prosilec - Agencija RS za okolje
+ -Številka: 090-288/2024
Kategorije: Kršitev postopka
POVZETEK:
Organ je v delu zahtevo prosilca zavrnil zaradi varstva poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj organ v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil dokumentov, ki so bili predmet zahteve prosilca in o dostopu do katerih je odločil. IP je ugotovil tudi, da organ izjeme poslovne skrivnosti pri zadevnih poročilih ni presojal za vsak posamezen dokument, ampak je samo sledil opredelitvam poslovnih subjektov, in večina teh poslovnih subjektov je podatke v celoti opredelila kot poslovno skrivnost. Organ torej ni izpolnil dokaznega bremena glede obstoja pogojev, ki jih za opredelitev poslovne skrivnosti določa ZPosS. Prav tako pa organ ni presojal možnosti dostopa do delov posameznih poročil z vidika izjeme od izjem, ki jo določa 2. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je tako odločil, da odločbo organa odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. IP je organu podal tudi napotila glede česa je treba dopolniti postopek.
ODLOČBA:
Številka: 090-288/2024/4
Datum: 14. 8. 2024
Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/213 z dne 24. 1. 2023 (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18 in 141/22; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 - ZIUOPDVE in 3/22 - ZDeb; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 5. 7. 2024, zoper odločbo AGENCIJE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OKOLJE, Vojkova cesta 1B, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-42/2024-23 z dne 21. 6. 2024, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo
ODLOČBO:
- Pritožbi prosilca z dne 5. 7. 2024 zoper odločbo AGENCIJE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OKOLJE, št. 090-42/2024-23 z dne 21. 6. 2024, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
- V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.
Obrazložitev:
(1) Prosilec je z zahtevo z dne 29. 5. 2024 zahteval:
- Poročila o ravnanju z odpadno embalažo za leto 2023, ki so jih ministrstvu na podlagi Uredbe o embalaži in odpadni embalaži poslale vse družbe za ravnanje z odpadno embalažo in vsi proizvajalci, ki so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo;
- Poročila o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo za leto 2023, ki so jih ministrstvu na podlagi Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi poslali vsi nosilci skupnega načrta ravnanja z odpadki iz teh proizvodov in vsi proizvajalci, ki samostojno izpolnjujejo obveznosti ravnanja z odpadki iz teh proizvodov;
- Poročila o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami za leto 2023, ki so jih ministrstvu na podlagi Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah poslali vsi nosilci skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami in vsi nosilci načrta z odpadnimi svečami, ki obveznosti izpolnjujejo samostojno;
- Poročila o ravnanju z odpadnimi prenosnimi, industrijskimi oziroma avtomobilskimi baterijami in akumulatorji za leto 2023, ki so jih ministrstvu na podlagi Uredbe o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji poslali vsi nosilci skupnih načrtov ravnanja z odpadki iz teh proizvodov in vsi proizvajalci teh proizvodov, ki obveznosti izpolnjujejo samostojno;
- Poročila izvajanju skupnih obveznosti sistema PRO za leto 2023, ki so jih ministrstvu na podlagi Uredbe o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje poslali vsi nosilci skupnega načrta.
Navedel je tudi pravne podlage, na podlagi katerih morajo biti zahtevana poročila posredovana. Meni, da so javna brez izjem na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot način seznanitve je navedel elektronski zapis, na naslov e-pošte, spletne povezave do dokumentacije ali preko USB ključka, in če to ni mogoče, po fizični pošti.
(2) Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je zahtevo prosilca odstopilo v pristojno reševanje organu, z dopisom št. 090-71/2024-2570-2 z dne 31. 5. 2024.
