve, na letni ravni cca 600 (od najmanjših s.p., do večjih gospodarskih družb), pri čemer so računi izdani na podlagi pogodb ali naročilnic, čemur prosilci v svoji pritožbi niso oporekali, zato organ šteje, da so bili o stroških, ki posledično lahko nastanejo, seznanjeni.

Dne 26. 2. 2021 so prosilci vložili pritožbo zoper sklep št. GV-25/2021 z dne 11. 2. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) iz vseh pritožbenih razlogov. Navedli so, da je v konkretnem primeru pravno nevzdržno vsakršno odmerjanje stroškov postopka, da je bilo fizično printanje skoraj 2.500 kopij računov in pošiljanje le-teh po klasični pošti pooblaščencu strank popolnoma nepotrebno, kar jasno izkazuje na negospodarno ravnanje organa z javnimi sredstvi. Po mnenju prosilcev je očitno, da je organ imel popolnoma vse listine že ves čas shranjene v elektronski obliki in bi jih lahko popolnoma brezplačno posredoval elektronsko npr. preko portalov WE-transfer, Google-ovih spletnih orodij, ipd. Celokupni stroški pošiljanja zadevnih informacij javnega značaja so bili tako v dani zadevi popolnoma nepotrebni ter jih je organ povzročil zgolj iz nagajivosti ter z namenom, da je moral vse zadevne račune pooblaščenec strank še enkrat sam spravljati nazaj iz fizične v prvotno elektronsko obliko, da jih je lahko posredoval prosilcem. Po mnenju prosilcev bi zato bilo skrajno nepravično ter tudi v nasprotju s temeljnimi procesnimi določbami ZUP, v kolikor bi morali prosilci (oziroma pooblaščenec) nositi stroške postopka, ki jih je sam organ očitno povzročil izključno in zgolj iz lastne nagajivosti. Tudi sicer so bili prosilci ves čas utemeljeno prepričani (kar se je izkazalo tudi za resnično, kot zgoraj navedeno), da ima organ vse navedene račune v elektronski obliki in zadevni dostop do informacij javnega značaja ne bo povzročil nobenih stroškov, kot nazadnje izrecno izpostavljeno tudi na str. 6 pritožbe zoper odločbo organa št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020 (z dne 26. 10. 2020) v predmetni zadevi (v zvezi s katero je nato IP izdal svojo odločbo z dne 30. 11. 2020). Prosilci so navedli, da jih organ tudi sicer ni nikoli in z ničemer vnaprei obvestil, da jim namerava zaračunati kakršnekoli stroške posredovanja informacij javnega značaja, kot sedaj skuša iz nagajivosti očitno lažno, tj. naklepno, neresnično prikazati v izpodbijanem sklepu, kar zgolj še dodatno utrjuje utemeljenost zahteve prosilcev na povrnitev stroškov predmetnih pritožb, glede česar IP predlagajo tudi vpogled v celokupen spis predmetne zadeve. Prosilci so navedli, da je tudi v skladu z ustaljeno prakso IP (npr. odločba IP št. 090-112/2019 z dne 5. 6. 2019), izpodbijani sklep v celoti pravno nevzdržen in neutemeljen. Upoštevaje navedeno prosilci zahtevajo, da se izpodbijani sklep v celoti odpravi, organu pa naloži plačilo celokupne stroške priprave te pritožbe, kot specificirano v priloženem stroškovniku ter tudi stroške zoper predhodni istovrstni sklep organa št. GV-3/2021 z dne 4. 1. 2021. Navedli so še, da se ta postopek zaradi izdaje (tako izpodbijanega kot tudi predhodnega) sklepa o odmeri stroškov ni začel na vlogo prosilcev, prav tako so bili ves čas utemeljeno v dobri veri prepričani, da stroškov ne bo, saj jih organ o nameri, da jim bo obračunal kakršnekoli (očitno nepotrebne) stroške, tudi ni nikoli obvestil. Oba sporna sklepa sta bila (mimo zakona) izdana s strani organa na njegovo lastno iniciativo, zato očitno ni mogoče zahtevati od prosilcev, da nosijo stroške teh sklepov izdanih s strani organa »po uradni dolžnosti«, oziroma potrebnih pravnih sredstev v tej zvezi.

