prosilec - Center za evropsko prihodnost

Številka: 09021-7/2026-4

Datum: 30. 6. 2026

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …………….(v nadaljevanju prosilec) z dne 13. 4. 2026, zoper zavrnilni odgovor Ustanove - Centra za evropsko prihodnost, Grajska cesta 1, 1234 Loka pri Mengšu (v nadaljevanju zavezanec), št. 02/2026 z dne 10. 4. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O

1.     Pritožba prosilca z dne 13. 4. 2026, zoper zavrnilni odgovor zavezanca št. 02/2026 z dne 10. 4. 2026, se zavrne.

2.     V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

(1) Zavezanec je dne 19. 3. 2026 prejel zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, s katero prosilec prosi za posredovanje:

-       veljavnega akta o ustanovitvi oziroma delovanju Centra za evropsko prihodnost (v nadaljevanju Akt o ustanovitvi); 

-       sklepa odgovorne osebe in sveta o ustanovitvi Trivelisa, Inštituta za obrambo, varnost in odpornost;

-       sklepa o imenovanju vodje Trivelisa, Inštituat za obrambo, varnost in odpornost;

-       pogodbe o financiranju dejavnosti Trivelisa, Inštituta za obrambo, varnost in odpornost, sklenjene z Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije.

(2) Zavezanec je zahtevo prosilca, z odgovorom št. 02/2026 z dne 10. 4. 2026 (v nadaljevanju izpodbijani odgovor), zavrnil s pojasnilom, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, oziroma jih niso zavezani posredovati po ZDIJZ. Navedel je, da je iz vpogleda v Register zavezancev za informacije javnega značaja razvidno, da je zavezanec na podlagi 3. alineje prvega odstavka 3.b člena ZDIJZ kot pravna oseba zasebnega prava, kar pomeni, da ima status zavezanca kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom države, za katere pa ZDIJZ v 4.a členu določa, da je informacija javnega značaja:

-       informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta ali izdatke poslovnega subjekta za naročilo blaga, gradenj, agentskih, svetovalnih ali drugih storitev ter sponzorskih, donatorskih in avtorskih pogodb in drugih pravnih poslov, s katerimi se dosega enak učinek;

-       informacija o vrsti zastopnika oziroma članstvu v poslovodnem organu, organu upravljanja ali organu nadzora, informacija o višini dogovorjenega ali izplačanega prejemka ali bonitete člana poslovodnega organa, organa upravljanja, drugega zastopnika poslovnega subjekta, člana nadzornega organa in informacija v zvezi z zaposlitvijo ali imenovanjem navedenih oseb, iz katere je razvidno izpolnjevanje pogojev in meril za zaposlitev ali imenovanje;

-       informacija, ki je nastala na podlagi pravnih poslov iz prve alineje prvega odstavka oziroma je z njimi neposredno povezana, če je, ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, za njeno razkritje podan prevladujoči javni interes iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ;

Zahtevani dokumenti med predhodno navedene informacije ne sodijo. Ne glede na to, je zavezanec še dodatno pojasnil, da sklepa, ki jih prosilec zahteva, niti ne obstajata, Trivelis pa ni pravni subjekt, temveč le eden od programov, ki jih izvaja zavezanec, kot je to razvidno tudi iz navedenega na spletni strani zavezanca.

(3) Prosilec je zoper odločitev zavezanca dne 13. 4. 2026 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da so zahtevani dokumenti informacije javnega značaja, ki jih je zavezanec nesporno dolžan posredovati. Tudi v primeru, če ima status zavezanca kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom države, kot je to navedeno v izpodbijanem odgovoru. Javnosti morali biti dostopni zahtevani dokumenti, akti, ki so pripeljali do ustanovitve oziroma akti za ustanovitev samostojnega subjekta z visokim financiranjem iz javnega denarja. Navsezadnje je bila dne 30. 1. 2026, na spletni strani Vlade Republike Slovenije https://www.gov.si/novice/2026-01-30-ustanovljen-jetrivelis-institut-za-obrambo-varnost-in-odpornost/, objavljena tudi novica o ustanovitvi Trivelisa, Inštituta za obrambo, varnost in odpornost, v kateri je jasno zapisano, da je zavezanec ustanovitelj inštituta in da bo finančna sredstva za delovanje inštituta zagotavljalo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. Prosilec je še dodatno navedel, da bi prav tako morala obstajati zahtevana sklepa, kajti že v sporočilu javnosti je poimensko navedena oseba, ki bo inštitut vodila, imenovana pa naj bi bila na osnovi razpisa ali poziva, kot je prosilec tudi zaznal v eni izmed novic, vsled česar bi se morala javnost seznaniti tudi s sklepom o imenovanju, ki ga je odgovorna oseba morala pisno opredeliti. 