(3) Organ je o zahtevi prosilca izdal odločbo št. 090-42/2024-23 z dne 21. 6. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero jo je delno zavrnil, in sicer:
- zahtevo za dostop do poročil o ravnanju z odpadno embalažo za vse družbe in proizvajalce, vpisane v evidenco individualnih sistemov za leto 2023, poročil o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo za leto 2023 nosilcev skupnih načrtov za ravnanje in proizvajalcev, ki samostojno izpolnjujejo obveznosti z odpadki teh proizvodov ter poročil za leto 2023 o ravnanju za odpadnimi prenosnimi, industrijskimi oziroma avtomobilskimi baterijami in akumulatorji vseh nosilcev skupnih obveznosti ravnanja z odpadki teh proizvodov in tistih, ki te obveznosti izpolnjujejo samostojno, je zavrnil v celoti;
- zahtevo za dostop do poročil izvajalcev skupnega načrta o ravnanju z odpadnimi plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo in odpadnim ribolovnim orodjem v okviru izpolnjevanja PRO za leto 2023, je zavrnil delno; in
- prav tako je delno zavrnil zahtevo za poročila za leto 2023 o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami nosilcev skupnega načrta ravnanj z odpadnimi nagrobnimi svečami in tistimi, ki te obveznosti izpolnjujejo samostojno.
Organ je nato v obrazložitvi odločbe najprej povzel zahtevo prosilca. V nadaljevanju je izpostavil določbo 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ugotovitev, da so vsi nosilci načrtov za ravnanje z odpadno embalažo podatke v poročilih opredelili kot poslovno skrivnost. V obrazcih za letna poročila za leto 2023 za ravnanje z embalažo je namreč organ omogočil polje, v katerem je bilo mogoče z DA ali NE opredeliti podatke kot poslovna skrivnost, in po navedbah organa so jih kot take opredelili vsi nosilci načrtov za ravnanje z odpadno embalažo, nosilci načrtov za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo in nosilci skupnih načrtov za ravnanje z odpadno embalažo ter tudi vsi nosilci načrtov za ravnanje z odpadnimi prenosnimi baterijami in akumulatorji (OPBA). Nadalje je navedel, da gre v poročilih o izvajanju individualnega oziroma skupnega sistema obveznosti ravnanja z odpadnimi plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo in odpadnim ribolovnim orodjem v okviru izpolnjevanja PRO obveznosti za leto 2023, za podatke, ki jih družbe zaupajo organu in niso podatki iz poslovanja organa. Organ je tako zaprosil družbe, naj sporočijo, ali smatrajo podatke v poročilu za poslovno skrivnost. Nekatere družbe so sicer opredelile podatke kot poslovno skrivnost že v poročilih, nekatere pa so te podatke opredelile kot poslovno skrivnost na podlagi dopisa organa. Organ je ugotovil, da so vsa podjetja opredelila podatke kot poslovno skrivnost. Za poročilo podjetja, ki se je podrobneje opredelilo do statusa podatkov, je organ odločil, da ga posreduje s prekritimi podatki v posebnem dopisu. Na zahtevo prosilca za poročila o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami za leto 2023 nosilcev skupnega načrta ravnanj z odpadnimi nagrobnimi svečami in tistimi, ki te obveznosti izpolnjujejo samostojno, pa je organ družbam poslal poizvedbo za opredelitev glede teh podatkov v poročilih. Podatke so vsa podjetja, razen enega, opredelila kot poslovno skrivnost. Poročilo podjetja, ki se je podrobneje opredelilo do statusa podatkov, je organ odločil s prekritimi podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, poslati v posebnem dopisu.
