prosilec - Agencija RS za okolje

Številka: 090-282/2026/4

Datum: 22. 7. 2026

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/229 z dne 6. 11. 2024 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 130. člena in prvega ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prvi prosilec), z dne 22. 6. 2026, zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, Vojkova cesta 1b, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026, in o pritožbi … (v nadaljevanju drugi prosilec), z dne 18. 6. 2026, zoper odločbo organa št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednji

S K L E P:

1.          Postopka po pritožbah prvega prosilca z dne 22. 6. 2026 zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026, in drugega prosilca z dne 18. 6. 2026 zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026, se združita v en postopek. Združen postopek se pri IP vodi pod št. 090-282/2026.

2.         V tem postopku posebni stroški niso nastali.

i n

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prvega prosilca z dne 22. 6. 2026 se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. Pritožbi drugega prosilca z dne 18. 6. 2026 se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

O zahtevi prvega prosilca, odločbi in pritožbi  

(1)            Organ je 4. 6. 2026 prejel zahtevo prvega prosilca za dostop do agregiranih podatkov iz evidence malih kurilnih naprav in izvedenih dimnikarskih storitev (EviDim) za območje Občine Majšperk. Prosilec je prosil za podatke o številu stanovanj oziroma gospodinjstev glede na prevladujoči vir ogrevanja prostorov in priprave sanitarne tople vode, po posameznih energentih oziroma tehnologijah, na primer: lesna biomasa (drva, sekanci, peleti), ekstra lahko kurilno olje (ELKO), utekočinjeni naftni plin (UNP), zemeljski plin, toplotne črpalke, električna energija, sončni kolektorji (za pripravo STV), drugi viri. Prvi prosilec je prosil tudi za ločen prikaz podatkov za ogrevanje prostorov in pripravo sanitarne tople vode ter za število naprav oziroma stanovanj po posameznem viru. Prvi prosilec je še poudaril, da ne potrebuje nobenih osebnih podatkov lastnikov oziroma uporabnikov kurilnih naprav, temveč izključno zbirne (agregirane) statistične podatke na ravni občine, iz katerih posameznikov ni mogoče identificirati.

(2)            Organ je zahtevo prvega prosilca zavrnil z odločbo št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026, v kateri je navedel, da prvi prosilec zahteva podatke iz evidence, ki se vodi na podlagi 21. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (Uradni list RS, št. 68/16, v nadaljevanju ZDimS), ki je med zainteresirano javnostjo znana tudi pod imenom EviDim. To evidenco organ vodi s pomočjo enako poimenovane informacijske rešitve (t.j. EviDim). Prvi prosilec zahteva podatke iz tistega dela EviDim, ki ga opredeljuje dvanajsti odstavek 21. člena ZDimS – podatke o malih kurilnih napravah. Organ je pristojni organ za vodenje te evidence na podlagi spremembe drugega odstavka 14.a člena Uredbe o organih v sestavi ministrstev (Uradni list RS, št. 35/15, s spremembami in dopolnitvami) od septembra 2025. Organ je povzel 4. člen ZDIJZ in prvi odstavek 5. člena ZDIJZ ter zaključil, da bi na podlagi citiranih določb veljalo zahtevane podatke prvemu prosilcu posredovati, če zanje ne velja katera od izjem iz 5.a ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob ZDIJZ pa je treba upoštevati tudi ZDimS, ki v 25. členu dostop do podatkov iz evidence iz 21. člena ZDimS ureja drugače: javni podatki iz evidenc, navedenih v drugem do trinajstem odstavku 21. člena tega zakona, so zagotovljeni v združeni (agregirani) obliki in ne kot posamezen podatek v kateri koli kombinaciji z drugim javnim podatkom. Tega določila ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da so javnosti dostopni le podatki, ki so v 21. členu ZDimS opredeljeni kot javni podatki, pa še to le v agregirani obliki. Ne glede na namen, zaradi katerega prvi prosilec prosi za podatke, torej velja, da podatki, ki v 21. členu ZDimS niso opredeljeni kot javni podatki, niso dostopni javnosti niti posamič niti v agregirani obliki. Poleg tega enaindvajseti odstavek 21. člena ZDimS določa, da se smejo vsi podatki iz drugega do sedemnajstega odstavka tega člena zbirati, voditi in obdelovati samo za namene, za katere so bili dani, in se ne smejo spreminjati ali posredovati drugim osebam v nasprotju s tem ali drugim zakonom. ZDIJZ in ZDimS si glede javne dostopnosti podatkov v EviDim nasprotujeta: na podlagi ZDIJZ gre za javno dostopne informacije javnega značaja (razen kolikor bi za posamezne od njih veljale izjeme iz 5.a ali 6. člena ZDIJZ), na podlagi ZDimS pa podatkov, ki niso opredeljeni kot javni podatki, javnosti ni dopustno posredovati. V skladu z osnovnimi načeli pravne razlage organ v trku navedenih zakonskih ureditev sodi, da je treba uporabiti določbe ZDimS, saj gre za novejši (lex poterior) in specialnejši (lex specialis) zakon od ZDIJZ. Organ je navedel podatke, za katere je v dvanajstem odstavku 21. člena ZDimS določeno, da se vodijo o kurilnih napravah, in podatke, za katere je v trinajstem odstavku pa 21. člen ZDimS določeno, da niso javni. Citirane določbe 21. člena ZDimS v skladu s predhodno predstavljenim pomenom 25. člena ZDimS pomenijo, da noben od podatkov, ki se o kurilnih napravah vodijo v EviDim, ni javni podatek, zaradi česa v skladu s 25. členom ZDimS javnosti ni dostopen niti posamično niti v agregirani obliki. Na podlagi tega prvemu prosilcu podatkov, ki jih zahteva, ni mogoče posredovati. Njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja je zato treba zavrniti. Ob tem organ še dodaja, da v EviDim ni podatkov o ogrevalnih napravah, ki niso male kurilne naprave (npr. toplotne črpalke, električni grelci, sončni kolektorji (za pripravo STV), drugi viri), zato jih tudi iz tega razloga prvemu prosilcu ni mogoče posredovati.