(4) Organ je po preizkusu procesnih predpostavk in odločitvi, da izpodbijanega odgovora ne bo spremenil, na podlagi 245. člena ZUP, pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. 03/2026 z dne 15. 4. 2026, odstopil v reševanje IP. Na podlagi poziva IP št. 09021-7/2026/2 z dne 6. 5. 2026, pa je z dopisom z dne 12. 5. 2026 poslal še dokumente, ki jih je zahteval prosilec, dodatno pa še Statut ustanove – Centra za evropsko prihodnost z vsemi spremembami in dopolnitvami (v nadaljevanju Statut), Pogodbo o financiranju programa »Nacionalno varnostno mislišče« št. 969-1/2025-1 z dne 20. 8. 2025 (v nadaljevanju Pogodba o financiranju), sklenjeno z Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije s prilogama (Finančni načrt in program »Nacionalno varnostno mislišče« za leti 2025 in 2026), skupaj s pojasnilom, da je Inštitut Trivelis le ime projekta, Inštitut Trivelis kot pravno-formalni subjekt namreč ni bil ustanovljen.

Pritožba ni utemeljena.

(5) IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

(6) ZDIJZ v 1. členu določa, da ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb (v nadaljevanju organi). V 1.a členu pa ureja tudi postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo gospodarske družbe in druge pravne osebe zasebnega prava pod neposrednim ali posrednim prevladujočim vplivom, posamično ali skupaj, Republike Slovenije, samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih oseb javnega prava (v nadaljevanju: poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava). V konkretnem primeru je za obravnavo pritožbe bistvenega pomena vprašanje, ali je zavezanec zavezan za posredovanje informacij javnega značaja le kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava na podlagi prvega odstavka 1.a člena ZDIJZ, ali pa je zavezan na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, saj se definicija informacije javnega značaja v primerih iz 1. člena ZDIJZ razlikuje od definicije informacije javnega značaja od zavezancev iz 1.a člena ZDIJZ, od tega pa je odvisno, ali zahtevani podatki predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, zato se je IP v nadaljevanju najprej opredelil do tega vprašanja.

1.     Ali gre v obravnavanem primeru za organ po 1. členu ZDIJZ?

(7) Dejstvo, da je zavezanec poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, v konkretnem primeru namreč ni sporno, saj navedeno izhaja iz registra zavezancev za informacije javnega značaja (v nadaljevanju RZIJZ), ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, prav tako pa temu ne oporeka niti zavezanec sam. Čeprav ZDIJZ v petem odstavku 3.a člena vzpostavlja zakonsko, sicer izpodbojno, domnevo, da je pravna oseba, ki je vpisana v RZIJZ, zavezanec po ZDIJZ, to namreč še ne pomeni, da velja tudi obratna domneva – torej, če organ ni vpisan v RZIJZ ali je vpisan le kot zavezanec na podlagi 1.a člena ZDIJZ, da to pomeni, da ni zavezanec po 1. členu ZDIJZ. Upoštevaje navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali sodi zavezanec tudi med organe po 1. členu ZDIJZ. Torej, ali je zavezan in sodi pod domet ZDIJZ tudi na podlagi 1. člena ZDIJZ, in ne le na podlagi prvega odstavka 1.a člena ZDIJZ.

