Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
| sl | Iskalnik po spletni strani   Priredbe v znakovni jezik  
dekorativna slika

prosilec - ARSO

+ -
Datum: 01.03.2023
Številka: 090-1/2023
Kategorije: Okoljski podatki, Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za dostop do podatkov o masi embalaže, dane na trg v RS, v kg, ločemo po embalažnih materialih, za vsakega od proizvajalcev, ki so dolžni te podatke poročati organu. Pri tem se je organ skliceval na obstoj poslovne skrivnosti v povezavi z določbami, ki v ZVO-2 urejajo dostop do podatkov v informacijskem sistemu o proizvajalčevi razširjeni odgovornosti, in z določbami Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki urejajo evidenco proizvajalcev. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da glede zahtevanih informacij niso podani pogoji, ki jih za opredelitev poslovne skrivnosti določa ZPosS, zato zatrjevana izjema iz 2. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni podana. Poleg tega teh informacij sploh ni mogoče določiti za poslovno skrivnost, ker gre za okoljske podatke, ki so javni že na podlagi zakona. IP je ugotovil še, da je podan prevladujoč javni interes, da se javnost seznani z zahtevanimi informacijami in organu naložil, da jih posreduje prosilcu.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-1/2023/4

Datum: 1. 3. 2023

 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilec) z dne 29. 12. 2022, zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, Vojkova ulica 1b, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-105/2022-3 z dne 6. 12. 2022, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

 

  1. Pritožba prosilca z dne 29. 12. 2022 zoper 3. točko izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za okolje, 090-105/2022-3 z dne 6. 12. 2022, se zavrže.

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 29. 12. 2022 zoper 2. točko izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 090-105/2022-3 z dne 6. 12. 2022, se ugodi in se 2. točka izreka odločbe odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki poslati naslednje stolpce iz drugega (poimenovan »EMB DANA NA TRG«) in tretjega (poimenovan »komp, sestav EMB«) delovnega lista v dokumentih, ki so poimenovani »EMB_2021_Q3_MOP-IP.xlsx«, »EMB_2021_Q4_MOP-IP.xlsx«, »EMB_2022_Q1_MOP-IP.xlsx« in »EMB_2022_Q2_MOP-IP.xlsx«:

- A (poimenovan »LETO«),

- B (poimenovan »ČETRTLETJE«),

- D (poimenovan »DAVČNA ŠTEVILKA PROIZVAJALCA«),

- E (poimenovan »FIRMA PROIZVAJALCA«),

- F (poimenovan »SEDEŽ PROIZVAJALCA«),

- G (poimenovan »FIRMA PROIZVAJALCA«,

- H (poimenovan »SEDEŽ PROIZVAJALCA«),

- I (poimenovan »DRŽAVA PROIZVAJALCA«),

- J (poimenovan »EMBALAŽNI MATERIAL«),

- L (v drugem delovnem listu poimenovan »MASA EMBALAŽE, DANE NA TRG V RS (KG)«, v tretjem delovnem listu poimenovan »MASA EMBALAŽNEGA MATERIALA V KOMPOZITNI EMBALAŽI (KG)«),

- M (v drugem delovnem listu poimenovan »…od tega MASA SERVISNE EMBALAŽE DANE NA TRG V RS (KG)«, v tretjem delovnem listu poimenovan »MASA EMBALAŽNEGA MATERIALA V EMBALAŽI, SESTAVLJENI IZ VEČ KOT ENEGA MATERIALA (KG)«).

 

  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov se zavrne.

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je z vlogo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor prejelo dne 21. 11. 2022, zaprosil za podatke iz evidenc o embalaži, dani na trg v Republiki Sloveniji, ki jih morajo glede na 16. člen Uredbe o embalaži in odpadni embalaži proizvajalci kvartalno poročati ministrstvu. Evidenca naj obsega podatke za tretji in četrti kvartal leta 2021 ter prvi in drugi kvartal leta 2022 in vsebuje: firmo in sedež podjetja ter davčno številko proizvajalca, podatek o vrsti dejavnosti, ki jo proizvajalec opravlja v zvezi z embalažo, načinu izpolnjevanja obveznosti PRO (samostojno ali skupno) in za vsakega od teh proizvajalcev maso embalaže, dano na trg v Republiki Sloveniji, v kg, ločemo po embalažnih materialih (ki jih opredeljuje prvi odstavek 15. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži). Prosilec želi navedene podatke prejeti v elektronski obliki. Ministrstvo za okolje in prostor je vlogo dne 22. 11. 2022 odstopilo organu.

 

Organ je z odločbo št. 090-105/2022-3 z dne 6. 12. 2022 zahtevi prosilca delno ugodil. V obrazložitvi je, sklicujoč se na prvi odstavek 160. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 44/22; ZVO- 2), navedel, da ima prosilec za dostop do informacij javnega značaja pravico do dostopa do okoljskih podatkov le, če je tako določeno v ZVO-2 ali ZDIJZ. V skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; ZGD-1). Nato je organ povzel tretji odstavek 6. člena ZDIJZ in 155. člen ZVO-2 ter pojasnil, da so okoljski podatki našteti v drugem odstavku 160. člena ZVO-2. V skladu s tretjim odstavkom 160. člena ZVO-2 so okoljski podatki javni, če se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 19. člena ZVO-2. Poleg informacijskega sistema okolja, v skladu z 49. členom ZVO-2, ministrstvo, pristojno za okolje, zagotavlja tudi informacijski sistem o proizvajalčevi razširjeni odgovornosti (v nadaljevanju PRO), in sicer za izvajanje sistema PRO ter spremljanje in nadzor nad izvajanjem sistema PRO. Podatki, ki jih vsebuje ta informacijski sistem, niso okoljski podatki iz 160. člena ZVO-2, ampak so taksativno našteti v tretjem odstavku 49. člena ZVO-2; med njimi so tudi podatki o količinah proizvodov, za katere velja PRO, danih na trg v Republiki Sloveniji. Dostop do podatkov v informacijskem sistemu o PRO je s sedmim odstavkom 49. člena ZVO-2 omejen na osebe, navedene v tem odstavku. Kot to določa enajsti odstavek 49. člena ZVO-2, so podatki iz informacijskega sistema o PRO javni podatki, razen podatkov o količinah proizvodov, za katere velja PRO, ki jih je dal na trg v Republiki Sloveniji posamezni proizvajalec. Eden od proizvodov, za katere velja PRO, je tudi embalaža iz Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 54/21, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba o embalaži in odpadni embalaži). Evidenca proizvajalcev iz 14. člena te uredbe je del informacijskega sistema o PRO. Organ je navedel podatke, ki se vodijo v tej evidenci. Kot to določa peti odstavek 14. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, se podatki iz 5. točke sporočajo v skladu s 16. členom te uredbe. Osmi odstavek 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določa, da podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni. Dostop do teh podatkov je omejen na osebe, naštete v tem odstavku. Prosilec zahteva podatke o masi in vrsti proizvodov, za katere velja PRO, ločeno po posameznih proizvajalcih (osebah, ki dajejo te proizvode na trg v Republiki Sloveniji), iz informacijskega sistema o PRO. V skladu z enajstim odstavkom 49. člena ZVO-2 ti podatki niso javni podatki, njihov dostop je omejen na osebe, taksativno naštete v sedmem odstavku 49. člena ZVO-2. Podatki iz informacijskega sistema o PRO tudi niso okoljski podatki iz 160. člena ZVO-2, in niso prosto dostopni. Prosto dostopni niso niti po določbah 6. člena ZDIJZ, zato je organ zahtevo v tem delu zavrnil. V tem primeru ne gre za podatke o odpadkih, ampak za podatke o proizvodih, danih na trg v Republiki Sloveniji. Prosilcu je organ zavrnil dostop do podatkov o embalaži, dani na trg v Republiki Sloveniji, ločeno po proizvajalcih, ki jih organ vodi v evidenci proizvajalcev, saj podatki iz informacijskega sistema o PRO niso opredeljeni kot javni oziroma javno dostopni, njihov dostop pa je omejen na osebe, naštete v zakonu.