Organ je pritožbo prosilcev kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. GV-48/2021 z dne 23. 3. 2021, posredoval v odločanje IP. Pritožbi je priložil tudi dokumente, ki se nanašajo na reševanje predmetne zahteve v postopku po ZDIJZ. V dopisu št. GV-48/2021 z dne 23. 3. 2021 je organ pojasnil, da se pritožba na izpodbijan sklep sklicuje izključno na strošek, ki je bil zaračunan prosilcem v zadevi posredovanja informacij javnega značaja, o kateri je IP odločil z odločbo št. 090-270/2020 z dne 30. 11. 2020. Na podlagi navedene odločbe je organ prosilcem posredoval fotokopije računov na način, kot je bilo zahtevano z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 10. 9. 2020 in opredeljeno z odločbo IP z dne 30. 11. 2020 (1.tč.izreka: posredovati prosilcem račune v obliki fotokopij). Prosilci naknadno, po posredovanju računov in nastalih stroških, spreminjajo svojo zahtevo glede oblike/načina posredovanja računov, pri čemer je imel tudi organ zaradi priprave dokumentov (prekritje določenih podatkov) prav tako delo in stroške, o čemer so bili prosilci seznanjeni že pri izdaji odločbe na 1. stopnji. Organ je navedel, da v kolikor ima prosilec pravico do prejema podatkov ima na drugi strani tudi dolžnost do poplačila stroškov, ki nastanejo organu iz tega naslova, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za nobeno »nagajanje«, kot je navedeno v pritožbi, ampak samo za zahtevek za povračilo dejanskih materialnih stroškov, pri katerem delo in čas zaposlenih v tej zadevi ni bilo ovrednoteno/zaračunano. Iz zgoraj navedenih razlogov organ predlaga, da se pritožba prosilcev v celoti zavrne in se jim naloži plačilo stroškov v skupni višini 185,52 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP v zvezi s 259. členom ZUP izpodbijani sklep preizkusil v delu, v katerem ga prosilci izpodbijajo, in v mejah pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Predmet pritožbe v obravnavani zadevi je pravilnost in utemeljenost zaračunanih stroškov dostopa do zahtevanih in prosilcem že posredovanih informacij javnega značaja, o katerih je organ odločil z izpodbijanim sklepom.

Nesporno je, da lahko organ v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDIJZ zaračuna prosilcu stroške posredovanja zahtevanih informacij, torej za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa, vendar le v primeru, če pri tem izpolni oziroma zadosti vsem zakonskim določbam, ki urejajo zaračunljivost stroškov posredovanja informacij. ZDIJZ namreč v prvem odstavku 36. člena določa, da mora vsak organ v svojem katalogu informacij javnega značaja objaviti stroškovnik iz 35. člena ZDIJZ ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. Hkrati je glede na tretji odstavek 36. člena ZDIJZ organ dolžan prosilca opozoriti na plačilo stroškov in, če prosilec to zahteva, prosilcu vnaprej sporočiti višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Način zaračunavanja stroškov oziroma stroške, ki jih organ lahko zaračuna, pa v skladu z določbo drugega odstavka 35. člena ZDIJZ ureja Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba)[1]. 

Ob upoštevanju navedenih določb je vsebinska presoja pritožbe zoper odločitev o stroških v postopku po ZDIJZ dvostopenjska. Primarno je treba ugotoviti, ali je organ zadostil zahtevam glede objave stroškovnika ter ali je organ prosilce opozoril na plačilo stroškov. Šele ob navedenih predpostavkah, ki morata biti podani kumulativno, je na vrsti presoja utemeljenosti same višine stroškov.