(8) IP je tako vpogledal v Poslovni register Slovenije, iz katerega izhaja, da je kot pravnoorganizacijska oblika zavezanca navedena »ustanova«, kot sektorska pripadnost pa »Nepridobitne inst. stor. gospodinjstvom«, torej je zavezanec registriran kot nepridobitna institucija, ki opravlja storitve za gospodinjstva. Glede na to, da je zavezanec ustanovljen kot ustanova, je IP nato vpogledal tudi v določbe Zakona o ustanovah (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZU). V skladu z določbo 1. člena ZU je ustanova pravna oseba zasebnega prava, pravno osebnost pa pridobi, ko pristojno ministrstvo, izda soglasje k aktu o ustanovitvi, kot to določa 5. člen ZU, izhaja pa tudi iz 6. člena Akta o ustanovitvi in 2. člena Statuta, v katera je IP prav tako vpogledal. Glede na to, da je zavezanec ustanovljen kot ustanova, pravna oseba zasebnega prava, IP ugotavlja, da zavezanec nedvomno ni državni organ, organ lokalnih skupnost, javna agencija ali javni sklad organ. Vendar samo to dejstvo še ne zadošča za sklep, da ustanova ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ. Ustanova, kot pravna oseba zasebnega prava, bi namreč lahko bila zavezana po 1. členu ZDIJZ v primeru, če bi opravljala kakšno od oblastnih funkcij oziroma imela javno pooblastilo ali bi izvajala javno službo, in bi s tem sodila med druge osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb. 

(9) Glede na to, da ZDIJZ ne določa kriterijev za opredelitev pojma druge osebe javnega prava, sta teorija in predvsem sodna praksa razvili jasne kriterije, po katerih se presoja, ali je določen subjekt oseba javnega ali zasebnega prava (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 638/2008, II U 65/2009 in I Up 1126/2006-2 ter sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. 167/2006-16, I U 1821/2009, III U 523/2010 in III U 215/2025-32):

1.     način ustanovitve (javnopravni akt), 

2.     namen delovanja (zasledovanje javnih ciljev), 

3.     izvajanje javnih nalog (v javnem interesu), 

4.     odgovornost za obveznosti (s strani države in državi), 

5.     prevladujoča vloga države v organih upravljanja (ne le kot delničarke, ampak tudi kot oblastnega organa), 

6.     narava funkcij oziroma delovanja (javnopravna narava) in 

7.     način financiranja (javna sredstva), 

pri čemer ni treba, da so elementi izpolnjeni kumulativno. Zadošča že, da so izkazani v pretežnem delu in kažejo na dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti zavezanca[1]. To pomeni, da izpolnjevanje enega ali več kriterijev še ne daje enopomenskega odgovora o statusu pravne osebe, temveč so ti kriteriji le pripomoček pri presoji, ali je mogoče v konkretnem obravnavanem primeru ugotoviti dovolj veliko koncentracijo javnopravnih značilnosti subjekta, da ga je mogoče šteti za osebo javnega prava[2], saj je razvrstitev odvisna od celote značilnosti in razmerij pravnega subjekta. Zato je IP v nadaljevanju presojal predhodno navedene opredelilne elemente za osebe javnega prava, vključno s tem, ali je zavezanec nosilec javnih pooblastil ali izvajalec javne službe.

(10) Kot je to razvidno iz Poslovnega registra Slovenije, je ustanovitelj zavezanca tudi Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada Republike Slovenije. Vendar zgolj dejstvo, da je eden izmed ustanoviteljev Republika Slovenija, še ne pomeni, da gre za pravno osebo javnega prava, saj lahko tudi država ustanavlja pravne osebe zasebnega prava, katerih namen je (ne)pridobitno delovanje na trgu. Tako kot ostale pravne osebe zasebnega prva, je tudi zavezanec ustanovljen z zasebnopravnim (ustanovitvenim) aktom, kot je to značilno za ustanove, ki so sicer pravne osebe zasebnega prava. To pomeni, da zavezanec ni bil ustanovljen neposredno z zakonom ali drugim javnopravnim aktom, ki je glavni oziroma odločilni element za uvrstitev pravne osebe med javnopravne, kot to izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1126/2017-68 in sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 6358/2008). Ker pa ne velja nujno nasprotno sklepanje, da so vsi subjekti, ki so ustanovljeni z javnopravnim aktom, osebe javnega prava, morajo biti podani tudi drugi opredelilni elementi. Zato je IP v nadaljevanju presojal obstoj tudi drugih opredelilnih kriterijev, navedenih v predhodnem odstavku.

