prosilec - AJPES

POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja Poslovnega registra Slovenije (in sicer dostop do celotne, dnevno osvežene baze podatkov registra, za namen izdelave brezplačnega iskalnika po registru, ki bi omogočal različna napredna iskanja) iz razloga, ker prosilec ne zahteva podatkov za ponovno uporabo, temveč za uporabo za prvotni namen, za katerega so bili zahtevani podatki pridobljeni .IP ugotavlja, da navedeni razlog ni eden izmed predpisanih podlag za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, kot izhajajo iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je napačno presojal vsebino namena prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja kot razlog za zavrnitev zahteve, ker da prosilec zahteva podatke za namen izvajanja javne naloge, ki je na podlagi Zakona o poslovnem registru podeljena izključno organu.  V okviru vzpostavitve iskalnika po poslovnem registru bi prosilec uporabljal podatke, s katerimi razpolaga organ, pri čemer bi omogočal različna napredna iskanja. Zgolj dejstvo, da bi prosilec uporabljal podatke, ki jih vodi in s katerimi že upravlja organ, še ne pomeni razloga za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo, saj je to bistven element ponovne uporabe informacij javnega značaja, prav tako to ne pomeni, da bi jih prosilec uporabljal za prvotni namen, za katerega so bili dokumenti izdelani v okviru izvajanja javno pravnih nalog organa.  Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je organ napačno ugotovil, da je prosilec zahteval podatke za ponovno uporabo za namen opravljanja javne naloge in na podlagi tega zavrnil zahtevo prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Organ tako v postopku ni pravilno in v celoti ugotovil dejanskega stanja.
 

ODLOČBA:

Številka: 090-203/2025/2

Datum: 23. 7. 2025

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18, 141/22 in 40/25 – ZInfV-1; v nadaljevanju: ZDIJZ), in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 29. 4. 2025, zoper odločbo AJPES, Tržaška cesta 16, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-3/2025-4, z dne 14. 4. 2025, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1.     Pritožbi prosilca z dne 29. 4. 2025 se ugodi in se odločba AJPES, št. 090-3/2025-4, z dne 14. 4. 2025, odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovni postopek.

2.     Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je dne 14. 2. 2024 na organ naslovil zahtevo za dostop in uporabo podatkov Poslovnega registra Slovenije, in sicer dostop do celotne, dnevno osvežene baze podatkov registra, za namen izdelave brezplačnega iskalnika po registru, ki bi omogočal različna napredna iskanja.  Organ je dne 14. 3. 2025 prosilca pozval na dopolnitev vloge, zaradi opredelitve namena uporabe podatkov. Prosilec je dne 17. 3. 2025 vlogo dopolnil.

Organ je nato dne 14. 4. 2025 izdal odločbo št. 090-3/2025-4 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca za ponovno uporabo zavrnil iz razloga, ker prosilec ne zahteva podatkov za ponovno uporabo, temveč za uporabo za prvotni namen, za katerega so bili zahtevani podatki pridobljeni. Prosilec želi dnevno dostopati do osvežene baze podatkov registra in tako omogočiti vpogled in iskanje po podatkih registra, pri čemer gre tako za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani.