V zvezi z navedenim pa je treba opozoriti, da določbe prvega odstavka 36. člena ZDIJZ ni mogoče razumeti v smislu, da organ stroškov ne sme zaračunati, če stroškovnika ne objavi. Stroškovnik je namreč v skladu z določbami 35. člena ZDIJZ določen enotno, pri čemer so pravila zaračunavanja natančno določena v Uredbi. Posledično ima prosilec vedno možnost preveriti, na kakšen način oziroma v kakšni višini lahko organ zaračuna stroške. Pred novelo ZDIJZ-C[2] je namreč ZDIJZ v 35. členu določal, da organ na podlagi stroškovnika, ki ga predpiše vlada, sam določi svoj stroškovnik. Tak stroškovnik je bil lahko od organa do organa različen, zaradi česar je bila njegova objava nujna, da je prosilec sploh lahko predvidel, kakšne stroške mu organ lahko zaračuna. Posledično je veljalo, da kadar organ ne ravna v skladu z navedeno zakonsko določbo in ne objavi stroškovnika v svojem katalogu informacij javnega značaja, ne more od prosilca zahtevati plačila stroškov po stroškovniku, saj je slednje v nasprotju s pravno varnostjo in načelom zakonitosti. S spremembo navedene določbe z že omenjeno novelo ZDIJZ-C pa to ne velja več. Kot že navedeno, je zdaj enotni stroškovnik objavljen v obliki Uredbe, ki je javno objavljena in dostopna, zaradi česar ima prosilec višino in način zaračunavanja stroškov vedno možnost preveriti.

Ne glede na predhodno navedeno, pa še vedno obstaja obveznost organa, da prosilca vnaprej obvesti o tem, da namerava stroške zaračunati. Določba tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ se ni spremenila, je pa bistvenega pomena za to, da si prosilec, še preden mu organ posreduje zahtevane informacije, lahko premisli, ko izve, da mu organ za posredovanje namerava zaračunati stroške. Navsezadnje ima, glede na isto določbo ZDIJZ, prosilec tudi pravico zahtevati, da mu organ vnaprej sporoči višino stroškov, ki mu jih bo zaračunal za posredovanje informacij. Če prosilec ne ve, da mu organ namerava zaračunati stroške, niti nima razloga, da preveri, za kakšno višino stroškov gre. Obveznost organa, da mora prosilca o tem, da bo zaračunal stroške, obvestiti vnaprej, pa posredno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 18. člena Uredbe, po kateri organ za plačilo stroškov posredovanja izda prosilcu sklep ob posredovanju zahtevanih informacij. Organ mora torej ob posredovanju informacij prosilcu že posredovati sklep o zaračunanih stroških (vključno s specifikacijo stroškov) in ne ga šele obvestiti o tem, da namerava stroške zaračunati.

Po pregledu spisovne dokumentacije IP ugotavlja, da organ pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je prosilcem zaračunal stroške za posredovanje informacij javnega značaja, prosilce ni opozoril na plačilo stroškov. Prosilci tako niso imeli možnosti, da se še pred izdajo izpodbijanega sklepa odločijo, da bi informacije zahtevali v manjšem obsegu, drugi obliki (npr. elektronsko posredovanje), ali da jih sploh ne bi zahtevali. Prav tako niso imeli možnosti, da še pred prejemom izpodbijanega sklepa pri organu poizve o višini stroškov, ki jih namerava zaračunati organ. Ob tem IP pojasnjuje, da si organ napačno razlaga, da je zakonski pogoj po predhodni seznanitvi prosilcev z zaračunanjem stroškov, izpolnil s tem, ko je prosilcem v odločbi št. GV-85/2020 z dne 9. 10. 2020 ob zavrnitvi dostopa do zahtevanih dokumentov navedel, da je število računov strankam za storitve, ki niso GJS, torej za tržne storitve, na letni ravni cca 600. Iz navedenega namreč ne izhaja namera o zaračunanju materialnih stroškov, prav tako je organ zahtevo v tem delu zavrnil, za kar tudi materialni stroški niso mogli nastati. Tudi IP pred izdajo odločbe št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020, s katero je organu naložil posredovanje fotokopij zahtevanih dokumentov (kot izhaja iz zahteve prosilca z dne 10. 9. 2020), s prekritimi osebnimi podatki, s strani organa ni bil predhodno seznanjen z nastalimi  materialnimi stroški. Navedeno izhaja tudi iz izreka odločbe IP št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020 , in sicer, da v postopku reševanja pritožbe (z dne 26. 10. 2020) posebni stroški niso nastali (4. točka izreka). Prosilci so bili o zaračunanih stroških seznanjeni šele ob izvršitvi odločbe IP, torej ob posredovanju zahtevanih informacij, in sicer z izdajo izpodbijanega sklepa, za katerega izstavitev pa organ ni imel pravne podlage, ker kot že navedeno, je IP z odločbo št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020, odločil tudi o stroških, ki pa niso nastali. IP še pripominja, da predhodnega obvestila iz tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ tudi ni mogoče enačiti z izdajo oblastvenega akta (izpodbijanega sklepa), s katerim je plačilo stroškov že naloženo in kot tak lahko sklep predstavlja tudi izvršilni naslov. Takšna interpretacija obvestila, bi namreč v bistvenem izničila namen predhodnega obvestila oziroma opozorila prosilca o tem, da bo organ za posredovanje dokumentov zaračunal stroške.