(3)            Dne 22. 6. 2026 je organ zoper odločbo št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026 prejel pritožbo, v kateri je prvi prosilec pojasnil, za kakšen namen je zahteval podatke, in da je zavrnitev dostopa do podatkov nesprejemljiva, saj občini oziroma njenemu pooblaščenemu pripravljavcu onemogoča izvedbo naloge, ki je v javnem interesu in se nanaša na lokalno energetsko načrtovanje, učinkovito rabo energije, obnovljive vire energije, zmanjševanje emisij in izboljšanje kakovosti okolja. Prvi prosilec je poudaril, da ni zahteval individualnih podatkov o posameznih kurilnih napravah, uporabnikih, lastnikih, stavbah, naslovih ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo posameznika ali konkretne naprave. Zahtevani so bili izključno agregirani podatki za območje Občine Majšperk, in sicer podatki o številu stanovanj oziroma gospodinjstev oziroma številu malih kurilnih naprav glede na prevladujoči vir ogrevanja prostorov in priprave sanitarne tople vode, po posameznih energentih oziroma tehnologijah. Takšni podatki na ravni občine ne predstavljajo individualnih podatkov iz evidence, temveč statistične oziroma zbirne podatke, ki so nujni za pripravo energetskega pregleda občine. Organ je zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, da podatki iz evidence EviDim na podlagi ZDimS niso javni podatki in zato niso dostopni niti v agregirani obliki. Takšna razlaga je po mnenju prvega prosilca nepravilna in nesorazmerna. Namen varovanja podatkov iz evidence ne more biti preprečevanje dostopa do zbirnih, anonimiziranih in statističnih podatkov, ki ne omogočajo identifikacije posamezne kurilne naprave, stavbe ali uporabnika. Če bi obstajala nevarnost posredne identifikacije pri posameznih kategorijah, bi moral organ presoditi možnost delnega dostopa, združevanja kategorij ali posredovanja podatkov na višji stopnji agregacije. Organ tega ni storil, temveč je zahtevo zavrnil v celoti. V nadaljevanju je prvi prosilec navedel, da je lokalni energetski koncept občine temeljni dokument lokalnega energetskega načrtovanja. Za njegovo pripravo so potrebni podatki o dejanski rabi energentov in načinih ogrevanja na območju občine. Brez podatkov o strukturi malih kurilnih naprav in uporabljenih energentih ni mogoče zanesljivo pripraviti: analize obstoječe rabe energije; analize strukture energentov; ocene emisij iz ogrevanja; ocene potencialov za učinkovito rabo energije; ocene možnosti nadomeščanja fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije; ukrepov za zmanjšanje emisij in izboljšanje kakovosti zraka; realnega akcijskega načrta občine. Zavrnitev dostopa do teh podatkov zato neposredno posega v možnost občine, da pripravi strokovno ustrezen Lokalni energetski koncept. Takšno stanje je nesprejemljivo, saj organ s tem ne zavrne zgolj dostopa do posamezne evidence, ampak v praksi prepreči pripravo dokumenta, ki je ključen za občinsko energetsko politiko in izvajanje ukrepov v javnem interesu. Zahtevani podatki so pomembni za izvajanje nalog v javnem interesu. Nanašajo se na energetiko, okolje, kakovost zraka, zmanjševanje emisij, učinkovito rabo energije in načrtovanje obnovljivih virov energije. Podatki o vrstah goriv v malih kurilnih napravah so neposredno povezani z vplivi na okolje, zlasti z emisijami v zrak. Zato imajo zahtevani podatki tudi okoljski pomen. Dostop do agregiranih podatkov na ravni občine bi omogočil strokovno načrtovanje ukrepov, ne da bi bili pri tem razkriti varovani individualni podatki. Javni interes za dostop do teh podatkov je zato očiten in bistveno prevlada nad pavšalno zavrnitvijo dostopa do vseh podatkov. Prvi prosilec predlaga, da IP pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in organu naloži, da prvemu prosilcu posreduje zahtevane agregirane podatke za območje Občine Majšperk. Podredno predlaga, da IP odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje z jasnim navodilom, da mora organ presoditi možnost delnega dostopa, anonimizacije, združevanja kategorij ali posredovanja podatkov na višji stopnji agregacije, ki ne omogoča identifikacije posamezne kurilne naprave, stavbe ali uporabnika. Prvi prosilec predlaga, da se posredujejo najmanj naslednji podatki za območje Občine Majšperk: skupno število evidentiranih malih kurilnih naprav; število malih kurilnih naprav po vrsti goriva oziroma energenta; zbirni prikaz po osnovnih skupinah energentov, na primer lesna biomasa, ekstra lahko kurilno olje, utekočinjeni naftni plin, zemeljski plin in drugo; če posamezna kategorija zaradi majhnega števila enot ne bi bila primerna za razkritje, naj organ takšno kategorijo združi z drugo kategorijo oziroma jo prikaže kot "drugo". Podatki naj se posredujejo v elektronski obliki kot preglednica.