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo dne 29. 4. 2025 vložil pritožbo, v kateri navaja, da je organ nezakonito zavrnil vlogo glede na namen ponovne uporabe podatkov, napačno presojal vsebino pojma ponovne uporabe, prav tako je namen uporabe s strani prosilca drugačen prvotnemu namenu, za katerega so bili podatki zbrani. Prosilec navaja, da sicer drži, da je potrebno v okviru zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaj opredeliti namen. Vendar pa 5.a in 6. člen ZDIJZ ne govorita o namenu uporabe podatkov kot razlogu za zavrnitev, ampak je namen pomemben glede zaračunavanja mejnih stroškov, saj zakon dopušča zaračunavanje cene, če gre za pridobitni namen. Prosilec podatke potrebuje izključno za nepridobitni namen, kar je podrobneje pojasnil v dopolnitvi vloge. Specifikacija namena v vlogi je torej pomembna zato, da lahko organ ugotovi, ali se podatki zahtevajo za pridobitni ali nepridobitni namen ter da skladno s tem odloči o ceni in stroških, nima pa vpliva na pravico prosilca, da se mu ponovna uporaba omogoči. Prav tako je namen lahko pomemben z vidika presoje organa, ali je ta namen kompatibilen s tem, da se bodo spoštovali pogoji za ponovno uporabo (npr. varstvo osebnih podatkov). Organ lahko glede na želeni namen namreč določi morebitne dodatne pogoje ponovne uporabe. Končno pa je opredelitev namena pomembna, ker bi bil prekršek (osmi odstavek 39. člena ZDIJZ), če bi prosilec za podatke zaprosil za nepridobitni namen, potem pa bi jih uporabljal za pridobitni namen ali v nasprotju s pogoji ponovne uporabe. Ni pa podlage, da bi organ vsebinsko presojal namen, ali se z njim strinjal ali da bi vlogo zavrnil, ker je namen enak namenu, za katere podatke zbira organ. Dalje prosilec navaja, da je organ napačno interpretiral definicijo ponovne uporabe informacij iz tretjega odstavka 4. člena ZDIJZ, saj je namen te določbe v tem, da ne gre za ponovno uporabo, če se podatki uporabljajo za prvotni namen v okviru javne naloge, če pa gre za namen izven okvirov javne naloge, pa je potrebno šteti, da gre za ponovno uporabo. Dalje prosilec še navaja, da zakon ne prepoveduje, da bi prosilci podatke uporabljali za isti namen, kot ga izvaja organ. Organ je tudi sam dolžan zagotoviti javnost poslovnega registra. Delno pokrivanje namenov, za katere se bodo podatki uporabljali s strani prosilca z osnovnim namenom zbiranja podatkov ni nič nenavadnega (npr. podatki o vremenu se bodo uporabljali za analizo vremena ipd.). Prosilec je že v dopolnitvi vloge specificiral, da podatkov ne bo uporabljal samo za namen seznanitve javnosti, ampak tudi za druge namene, kar bo predstavljalo obogatitev in izboljšano predstavitev registra javnosti. Dodaja še, da že obstaja več drugih spletnih imenikov, ki nedvomno uporabljajo podatke registra in jih predstavljajo javnosti, vendar za pridobitni namen.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, skupaj z dokumentacijo zadeve, dne 7. 5. 2025, odstopil v odločanje IP.

Pritožba je utemeljena.

1.     Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP kot organ druge stopnje je, v skladu z 247. členom ZUP, dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo v celoti.

2.     Ponovna uporaba informacij javnega značaja

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, da zahtevani podatki predstavljajo informacije javnega značaja in da organ z njimi razpolaga ter da prosilec zahteva podatke za ponovno uporabo.

Pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa tretji odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani.