(11) Naslednji opredelilni element je namen delovanja zavezanca; na podlagi ZU je v 1. in 5. členu Akta o ustanovitvi in 4. členu Statuta opredeljen splošnokoristni in praviloma trajni namen ustanovitve obravnavane ustanove, ki je pomoč državam na poti približevanja Evropski uniji ter mednarodnega sodelovanja v okviru OZN, Evropske unije, NATO, OVSE in drugih partnerjev Republike Slovenije. Čeprav navedeni namen ustanovitve zavezanca načeloma zasleduje javne cilje širitve Evropske unije in njene makroregionalne strategije, ki so sestavni del političnega okvira Evropske unije, s tem pa tudi del političnega okvira Republike Slovenije, pa vseeno ne predstavlja izvrševanja zakonsko opredeljenih ciljev ali javne funkcije. 

(12) Pa tudi po preučitvi dejavnosti, ki jih zavezanec opravlja, za uresničitev predhodno opisanega namena, je IP z vidika opredelilnega elementa izvajanja javnih nalog (v javnem interesu) ugotovil, da njegove dejavnosti predstavljajo (le) opravljanje različnih oblik analiz, prenosa znanj in izkušenj, kot to izhaja tudi iz 5. člena Akta o ustanovitvi. Iz dokumentacije, ki jo je zavezanec poslal IP, sicer izhaja, da je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije na podlagi 12. člena Zakona o mednarodnem razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/18), z zavezancem sklenilo Pogodbo o financiranju za program dela, ki ga je na podlagi vsebinskih izhodišč ministrstva, pripravil zavezanec, vendar pa niti na podlagi tega oziroma te pogodbe zavezanec ne nastopa kot podizvajalec oziroma ne izvaja določene podporne dejavnosti ministrstvu ali Vladi Republike Slovenije, kar pomeni, da naloge, ki jih opravlja zavezanec, tako niso tiste naloge, ki bi jih sicer v okviru opravljanja svoje javne funkcije, bila dolžna opravljati Vlada Republike Slovenije, ministrstvo ali drugi organi sami, zaradi česar v konkretnem primeru ne gre za prenos dela (javnopravnih) nalog ali obveznosti na drug subjekt, ki je v obravnavanem primeru ustanova oziroma zavezanec. Nadalje to pomeni tudi, da zavezanec v tej vlogi ne nastopa kot nosilec javnega pooblastila ali kot izvajalec javne službe. Namreč, tudi iz javno dostopnih informacij ne izhaja, da bi zavezanec opravljal kakršnokoli drugo dejavnost, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljiti, da deluje v imenu in za račun države, saj nanj niso bile prenesene nobene pristojnosti z ministrstva ali Vlade Republike Slovenije. Upoštevaje navedeno je IP tako ugotovil, da zavezanec ni izvajalec javne službe ali nosilec javnega pooblastila. Pri tem IP v zvezi z javnim pooblastilom še dodatno pojasnjuje, da je njegova narava v tem, da z njim država na posamezen subjekt, javnega ali zasebnega prava, prenaša del svojih izvirnih, oblastnih, javnih nalog, ki bi jih morala opravljati sama, vendar je smiselno prepustiti njihovo izvajanje nekomu drugemu, pri čemer je ključnega pomena, da se lahko javno pooblastilo, na podlagi drugega odstavka 121. čl. Ustave RS, podeljuje le z zakonom, in le za takšne (javne) naloge in pravice, ki pomenijo eno izmed oblastnih, avtoritativnih funkcij državne uprave. Pri tem je od javnega pooblastila treba razlikovati javno službo, pri kateri pa gre za izvajanje servisne, storitvene dejavnosti javnega sektorja in ne za izvajanje primarne dejavnosti javnega sektorja, ki se kaže v oblastnem, avtoritativnem urejanju posameznih upravnih področij. Tudi javne službe lahko izvajajo subjekti javnega ali zasebnega prava, pri čemer pa pomeni javna služba takšno ureditev posameznih dejavnosti, da mora njihovo izvajanje zagotavljati država zaradi odsotnosti delovanja tržnih mehanizmov oziroma, ker bi podvrženost tržnim zakonitostim vodila do hudih motenj v delovanju družbe, neenakomerni porazdeljenosti posameznih dobrih oziroma storitev in bi v končni posledici privedla do pojavov neenakosti ter socialne, družbene nepravičnosti. Odločitev o tem, ali se bo določena dejavnost opravljala v pravnem režimu javne službe, mora zato tudi v tem primeru prejeti država, saj je javna služba normativni pojav in se mora vedno določiti v slovenskem pravnem redu z zakonom, ki določi obseg javne službe, temeljne pogoje za dostop do javnih dobrin oziroma storitev, način opravljanja dejavnosti, financiranje in pogoje za prenehanje. Na podlagi vsega navedenega in ob preučitvi dejstev konkretnega primera IP zaključuje, da zavezanec ni niti nosilec javnega pooblastila, niti izvajalec javne službe, saj nanj na nobeni pravni podlagi ni bilo preneseno izvajanje posameznih javnih funkcij oziroma funkcij, ki so v izvirni pristojnosti države ali lokalnih skupnosti, zavezanec pa tudi ne izvaja storitvene dejavnosti v smislu javne službe. 