(4) Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 5. 7. 2024. V pritožbi je povzel svojo zahtevo in odločitev organa ter navedel določbe 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS). Nadalje je navedel, da se okoljski vidiki v zadnjih letih postavljajo v ospredje na raznih področjih, zato je povsem smiselno tudi, da so okoljski podatki javni. Nesporno je, da gre pri podatkih, ki se nanašajo na ravnanje z odpadno embalažo, ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo, ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami, ravnanje z odpadnimi prenosnimi, industrijskimi oziroma avtomobilskimi baterijami in akumulatorji in o izvajanju skupnih obveznosti PRO, za podatke, ki se nanašajo na varstvo okolja. Gre namreč za okoljske podatke, za katere pa je znano, da so javni. Kateri podatki se štejejo za okoljske podatke določa 160. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-2), pri čemer je izpostavil določbe prvega in drugega odstavka, ter še posebej 4., 5. in 6. točko drugega odstavka tega člena. V 4. točki je tako med drugim določeno, da med okoljske podatke sodijo med drugimi tudi podatki o emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo in o okoljskih nesrečah. Da so okoljski podatki javni, narekuje 15. člen ZVO-2, ki govori o načelu javnosti. Določa pa tudi, da ima vsakdo pravico dostopa do okoljskih podatkov v skladu z zakonom. Iz navedenega sledi, da so okoljski podatki javni in jih mora organ posredovati zainteresirani osebi, ki v skladu z zakonom zaprosi za posredovanje informacij javnega značaja. Okoljski podatki so absolutno javni in bi morali biti javnosti široko dostopni. Da je temu tako, določa celo ZDIJZ v 2. alineji tretjega odstavka 6. člena. Poudaril je, da s to pritožbo ne zahteva podatkov o strankah in o količinah proizvodov, ki jih na trg dajo posamezne stranke, ampak zahteva podatke iz poročil o ravnanju s posameznimi vrstami odpadkov, v katerem se te kategorije lahko zakrijejo. V vseh primerih gre za poročila, ki so jih nosilci skupnih načrtov in proizvajalci dolžni pripraviti in posredovati pristojnemu organu. Evidence o tem vodi organ, kar pa sodi v področje poslovanja organa. Poudaril je, da je zakonodajalec celo podatke o odpadkih izrecno navedel kot okoljske podatke, zato po mnenju prosilca ni nobenega dvoma, da so ti podatki vedno javni (tako tudi odločba IP št. 090-1/2023/4). Glede na vse navedeno po mnenju prosilca podatkov, ki se kakorkoli nanašajo na podatke o odpadkih, sploh ni možno v celoti označiti kot poslovno skrivnost. Ob tem je še poudaril, da zahteva informacije, ki zakrivajo imena in podatke o strankah, in se njegova zahteva nanaša na vsebinski del poročila o ravnanju s posamezno vrsto odpadkov, ki se nanaša na količino odpadkov. Vsa poročila, ki so jih nosilci skupnih načrtov in proizvajalci dolžni posredovati pristojnemu ministrstvu, so določena z uredbami, ki podrobneje urejajo področja po posameznih vrstah odpadkov. Izdelava poročil tako ni subjektivna izbira posameznega zavezanca, ampak mu to obveznost nalaga predpis. Zadevne uredbe pa so bile sprejete na podlagi krovnega ZVO-2, ki pa je podatke o odpadkih označil kot okoljske podatke.
(5) Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-42/2024/26 z dne 26. 7. 2024, poslal v odločanje IP. Ob tem je posredoval določena pojasnila in spisno dokumentacijo.
Pritožba je utemeljena.
Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa
(6) IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.
(7) IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v njenem zavrnilnem delu, pri čemer izrecno navaja, da ne zahteva podatkov o strankah in o količinah proizvodov, ki jih na trg dajo posamezne stranke, ampak samo vsebino poročil, ki se nanašajo na odpadke.
(8) V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi podatki razpolaga. Pogoji za informacijo javnega značaja so torej v obravnavanem primeru izpolnjeni.