Pri ponovni uporabi je treba upoštevati določbe evropskih predpisov. Iz drugega odstavka 1. čl. ZDIJZ namreč izhaja, da institut ponovne uporabe temelji na Direktivi 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003 o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 345 z dne 31. 12. 2003, str. 90), zadnjič spremenjeni z Direktivo 2013/37/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o spremembi Direktive 2003/98/ES o ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L št. 175 z dne 27. 6. 2013, str. 1), ki je bila v slovenski pravni red implementirana ravno z ZDIJZ. Navedena direktiva je bila z dnem 17. 7. 2021 sicer razveljavljena z Direktivo EU 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja, kar pa na bistven pomen instituta ponovne uporabe ne vpliva. Iz 8. točke uvodnih določbe Direktive EU 2019/1024  izhaja, da javni sektor v državah članicah zbira, ustvarja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, politike, gospodarstva, prava, geografije, okolja, meteorologije, potresne dejavnosti, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja. Dokumenti, ki jih ustvarijo organi javnega sektorja in so izvršilnega, zakonodajnega ali sodnega značaja, so obsežna, raznolika in dragocena zbirka virov, ki lahko koristi družbi. Zagotavljanje teh informacij, ki vključujejo dinamične podatke, v splošno uporabljanem elektronskem formatu omogoča državljanom in pravnim subjektom, da najdejo nove načine za njihovo uporabo ter ustvarijo nove inovativne izdelke in storitve. Države članice in organi javnega sektorja lahko pri svojih prizadevanjih, da bi bili podatki zlahka dostopni za ponovno uporabo, izkoristijo in prejmejo ustrezno finančno podporo iz ustreznih skladov in programov Unije, s čimer se zagotavlja široka uporaba digitalnih tehnologij ali digitalna preobrazba javnih uprav in javnih služb. V deveti točki pa, da informacije javnega sektorja predstavljajo izjemen vir podatkov, ki lahko prispeva k izboljšanju notranjega trga ter k razvoju novih aplikacij za potrošnike in pravne subjekte. Pametna uporaba podatkov, vključno z njihovo obdelavo prek aplikacij umetne inteligence, ima lahko preobrazbeni učinek na vse gospodarske sektorje. Iz 20. točke pa definicija ponovne uporabe, in sicer da je potreben splošni okvir za pogoje, ki urejajo ponovno uporabo dokumentov javnega sektorja, da se zagotovijo pošteni, sorazmerni in nediskriminacijski pogoji za ponovno uporabo takih informacij. Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da izpolnijo svoje javne naloge. Javna podjetja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente, da zagotovijo storitve v splošnem interesu. Uporaba takih dokumentov za druge razloge pomeni ponovno uporabo.

Ponovna uporaba informacij javnega značaja torej pomeni pridobivanje, običajno večje količine informacij, z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih, običajno na odplačen način (čeprav to ni pogoj), nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Koncept ponovne uporabe se kaže kot način, da zasebni sektor na podlagi pridobljenih informacij ponudi uporabnikom na trgu nekaj več kot javni sektor, ki z informacijami razpolaga zgolj za prvotni namen, tj. za izvrševanje svojih pristojnosti oziroma za opravljanje javnih nalog. Cilj ponovne uporabe je torej dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) pa naj bi ponudil več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja kot eden ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Namen posebne ureditve ponovne uporabe je prav v zagotavljanju enakosti pri obravnavanju prosilcev, ki želijo informacijo ponovno uporabiti. Ponovna uporaba mora biti dostopna vsem, pod enakimi pogoji. Javni sektor namreč zbira, proizvaja, reproducira in razširja širok nabor informacij na številnih področjih dejavnosti, kot so informacije s področja sociale, gospodarstva, geografije, vremena, turizma, podjetništva, patentiranja in izobraževanja, ki so zanimive za ponovno uporabo različnih prosilcev. Institut ponovne uporabe je »nadgradnja« instituta »golega« dostopa do informacij javnega značaja tudi z vidika vnaprejšnje odobritve dostopa do bodočih informacij javnega značaja. Ne glede na to, da je informacija javnega značaja le informacija, ki je že nastala, in je organi niso dolžni izdelati ali pridobiti šele na podlagi zahteve, pa iz narave instituta ponovne uporabe izhaja, da se prosilcem odobri tudi dostop do vrste informacij javnega značaja, ki bodo šele nastale enkrat v prihodnosti. Prosilcem se tako vnaprej omogoči sprotno ali periodično pridobivanje vrste informacij javnega značaja, ko te nastanejo oziroma ko jih organ pridobi. Pri tem je bistvenega pomena, da organ zahtevani tip oziroma vrsto informacije javnega značaja ustvarja ali pridobiva v okviru svojih javnopravnih nalog, ki jih je v skladu s splošnimi akti dolžan izvajati, in je z gotovostjo mogoče predvideti, da bo tudi v prihodnosti istovrstne informacije javnega značaja ustvarjal oziroma jih pridobival v okviru teh nalog. Ne gre torej za to, da organ informacije javnega značaja ustvari ali pridobi na podlagi ali zaradi zahteve prosilca, ampak gre za to, da bi organ takšne informacije tudi brez zahteve prosilca zagotovo ustvarjal oziroma pridobival v okviru izvajanja svojih javnopravnih nalog.