(4)            Organ je pritožbo z dne 22. 6. 2026, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. 090-57/2026/4 z dne 22. 6. 2026 odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. V dopisu št. 090-57/2026/4 z dne 22. 6. 2026 je organ dodatno pojasnil, da računalniška aplikacija EviDim, s katero organ upravlja predmetno evidenco, omogoča agregirane izpise podatkov o evidentiranih malih kurilnih napravah (v datotečnem formatu .xlsx), npr. število malih kurilnih naprav po vrstah goriva na področju posamezne občine. V aplikaciji je trenutno pripravljenih omejeno število vrst agregiranih izpisov. Ti agregirani izpisi pa ne vsebujejo vseh evidentiranih podatkov o vsaki od teh naprav (npr. osebnih podatkov uporabnikov dimnikarskih storitev, vrste podrobnejših podatkov o tipu naprav in obratovalnih podatkov). Prvi prosilec je zahteval tovrstne agregirane izpise, vendar ta trenutek ni gotovo, ali je mogoče zagotoviti prav take, kot jih je zahteval. Vendar pa organ to v tej fazi ocenjuje za nepomembno, saj odločba temelji na stališču, da prvi prosilec ni upravičen niti do agregiranih podatkov.

O zahtevi drugega prosilca, odločbi in pritožbi

(5)            Organ je 13. 5. 2026 prejel zahtevo drugega prosilca za dostop do Evidence kurilnih naprav in storitev oz. do katastra kurilnih naprav, za potrebe analize števila in vpliva individualnih kurišč na kvaliteto zraka na območju občine. Drugi prosilec prosi tudi za podatek o zanesljivosti in ažurnosti podatkov o individualnih kuriščih v sistemu Evidim ter ali vsebujejo tudi podatke o kaminih in drugih kuriščih, ki niso namenjena primarnemu viru ogrevanja. Na podlagi analize stanja števila in lokacij individualnih kurišč na območju občine namerava drugi prosilec pripraviti nadaljnje ukrepe, kot je širitev omrežja daljinskega ogrevanja, izobraževalne dejavnosti o pravilnem kurjenju in spodbude za zamenjave kurilnih naprav. 

(6)            Organ je z odločbo št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026 zahtevo drugega prosilca zavrnil. V obrazložitvi je pojasnil pravne podlage za vzpostavitev in vodenje evidence EviDim. Organ je povzel 4. člen ZDIJZ in prvi odstavek 5. člena ZDIJZ ter zaključil, da bi na podlagi citiranih določb veljalo zahtevane podatke prvemu prosilcu posredovati, če zanje ne velja katera od izjem iz 5.a ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju je organ, enako kot v odločbi št. št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026, pojasnil, zakaj je ob ZDIJZ treba upoštevati tudi ZDimS. Na podlagi tega drugemu prosilcu podatkov, ki jih zahteva, ni mogoče posredovati. Njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja je zato treba zavrniti. Ker je drugi prosilec svojo zahtevo v resnici oblikoval kot zahtevo za dostop do EviDim – torej kot zagotovitev možnosti, da preko informacijsko-komunikacijskih sredstev dostopa do informatizirane EviDim, je treba odločitev utemeljiti tudi v tem delu. Iz dvaindvajstega in triindvajsetega odstavka 21. člena ZDimS izhaja, da imajo dostop do podatkov o malih kurilnih napravah v EviDim naslednje osebe: uporabnik dimnikarskih storitev do podatkov, ki se vodijo o njegovi kurilni napravi, ter ministrstvo in inšpekcije, pristojne za okolje in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter tržna inšpekcija, do vseh podatkov za potrebe odločanja po ZDimS. Dostopa do EviDim drugemu prosilcu torej ni mogoče zagotoviti, to pa velja toliko bolj, če je bilo treba zavrniti njegovo zahtevo za dostop. Čeprav drugi prosilec v drugem delu svoje zahteve ne prosi za informacije javnega značaja, pač pa za pojasnila, ki jih organ na podlagi ZDIJZ ni dolžan dajati, je organ v obrazložitvi pojasnil, da je kakovost podatkov v EviDim posledica načina evidentiranja teh podatkov v evidenco. Štirinajsti in petnajsti odstavek 21. člena ZDimS (v povezavi s 14. in 15. členom ZDimS ter podzakonskimi predpisi, izdanimi na podlagi ZDimS) določata, kdo in kako evidentira podatke iz dvanajstega odstavka 21. člena ZDimS. Na podlagi te ureditve ni mogoče z zanesljivostjo sklepati, da so podatki o malih kurilnih napravah popolni, zanesljivi in ažurni. V zvezi z vprašanjem o tem, ali evidenca vsebuje tudi podatke o kaminih in drugih sekundarnih virih ogrevanja, je organ pojasnil, da evidenca vsebuje podatke o malih kurilnih napravah, kot so navedeni v dvanajstem odstavku 21. člena ZDimS, in sicer ne glede na namen posamezne kurilne naprave.