(13) Tudi z vidika naslednjega izmed opredelilnih kriterijev (odgovornosti države za obveznosti) je relevantna ugotovitev, da zavezanec ne opravlja nalog v imenu in za račun Republike Slovenije, kot to smiselno izhaja že iz narave ustanove kot pravnega subjekta: ustanova je (le) na določen, splošnokoristem in praviloma trajen, namen vezano premoženje (1. in 2. člen ZU), pri čemer ustanovitveno premoženje v celoti preide na ustanovo oziroma zavezanca (7. člen ZU in 8. člen Akta o ustanovitvi), ko ustanova pridobi pravno osebnost. Od takrat ustanovitelj(i) ne more(jo) več preklicati in ne razpolagati z ustanovitvenim premoženjem in plodovi, niti ne odgovarja(jo) za dolgove, ne kot dolžnik(i), ne kot garant(i). 

(14) Navkljub navedenemu v predhodnem odstavku sicer Vlada Republike Slovenije še vedno lahko izvršuje svoje ustanoviteljske pravice: imenuje upravo (11. člen Akta o ustanovitvi), sprejema statut in podaja soglasje k njegovim spremembam (19. člen Akta o ustanovitvi) in imenuje nadzorni odbora (15. člen Statuta), s čimer ima vpliv na zavezanca kot ustanovitelj oziroma oblastni organ. Vpliv države na zavezanca pa izhaja tudi iz ZU po katerem ima ministrstvo, v katerega delovno področje sodi namen, za katerega je ustanova ustanovljena, pristojnosti v postopku ustanavljanja, delovanja in prenehanja ustanov (3. člen ZU): podaja soglasje k spremembi imena, sedeža ali namena ustanove (17. člen ZU), pregleduje skladnosti sprememb statuta (19. člen ZU), razrešuje upravo (18. in 23. člen ZU) ipd.

(15) Vendar pa na zasebnopravno naravo funkcij zavezanca, kot vidik šestega opredelilnega elementa, vseeno kaže dejstvo, da ne opravlja javne službe in ne izvaja javnih pooblastil, kot je bilo predhodno že navedeno. Poleg tega zavezanec ni podrejen javnemu pravu, kot to velja za preostale javnopravne subjekte, saj ni, denimo, zavezan voditi postopkov javnega naročanja in ni podvržen nadzoru Računskega sodišča.