Ključno za ponovno uporabo informacij je torej, da organi javnega sektorja informacije primarno zbirajo za izvrševanje svojih javnih nalog, že zbrane informacije pa lahko posredujejo prosilcem za nadaljnjo uporabo v pridobitne ali nepridobitne namene. Razlikovanje med pridobitnim in nepridobitnim namenom ne vpliva na to, ali je šteti posamezno uporabo informacije javnega značaja za ponovno uporabo. Ta razlika dobi pomen samo ob vprašanju, ali sme organ zaračunati ceno za ponovno uporabo. Četrti odstavek 34.a člena ZDIJZ določa, da se cena za ponovno uporabo lahko zaračunava zgolj za pridobitni namen. Šteje se, da gre za pridobitni namen, kadar je prosilec gospodarska družba ali drug poslovni subjekt, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, katerega namen ustanovitve je v ustvarjanju dobička, razen kadar informacije ponovno uporabi medij z namenom informiranja.

Iz zahteve in dopolnitve zahteve prosilca izhaja, da zahteva ponovno uporabo podatkov za nepridobitni namen, da je prosilec zasebni zavod, ki je tudi nevladna organizacija v javnem interesu, kar pomeni, da je nepridobitne narave.

Šesti odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu zavrne zahtevo za ponovno uporabo zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na:

1.    podatek iz prvega odstavka tega člena (taksativno določene izjeme do prostega dostopa do informacij javnega značaja) ali

2.    podatek, zavarovan s pravicami intelektualne lastnine tretjih oseb, ali

3.    podatek, s katerim razpolagajo izvajalci javne službe javne radiotelevizije ali izvajalci javne službe na področju raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali

4.    podatek, za katerega drug zakon določa, da je dostopen samo upravičenim osebam.

Navedene štiri točke so edina pravna podlaga, na podlagi katere je prosilčeva zahteva za ponovno uporabo dejansko lahko zavrnjena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ zavrnil ponovno uporabo informacij javnega značaja z obrazložitvijo, da prosilec ne zahteva podatkov za ponovno uporabo, temveč za uporabo za prvotni namen, za katerega so bili zahtevani podatki pridobljeni. IP ugotavlja, da navedeni razlog ni eden izmed predpisanih podlag za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, kot izhajajo iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je napačno presojal vsebino namena prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja kot razlog za zavrnitev zahteve, ker da prosilec zahteva podatke za namen izvajanja javne naloge, ki je na podlagi Zakona o poslovnem registru podeljena izključno organu.[1] V okviru vzpostavitve iskalnika po poslovnem registru bi prosilec uporabljal podatke, s katerimi razpolaga organ, pri čemer bi omogočal različna napredna iskanja. Zgolj dejstvo, da bi prosilec uporabljal podatke, ki jih vodi in s katerimi že upravlja organ, še ne pomeni razloga za zavrnitev zahteve za ponovno uporabo, saj je to bistven element ponovne uporabe informacij javnega značaja, prav tako to ne pomeni, da bi jih prosilec uporabljal za prvotni namen, za katerega so bili dokumenti izdelani v okviru izvajanja javno pravnih nalog organa.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je organ napačno ugotovil, da je prosilec zahteval podatke za ponovno uporabo za namen opravljanja javne naloge in na podlagi tega zavrnil zahtevo prosilca za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Organ tako v postopku ni pravilno in v celoti ugotovil dejanskega stanja.

Glede na določbe prvega odstavka 251. člena ZUP drugostopenjski organ v primeru, ko ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa glede na tretji odstavek istega člena organ druge stopnje v primeru, da spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba.