(7)            Dne 18. 6. 2026 je organ zoper odločbo št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026 prejel pritožbo, v kateri je drugi prosilec navedel, da ZDIJZ predstavlja sistemski zakon za uresničevanje ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije. Omejitve dostopa morajo biti tolmačene restriktivno, hkrati pa morajo biti jasno in nedvoumno določene. Iz odločbe izhaja, da organ sploh ni presojal, ali so podane izjeme iz 5.a oziroma 6. člena ZDIJZ, temveč je dostop nedopustno zavrnil zgolj na podlagi splošne razlage določb ZDimS. Drugi prosilec poudarja, da zahtevani podatki iz EviDim predstavljajo (tudi) okoljske informacije v smislu 3. točke 2. člena Aarhuške konvencije in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Gre za podatke o dejavnikih, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja (zrak). V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ se dostop do informacije dovoli ne glede na izjeme iz prvega odstavka, če gre za podatke o emisijah v okolje. Ker male kurilne naprave predstavljajo neposreden vir emisij PM delcev, so ti podatki absolutno javni. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da posamezne določbe ZDimS omejujejo dostop do zahtevanih podatkov, bi moral organ opraviti test prevladujočega javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Drugi prosilec je v svoji prošnji jasno navedel, da podatke potrebuje za analizo vpliva individualnih kurišč na kakovost zraka, za pripravo usmeritev občanom glede pravilnega kurjenja in pripravo nadaljnjih ukrepov za zmanjševanje emisij prašnih PM delcev (npr. širitev omrežja daljinskega ogrevanja) in za spodbujanje zamenjave zastarelih kurilnih naprav. Gre za cilje, ki neposredno zasledujejo javni interes na področju varstva okolja, varstva zdravja ljudi in učinkovite rabe energije. Kakovost zraka predstavlja eno ključnih okoljskih in zdravstvenih vprašanj. Javni interes za razkritje teh podatkov občini, ki izvaja javnopravne naloge na področju varstva okolja in energetike, močno pretehta nad interesom za omejitev dostopa. Poudariti velja tudi okoliščino, da drugi prosilec ne nastopa kot zasebni interesent, temveč kot nosilec javnih nalog. Občina je pristojna za izvajanje ukrepov trajnostnega razvoja, izboljševanja kakovosti zraka, energetske učinkovitosti, prostorskega načrtovanja in drugih nalog lokalne samouprave. Brez podatkov o kurilnih napravah na svojem območju občina ne more učinkovito načrtovati ukrepov za zmanjšanje emisij, izvajati subvencijskih programov ali pripravljati strokovno utemeljenih priporočil občanom. Organ v zaključku izpodbijane odločbe navaja, da zaradi načina evidentiranja ni mogoče zanesljivo sklepati, da so podatki popolni, zanesljivi in ažurni. Zgolj v izogib nesporazumu, drugi prosilec poudarja, da je vprašanje kakovosti podatkov ločeno od vprašanja njihove dostopnosti in da morebitne pomanjkljivosti evidence ne morejo iti v škodo prosilca in ne morejo predstavljati razloga za omejevanje pravice dostopa do podatkov. Nazadnje pritožba pripominja, da tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da posameznih podatkov ni mogoče posredovati v celoti, bi moral organ presoditi možnost delnega dostopa, anonimizacije oziroma posredovanja podatkov v obliki, ki ne posega v morebitne varovane interese. Organ te možnosti ni presojal. Glede na vse navedeno drugi prosilec predlaga, da IP pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, organu naloži posredovanje zahtevanih podatkov oziroma podredno vrne zadevo v ponovno odločanje, pri tem pa prvostopenjskemu organu naloži, da opravi presojo javnega interesa in možnost delnega dostopa v skladu z določbami ZDIJZ.