 

Dne 29. 12. 2022 je organ prejel pritožbo prosilca zoper drugo in tretjo točko izreka odločbe št. 090-105/2022-3 z dne 6. 12. 2022. V pritožbi je prosilec predlagal, da IP predmetni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v drugi in tretji točki izreka odpravi ter zadevo sam reši tako, da zahtevi za dostop do informacij javnega značaja prosilca z dne 21. 11. 2022 ugodi v celoti in organu naloži, da mora prosilcu povrniti stroške, ki so nastali s predmetno pritožbo. Prosilec vztraja, da je - kljub temu, da osmi odstavek 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določa, da podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni – podatek o masi embalaže, ki jo dajo posamezni proizvajalci na trg v RS, informacija javnega značaja. 15. člen ZVO-2 namreč določa, da so okoljski podatki javni. 5. točka drugega odstavka 160. člena ZVO-2 pa določa, da so okoljski podatki med drugim tudi podatki, ki se nanašajo na vodenje z varstvom okolja povezanih evidenc državnih organov, vključno s temi evidencami. Ne določa nobenih izjem, sploh pa ne, da podatki iz evidence proizvajalcev odpadne embalaže o masi in vrsti odpadne embalaže za posameznega proizvajalca niso javni. Podatek o proizvajalcu v zvezi s podatkom o masi embalaže in vrsti embalaže, ki jo da na trg, je ključni podatek iz evidence, ki jo vodi organ, in brez katerega ni mogoče celovito spremljati podatkov o dajanju vrste in količine embalaže na trg. Zato je tudi podatek o proizvajalcu, v povezavi s podatkom, koliko in kakšne embalaže da na trg, okoljski podatek iz 5. točke drugega odstavka 160. člena ZVO-2, saj gre za podatek iz evidence, ki jo vodi državni organ, in ki je povezana z varstvom okolja. Okoljski podatki pa so javni. Prosilec vztraja, da dostop do podatkov o tem, kateri proizvajalci dajo koliko odpadne embalaže na trg in kakšne vrste je ta embalaža, lahko omeji le zakon, ne pa uredba. Uredba je le izvršitveni predpis (21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije), temeljne človekove pravice in svoboščine (med njimi tudi pravico do dostopa do informacij javnega značaja) pa lahko omejujejo le uredbe z zakonsko močjo, izdane v izrednih razmerah na podlagi 108. člena Ustave RS, za kar pa v tej zadevi ne gre. Upravno sodišče je določbe Uredbe o embalaži in odpadni embalaži že spoznalo za nezakonite, npr. v zadevi I U 1418/2019-6, kjer je zapisalo, da je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo RS in zakon, kar pomeni, da mora v primeru, če ugotovi, da je podzakonski akt, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, v nasprotju z zakonom ali ustavo, uporabo takega akta v konkretni zadevi zavrniti. V citiranem primeru je za nezakonite spoznalo določbe uredbe, ki družbam za ravnanje z odpadno embalažo nalagajo obveznosti, ki presegajo tiste, ki so jih od proizvajalcev izdelkov prevzele v skupnem sistemu ravnanja z odpadno embalažo, saj za to ni bilo podlage v ZVO-1. Tudi za določbo iz osmega odstavka 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži v zakonu ni podlage. Prosilec se sicer strinja, da je odpadna embalaža proizvod, za katerega velja sistem PRO. Vendar pa organ ne navede zakonske podlage, ki bi določala, da je evidenca iz Uredbe del informacijskega sistema o PRO iz 49. člena ZVO-2. Zapiše sicer, da je »evidenca proizvajalcev iz 14. člena uredbe del informacijskega sistema o PRO«, vendar ne navede, kako je prišel do takšnega zaključka niti na kakšni zakonski podlagi, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, gre pa za odločilno dejstvo. Posledično je odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Prav tako prosilec izpodbija utemeljitev organa, ki se pretežno sklicuje na 49. člen ZVO-2, saj spregleda prehodno določbo v 274. členu ZVO-2, ki določa, da ministrstvo vzpostavi informacijski sistem o PRO iz 49. člena tega zakona najkasneje do 31. oktobra 2022, njegovo uporabo pa omogoči s 1. 1. 2023. Šele s 1. 1. 2023 bi se torej organ lahko skliceval na to, kako informacijski sistem deluje, katere evidence so njegov del, kateri podatki se v informacijskem sistemu sploh nahajajo, kdo ima dostop do njih in kateri so javni in kateri ne. Dokler prenovljeni sistem PRO sploh še ni v uporabi, pa organ torej zakonskih določb, ki se nanašajo nanj, ne more kar prenesti na obstoječe evidence iz Uredbe, za katere velja še dosedanja zakonodaja, niti odločati, do katerih podatkov ima javnost dostop in do katerih ne, saj je očitno, da dostop kogarkoli do katerihkoli podatkov iz prenovljenega sistema PRO sploh še ni mogoč. Zato je potrebno uporabiti prvi odstavek 320. člen ZVO-2, ki določa, da do uveljavitve sistema PRO iz 34. do 53. člena tega zakona (torej tudi informacijskega sistema o PRO, katerega edini namen je spremljanje in nadzor nad izvajanjem sistema PRO) še vedno veljajo določbe iz devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena ZVO-1. Prosilec je navedel, da organ ni upošteval, da je Upravno sodišče RS zadržalo uporabo določb ZVO-2, ki se nanašajo na sistem PRO, in povzel dele vsebine relevantnih sklepov Ustavnega sodišča RS. Sprememba sistema PRO torej še ni uveljavljena, zato do odločitve Ustavnega sodišča velja dosedanja zakonodaja, torej določbe devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena ZVO-1. Le-ta pa ne ureja omejitev glede dostopa do informacij javnega značaja, ki so sedaj določene v 49. členu ZVO-2, in na katere se nepravilno sklicuje organ v izpodbijani odločbi. Glede na to, da omejitve lahko določi le zakon ali uredba z zakonsko močjo, pa je tudi zavrnitev dostopa na podlagi osmega odstavka 16. člena Uredbe nezakonita. Organ tudi navede, da zahtevani podatki niso prosto dostopni niti po določbah 6. člena ZDIJZ. Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, so zahtevani podatki okoljski podatki, za katere ZVO-2 določa, da so javni, tako da uporaba morebitnih izjem ni dopustna. Gre pa tudi za tematiko, ki je v očitnem javnem interesu in pretehta nad morebitnim interesom proizvajalcev na področju varovanja poslovne skrivnosti. Trenutni sistem namreč ne zagotavlja odgovornega ravnanja z odpadno embalažo in ne dosega okoljskih ciljev. Komunalna odpadna embalaža se kopiči v skladiščih izvajalcev javnih služb, saj odgovorna podjetja ne izvajajo obveznosti odvoza. Slovenija je za odvoz nakopičene embalaže v letih 2020 in 2021 plačala več kot 12 milijonov evrov, po prvem interventnem zakonu pa še dodatne tri milijone evrov.[1] Od vseh tokov odpadkov, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost, se prav pri odpadni embalaži pojavljajo največje težave pri doseganju okoljskih ciljev, čeprav na trgu pri tem toku deluje največ podjetij.[2] Gre za področje, kjer podjetja kujejo velike dobičke s trgovanjem z embalažo, po drugi strani pa se porabljajo milijoni javnih sredstev za saniranje kupov odpadne embalaže, ki bi morala biti odgovornost proizvajalca in podjetij za ravnanje z embalažo. Embalaža, ki jo je treba urgentno odstraniti, zaradi dolgega ležanja ni več primerna za predelavo in recikliranje. Uničiti jo je treba torej na posebej okoljsko sporne načine. Odpadna embalaža, s katero se ne ravna odgovorno, tudi obremenjuje skupnosti in okolje, kjer obleži (smrad, samovžigi nepravilno odložene embalaže). Ker ni nobenega javnega nadzora nad tem, katera embalaža in v kakšnih količinah se daje na trg, uporabniki ne morejo izbirati, pri katerih podjetjih, ki ravnajo z embalažo odgovorno, bodo kupovali izdelke in pri katerih ne. Ker ni nobenega javnega nadzora nad embalažo, ki prihaja na trg (in bo posledično pristala v smeteh), proizvajalci tudi nimajo nobenega interesa, da bi zmanjšali vnos embalaže na trg (in posledično v okolje, saj vsaka embalaža konča v smeteh) ali poskrbeli za reciklabilno embalažo ali uporabo materialov, ki so prijaznejši okolju. Prav tako odsotnost nadzora javnosti onemogoča delovanje civilni družbi, ki bi morala nadzorovati to področje ter podajati predloge za izboljšanje in doseganje standardov iz evropskih direktiv, ki jim je Slovenija zavezana. Zato je nujna javna razprava o navedeni problematiki, ki pa ni možna, če javnost nima dostopa do podatkov, v tem primeru do podatkov iz evidenc državnih organov, povezanih z varstvom okolja (5. točka drugega odstavka 160. člena ZVO-2), konkretno iz evidence proizvajalcev odpadne embalaže o masi in vrsti odpadne embalaže za posameznega proizvajalca.