Glede na navedeno je IP ugotovil, da organ v obravnavanem primeru ni zadostil zakonski predpostavki iz tretjega odstavka 36. člena ZDIJZ, saj prosilce predhodno ni opozoril na plačilo stroškov, prav tako navedeno ne izhaja iz pravnomočne odločbe IP št. 090-270/2020/4 z dne 30. 11. 2020. Na podlagi navedenega IP zaključuje, da je organ prosilcu zaračunal stroške posredovanja informacij javnega značaja v nasprotju z veljavnimi predpisi, zaradi česar organ ni upravičen zaračunati stroškov posredovanja informacij javnega značaja, na podlagi izpodbijanega sklepa.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilcev, da je organ imel popolnoma vse listine, že ves čas shranjene v elektronski obliki in bi jih lahko popolnoma brezplačno posredoval elektronsko npr. preko portalov WE-transfer, Google-ovih spletnih orodij, ipd, pri čemer stroški pošiljanja in kopiranja ne bi nastali, IP pojasnjuje, da lahko, po drugem odstavku 5. člena ZDIJZ, vsak prosilec na zahtevo od organa pridobi informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled ali, da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Način posredovanja informacij javnega značaja izhaja tudi iz 14. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16, v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da če je informacija javnega značaja tako v elektronski kot v fizični obliki, lahko prosilec sam izbere obliko, v kateri želi dobiti informacijo (prvi odstavek 14. člena Uredbe). Po drugi strani pa iz drugega odstavka 14. člena Uredbe izhaja, da, če je informacija javnega značaja samo v elektronski ali samo v fizični obliki in organ razpolaga s tehnološkimi zmogljivostmi za potrebno pretvorbo, lahko prosilec sam izbere obliko, pri čemer mu organ zaračuna materialne stroške pretvorbe iz elektronske v fizično obliko ali fizične oblike v elektronsko obliko skladno z uredbo (drugi odstavek 14. člena Uredbe). V obravnavani zadevi so prosilci z zahtevo z dne 10. 9. 2020 zahtevali posredovanje dokumentov v obliki kopije vseh računov, ki jih je organ izdal za storitve izven okvirov izvajanja gospodarske javne službe v obdobju od leta 2017 do vložitve zahteve, torej do 10. 9. 2020. O navedenem načinu seznanitve, torej dostopu do kopij zahtevnih dokumentov, je odločil tudi IP z odločbo št. 090-270/2020 z dne 30.11.2020. Tako prvostopenjski organ, kot tudi IP sta namreč vezana na zahtevo prosilca in ne smeta odločati preko meja zahtevka. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 817/2015-7 z dne 3. 9. 2015. Prosilci v pritožbi zahteve namreč ne morejo razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da, ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje.

Upoštevaje vse navedeno je IP pritožbi prosilcev glede stroškov posredovanja informacij ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, izpodbijani sklep odpravil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

IP je glede priglašenih stroškov prosilcev v pritožbenem postopku ugotovil, da je zahteva neutemeljena. V skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilcev, torej so slednji dolžni svoje stroške kriti sami. Ob tem IP pojasnjuje, da se izpodbijani sklep nanaša na postopek dostopa do informacij javnega značaja, ki se je začel na zahtevo prosilcev (z dne 10. 9. 2021), torej so slednji dolžni svoje stroške postopka kriti sami, zato je IP odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[3] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Urša Pleterski

Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 24/16.

[2] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 23/14).

[3] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.