(8)            Organ je pritožbo z dne 18. 6. 2026, skupaj s spisovno dokumentacijo, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom 090-48/2026/4 z dne 19. 6. 2026 odstopil IP skladno z določbo prvega in drugega odstavka 245. člena ZUP. Organ je pojasnil, da drugi prosilec v pritožbi navaja, da bi moral organ pred zavrnitvijo na podlagi in v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ izvesti test prevladujočega javnega interesa. Organ ocenjuje, da test prevladujočega javnega interesa v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj zavrnitev temelji na določbah ZDimS in ne na prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Da je test prevladujočega javnega interesa uporabljiv le v teh primerih, nakazuje že uvod v drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, ki se glasi »Ne glede na določbe prejšnjega odstavka…«. Drugi prosilec navaja tudi, da je vprašanje kakovosti podatkov ločeno od vprašanja njihove dostopnosti in da morebitne pomanjkljivosti evidence ne morejo iti v škodo prosilca in ne morejo predstavljati razloga za omejevanje pravice dostopa do podatkov. Organ se s tem strinja in poudarja, da kakovost podatkov ni bila razloga za odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je jasno razvidno (iz večjega presledka in uvodnega besedila v predzadnjem odstavku obrazložitve), da v resnici ne gre za utemeljitev odločitve, pač pa za pojasnilo oz. odgovor na prošnjo, ki se v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja glasi »Prosim tudi za podatek o zanesljivosti in ažurnosti podatkov«. Računalniška aplikacija EviDim, s katero organ upravlja predmetno evidenco, omogoča agregirane izpise podatkov o evidentiranih malih kurilnih napravah (v datotečnem formatu .xlsx), npr. število malih kurilnih naprav po vrstah goriva na področju posamezne občine. Ti agregirani izpisi pa ne vsebujejo vseh evidentiranih podatkov o vsaki od teh naprav (npr. osebnih podatkov uporabnikov dimnikarskih storitev, vrste podrobnejših podatkov o tipu naprav in obratovalnih podatkov). Ker je drugi prosilec v zahtevi v resnici zahteval dostop do aplikacije (t.j. pravice pregledovanja relevantnega dela evidence prek aplikacije EviDim), je organ IP kot primer poslal posnetek zaslona izbrane male kurilne naprave, iz katerega je razviden niz podatkov, ki so posamezni kurilni napravi (lahko) pripisani. Edini primer zakonske podlage za dostop do podatkov prek aplikacije EviDim (pravilno: izmenjavo podatkov med relevantnimi informacijskimi sistemi) je v korist Eko sklada vzpostavljena v 9. točki prvega odstavka 86. člena Podnebnega zakona (Uradni list RS, št. 56/25). Ne glede na to, da je drugi prosilec zahteval dostop do aplikacije, je organ njegovo zahtevo obravnaval kot zahtevo za dostop do podatkov v evidenci.

K sklepu:

(6) IP je ob prejemu pritožb preizkusil, ali so podani pogoji za združitev zadev v en postopek glede na določbe ZUP. Slednji namreč v drugem odstavku 130. člena (v povezavi s prvim odstavkom istega člena) določa, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, ko ena ali več strank uveljavlja v postopku več različnih zahtevkov.

(7) Ker so izpolnjeni pogoji, ki jih narekuje 130. člen ZUP, je IP pritožbi prosilca s sklepom združil v en postopek, ki ga bo vodil pod opr. št. 090-252/2026, kot to izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. O pritožbah prvega in drugega prosilca zoper obe izpodbijani odločbi bo tako IP odločil z eno odločbo. Takšno ravnanje narekuje tudi načelo ekonomičnosti postopka, ki ga določa 14. člen ZUP.

K odločbi:

Pritožbi sta utemeljeni.

(9)            IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

(10)         Prvi prosilec izpodbija odločbo organa št. 090-57/2026/2 z dne 12. 6. 2026 in drugi prosilec izpodbija odločbo št. 090-48/2026/2 z dne 29. 5. 2026 (v nadaljevanju izpodbijani odločbi), ker organ ni ustrezno utemeljil obstoja izjeme po 6. členu ZDIJZ, ampak je zahtevo zavrnil s sklicevanjem neposredno na določbe ZDimS.

Razmerje med ZDIJZ in ZDimS

(11)         V obravnavanem primeru so predmet zahteve določeni podatki iz evidence, ki jo organ vodi na podlagi 21. člena ZDimS. IP v nasprotju z organom meni, da pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja ni dopustno upoštevati ZDimS kot lex specialis glede na ZDIJZ. ZDimS namreč ne vsebuje derogacijske klavzule, ki bi izrecno izključevala uporabo ZDIJZ, prav tako pa tudi ne vsebuje posebne določbe, ki bi uvajala samostojno izjemo od načelnega prostega dostopa do vseh informacij javnega značaja po 5. členu ZDIJZ. Skladno s splošno sprejeto restriktivno razlago izjem, bi za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ morala obstajati izrecna, nedvoumna in jasna zakonska določba, ki bi urejala pogoje za zavrnitev dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ. Takšne določbe pa ZDimS ne vsebuje. Tudi iz Predloga Zakona o dimnikarskih storitvah – prva obravnava 2015-2550-0033 ne izhaja, da bi bil namen zakonodajalca, da z ZDimS kakorkoli posega v ureditev dostopa do informacij javnega značaja, kot je določena v ZDIJZ. Glede na pojasnila v Predlogu Zakona o dimnikarskih storitvah (stran 52), ki se nanašajo na določbe 21. in 25. člena ZDimS, ki jih izpostavlja organ v izpodbijani odločbi, določeni podatki iz evidence EviDim niso javni zaradi varstva osebnih podatkov, morebitnih drugih razlogov pa ni navedenih. Zakonodajalec torej z določbama trinajstega odstavka 21. člena ZDimS in 25. člena ZDimS ni uvedel samostojne izjeme od načelnega prostega dostopa do vseh informacij javnega značaja. IP pripominja, da so morebitni varovani osebni podatki v primeru dostopa do podatkov iz evidence EviDim na podlagi ZDIJZ varovani v okviru izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 7. členom ZDIJZ (delni dostop).