 

Organ je pritožbo, z dopisom št. 090-105/2022-5 z dne 3. 1. 2023, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP.

 

Na podlagi poziva IP št. 090-1/2023/2 z dne 5. 1. 2023 je organ z dopisom št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023 IP poslal zahtevano dokumentacijo in pojasnila. Navedel je, da je organ vzpostavil in vodi Evidenco proizvajalcev – EMBALAŽA na podlagi 14. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 54/21, 208/21, 44/22 – ZVO-2 in 120/22) in povzel, kateri podatki se vodijo v tej evidenci. Pojasnil je način sporočanja teh podatkov in povzel osmi odstavek 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki določa, da podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni in navaja, kdo ima dostop do teh podatkov. Uredba o embalaži in odpadni embalaži je bila sprejeta na podlagi določb ZVO-1, ki je, razen določb iz devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena ter določb iz 158., 159. in 160. člena, prenehal veljati z uveljavitvijo ZVO-2. V skladu s prvim odstavkom 264. člena ZVO-2 predpisi Vlade, izdani na podlagi ZVO-1, veljajo do izdaje novih. Organ je navedel določbe ZVO-2, katerih izvršitev je zadržalo Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-104/22-15 z dne 19. 5. 2022. Ker Ustavno sodišče ni zadržalo izvrševanja 49. člena ZVO-2, ki ureja informacijski sistem o PRO, je organ od 31. 10. 2022 (rok za vzpostavitev informacijskega sistema o PRO) štel podatke o embalaži, dani na trg v RS, pridobljeni v skladu z ZVO-1 in na njegovi podlagi sprejete Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, za podatke o količinah proizvodov, za katere velja PRO, danih na trg v RS, iz 3. točke tretjega odstavka 49. člena ZVO-2. Čeprav se informacijski sistem o PRO v času izdaje izpodbijane odločbe še ni uporabljal, pa je bil že vzpostavljen vsaj v delu, ki se nanaša na podatke o embalaži, dani na trg v RS (proizvod, za katerega velja PRO), saj organ te podatke (v trenutni obliki in obsegu) zbira v skladu z Uredbo o embalaži in odpadni embalaži od tretjega četrtletja leta 2021 naprej. ZVO-2 namreč v prvem odstavku 274. člena določa, da ministrstvo vzpostavi informacijski sistem o PRO iz 49. člena tega zakona najkasneje do 31. oktobra 2022, njegovo uporabo pa omogoči s 1. januarjem 2023. Obenem je v 1. alineji prvega odstavka 320. člena ZVO-2 določeno, da do uveljavitve sistema PRO iz 34. do 53. člena ZVO-2 še vedno veljajo določbe iz devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena ZVO-1, kar v konkretnem primeru zbiranja podatkov o embalaži, dani na trg v RS, pomeni enak način in obseg zbiranja podatkov kot pred uveljavitvijo ZVO-2. Ustavno sodišče je 14. 12. 2022 izdalo Dopolnilni sklep št. U-I-104/22-36 (Uradni list RS, št. 160/22), na podlagi katerega se namesto 34. do 53. člena, 274. člena ter drugega in sedmega odstavka 275. člena ZVO-2 uporabljajo deveti, deseti, enajsti, dvanajsti, trinajsti, štirinajsti in petnajsti odstavek 20. člena ZVO-1 ter podzakonski predpisi, ki urejajo izvajanje sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti za posamezne proizvode. V skladu s tem organ od uveljavitve Dopolnilnega sklepa podatkov o masi in vrsti embalaže, dane na trg v RS, več ne šteje za podatke iz informacijskega sistema o PRO, ampak za podatke iz evidence proizvajalcev – EMBALAŽA iz Uredbe o embalaži in odpadni embalaži. Podatki o embalaži, dani na trg, niso podatki o odpadkih. Kot taki podatki o embalaži ne zapadejo pod kategorijo navedeno v tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, v kateri se dostop do teh informacij dovoli ne glede na morebitne izjeme iz prvega odstavka istega člena. Organ meni, da je Vlada RS s tem, ko je v Uredbi o embalaži in odpadni embalaži omejila krog oseb, ki do teh podatkov lahko dostopajo, vzpostavila fikcijo poslovne skrivnosti, ki je izjema od dostopnosti informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je še izpostavil, da tudi Finančna uprava razpolaga s podatki o embalaži, ki jo dajejo na trg v RS tisti proizvajalci, ki so obenem tudi plačniki okoljske dajatve za onesnaževanje okolja v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (Uradni list RS, št. 32/06, s spremembami in dopolnitvami). Vsak poslovni subjekt, ki daje embalažo na trg v RS, je proizvajalec, ki mora biti vpisan v evidenco proizvajalcev – Embalaža pri organu. Tisti med njimi, ki so zavezanci za plačilo navedene okoljske dajatve, pa morajo biti vpisani tudi v evidenco pri FURS. v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi morajo za vsako trimesečno davčno obdobje sestaviti obračun okoljske dajatve, ki vključuje tudi podatke o vrsti in masi embalaže, dane na trg v RS, in ga predložiti finančni upravi. V skladu z davčnimi predpisi, lahko zavezanec sam sestavi in predloži obračun FURS-u ali pa to zanj stori tretja oseba; največkrat so to kar DROE, ki sestavijo obračune na podlagi podatkov o masi in vrsti embalaže, ki jim jih sporočajo proizvajalci za namen plačila stroškov ravnanja z odpadno embalažo v skladu s četrtim odstavkom 31. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ter jih predložijo FURS. Če dostop do teh podatkov po davčni zakonodaji ni prost, bi moral biti tudi dostop do istih podatkov na podlagi druge zakonodaje omejen. Organ je še ponovil, da ne gre za podatke o odpadkih.

 

Pritožba je utemeljena.

 

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

  1. Predmet pritožbe

 

Prosilec je navedel, da vlaga pritožbo zoper drugo in tretjo točko izreka izpodbijane odločbe. IP je po pregledu izpodbijane odločbe ugotovil, da:

-       je organ v 2. točki izreka izpodbijane odločbe zavrnil dostop do podatkov iz evidenc o embalaži, dani na trg v Republiki Sloveniji, za tretji in četrti kvartal leta 2021 ter prvi in drugi kvartal leta 2022 in za vsakega od proizvajalcev maso embalaže, dano na trg v Republiki Sloveniji, v kg, ločemo po embalažnih materialih;

-       je organ v 3. točki izreka izpodbijane odločbe odločil o stroških, glede katerih je ugotovil, da v postopku niso nastali.

 

  1. Pravni interes za vodenje pritožbenega postopka

 

IP je kot organ druge stopnje, v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP, dolžan po uradni dolžnosti opraviti preizkus pritožbe (če je pritožba dovoljena, če ni prepozna in če jo je vložila upravičena oseba) in če pritožbe ne zavrže, vzame zadevo v vsebinsko reševanje.

 

Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, je IP odločil, da je v konkretnem primeru treba pritožbo prosilca zavreči v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane odločbe.

 

Iz 2. točke prvega odstavka in drugega odstavka 129. člena ZUP, v povezavi s prvim odstavkom 246. člena ZUP, izhaja, da IP kot pritožbeni organ preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Če so podani prej navedeni razlogi, lahko IP pritožbo zavrže kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe.