(9) Nadalje IP po pregledu spisovne dokumentacije IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organ v izpodbijani odločbi namreč ni konkretno opredelil dokumentov, ki so bili predmet zahteve prosilca in o dostopu do katerih je odločil, niti v izreku izpodbijane odločbe niti v obrazložitvi le-te. IP presoje izpodbijane odločbe tako ne more opraviti, ker izpodbijana odločba ne obsega enega od bistvenih elementov, torej konkretne opredelitve predmeta zahteve. Organ ne v izreku ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel zahtevanih dokumentov na način, da bi jih bilo mogoče enoznačno identificirati (npr. z navedbo naslova poročila in poslovnega subjekta, ki je poročilo posredoval, ter datumom le-tega), temveč je le povzel zahtevo prosilca. Ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ne izhaja, o katerih posamičnih poročilih je organ odločil ter tudi ne, v katerem delu je posamezna poročila prekril (npr. poročilo družbe …. za leto 2023 o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami z dne … in dopolnitev z dne …). Takšen izrek, kot ga vsebuje izpodbijana odločba, ne zadosti določbi 213. členu ZUP, ki določa, da mora biti v izreku odločeno o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
(10) Organ je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. Organ izjeme poslovne skrivnosti pri zadevnih poročilih namreč ni presojal za vsak posamezen dokument, ampak je samo sledil opredelitvam poslovnih subjektov, in večina teh poslovnih subjektov je podatke v celoti opredelila kot poslovno skrivnost. Ob tem pa IP ugotavlja še (po vpogledu v posredovano elektronsko dokumentacijo), da se tudi posamezni poslovni subjekti do pogojev za obstoj poslovne skrivnosti niso v ničemer posebej opredeljevali. Organ torej ni izpolnil dokaznega bremena glede obstoja pogojev, ki jih za opredelitev poslovne skrivnosti določa ZPosS (npr. organ ni pojasnjeval, kakšnemu krogu oseb so sicer znani ti podatki, kakšna je njihova tržna vrednost, ali je imetnik zatrjevane poslovne skrivnosti kakorkoli ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost, …). ZPosS namreč ne predvideva, da bi bila fikcija poslovne skrivnosti za posamezne podatke določena z zakonom ali podzakonskim aktom. Prav tako pa organ ni presojal možnosti dostopa do delov posameznih poročil z vidika izjeme od izjem, ki jo določa tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, konkretno 2. alineja, na katero pravilno opozarja prosilec.
(11) Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ali da je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora ravnati po tej odločbi.
Napotila organu za odločanje v ponovljenem postopku
(12) Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP ocenjuje, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z zahtevanimi dokumenti oziroma podatki in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva.
(13) V skladu s tretjim odstavkom 251. člena ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.
(14) Organ je v skladu z načelom materialne resnice dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen). Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.
(15) V ponovljenem postopku mora organ določno navesti, katere dokumente je presojal, upoštevaje predmet zahteve prosilca. Organi prve stopnje (in IP) so namreč dolžni odločati v okviru zahteve posameznega prosilca, kot to izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča.[1] Nato mora organ opraviti še presojo z vidika obstoja katere od izjem od prostega dostopa po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ. V primeru obstoja katere od izjem od dostopa pa mora presoditi še, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije … ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Način seznanitve je obvezna sestavine zahteve, ki jih sicer določa 17. člen ZDIJZ. Ob tem pa IP pripominja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, sam pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo, edino omejitev predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico.
(16) Če bo organ pri presoji dokumentov oziroma podatkov ponovno ugotovil, da je podana izjema poslovne skrivnosti, mora konkretno navesti, v katerem delu je podana in za to podati konkretno obrazložitev. IP poudarja, da mora organ izkazati izpolnjevanje pogojev, ki so določeni v 2. členu ZPosS. Nikakor ni dovolj samo navajanje določbe 2. točke prvega odstavka 3. člena ZDIJZ in sklicevanje na to, da so podatke kot poslovno skrivnost opredelili poslovni subjekti, ki so poročila posredovali. Poslovna skrivnost so le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjeni vsi trije zahtevani pogoji po 2. členu ZPosS, na strani organa pa je, da jih izkaže, ob dejstvu, da je dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti primarno na subjektu, čigar poslovno skrivnost se varuje. Ob tem IP poudarja, da je vselej dolžnost organa, da sam oceni, ali zahtevani podatki dejansko predstavljajo zatrjevano izjemo. Poleg tega IP še dodaja, da mora organ presoditi, ali je do zahtevanih dokumentov možen delni dostop, prosilec namreč ni zahteval imen poslovnih subjektov, ki so poročila posredovali niti podatkov o količinah posameznih odpadkov.
(17) Če bo torej organ ugotovil, da je izjema poslovne skrivnosti pri zadevnih poročilih oziroma posameznih delih teh poročil podana, mora dalje upoštevati tudi določbo 2. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je že zakonodajalec pretehtal, da javni interes za razkritje podatkov pretehta vselej (tudi ne glede na morebitno izjemo poslovne skrivnosti) kadar gre za okoljske podatke. Temeljne standarde glede dostopa do informacij na področju okolja, sodelovanja javnosti v postopkih odločanja glede okolja in učinkovitega varstva navedenih pravic predstavlja Aarhuška konvencija[2], ki opredeljuje »okoljske informacije« v 2. členu. IP na tem mestu povzema le točko (b), ki je relevantna za obravnavani primer in določa, da so to kakršnekoli informacije v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali katerikoli drugi materialni obliki o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup, sevanje ali odpadki, vključno z radioaktivnimi odpadki, emisije, izpusti in druga sproščanja v okolje, ki vplivajo ali bi utegnili vplivati na elemente okolja, navedene pod točko (a), to pa so zrak in ozračje, voda, tla, zemljišča, krajina in naravni življenjski prostori. Kateri podatki štejejo za okoljske podatke, pa nadalje v nacionalni zakonodaji opredeljuje drugi odstavek 160. člena ZVO-2, ki kot take določa tudi podatke o emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da so ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, javni. Iz omenjenih opredelitev okoljskih informacij izhaja, da med okoljske podatke sodijo vse informacije, ki kakorkoli posegajo v okolje. Ob tem pa IP opozarja še na 5. točko drugega odstavka 160. člena ZVO-2, ki med okoljske podatke opredeljuje tudi podatke iz planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami. Nadalje IP poudarja tudi, da se pojem odpadek ne sme razlagati ozko. Odpadek je definiran v 7. točki 3. člena ZVO-2, in sicer je to vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. IP posebej izpostavlja, da je pri tolmačenju predpisov, kdaj je mogoče podatke šteti za podatke, povezane z okoljem, tudi po stališču Sodišča Evropske unije, treba zavzeti široko razlago[3], kar velja tudi za sam pojem odpadek. Takšno stališče je Sodišče Evropske unije zavzelo npr. v sodbi v zadevi št. C-195/05 z dne 18. 12. 2007, v kateri je izrecno navedlo, da se pojem odpadek ne sme razlagati ozko (točka 35), poleg tega pa je med drugim navedlo še, da iz pojma odpadek niso izključene snovi in predmeti, ki so primerni za ponovno gospodarsko uporabo (točka 38) ter, da to, kar se v prihodnosti zgodi z nekim predmetom ali snovjo, ni samo po sebi odločilno pri tem, ali se morebiti opredeli kot odpadek (točka 49). Po mnenju IP se v luči navedene sodbe kot odpadek v smislu 7. točke 3. člena ZVO-2 lahko opredeli tudi snov ali predmet, ki je sicer primeren za ponovno gospodarsko uporabo (npr. s pomočjo recikliranja, obnove ali ponovne uporabe) ali pa ga imetnik dejansko niti ne zavrže takoj po uporabi, za namen katere je bil proizveden (npr. imetnik embalažo, ki je vsebovala blago A, uporablja še za nek drug namen). Odločilno pri tem, ali se neka snov ali predmet opredeli kot odpadek, je dejstvo, da ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Embalažo je prav gotovo treba opredeliti kot snov ali predmet, ki ga imetnik v neki točki življenjskega kroga namerava zavreči (IP poudarja, da je tudi ta pojem treba razlagati široko in zato lahko zavrženje pomeni tudi, da se ta snov ali predmet uporabi v postopku reciklaže, obnavljanja ali ponovne uporabe), pri čemer ni nujno, kdaj se oziroma ali sploh se dejansko to tudi zgodi. To izhaja iz osnovne definicija embalaže, ki je zapisana v 6. točki 3. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži in se glasi: »Embalaža so vsi proizvodi iz kakršnega koli materiala, ki se uporabljajo za to, da vsebujejo blago (od surovin do končnih izdelkov), ga obdajajo ali držijo skupaj, za zaščito blaga, ravnanje z njim, dostavo in predstavitev blaga od njegovega proizvajalca do uporabnika embaliranega blaga ali potrošnika. Embalaža so tudi nevračljivi predmeti, ki se uporabljajo za enak namen.«. Iz narave stvari torej izhaja, da se embalaža potem, ko je dana na trg in uporabljena za namen, zaradi katerega je proizvedena oziroma uporabljena (npr. potem, ko ni več potrebe, da bi zaščitila blago A), praviloma zavrže v smislu 7. točke 3. člena ZVO-2. To pa pomeni, da je celotno embalažo, dano na trg, treba opredeliti kot odpadek v smislu določb ZVO-2. Nadalje Uredba o odpadni električni in elektronski opremi, ki določa pravila ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, v 16. točki prvega odstavka 3. člena določa, citirano: »OEEO je EEO, ki je odpadek v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, vključno z vsemi sestavnimi deli, podsestavi in potrošnim materialom, ki je del proizvoda, ko se ta zavrže. Uredba o odpadnih nagrobnih svečah, ki določa pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, da se zagotovijo njihovo ločeno zbiranje od drugih komunalnih odpadkov, vključno z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov, ter njihovo recikliranje in drugi načini obdelave, pa v 5. točki 3. člena določa, citirano: «odpadne nagrobne sveče so komunalni odpadki s številko odpadka 20 02 03 s seznama odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja odpadke«. Kaj je odpadna baterija ali akumulator določa Uredba o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji, ki med drugim ureja posebna pravila za zbiranje, obdelavo, recikliranje in odstranjevanje odpadnih baterij in akumulatorjev na področju ravnanja z odpadki, v sedmi točki 3. člena. Odpadna baterija ali akumulator je baterija ali akumulator, ki se uvršča med odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Pojem odpadka določa tudi Uredba o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov na okolje, in sicer v osmi točki 3. člena, pri čemer se ta sklicuje na zakon, ki ureja varstvo okolja. Ob navedenem IP pripominja, da tudi iz namenov, zaradi katerih so bile zadevne uredbe sprejete, ter okoljskih ciljev, ki jih določajo, izhaja, da so predmet zahteve okoljski podatki. Poleg tega pa mora organ pri ponovni presoji o dostopu do zahtevanih podatkov upoštevati še, da je poročanje poslovnih subjektov po posameznih uredbah predpisano, tako obveznost poročanja kot tudi podatke, ki jih morajo poročila obsegati, kot to izhaja že iz pritožbenih navedb prosilca.
(18) IP opozarja še na določbo 44. člen ZUP, v skladu s katero mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi, bi lahko vplivala odločitev organa in jim omogočiti udeležbo v postopku. Če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni, pa je stranka postopka samo prosilec (a26.a člen ZDIJZ).
Sklepno
(19) IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP, sodno prakso in napotila IP.
(20) V skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka te odločbe).
(21) Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah oproščena plačila upravne takse.
Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.
Postopek vodila:
Nataša Siter, univ. dipl. prav.
svetovalka IP
Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav
namestnica pooblaščenke
[1] Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 932/2015-10 z dne 10. 12. 2015 (točka 19) in št. I U 817/2015-7 z dne 10.12 2015.
[2] Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/04).
[3] Npr. sodba Sodišča Evropske unije, ECJ, C-321/96 z dne 17. 6. 1998.