(12)         IP dodatno še poudarja, da je materija, ki jo ureja ZDimS, povsem druga, kot pa jo ureja ZDIJZ. ZDimS ureja način izvajanja dimnikarskih storitev in plačilo zanje, pogoje in postopke za pridobitev licenc za izvajanje ter dovoljenj za opravljanje dimnikarskih storitev, naloge dimnikarske družbe in dimnikarja, obveznosti uporabnika dimnikarskih storitev ter druge zadeve, povezane z dimnikarskimi storitvami. ZDIJZ pa predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja po drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Tudi nameni in cilji navedenih zakonov so povsem različni. Namen ZDimS je, da se z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavlja čim boljšo kakovost zraka, varovanje zdravja, požarno varnost, večjo energetsko učinkovitost in dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev. Po ZDIJZ pa je dostop prost vsaki pravni in fizični osebi, brez potrebe po izkazu pravnega interesa (5. člen ZDIJZ). Če bi obveljalo mnenje organa, da dostopa do informacij in dokumentov, ki prosilcu ne gre po področnem zakonu (ZDimS), ni moč priznati po določbah ZDIJZ, ker bi to pomenilo obid prepovedi iz lex specialis, bi to dejansko pomenilo, da bi se ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja, ki se nahajajo v evidenci EviDim, lahko uveljavljala samo po ZDimS. 

(13)         ZDIJZ in ZDimS torej nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice (različen objekt varstva) in ne služita doseganju istega cilja. Gre namreč za dva različna pravna temelja, na katerih se določeni podatki posredujejo, in med njima ne velja razmerje splošnosti in specialnosti oziroma starejšega in novejšega predpisa. Izhajajoč iz tega govorimo o možnosti sočasne uporabljivosti obeh zakonov in v takšnih primerih je treba iskati razlago razmerja med ZDIJZ in področnim zakonom, da je pravni red v čim večji meri notranje povezana in usklajena celota ter da je uporaba določb predvidljiva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007, sodbe Upravnega sodišča št. I U 658/2009-10 z dne 27. 10. 2010 (s katero je sodišče pritrdilo stališču IP v odločbi št. 090-34/2009/ z dne 2. 4. 2009), sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 1676/2003, sodbe Upravnega sodišča št. U 1876/2017-18 z dne 3. 4. 2019, sodbe Upravnega sodišča št. I U 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018. Smiselno enako stališče pa izhaja tudi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. X Ips 312/2015 z dne 28. 11. 2018 (točka 20) ter sodbe Sodišča EU v zadevi št. C-215/17.

(14)         Glede na vse navedeno je po mnenju IP edino možno in pravilno pravno naziranje, da je ZDIJZ specialni predpis v primerih, ko prosilec vloži zahtevo za dostop do podatkov iz evidence EviDim na podlagi ZDIJZ in ne na podlagi ZDimS. IP zato ni sledil navedbam organa, da določbe ZDimS v obravnavani zadevi predstavljajo lex specialis in imajo kot take prednost pred uporabo določb ZDIJZ, ter da je iz tega razloga treba zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v celoti zavrniti. Organ je torej v tem delu napačno uporabil materialno pravo.

(15)         Glede na vse navedeno so torej utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral organ v obravnavanem primeru uporabiti določila ZDIJZ in ugotavljati, ali z zahtevano dokumentacijo razpolaga in ali zahtevana dokumentacija vsebuje podatke, ki so izjema po ZDIJZ. Upoštevaje vse navedeno, je IP ugotovil, da je organ napačno uporabil materialno pravo pri odločanju glede zahteve prvega in drugega prosilca.

(16)         Zaradi napačne uporabe materialnega prava se organ ni konkretno opredelil glede vprašanja, ali razpolaga z vsemi zahtevanimi informacijami javnega značaja ter nadalje glede dostopa do zahtevane dokumentacije z vidika izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, kar pomeni, da ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti. Ker je torej organ bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

(17)         Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo. IP je zato pritožbama prvega in drugega prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP obe izpodbijani odločbi odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju IP organu podaja navodila, v čem je treba dopolniti postopek.