Nedvomno bo v konkretnem primeru hitreje in bolj ekonomično pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. Slednji namreč razpolaga z vsemi informacijami, glede katerih zahteva prosilec ponovno uporabo in ali obstajajo morebitne izjeme od ponovne uporabe iz 6. člena ZDIJZ. Prav tako je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za zahtevo po ponovni uporabi informacij, kar pomeni, da bo organ v odločbi moral določiti tudi morebitne pogoje za ponovno uporabo zahtevanih informacij, kar je še dodaten argument, zakaj je bolje, da konkretno zadevo ponovno rešuje prvostopenjski organ.

3.     Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku

V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

Organ bo moral pri ponovnem odločanju izvesti nov ugotovitveni postopek in popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje ter pri tem upoštevati vse relevantne določbe ZUP in vse določbe ZDIJZ ter Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja.  Pri odločanju o prosilčevi zahtevi bo moral organ upoštevati 3. odst. 4. člena ZDIJZ, ki ponovno uporabo informacij javnega značaja definira kot uporabo s strani fizičnih ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. V skladu s 3. odst. 5. člena ZDIJZ ima vsak prosilec pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi pravico do ponovne uporabe informacij javnega značaja v pridobitne ali nepridobitne namene. Organ mora v čim večji meri zagotavljati informacije javnega značaja v elektronski obliki, vendar ni dolžan za potrebe ponovne uporabe informacij javnega značaja zagotavljati pretvorbe iz ene oblike v drugo ali zagotoviti izvlečkov iz dokumentov, kadar bi to pomenilo nesorazmeren napor izven preprostega postopka ter tudi ne nadaljevati z ustvarjanjem določenih informacij samo zaradi ponovne uporabe s strani drugih oseb (4. odst. 5. člena ZDIJZ). Organ se bo moral primarno opredeliti do vsebine zahtevanih podatkov, torej glede vprašanja, ali za posamezen zahtevani podatek obstaja katera od zakonskih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. Če bo organ ugotovil, da izjema obstaja, bo moral v izreku odločbe natančno navesti, ponovne uporabe katerega podatka ne dovoli, v obrazložitvi odločbe pa se konkretno opredeliti do zakonske izjeme. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti, zato morajo biti v izreku odločbe podatki, ki so bili predmet presoje organa in niso prosto dostopni za ponovno uporabo, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ. IP pri tem še pripominja, da je glede ponovne uporabe podatkov, s katerimi razpolaga organ, v preteklosti že večkrat odločal.[2]

Obvezen pogoj za ponovno uporabo informacij javnega značaja je navedba vira (sedmi odstavek 34.a člena ZDIJZ), lahko pa organ določi tudi druge pogoje ponovne uporabe, če je to potrebno, kot to določa osmi odstavek 34.a člena ZDIJZ: zaradi zagotavljanja ažurnosti in pravilnosti informacije javnega značaja, za pravilno razumevanje informacije javnega značaja ali zaradi zagotavljanja povratnih informacij uporabnikom oziroma organu. IP pa dodaja še, da je dolžan organ upoštevati tudi 36.a člen, ki ureja prepoved diskriminacije.

Organ bo lahko zahtevo prosilca za ponovno uporabo zahtevanih informacij zavrnil le, če bo ugotovil, da so izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Če bo organ ugotovil, da je treba glede določenih informacij prosilcu zavrniti zahtevo za ponovno uporabo, bo moral presojati, ali mu lahko omogoči vsaj ponovno uporabo preostalih delov dokumentov v skladu s 7. členom ZDIJZ in Uredbo (t. i. delni dostop). O morebitni (delni) zavrnitvi bo moral izdati odločbo (drugi odstavek 22. člena ZDIJZ).

4.     Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), je IP ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

mag. Saša Benčič, univ. dipl. prav.

Svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav

namestnica pooblaščenke

[1] Organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 3. člen in prvi odstavek 22. čelna Zakona o poslovnem registru.

[2] Npr. odločbe IP št. 090-105/2017/12, 090-42/2017/26, 090-288/2016/16, 090-232/2014.