(16) Nadalje še, z vidika načina financiranja zavezanca, IP ugotavlja, da je Vlada Republike Slovenije kot ustanoviteljica zagotovila na določen namen delovanja zavezanca vezano ustanovitveno premoženje zavezanca, čeprav zavezanec skladno z 22. členom Akta o ustanovitvi pridobiva sredstva za svoje delo tudi z gospodarjenjem z ustanovitvenim premoženjem, darili in drugimi naklonitvami, prihodki od opravljanja dejavnosti in drugim, kar pomeni, da svoja sredstva pridobiva na trgu, vključno na podlagi sklepanja dogovorov, kot je npr. Pogodba o financiranju, ki izhaja iz namenske porabe ministrstva, kar vseeno kaže na to, da je financiranje zavezanca primarno iz ustanovitvenega premoženja, torej gre za porabo javnih sredstev. Vendar pa v zvezi s tem IP poudarja, da samo dejstvo, da zavezanec svojo dejavnost financira iz javnih sredstev, glede na 1. in 1.a člen ZDIJZ ni kriterij, ki bi opredeljeval zavezance po ZDIJZ. 

(17) Po skrbnem pregledu vseh dostopnih virov, preučitvi pravnih podlag, glede na posredovano dokumentacijo zavezanca in na podlagi opisanih opredelilnih elementov za presojo, ali je določen subjekt oseba javnega, je IP ugotovil, da ima zavezanec v obravnavanem primeru nekatere značilnosti oseb javnega prava, ki se prepletajo z elementi, ki so značilni za zasebnopravne subjekte. Zavezanec ni bil ustanovljen z javnopravnim aktom, ne izvršuje zakonsko opredeljenih ciljev ali javne funkcije, ne deluje v imenu in za račun države, ne opravlja nalog na podlagi javnega pooblastila ali v okviru javne službe, država ne odgovarja za obveznosti zavezanca, narava funkcij oziroma delovanja ni javnopravna narava – kar so vse atributi zasebnopravnih subjektov. Vendar pa je ustanovitveno premoženje zagotovila Vlada Republike Slovenije, ki ima kot ustanoviteljica zavezanca tudi upravljavski nadzor, daje soglasje k Statutu, pa tudi sicer je poslovanje zavezanca vezano na z ZU vezane pristojnosti ministrstva, v katerega delovno področje sodi namen ustanove – kar so vse atributi javnopravnih subjektov. Ob upoštevanju teh ugotovitev je za presojo, ali je zavezanec druga oseba javnega prava, treba ugotoviti, ali je koncentracija javnopravnih atributov oziroma značilnosti zavezanca taka, da bi ga bilo mogoče šteti za organ oziroma med druge osebe javnega prava po določbi 1. člena ZDIJZ; ali gre delovno področje organa, kot to izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. III U 215/2025-32. Da lahko informacije javnega značaja nastanejo samo v zvezi z opravljanjem določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi, pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 122/2006, v kateri je sodišče med drugim navedlo: »Pri tem je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Povedano drugače, to pomeni, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ le tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo.«. 

(18) Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je IP zaključil, da ni mogoče ugotoviti dovolj velike koncentracije javnopravnih značilnosti zavezanca, da bi ga bilo mogoče šteti za organ oziroma šteti med druge osebe javnega prava po določbi 1. člena ZDIJZ. Pa tudi sama narava funkcij delovanja ter (ne)uporaba javnega prava pri notranjih in zunanjih razmerjih, poleg delovnega področja zavezanca, kažejo na to, da gre dejansko za subjekt, ki ne izpolnjuje dovolj opredelilnih elementov za drugo osebo javnega prava po 1. členu ZDIJZ. Glede na podano obrazložitev so ugotovitve zavezanca, da je zavezan za posredovanje informacij javnega značaja (zgolj) kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, utemeljene. Zato je IP v nadaljevanju presojal, ali zahtevani podatki predstavljajo informacije, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti med informacije javnega značaja, ki so jih dolžni razkriti poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava v skladu s 4.a členom ZDIJZ. 