Navodila organu za odločanje v ponovnem postopku

(18)         V ponovnem postopku odločanja o zahtevi prvega prosilca z dne 4. 6. 2026 in v ponovnem postopku odločanja o zahtevi drugega prosilca z dne 13. 5. 2026 (v nadaljevanju ponovni postopek) je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in se primarno konkretno opredeliti do dokumentacije, ki je predmet zahteve prvega prosilca in do dokumentacije, ki je predmet zahteve drugega prosilca, torej jo identificirati na način, da bo jasno, o kateri dokumentaciji je odločil (npr. s točnim poimenovanjem posameznih izpisov iz aplikacije EviDim in navedbo, katere konkretne zahtevane informacije posamezni izpis vsebuje), oziroma konkretno pojasniti, v katerem delu je zahtevo prosilca zavrnil, ker z zahtevanimi informacijami javnega značaja ne razpolaga. Če organ na podlagi zahteve morda sam ne zna ugotoviti, katere informacije javnega značaja je prosilec zahteval, oziroma je mnenja, da zahteva ni dovolj konkretizirana, mora prosilca pozvati na dopolnitev zahteve in mu hkrati pomagati pri konkretnejši opredelitvi (npr. tako, da prosilcu pojasni, katere informacije lahko s pomočjo obstoječe računalniške aplikacije prikliče iz evidence, da prosilca vpraša, ali dejansko želi dostop do vseh informacij iz evidence ali morda le za določeno območje, …). Organ je namreč skladno z 18. členom ZDIJZ dolžan prosilcem nuditi ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve. 

(19)         V primeru zavrnitve zahteve zaradi neobstoja zahtevanih informacij javnega značaja mora organ odločitev utemeljiti z navajanji in dokazi o tem, na kakšen način je ugotavljal, ali z zahtevano dokumentacijo razpolaga (npr. v katere konkretne dele evidence in na podlagi katerih ključnih besed oziroma drugih oznak je organ vpogledal; katera konkretna dejstva in pri katerih konkretnih pristojnih osebah je organ preverjal, ipd.) ter kaj konkretno je pri tem ugotovil (npr. kaj je ugotovil po pregledu dokumentov, s katerimi razpolaga, kaj so glede neobstoječih dokumentov pojasnile osebe, pristojne za zahtevano dokumentacijo, ipd.). Ob tem IP še pojasnjuje, da so organi skladno z definicijo informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.^[1] Vendar IP poudarja, da so izjema od napisanega v določenem obsegu informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Ob uporabi različnih računalniških orodij je namreč mogoče podatke povezovati oziroma združevati in oblikovati v nove podatke oziroma informacije, ki se v bazi prej niso nahajale. Prav slednje pa je lahko sestavni del uporabe določenih podatkovnih zbirk, ki jih uporabljajo pri organu zaposlene oziroma za to pooblaščene osebe pri svoji vsakdanji rabi in ki je torej z razlogi za obstoj take zbirke podatkov neločljivo povezan. Pri dostopu do informacij javnega značaja s ciljem transparentnega delovanja organov pri opravljanju javnih nalog je ključno, da se posamezniku omogoči dostop do podatkov, ki se v taki zbirki nahajajo, če temu nasproti ne stojijo dejanske ovire oziroma zakonske omejitve ali prepovedi. Organ mora za ta namen prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 336/2018 z dne 7. 2. 2018). V primeru, da organ razpolaga z dokumentom in lahko že s samim vpogledom v informacije iz dokumenta ugodi zahtevi prosilca, je organ to dolžan storiti; vendar pa v primerih, kadar bi organ dokument moral šele sestaviti iz informacij, ki bi jih pridobil iz vpogleda v dokumente ali bi informacije iz dokumenta moral vsebinsko ovrednotiti oz. dokumente med seboj sešteti in pripraviti statistični pregled, pa slednje predstavlja ustvarjanje novega dokumenta, tega pa organ na podlagi ZDIJZ ni dolžan storiti. Upoštevajoč upravno sodno prakso^[2] in prakso IP^[3]je pri dostopu do dokumentov, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, treba uporabiti relativiziran pristop. To pomeni, da mora organ omogočiti dostop do dokumentov, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Toda pri tem je treba upoštevati tudi:

- zmožnost oziroma izvedljivost zagotovitve informacij po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, in če je ta pogoj izpolnjen še

- razmejitveni kriterij, tj. sorazmernost napora (vložka) organa pri materializaciji dokumenta.

To sta torej bistvena kriterija, iz katerih mora organ izhajati pri obrazložitvi svoje odločitve, ko gre za priklic dokumentov iz informatiziranih zbirk podatkov oziroma evidenc. Ob tem IP pripominja, da zgolj dejstvo, da informacijski sistem, s katerim operira organ, ne omogoča boljše iskalne zmogljivosti (četudi bi bilo slednje v sodobnem tehnološkem okolju morda pričakovati), to ne nalaga organu obveznosti, da tak sistem za potrebe odločanja po ZDIJZ tudi vzpostavi. Upoštevaje vse navedeno mora organ v ponovnem postopku v okviru ugotavljanja, ali z zahtevanimi informacijami javnega značaja sploh razpolaga, izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno:

- ugotoviti, ali iskanje podatkov v evidenci EviDim omogoča pridobitev zahtevanih podatkov z relativno enostavnim postopkom v razumnem času;

- konkretneje opredeliti vložek časa in truda, ki ga terja od organa postopek, na podlagi katerega bi zahtevane podatke lahko posredoval prosilcu v obliki in na način, kot jih ta zahteva.