 

V 3. točki izreka izpodbijane odločbe je organ odločil, da v postopku stroški niso nastali, zato si prosilec z odpravo navedenega dela izpodbijane odločbe svojega pravnega položaje ne bi mogel izboljšati. Prosilec zato v zvezi z navedenim delom izpodbijane odločbe ne izkazuje pravnega interesa za vodenje pritožbenega postopka, zato je IP njegovo pritožbo v tem delu zavrgel. Prosilec lahko namreč pritožbo vloži le takrat, ko ima interes, da se odločba organa prve stopnje odpravi ali spremeni na način, da bo s pritožbo dosegel več pravic, kot mu jih je bilo dodeljenih z odločbo organa prve stopnje. Prosilec v pritožbi tudi ni navedel, zakaj meni, da izpodbijana odločba v obravnavanem delu posega v njegov pravni interes oziroma, da bo v primeru, če bo njegovi pritožbi ugodeno, prišlo do izboljšanja njegovega pravnega položaja. Izhajajoč iz vsega navedenega IP meni, da prosilec v zvezi z odločitvijo organa glede stroškov postopka na prvi stopnji ne more izboljšati svojega pravnega položaja in s pritožbo ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. V tem pritožbenem postopku zato v zvezi z navedenim delom pritožbe prosilcu ni mogoče priznati pravnega interesa, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost pritožbe, in ki mora biti izkazan ves čas postopka. Tudi iz pretekle prakse IP izhaja, da stranka v postopku po ZDIJZ nima več pravovarstvenega interesa, če v pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne more izboljšati.[3]

 

IP mora ves čas pritožbenega postopka po uradni dolžnosti paziti, da so izpolnjeni vsi formalni pogoji za vodenje pritožbenega postopka, in ker je v obravnavani zadevi ugotovil, da je prosilec v zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe ne izkazuje pravnega interesa, je v tem delu pritožbo zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, o čemer je odločil v 1. točki izreka te odločbe. V preostalem delu ima prosilec pravni interes, zato je IP v nadaljevanju odločal glede utemeljenosti pritožbenih navedb glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

 

  1. Predmet zahteve

 

IP ugotavlja, da je organ zavrnil zahtevo prosilca za dostop do podatkov iz evidenc o embalaži, dani na trg v Republiki Sloveniji, za tretji in četrti kvartal leta 2021 ter prvi in drugi kvartal leta 2022 in za vsakega od proizvajalcev maso embalaže, dano na trg v Republiki Sloveniji, v kg, ločemo po embalažnih materialih. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri konkretni dokumenti so predmet zahteve, se je IP najprej opredelil do vprašanja, ali zahtevane informacije javnega značaja sploh obstajajo.

 

Za obstoj informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

- informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

- organ mora z njo razpolagati in

- nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Po pregledu dokumentacije, prejete v prilogah dopisa organa št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023, je IP ugotovil, da se podatki, dostop do katerih je organ zavrnil v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, nahajajo v tabelah, s katerimi organ razpolaga v obliki Excelovih dokumentov, ki so poimenovani:

-  EMB_2021_Q3_MOP-IP.xlsx;

-  EMB_2021_Q4_MOP-IP.xlsx;

-  EMB_2022_Q1_MOP-IP.xlsx;

-  EMB_2022_Q2_MOP-IP.xlsx.

Podatki se v vsakem izmed navedenih dokumentov nahajajo v drugem (poimenovan »EMB DANA NA TRG«) in tretjem (poimenovan »komp, sestav EMB«) delovnem listu, in sicer so podatki o proizvajalcih navedeni v stolpcih: A (poimenovan »LETO«), B (poimenovan »ČETRTLETJE«), D (poimenovan »DAVČNA ŠTEVILKA PROIZVAJALCA«), E (poimenovan »FIRMA PROIZVAJALCA«), F (poimenovan »SEDEŽ PROIZVAJALCA«), G (poimenovan »FIRMA PROIZVAJALCA«), H (poimenovan »SEDEŽ PROIZVAJALCA«), I (poimenovan »DRŽAVA PROIZVAJALCA«). Embalažni materiali so v drugem in tretjem delovnem listu navedeni v stolpcu J (poimenovan »EMBALAŽNI MATERIAL«). Masa embalaže v kilogramih pa je navedena v drugem delovnem listu v stolpcih L (poimenovan »MASA EMBALAŽE, DANE NA TRG V RS (KG)«) in M (poimenovan »…od tega MASA SERVISNE EMBALAŽE DANE NA TRG V RS (KG)«), v tretjem delovnem listu pa v stolpcih L (poimenovan »MASA EMBALAŽNEGA MATERIALA V KOMPOZITNI EMBALAŽI (KG)«) in M (poimenovan »MASA EMBALAŽNEGA MATERIALA V EMBALAŽI, SESTAVLJENI IZ VEČ KOT ENEGA MATERIALA (KG)«) (v nadaljevanju podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca).

 

V obravnavani zadevi tako ni sporno, da navedeni deli dokumentov izpolnjujejo vse tri kriterije za obstoj informacije javnega značaja, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je dostop do podatkov o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca dopusten, oziroma ali obstajajo izjeme, ki bi v konkretnem primeru pomenile razlog za zavrnitev dostopa.

 

  1. Okoljski podatki kot absolutno javni podatki

 

Organ lahko prosilcu zavrne dostop le v primeru taksativno določenih izjem v prvem odstavku 6. člena in 5. a členu ZDIJZ. Organ je v izpodbijani odločbi sicer na splošno povzel 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na podlagi katere se zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost, nato pa je svojo odločitev utemeljeval s pavšalnim sklicevanjem na določbe ZVO-2 in določbe Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da v konkretnem primeru zahtevani podatki o embalaži niso javni. Da je s sklicevanjem na navedene določbe utemeljeval obstoj poslovne skrivnosti, je kasneje pojasnil v dopisu št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023, v katerem je navedel, da je Vlada RS s tem, ko je v Uredbi o embalaži in odpadni embalaži omejila krog oseb, ki do teh podatkov lahko dostopajo, vzpostavila fikcijo poslovne skrivnosti, ki je izjema od dostopnosti informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Po navedeni izjemi se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu ZGD-1) v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe Zakona o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/19; v nadaljnjem besedilu ZPosS), ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da so zahtevani podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca nastali leta 2021 in 2022, torej po uveljavitvi ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS.

 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

1.      je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

2.      ima tržno vrednost;

3.      imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe (drugi odstavek). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek).

 

Dokaznega bremena glede obstoja zgoraj navedenih pogojev, ki jih za opredelitev poslovne skrivnosti določa ZPosS, organ niti v izpodbijani odločbi niti v dopisu št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023 ni poskušal izpolniti (npr. organ ni pojasnjeval, kakšnemu krogu oseb so sicer znani ti podatki, kakšna je njihova tržna vrednost, ali je imetnik zatrjevane poslovne skrivnosti kakorkoli ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost, …). ZPosS pa ne predvideva, da bi bila fikcija poslovne skrivnosti za posamezne podatke določena z zakonom ali podzakonskim aktom. Poleg tega niti iz Predloga Zakona o varstvu okolja (ZVO-2)[4] niti iz Predloga Uredbe o embalaži in odpadni embalaži[5] ne izhaja, da določbe, na katere se sklicuje organ v izpodbijani odločbi, pomenijo fikcijo poslovne skrivnosti, kot to zmotno zatrjuje organ v izpodbijani odločbi. Navedena predloga predpisov namreč niti v besedilu členov niti v komentarju členov ne vsebujeta besedila, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da so podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca poslovna skrivnost. Razlogi, zakaj je predlagatelj predmetnih predpisov označil te podatke kot nejavne (z določbo enajstega odstavka 49. člena ZVO-2 in z določbo osmega odstavka 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži), nikjer niso izrecno pojasnjeni. Tudi v obrazcih,[6] ki so namenjeni sporočanju podatkov o masi in vrsti embalaže organu, ni nikjer navedeno, da so podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca poslovna skrivnost.

 

Pomen določb ZVO-2 in Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki določata, da podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni, je zato treba opredeliti s pomočjo teleološke in sistematične razlage. Navedeni določbi sta del členov, ki določajo vsebino Informacijskega sistema PRO (49. člen ZVO-2, ki se še ne uporablja, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju) oziroma Evidence proizvajalcev (14. člen v povezavi s 16. členom Uredbe o embalaži in odpadni embalaži). V navedenih določbah je opredeljen nabor podatkov, ki jih evidence vsebujejo, ker pa je del teh evidenc tudi javno dostopen, predmetne določbe določajo, kateri izmed teh podatkov so javni. Iz vsega navedenega po mnenju IP povsem jasno izhaja, da predmetni določbi ZVO-2 in Uredbe o embalaži in odpadni embalaži opredeljujeta le obseg podatkov, ki morajo biti javno dostopni v javno objavljeni evidenci,[7] nikakor pa ne vzpostavljata fikcije poslovne skrivnosti. IP še dodaja, da okoliščina, da so v osmem odstavku 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži izrecno navedeni subjekti, ki lahko dostopajo do podatkov o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca, sama po sebi še ne pomeni, da je posredovanje teh podatkov komurkoli drugemu nezakonito, še zlasti če ga izrecno predvideva drug zakon, v konkretnem primeru ZDIJZ. Osmi odstavek 16. člena v tem delu daje le izrecno podlago za dostop do podatkov tistim subjektom, ki dostop do teh podatkov potrebujejo za namene, zaradi katerih je vzpostavljena predmetna evidenca, z ničemer pa ne posega ureditev, ki izhaja iz ZDIJZ. Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da izjema iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v konkretnem primeru ni podana.

 

Četudi bi bila zatrjevana izjema podana, IP meni, da so podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca, ki so predmet te pritožbe, informacije, ki so po zakonu javne. Gre namreč za okoljske podatke, ki so vselej javni, kot to pravilno zatrjuje tudi prosilec v pritožbi. Za utemeljitev tega dejstva je treba najprej ugotoviti, katere so pravne podlage za vzpostavitev evidence, ki vsebuje podatke, ki so predmet pritožbe. V zvezi s tem IP najprej poudarja, kar je v pritožbi izpostavil tudi prosilec, da se določba 49. člena ZVO-2, na katero se je v izpodbijani odločbi skliceval organ, do dne 1. 1. 2023, na podlagi drugega odstavka 321. člena ZVO-2, ni uporabljala, po tem datumu pa je izvrševanje te določbe zadržano na podlagi dopolnilnega sklepa Ustavnega sodišča RS št. UI 104/22-36 z dne 14. 12. 2022 (Sklep o določitvi načina izvršitve zadržanja 1. točke sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-104/22 z dne 19. 5. 2022, Uradni list RS, št. 160/22). Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 6. 12. 2022, torej v času, ko se predmetna določba ZVO-2 ni uporabljala, IP pri presoji obstoja okoljskih podatkov in njihove javne dostopnosti ni upošteval navedene določbe (in se posledično tudi ni posebej opredeljeval do tistih navedb organa v izpodbijani odločbi in navedb prosilca v pritožbi, ki se nanašajo na določbe ZVO-2, ki se ne uporabljajo), ki sicer ureja informacijski sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju PRO), katerega del je po navedbah organa v izpodbijani odločbi tudi evidenca proizvajalcev iz 14. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki je pri organu poimenovana »Evidenca proizvajalcev- EMBALAŽA« (v nadaljevanju Evidenca proizvajalcev) in v kateri se nahajajo dokumenti, ki so predmet tega pritožbenega postopka. V skladu s prvim odstavkom 264. člena ZVO-2 Uredba o embalaži in odpadni embalaži, ki je bila sicer izdana na podlagi ZVO-1, velja do izdaje nove uredbe s tega področja. Iz dopolnilnega sklepa Ustavnega sodišča RS št. UI 104/22-36 z dne 14. 12. 2022 pa izhaja, da se sistem PRO v celoti izvaja po predpisih, ki so ga urejali pred začetkom veljavnosti ZVO-2. Podatki, ki so predmet tega pritožbenega postopka, so torej del evidence, ki je vzpostavljena na podlagi 14. člena v povezavi s 16. členom Uredbe o embalaži in odpadni embalaži.

 

Upoštevaje pravne podlage, ki so se uporabljale v času izdaje izpodbijane odločbe, je IP v nadaljevanju razrešil vprašanje, ali informacije, do katerih je organ zavrnil dostop, v celoti ali deloma sodijo med okoljske podatke, ki so vselej javni. Načelo javnosti ureja 15. člen ZVO-2, ki določa, da so okoljski podatki javni. Tudi druga alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ izrecno določa, da se ne glede na obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena (npr. poslovna skrivnost) dostop dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja.

 

Temeljne standarde glede dostopa do informacij na področju okolja, sodelovanja javnosti v postopkih odločanja glede okolja in učinkovitega varstva navedenih pravic predstavlja Aarhuška konvencija,[8] ki v 2. členu določa, da »okoljske informacije« pomenijo vse pisne, vizualne, zvočne in elektronske informacije ali informacije v kakšni koli drugi materialni obliki: a) o stanju elementov okolja, kot so zrak in ozračje, voda, prst, zemljišča, krajina in naravna območja, biološka raznovrstnost in njene sestavine, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, in o medsebojnem vplivu teh elementov; b) o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja iz pododstavka a), o analizah stroškov in koristi ter o drugih ekonomskih analizah in predpostavkah, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju; c) o zdravstvenem stanju in varnosti ljudi, življenjskih razmerah ljudi, stanju kulturnih znamenitosti in objektov, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo stanje elementov okolja ali s temi elementi povezani dejavniki, dejavnosti ali ukrepi iz pododstavke b). Informacije o okolju so podobno opredeljene tudi v členu 2(1) Direktive 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS. IP na tem mestu povzema le točko (b), ki je relevantna za konkreten primer in določa, da so to kakršnekoli informacije v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali katerikoli drugi materialni obliki o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup, sevanje ali odpadki, vključno z radioaktivnimi odpadki, emisije, izpusti in druga sproščanja v okolje, ki vplivajo ali bi utegnili vplivati na elemente okolja, navedene pod točko (a), to pa so zrak in ozračje, voda, tla, zemljišča, krajina in naravni življenjski prostori.

 

Kateri podatki štejejo za okoljske podatke, v nacionalni zakonodaji opredeljuje drugi odstavek 160. člena ZVO-2, in sicer so to zlasti podatki o: 1. stanju okolja in njegovih delov; 2. naravnih pojavih; 3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, in naravnih virih); 4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah; 5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali na sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami; 6. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke; 7. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivala obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 5. točke tega odstavka, in 8. preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da so ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, javni.

 

Iz omenjenih opredelitev okoljskih informacij izhaja, da med okoljske podatke sodijo vse informacije, ki kakorkoli posegajo v okolje. Organ je v izpodbijani odločbi v zvezi s podatki, ki so predmet presoje v tem pritožbenem postopku, navedel le, da podatki iz informacijskega sistema o PRO niso okoljski podatki iz 160. člena ZVO-2, pri čemer svojega stališča ni z ničemer konkretno utemeljil. Dodal je le še, da ne gre za odpadke, ampak za podatke o proizvodih, danih na trg v Republiki Sloveniji. IP v nasprotju z zatrjevanjem organa ugotavlja, da je podatke o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca, ki so del Evidence proizvajalcev, mogoče umestiti celo v dve točki primeroma naštetih okoljskih podatkov v drugem odstavku 160. člena ZVO-2, in sicer so to:

- podatki iz 5. točke, kot je pravilno navedel prosilec v pritožbi, ker so podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca del Evidence proizvajalcev, ki jo, kot je pojasnjeno že zgoraj, na podlagi 14. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži vodi organ, kar pomeni, da so to podatki o dejavnosti, ki se nanašajo na vodenje evidence s področja varstva okolja, ki sodi v pristojnost organa, čemur organ ni izrecno nasprotoval;

- podatki iz 4. točke, ker so podatki o masi in vrsti embalaže, dane na trg, za posameznega proizvajalca tudi podatki o odpadkih, kar je organ v dopisu št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023 še dodatno zanikal, vendar tega spet ni z ničemer konkretno utemeljil, zato IP v nadaljevanju navaja razloge za svoje stališče.

 

IP najprej poudarja, da se pojem odpadek ne sme razlagati ozko. Odpadek je definiran v 7. točki 3. člena ZVO-2, in sicer je to vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. IP posebej izpostavlja, da je pri tolmačenju predpisov, kdaj je mogoče podatke šteti za podatke, povezane z okoljem, tudi po stališču Sodišča Evropske unije, treba zavzeti široko razlago,[9] kar velja tudi za sam pojem odpadek. Takšno stališče je Sodišče Evropske unije zavzelo npr. v sodbi v zadevi št. C-195/05 z dne 18. 12. 2007, v kateri je izrecno navedlo, da se pojem odpadek ne sme razlagati ozko (točka 35), poleg tega pa je med drugim navedlo še, da iz pojma odpadek niso izključene snovi in predmeti, ki so primerni za ponovno gospodarsko uporabo (točka 38) ter, da to, kar se v prihodnosti zgodi z nekim predmetom ali snovjo, ni samo po sebi odločilno pri tem, ali se morebiti opredeli kot odpadek (točka 49). Po mnenju IP se v luči navedene sodbe kot odpadek v smislu 7. točke 3. člena ZVO-2 lahko opredeli tudi snov ali predmet, ki je sicer primeren za ponovno gospodarsko uporabo (npr. s pomočjo recikliranja, obnove ali ponovne uporabe) ali pa ga imetnik dejansko niti ne zavrže takoj po uporabi, za namen katere je bil proizveden (npr. imetnik embalažo, ki je vsebovala blago A, uporablja še za nek drug namen). Odločilno pri tem, ali se neka snov ali predmet opredeli kot odpadek, je dejstvo, da ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Embalažo je prav gotovo treba opredeliti kot snov ali predmet, ki ga imetnik v neki točki življenjskega kroga namerava zavreči (IP poudarja, da je tudi ta pojem treba razlagati široko in zato lahko zavrženje pomeni tudi, da se ta snov ali predmet uporabi v postopku reciklaže, obnavljanja ali ponovne uporabe), pri čemer ni nujno, kdaj se oziroma ali sploh se dejansko to tudi zgodi. To izhaja iz osnovne definicija embalaže, ki je zapisana v 6. točki 3. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži in se glasi: »Embalaža so vsi proizvodi iz kakršnega koli materiala, ki se uporabljajo za to, da vsebujejo blago (od surovin do končnih izdelkov), ga obdajajo ali držijo skupaj, za zaščito blaga, ravnanje z njim, dostavo in predstavitev blaga od njegovega proizvajalca do uporabnika embaliranega blaga ali potrošnika. Embalaža so tudi nevračljivi predmeti, ki se uporabljajo za enak namen.«. Iz narave stvari torej izhaja, da se embalaža potem, ko je dana na trg in uporabljena za namen, zaradi katerega je proizvedena oziroma uporabljena (npr. potem, ko ni več potrebe, da bi zaščitila blago A), praviloma zavrže v smislu 7. točke 3. člena ZVO-2. To pa pomeni, da je celotno embalažo, dano na trg, treba opredeliti kot odpadek v smislu določb ZVO-2.

 

Nujnost takšne široke razlaga nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da ZVO-2 temelji na načelu javnosti (15. člen), ki poleg splošne določbe, da so okoljski podatki javni, javnosti daje tudi vrsto drugih pravic (pravico sodelovati v postopkih sprejemanja predpisov, politik, strategij, programov, planov in načrtov, ki se nanašajo na varstvo okolja; pravico sodelovati v postopkih, ki se nanašajo na plane, programe in posege v okolje v drugih državah, ki bi lahko vplivali na okolje v Republiki Sloveniji; pravico sodelovati v upravnih postopkih, ki se nanašajo na posege v okolje), ki jih je nemogoče izvrševati, če javnost nima dostopa do relevantnih okoljskih podatkov. Ozka razlaga osnovnih pojmov s tega področja in posledično omejevanje obsega absolutno prosto dostopnih informacij javnega značaja bi de facto pomenilo tudi negacijo vseh teh pravic.

 

IP upoštevaje vse navedeno in okoliščine konkretnega primera ugotavlja, da je embalažo, dano na trg, treba opredeliti kot odpadek v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 7. točko 3. člena ZVO-2, posledično pa se v konkretnem primeru zahtevani podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca neposredno tičejo odpadkov in zato tudi predstavljajo podatke o odpadkih. Zaradi navedenega ni mogoče slediti stališču organa, da informacije, ki so predmet tega pritožbenega postopka, ne predstavljajo okoljskega podatka, kot ga določa 160. člen ZVO-2. Takšna trditev je tudi v direktnem nasprotju z zgoraj navedeno »definicijo« okoljskih podatkov po Aarhuški konvenciji (in tudi po Direktivi 2003/4/ES, ki vsebuje podobno definicijo), ki je v svoj okvir izrecno zajela tudi informacije »dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja«. Snovi, iz katerih je izdelana embalaža, zagotovo vplivajo ali bi lahko vplivali na različne elemente okolja. Ravno zmanjšanju teh vplivov je namenjen celoten sistem PRO (katerega del je tudi Evidenca proizvajalcev in posledično tudi podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca), ki je v 9.1 točki 3. člena ZVO-2 opredeljen kot sklop predpisanih ukrepov, ki zagotavljajo, da v fazi odpadkov znotraj življenjskega kroga proizvodov proizvajalci določenih proizvodov nosijo finančno ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje z odpadki iz proizvodov. Proizvod, na katerega se nanašajo v konkretnem primeru zahtevani podatki, je embalaža, ta pa ima, glede na zgoraj navedeno definicijo, takšno naravo, da znotraj svojega življenjskega kroga, po tem, ko je dana na trg, vselej postane odpadek. Temeljni podatek za določitev obsega finančne ali finančno in organizacijske odgovornosti za ravnanje s tovrstnimi odpadki vselej predstavljajo prav podatki o masi in vrsti embalaže, dani na trg, za posameznega proizvajalca. Na navedeno nenazadnje kaže tudi dejstvo, da družbe za ravnanje z odpadno embalažo v Evidenco proizvajalcev sporočajo te podatke, ki jim jih sporočajo proizvajalci za namen plačila stroškov ravnanja z odpadno embalažo v skladu s četrtim odstavkom 31. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži. Ti stroški se torej izračunajo glede na podatke o masi in vrsti embalaže, dani na trg, za posameznega proizvajalca, kar pomeni, da so vsi omenjeni podatki, ki so relevantni za ravnanje z odpadki, tesno medsebojno povezani in soodvisni, zato je razkritje podatkov o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca nujno, da se javnosti omogoči celovit dostop do vseh relevantnih okoljskih podatkov. Šele na podlagi podatkov o masi in vrsti embalaže, dane na trg, za posameznega proizvajalca, je namreč možno celovito spremljati tudi raznovrstne podatke, ki kažejo na uspešnost doseganja cilja preprečevanja oziroma zmanjševanja vplivov embalaže na okolje.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je zakonodajalec z namenom varstva okolja in človekovega zdravja določil pravila ravnanja in druge pogoje za preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov proizvodnje embalaže in pri tem med drugim kot enega izmed okoljskih podatkov določil embalažo, dano na trg, kot odpadek in Evidenco proizvajalcev kot evidenco s področja varstva okolja. Zaradi vsega navedenega po oceni IP zahtevanih podatkov o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca iz Evidence proizvajalcev ni mogoče obravnavati kot poslovno skrivnost, saj so ti podatki v skladu z ZVO-2, Aarhuško konvencijo, Direktivo 2003/4/ES in ZDIJZ, okoljski podatki, ki so javni. Pri izpolnjevanju PRO v zvezi s proizvodnjo embalaže torej ni relevantno zgolj dejstvo, kdo so proizvajalci, ki imajo to odgovornost, temveč tudi konkretni podatki o masi in vrsti embalaže, dani na trg, za posameznega proizvajalca. Ti podatki šele skupaj izkazujejo, kakšen je dejanski obseg škodljivih vplivov proizvodnje embalaže na okolje, v kakšnem obsegu posamezni proizvajalec povzroča te vplive in ali v ustreznem obsegu posamezni proizvajalec izpolnjuje obveznosti, ki jih ima iz tega naslova. Po mnenju IP gre torej glede na vsebino zahtevane informacije nedvomno za takšne vrste okoljskih podatkov, ki jih je zakonodajalec želel vključiti v izjemo od izjem iz druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti proizvajalcev ter posledično ne predstavljajo izjeme po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Ker so zahtevani podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca absolutno javni, IP v postopek ni pozival proizvajalcev kot stranskih udeležencev, saj je skladno z a 26. a členom ZDIJZ v postopku z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja stranka postopka samo prosilec, če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni. IP še dodaja, da se bi se poslovni subjekti, ki opravljajo tiste dejavnosti v zvezi embalažo, ki so regulirane zaradi okoljevarstvenih razlogov, mogli in morali zavedati, da so omejeni pri določanju svojih poslovnih skrivnosti. Poleg tega bi se morali zavedati, da obstaja možnost, da bo vložena zahteva za dostop do informacij, ki jih posredujejo organu za namene vodenja Evidence proizvajalcev, in da bodo v tem primeru njihove pravice omejene zaradi transparentnosti na področju okoljskih podatkov. Ne gre torej za nekaj nepredvidljivega, na kar ti poslovni subjekti ne bi mogli računati. Smiselno podobno stališče izhaja tudi iz prakse Upravnega sodišče RS, ki je v sodbi št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016 navedlo, da »vsak, ki sklene pravni posel z osebo javnega prava, se mora zavedati, da sklepa pravni posel z javnim sektorjem, v katerem veljajo posebna pravila o transparentnosti, javnosti in odgovornosti, zato niti ni bistveno, ali je tisti, ki sklepa pogodbe z javnim sektorjem oseba javnega prava ali pa ni javnopravni subjekt«.

 

Glede na to, da je organ tako v izpodbijani odločbi kot tudi v dopisu št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023 navedel, da osmi odstavek 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določa, da podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca niso javni, IP še pojasnjuje, da navedena določba in določbe ZDIJZ niso v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejajo iste pravice oziroma postopka. Uredba o embalaži in odpadni embalaži ter ZDIJZ urejata dva povsem ločena postopka, ki drug na drugega ne vplivata, nista povezana in zasledujeta povsem drug cilj. V izpodbijani odločbi izpostavljene določbe Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, kot je podrobno že pojasnjeno zgoraj, urejajo Evidenco proizvajalcev iz 14. člena te uredbe, medtem ko je ZDIJZ namenjen odločitvi, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna vsakomur. Ker je prosilec vložil zahtevo na podlagi ZDIJZ, je bil organ dolžan presojati, ali zahtevani dokument vsebuje podatke, ki so v ZDIJZ taksativno določeni kot izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Ker Uredba o embalaži in odpadni embalaži ne določa izjeme do dostopa do informacij javnega značaja in tudi ne vsebuje drugih določb, ki bi se nanašale na dostop do informacij javnega značaja, ni nobenega razmerja med njo in ZDIJZ, ki bi ga bilo treba razreševati s posebnimi metodami razlage, kot je razmerje med novejšim ali starejšim predpisom, ali med specialnim in splošnejšim predpisom. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh predpisov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim predpisom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva.[10] Upoštevaje vse navedeno IP ugotavlja, da organ ni ravnal pravilno s tem, ko je svojo odločitev v konkretnem primeru oprl na osmi odstavek 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži.

 

V zvezi z navedbami, s katerimi prosilec v pritožbi zatrjuje nezakonitost osmega odstavka 16. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, IP pripominja, da se do njih ni posebej opredeljeval, ker kot upravi organ v postopku po ZDIJZ niti nima pravice do uporabe ti. instituta exceptio illegalis, ampak mora upoštevati vse veljavne zakone in podzakonske akte. IP je navedeno določbo upošteval na način, kot izhaja iz predhodnih odstavkov te obrazložitve.

 

V dopisu št. 090-105/2021-7 z dne 12. 1. 2023 je organ navedel, da so nekateri proizvajalci podatke o masi in vrsti embalaže, dane na trg v Republiki Sloveniji, dolžni poročati tudi FURS, pri čemer organ meni, da če dostop do teh podatkov po davčni zakonodaji ni prost, bi moral biti tudi dostop do istih podatkov na podlagi druge zakonodaje omejen. IP ugotavlja, da se organ na tem mestu zgolj pavšalno sklicuje na obstoj izjeme po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob ugotovitvi, da prosilec ni zahteval podatkov iz davčnih evidenc ter da organ obenem ni davčni organ, ki postopa po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami), je IP zaključil, da tudi sklicevanje organa na davčno tajnost ni utemeljeno. Upoštevajoč navedeno je IP ugotovil, da v obravnavanem primeru izjema po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni podana.

 

  1. Test javnega interesa

 

Upoštevaje vse navedeno v prejšnji točki IP meni, da ni nobenega dvoma, da so vsi zahtevani podatki o masi in vrsti embalaže za posameznega proizvajalca prosto dostopne informacije javnega značaja. Iz previdnosti pa IP v nadaljevanju še dodatno utemeljuje, da je glede teh informacij tudi javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa. Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ se ne glede na obstoj katerekoli izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tudi izjeme poslovne skrivnosti, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (razen če gre za določene tajne ali davčne podatke oziroma podatke poročevalskih enot za potrebe državne statistike, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre).

 

Test javnega interesa zato pomeni izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ. Pri uporabi testa prevladujočega javnega interesa je treba presoditi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije.

 

Temeljni namen ZDIJZ je namreč v tem, da si organi prizadevajo, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (drugi odstavek 2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ), tako da so posledično tudi situacije, ko dostop do informacije javnega značaja ni dovoljen, v zakonu opredeljene kot izjeme od splošnega pravila (člen 5.a in člen 6. ZDIJZ). Po splošnih pravilih oziroma metodah razlage prava pa je treba izjeme razlagati restriktivno. Tudi narava razloga za nerazkritje zahtevanih podatkov v predmetni zadevi je takšna, da se upravičeno od organa zahteva, da nosi primarno dokazno breme, saj on upravičeno lahko pozna podrobnosti oziroma splet razlogov, ki govorijo za uporabo izjeme od prostega dostopa do informacije javnega značaja. Tega dokaznega bremena organ v konkretnem primeru ni uspel izkazati, kot je podrobno pojasnjeno že zgoraj. Poleg tega IP poudarja, da je Upravno sodišče v svoji sodni praksi[11] izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kakšen namen. V konkretnem primeru je zato kot eno bistvenih okoliščin treba upoštevati dejstvo, da je za informacijo zaprosil medij, ki ima dolžnost posredovati informacije v vseh zadevah, ki zadevajo javnost.

 

Namen navedenega medija je objava poglobljenih vsebin, ki so v javnem interesu. Medij opravlja poslanstvo zagotavljanja obveščenosti družbe. S tem namenom objavlja zgodbe s področja politike, ekonomije, socialne problematike, okolja, kulture in drugih relevantnih področij. Medij pri tem objavlja tri vrste člankov: preiskave, analize in mnenja.[12] Zato je v tem delu brez dvoma zaželeno, da javni diskurz v čim večji meri temelji na verodostojnih dejstvih in ne na pavšalnih oziroma površnih govoricah. IP v predmetni zadevi nima pomislekov glede dobre vere prosilca, ki ga vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki v luči težnje po razvitju strokovnega in kakovostnega javnega diskurza in posledično javnega nadzora na področju embalaže, dane na trg, in posledic, ki jih ima ta za okolje in posledično tudi zdravje ljudi. IP se v izogib ponavljanju na tem mestu sklicuje na argumente, ki jih je prosilec v pritožbi navedel v prid javnemu interesu za razkritje zahtevanih podatkov in jim tudi pritrjuje. IP poudarja, da prosilec z vložitvijo obravnavane zahteve in pritožbe kot medij udejanja aktivni vidik svoje ustavne pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ki se kaže v varovanju svobode do posredovanja informacij in mnenj[13] in opravlja pomembno vlogo »javnega čuvaja« (»public watchdog«). Te naloge pa medij ne bi mogel opravljati, če, na drugi strani, javnost ne bi imela pravice teh informacij prejeti.[14]

 

Druga pomembna okoliščina, ki prav tako močno vpliva na previs tehtnice v smer interesa za razkritje zahtevanih dokumentov, je že zgoraj utemeljeno dejstvo, da so vsi zahtevani podatki okoljski podatki in s tem podatki, ki jih je že zakonodajalec sam opredelil kot absolutno javne na podlagi druge alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje iz sodne prakse izhaja, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote kot je npr. življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno«.[15] Podatki o tem, koliko in kakšne vrste embalaža je dana na trg, nedvomno omogočajo celovito javno razpravo in posledično javni nadzor nad dejanskimi vplivi te embalaže na okolje, stanje v okolju pa pomembno vpliva na zdravje ljudi. Če sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti ne deluje optimalno, to prav gotovo ogroža zdravje ljudi. Javno izraženi dvomi v ustreznost ureditve in izvajanja obveznosti proizvajalcev v zvezi z embalažo, dano na trg, se pojavljajo v različnih medijih in v različnih obdobjih. IP primeroma navaja naslednje medijske objave:

- »Komunalna odpadna embalaža se znova kopiči, le aprila neprevzetih 9974 ton«, objavljeno 9. 6. 2021 na: https://www.24ur.com/novice/slovenija/embalaza.html,

- »Ministrstvo: Nekatere družbe pobrale manj embalaže, kot zahtevajo njihove obveznosti«, objavljeno 7. 11. 2022 na https://www.rtvslo.si/okolje/ministrstvo-nekatere-druzbe-pobrale-manj-embalaze-kot-zahtevajo-njihove-obveznosti/646437,

- »Komunalne službe: Zopet smo v situaciji, ko je sistem pred kolapsom«, objavljeno 8. 11. 2022 na: https://n1info.si/novice/slovenija/komunalne-sluzbe-zopet-smo-v-situaciji-ko-je-sistem-pred-kolapsom/,

- »Zbornica komunalnega gospodarstva: Zakon o varstvu okolja je prvi korak k odpravi 15-letne agonije nedelujočega sistema«, objavljeno 5. 11. 2021 na https://nova24tv.si/slovenija/lzbornica-komunalnega-gospodarstva-zakon-o-varstvu-okolja-ki-ga-je-predlagal-vizjak-je-prvi-korak-k-odpravi-15-letne-agonije-nedelujocega-sistema/.

 

Da je širša javnost zainteresirana za točne podatke o masi in vrsti embalaže, dane na trg, izhaja tudi iz objav organiziranih skupin civilne družbe, ki svoje aktivnosti trenutno lahko izvajajo samo na podlagi ocen o količinah in vrstah embalaže. Tako npr. so Ekologi brez meja med drugim navedli, da obstajajo z vidika onesnaževanja s plastenkami »samo posamezne primere in modelne ocene. Pol leta stara študija je za Slovenijo ocenila,[16] da iz kroženja vsako leto "izgubimo" približno 215 milijonov kosov embalaže, pri čemer plastenke predstavljajo skoraj 70 %...«.[17]

 

Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. In prav gotovo je ena takšnih tematik celoten življenjski krog embalaže, ki vključuje tudi podatke o masi in vrsti embalaže, dane na trg v Republiki Sloveniji. Kot je pojasnjeno že zgoraj in kot to pravilno zatrjuje tudi prosilec v pritožbi, so ti podatki osnova za opredelitev obveznosti posameznih proizvajalcev v zvezi z embalažo, kar pomeni, da nujni za javno razpravo o navedeni problematiki. Le celostne informacije so pregledne in povečujejo razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispevajo k verodostojni in odgovorni razpravi. Na ta način se izognemo temu, da bi se izpostavljale le tiste rešitve, ki bi bile v korist zasebnih interesov, in prikrile informacije, ki so v škodo javnega interesa. Upoštevaje vse navedeno IP meni, da bi razkritje zahtevanih podatkov dejansko pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, kot to omogočajo že javno objavljeni podatki (npr. v javno dostopnem delu Evidence proizvajalcev).

 

Upoštevajoč vse navedeno je IP, ob tehtanju koristi, ki jih prinaša prosilcu dostop do informacij javnega značaja ter na drugi strani interesi za varovanje podatkov po posameznih proizvajalcih, glede katerih organ ni uspel izkazati, da jih je treba varovati kot poslovno skrivnost, zaključil, da javni interes za razkritje zahtevanih podatkov prevlada nad pravicami proizvajalcev, torej, da je škoda, ki bi nastala z razkritjem zahtevanih podatkov, manjša kot javni interes po seznanitvi z njimi. 

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe utemeljena, saj je organ na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep in posledično napačno uporabil pravni predpis, zato je IP pritožbi prosilca v tem delu ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

  1. Zahteva za povrnitev stroškov

 

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilca ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, zato prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

  1. Stroški postopka in upravna taksa

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 4. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

Postopek vodila 

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 

[1] Vir: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/293228

[2] Vir: https://www.rtvslo.si/okolje/sloveniji-iz-bruslja-opomin-zaradi-odpadkov-in-se-treh-okoljskih-tem/583522

[3] Tako stališče je IP npr. zavzel v odločbah št. 0900-77/2007/4 z dne 24. 5. 2007, št. 090-184/2015 z dne 9. 2. 2016, št. 0902-9/2018 z dne 21. 12. 2018, št. 090-41/2019 z dne 20. 2. 2019.

[4] Predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), EVA 2020-2550-0094, komentar k 49. členu, str. 235, dostopno na spletni povezavi: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/e185e99641512124b7f9857129e8ca840f39d3acd900ca6fdb5b082228f72a17 

[5] Predlog Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, št. 007-80/2020/175  z dne 25. 3. 2021, komentar k 16. členu, str. 64, dostopno na spletni povezavi: https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=http%3A%2F%2Fvrs-3.vlada.si%2FMANDAT20%2Fvladnagradiva.nsf%2F71d4985ffda5de89c12572c3003716c4%2Fb0eaf744234e02d2c12586a7004b1bf5%2F%24FILE%2FVG_U-EOE.doc&wdOrigin=BROWSELINK.

[6] Vzorec obrazca za DROE za sporočanje podatkov o EMBALAŽI, DANI NA TRG V REPUBLIKI SLOVENIJI – skupni sistem (objavljen na spletni povezavi: http://okolje.arso.gov.si/embalaza/LP_DROE_vzorec.pdf) in Vzorec obrazca za PROIZVAJALCA za sporočanje podatkov o EMBALAŽI, DANI NA TRG V REPUBLIKI SLOVENIJI – individualni sistem (objavljen na spletni povezavi: http://okolje.arso.gov.si/embalaza/LP_individualni_vzorec.pdf),

[7] npr. v Evidenci proizvajalcev, ki je že vzpostavljena in javno dostopna na spletni strani: https://gea.arso.gov.si/embalaza/javno/vpogledjavno.xhtml

[8] Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/04).

[9] Npr. sodba Sodišča Evropske unije, ECJ, C-321/96 z dne 17. 6. 1998.

[10] Takšna načelna interpretacija razmerij med ZDIJZ in področnimi predpisi je bila potrjena tudi s strani Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007.

[11] Npr. sodbi Upravnega sodišča št. IU 1688/2016 z dne 17. 10. 2018 (62. odstavek obrazložitve) in št. IU 599/2014 z dne 3. 11. 2015 (46. odstavek obrazložitve).

[12] https://podcrto.si/kodeks-delovanja/

[13] Prim.: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 1391/07-13 z dne 10. 9. 2009 (točke 8-12)

[14] Sodba ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson prosti Islandiji z dne 25. 6. 1992.

[15] Npr. sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1488/2011-95 (11. točka obrazložitve) in št. I U 199272010-28.

[16] https://ebm.si/glavna/web/prispevki/nova-studija-pokazala-kako-bi-lahko-v-sloveniji-zmanjsali-smeti-embalaze-pijac-za-76

[17] Več o tem na spletni strani: https://ebm.si/prispevki/koliko-plastenk-je-v-sloveniji-lahko-bi-vedeli-do-kosa-natancno