2.     Informacija javnega značaja v obravnavanem primeru

(19) Kot izhaja iz predhodno obrazloženega, IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja le po prvem odstavku 1a. člena ZDIJZ, torej kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, za katere pa je definicija informacije javnega značaja določena v ožjem obsegu, kot za zavezance po 1. členu ZDIJZ. V tej zvezi IP najprej ugotavlja da, kot pravilno zatrjuje tudi zavezanec, gre pri subjektih iz 1.a člena ZDIJZ za informacije javnega značaja le v tistem delu, ki ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ. IP nadalje ugotavlja, da je zavezanec v izpodbijani odločitvi pravilno navedel tudi definicijo informacije javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ, česar IP, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja. IP je v tej zvezi sledil tudi odločitvi zavezanca, da pravna podlaga za razkritje zahtevanih podatkov v konkretnem primeru ne obstaja.

(20) Upoštevaje definicijo informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ, je IP namreč zaključil, da v obravnavanem primeru zahtevani podatki ne izpolnjujejo pogojev za informacijo javnega značaja, saj prosilec ni zahteval informacij, ki pri zavezancu kot poslovnem subjektu pod prevladujočim vplivom spadajo v okvir definicije informacije javnega značaja iz 4.a člena ZDIJZ in posledično zapadejo pod domet ZDIJZ. Določba 4a. člena ZDIJZ je jasna in je ni mogoče razlagati ekstenzivno. Zahtevane informacije se ne nanašajo na informacije, ki jih taksativno določa 4a. člen, ker ne gre za informacije iz sklenjenega pravnega posla za izdatke ali za informacije v zvezi z upravljanjem stvarnega premoženja. Prav tako pa tudi ne gre za informacije v zvezi s prejemki članov poslovodnega ali nadzornega organa, niti za podatke v zvezi z imenovanjem teh oseb. Informacij, ki jih je zahteval prosilec, v skladu s 4a. členom ZDIJZ torej pri zavezancu, tudi že pojmovno, ni mogoče šteti za informacije javnega značaja. Če ne gre za tam taksativno naštete informacije iz 4.a člena ZDIJZ, jih od poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom na podlagi ZDIJZ ni mogoče zahtevati, kot to izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. IU 1224/2019-15. Navedeno pa ne pomeni, da zahtevanih informacij v konkretnem primeru prosilec ne bi mogel zahtevati od subjektov, ki jih je navedel v zahtevi (Vlada Republike Slovenije, ministrstvo za obrambo glede sklenjene pogodbe o sofinanciranju,…), ki so organi po 1. členu ZDIJZ, za katera velja zavezanost k transparentnosti na celotnem področju njihovega delovanja.

(21) Ker je IP ugotovil, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ, se ni spuščal v ugotavljanje (ne)obstoja vseh zahtevanih dokumentov. Prav tako se ni spuščal tudi v presojo (pritožbenih) navedb prosilca, da gre za »visoko financiranje iz javnega denarja«, saj je ta okoliščina relevantna le za odločanje o dostopu do informacij javnega značaja organov iz 1. člena in ne za zavezance iz 1a. člena ZDIJZ, zaradi česar tudi pritožbene navedbe prosilca, ki se nanašajo na interes javnosti in vprašanje porabe javnih sredstev (drugi in tretji odstavek 6. člena ZDIJZ), v obravnavanem primeru niso relevantne. Kot že navedeno, zahtevani dokumenti ne predstavljajo informacije javnega značaja po 4.a členu ZDIJZ, zato je IP pritožbo prosilca zavrnil. 

3.     Sklepno

(21) Upoštevajoč vse navedeno, je IP zaključil, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

(22) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

(23) Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu: 
 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu. 

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi te odločbe, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati. 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.,

namestnica Informacijske pooblaščenke

 
[1] Praksa Informacijskega pooblaščenca na področju informacij javnega značaja, vključno z ZDIJZ-C, Kraigher Mišič T., v: Dnevi prava zasebnosti in svobode izražanja, zbornik 2015, GV Založba, 2015.
[2] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 215/2025-32, tč. 37.