(20)         V nadaljnjem postopku se mora organ glede zahtevane dokumentacije, s katero razpolaga v materializirani obliki, za posamezne podatke v tej dokumentaciji in ne kar pavšalno glede celotne dokumentacije,^[4] opredeliti do naslednjih vprašanj:

- ali so izpolnjeni pogoji za obstoj posameznih izjem od prostega dostopa po 5.a in 6. členu ZDIJZ in

- če so izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa.

(21)         Pri utemeljitvi izjem od prostega dostopa mora organ v ponovnem postopku upoštevati 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katere izhaja, da je treba posebej natančno navesti razloge za zavrnilno odločbo oz. za zavrnitev posameznega zahtevka, da bi dosegli namen obrazložitve. Obrazložitev mora biti izčrpna, v njej morajo biti povzete zahteve strank in celotni ugotovitveni in dokazni postopek. Med razlogi za pomembnost jasnosti obrazložitve so dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, hkrati obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, prav tako pa obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. IP poudarja, da šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka. 

(22)         IP glede na pritožbene navedbe opozarja še na test prevladujočega interesa javnosti glede razkritja varovanih podatkov, ki ga mora v ponovnem postopku opraviti organ. Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Prav tako mora organ ugotavljati, ali zahtevane informacije predstavljajo okoljske podatke, ki so absolutno javni na podlagi druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

(23)         Če bo organ ugotovil, da obravnavana dokumentacija vsebuje informacije, ki pomenijo katero izmed izjem od prostega dostopa, mora nadalje presojati, ali je mogoče prosilcu omogočiti delni dostop. IP poudarja, da morajo biti izjeme od prostega dostopa utemeljene in uporabljene le v tistem delu dokumenta, ki posamično izjemo tudi dejansko vsebuje, saj se organ na obstoj izjeme ne more sklicevati kar s splošno trditvijo, da zahtevani dokumenti vsebujejo izjemo in na tej podlagi prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov zavrniti v celoti. V skladu s 7. členom ZDIJZ mora organ v ponovnem postopku, če je to mogoče, prosilcu omogočiti vsaj delni dostop do obravnavanih dokumentov, razen če to po kriterijih 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016 in 146/22) ne bi bilo izvedljivo.

(24)         V primeru izvedbe delnega dostopa mora organ tako v izreku kot tudi v obrazložitvi določno navesti, katere podatke je prekril in kje točno se ti podatki nahajajo (npr. v rubriki »Email« ali »Lastnik/Upravljavec« ipd.). Le jasen, razumljiv in določen izrek je skladen z 213. členom ZUP, na njegovi podlagi pa je mogoča izvršljivost odločbe. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Organ mora v ponovnem postopku v odločbi odločiti tudi o stroških postopka, kot to podrobneje določa prvi odstavek 118. člena ZUP.

(25)         Glede na to, da oba prosilca poudarjata, za kakšen namen želita zahtevane informacije uporabiti, IP pojasnjuje, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij in postavljene zahteve. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane informacije, se je treba vprašati, ali bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, če bi organu postavil isto zahtevo. Gre za t.i. načelo univerzalnega prosilca »erga omnes«, na podlagi katerega se presoja, ali lahko dokumente, kot so opredeljeni v zahtevi, prejme kdorkoli, ne glede na pravni interes ali status konkretnega prosilca. Ob doslednem upoštevanju kriterija univerzalnega prosilca je torej lahko odločitev samo univerzalna, zato se IP do posebnih okoliščin prosilcev (npr. da zavrnitev dostopa do zahtevanih podatkov posega v možnost občine, da pripravi lokalni energetski koncept; da želi občina na podlagi zahtevanih podatkov izdelati analizo števila in vpliva individualnih kurišč na kvaliteto zraka, …) ni opredeljeval, saj način izvajanja dolžnosti občine, da izvaja ukrepe trajnostnega razvoja, izboljševanja kakovosti zraka, energetske učinkovitosti, prostorskega načrtovanja in drugih nalog lokalne samouprave, za ta pritožbeni postopek ni pravno relevanten.

(26)         IP je na podlagi vseh navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbama prvega in drugega prosilca ter izpodbijani odločbi organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe. 

(27)         Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

(28)         Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba, pač pa je dopusten upravni spor, ki se lahko sproži s tožbo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, v roku 30 dni od dneva prejema te odločbe. Tožba se lahko vloži pisno po pošti, po elektronski poti ali osebno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep v izvirniku ali prepisu. 

Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva po vročitvi tega sklepa, do izteka roka za vložitev tožbe (281.a člen ZUP). Odpoved pravici do sodnega varstva stranka poda pri organu s pisno izjavo ali ustno izjavo na zapisnik. Stranka se lahko odpove pravici do sodnega varstva tudi glede posamezne točke izreka oziroma vsebinsko ločljivih delov izreka. Odpovedi pravici do sodnega varstva ni mogoče preklicati.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:                                                                      

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.                                                

svetovalka IP                                                                          

Informacijski pooblaščenec:  

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke