prosilec - Zavod RS za blagovne rezerve

POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih dokumentov na podlagi izjeme po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker se organ ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov. Organ se namreč v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil do posameznega zahtevanega dokumenta z vidika izjeme po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in prav tako se ni konkretno opredelil do izjeme varstva tajnih podatkov, ampak je zgolj navedel zakonsko določbo. IP je ob tem ugotovil, da zahtevani dokumenti obsegajo različne podatke, ki se nanašajo na delo organa, tudi podatke, na katere se Sklep ne nanaša. Po Sklepu so namreč izrecno varovana le zbirna poročila in drugi podatki, kjer so navedene vrste, količine in prostorska razporeditev državnih blagovnih rezerv. Poleg tega je IP po vpogledu v javno dostopna poročila organa za pretekla leta ugotovil tudi, da je organ javno objavil določene podatke o vrsti in količini državnih blagovnih rezerv, torej podatke, dostop do katerih je v obravnavanem primeru zavrnil zaradi varstva tajnih podatkov. Glede na navedeno je IP  ocenil, da vsi zahtevani podatki ne izpolnjujejo pogojev izjeme od prostega dostopa po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker organ ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP, je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

ODLOČBA:

Številka: 090-299/2020/6

Datum:  8. 1. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 9. 12. 2020, zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, Dunajska cesta 106, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-7/2020-4 z dne 26. 11. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožbi prosilca z dne 9. 12. 2020 se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, št. 090-7/2020-4 z dne 26. 11. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od vročitve te odločbe.

1. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali.

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 30. 10. 2020 od organa zahteval, da mu na podlagi ZDIJZ omogoči vpogled v Letni program dela in finančni načrt organa za leto 2020, ter tudi njegove spremembe in dopolnitve.

Organ je zahtevo prosilca, z odločbo št. 090-7/2020-4 z dne 26. 11. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), zavrnil v celoti. Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je najprej ugotovil, da z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki in da so predmet zahteve naslednji dokumenti:

• Program dela in finančni načrt Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za leto 2020,
• Spremembe in dopolnitve Programa in finančnega načrta Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za leto 2020 – REBALANS 1,
• Spremembe in dopolnitve Programa in finančnega načrta Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za leto 2020 – REBALANS 2.

Nadalje je preveril, ali gre v konkretnem primeru za informacije javnega značaja in ali je treba dostop do zahtevanih podatkov zavrniti na podlagi katere izmed enajstih zakonsko določenih razlogov iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da so zahtevani podatki opredeljeni kot tajni s stopnjo tajnosti INTERNO, v skladu s sklepom pristojnega ministrstva z dne 23. 4. 2010, zato je zahtevo prosilca v celoti zavrnil.

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 9. 12. 2020. Navedel je, da je organ zavrnil dostop do zahtevanih informacij zgolj s kratko obrazložitvijo, da je dokumentacija označena s stopnjo tajnosti INTERNO v skladu s sklepom pristojnega ministrstva z dne 23. 4. 2020. Obrazložitev je po njegovem mnenju pomanjkljiva. Vsebino sklepa pozna in z njim tudi razpolaga, vendar to ne more biti razlog, da organ prosilca odpravi zgolj z omembo nekega akta, ki ga odločbi niti ni priložil niti predstavil njegove vsebine. V Sklepu Ministrstva za gospodarstvo, št. 304-3/2010-55 z dne 23. 4. 2020, je navedeno, da je izdan na podlagi desete alineje 5. člena Zakona o blagovnih rezervah (v nadaljevanju: ZBR)[1] in 10. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju: ZTP)[2].Omenjena določba ZBR določa, da ministrstvo, pristojno za preskrbo, določi zaupnost podatkov in način varovanja zaupnosti. Ta določba je bila umeščena v ZBR že ob njegovem sprejetju leta 1995, kasneje pa je bil sprejet ZTP, ki je določil skupne osnove enotnega sistema določanja, varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države ter prenehanje tajnosti takšnih podatkov. Oba zakona vsebujeta različne pojme, prvi govori o zaupnosti, drugi o tajnosti. Nejasno je, ali jih lahko ob kontekstu varovanja tajnih podatkov sploh uporabimo za sinonima. Ni tudi jasno, kateri zakon se uporablja v primeru tajnih podatkov v organu oziroma, ali je ZBR specialni zakon napram ZTP. Mnenja je, da lahko v obstoječem slovenskem normativnem okviru varovanja podatkov določa tajnost samo predstojnik organa, v katerem nastane, oziroma pooblaščena oseba. Sprašuje se, ali torej tajnost dokumentom organa določi pristojno ministrstvo, ali organ, ali oba. Če je za določanje tajnosti (zaupnosti) pristojno ministrstvo, je vprašanje, če je dovolj nek sklep, ki naj velja za vse bodoče dokumente določene vrste. Če je pa za določanje tajnosti pristojen predstojnik organa, pa je sklep brezpredmeten. Sprašuje se tudi, ali je pristojnost določanja tajnosti dokumentom sploh lahko razdeljena med dva organa. V praksi pri organu poteka določanje tajnosti letnim programom v skladu z ZTP in internim pravilnikom ZTP. Ob nastanku dokumenta oceni pooblaščena oseba možne škodljive posledica razkritja dokumenta, če bi bili podatki v njem razkriti nepoklicani osebi oziroma javnosti. Prav tako omogoča ocena, z vidika ZDIJZ, naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovale odločitev, da se podatek določi za tajnega. Razlogi in okoliščine v oceni ne smejo biti zgolj prepis pavšalnih zakonskih določb, ampak morajo biti konkretizirane in mora organ vsaj nakazati na možno vzročno zvezo med razkritjem in nastankom škode za delovanje organa. Predmeti sklep pa v ničemer ne zadosti tej zahtevi, po njegovem vedenju pa tudi ocene možnih škodljivih posledic, ki so priloga letnim programom dela in finančnim načrtom organa, ne izpolnjujejo zahtev po konkretizaciji. V izpodbijani odločbi ni ničesar o oceni možnih škodljivih posledic v primeru razkritja zahtevanih informacij. Tajnost letnemu programu dela organa tako zelo verjetno ni določena v skladu z materialnimi kriteriji, po katerih se lahko podatki določijo in štejejo za tajne. V času pandemije korona virusa se razgaljajo šibkosti posameznih segmentov družbe, zato ima javnost pravico vedeti, kako država skrbi za svoje državljane in kaj lahko v negotovih razmerah od nje pričakujejo. Gotovo je tovrstni interes javnosti močnejši od interesa organa, da varuje podatke letnih programov dela pred razkritjem. Mnenja je, da bi bilo treba javnost (predvsem strokovno) v večji meri vključiti v razpravo o učinkovitem oblikovanju sistema blagovnih rezerv, ne pa, da se podatke skriva pred javnostjo. Ob tem je navedel, da mu ni povsem jasno, v čem bi razkritje letnega programa dela in finančnega načrta organa škodilo njegovemu delovanju. Po predmetnem sklepu naj bi se pred razkritjem varovala vsa zbirna poročil in drugi podatki, kjer so navedene vrsta, količina in prostorska razporeditev državnih blagovnih rezerv. Pri tem je opozoril, da bi lahko prišel do vseh teh podatkov z zahtevo za dostop do vseh aktualnih pogodb za blago državnih blagovnih rezerv in pogodb, s katerimi je organ blago kupil in hranil v lastnih skladiščih ali pa prodal. Vse te pogodbe nimajo oznake stopnje tajnosti INTERNO in bi lahko do njih dejansko prišel vsak prosilec, ki bi na njihovi podlagi sestavil poročilo o točnem stanju vrste, količine, pa tudi teritorialne namestitve. Večina teh pogodb je sklenjenih na podlagi izvedenih postopkov javnih naročil in že nekaj let se pogodbe tudi javno objavljajo na Portalu javnih naročil. Da bi organ varoval podatke na način, kot si je to zamislilo pristojno ministrstvo, bi moral vse pogodbe, ki se nanašajo na blago državnih blagovnih rezerv, označevati s stopnjo tajnosti INTERNO. To pa bi pomenilo precejšnje dodatne stroške in administrativne obremenitve, ne samo s strani organa, ampak predvsem na strani ponudnikov, ki bi lahko na razpisih kandidirali samo ob pridobitvi ustreznih varnostnih dovoljenj. Po njegovem mnenju pa ni nobene potrebe po tem. Organ tako po njegovem mnenju ni uspel izkazati in ustrezno utemeljiti, zakaj bi bilo potrebno zahtevane informacije varovati pred razkritjem in v čem bi lahko nastala škoda za delovanje organa. Interes javnosti po razkritju je gotovo močnejši od interesa, da se podatke varuje kot tajne. Arbitrarno določanje tajnosti podatkov ne more opravičiti njihovega nerazkritja. Ne nazadnje organ obvladuje več sto milijonov evrov vredno premoženje in naj bo javnost seznanjena s strategijo oblikovanja in vzdrževanja državnih blagovnih rezerv. Formalistično določanje tajnosti brez pravih vsebinskih razlogov vzbuja dvome v zakonitost in smotrnost poslovanja organa. Prosilec je tako IP predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in naloži organu, da umakne stopnjo tajnosti INTERNO z zahtevanih informacij ter jih posreduje prosilcu.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0007/2020-6 z dne 14. 12. 2020, poslal v pristojno odločanje IP.

Na poziv IP, št. 090-299/2020/2 z dne 17. 12. 2020, je organ 21. 12. 2020 posredoval še dokumente, ki so predmet zahteve in Sklep Ministrstva za gospodarstvo, št. 304-3/2010-55 z dne 23. 4. 2010 (v nadaljevanju: sklep).

Pritožba je utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

V tem postopku ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ in da z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, kar pomeni, da so pogoji  za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru izpolnjeni.

V zvezi z nadaljnjo presojo zadeve pa IP ugotavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Organ se namreč ni konkretno opredelil do zahtevanih oziroma presojanih dokumentov. Povedano drugače, organ se v izpodbijani odločbi ni konkretno opredelil do posameznega zahtevanega dokumenta z vidika izjeme po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako se ni konkretno opredelil do izjeme varstva tajnih podatkov, ampak je zgolj navedel zakonsko določbo. IP ob tem ugotavlja, da zahtevani dokumenti obsegajo različne podatke, ki se nanašajo na delo organa, tudi podatke, na katere se Sklep ne nanaša. Po Sklepu so namreč izrecno varovana le zbirna poročila in drugi podatki, kjer so navedene vrste, količine in prostorska razporeditev državnih blagovnih rezerv, na kar je v pritožbi opozoril tudi prosilec. Poleg tega IP po vpogledu v javno dostopna poročila organa za pretekla leta ugotavlja tudi, da je organ javno objavil določene podatke o vrsti in količini državnih blagovnih rezerv, torej podatke, dostop do katerih je v obravnavanem primeru zavrnil zaradi varstva tajnih podatkov. Organ je tako v poročilih objavljal npr. konkretne podatke o planu in realizaciji za žito, meso v živem, mleko,…, pa tudi za neživilsko blago, pa npr. podatke o zalogah posameznih naftnih derivatov in lastništvu. Objavljeni so bili finančni podatki o transferjih iz državnega proračuna, samostojnih prihodkih organa, o odprodaji premoženja, o dejavnostih organa, o materialnih stroških, nabavi novega blaga, investicijah,…, o realizaciji programa obveznih rezerv, pa o investicijah, investicijskem in tekočem vzdrževanju in nakupu osnovnih sredstev v posameznih skladiščih v upravljanju organa. Objavljeni so bili tudi računovodski izkazi za posamezno leto, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov, izkaz gibanja kapitala. Glede na zgoraj navedeno IP tako ocenjuje, da vsi zahtevani podatki ne izpolnjujejo pogojev izjeme od prostega dostopa po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Organ tako ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi, kar pomeni, da ni upošteval načel in določb ZUP. Ker je organ s tem bistveno kršil pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), je IP odločil, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Napotila organu prve stopnje

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in tudi podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

V ponovljenem postopku je organ v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pred izdajo odločbe mora organ strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Obliko, način izdaje in sestavne dele upravne odločbe ureja ZUP v členih 210 do 218. Vsebino izreka določa ZUP v 213. členu, vsebina obrazložitve upravne odločbe pa v 214. členu ZUP. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker med vsemi sestavnimi deli edini pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Po sodbi Vrhovnega sodišča št. U 1549/93-5 postane pravnomočen le izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena. Izrek mora biti kratek in določen (jasen oziroma nedvoumen. Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo. Če izrek ni jasen oziroma določen, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, pravice in obveznosti prosilca pa (ni)so natančneje razvidne samo iz obrazložitve, je odločba nezakonita. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, pa je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku. Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka.[3]

V ponovljenem postopku je organ dolžan najprej jasno opredeliti, kateri posamezni dokumenti so bili predmet njegove presoje, nato pa mora zahtevane dokumente presoditi še z vidika obstoja morebitnih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ. Pri tem mora upoštevati predhodno navedene ugotovitve IP glede utemeljenosti določitve vseh predmetnih podatkov kot tajnih. V primeru obstoja katere od izjem, mora presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[4] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe). 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti posamično navedeni konkretni dokumenti, ki so bili predmet presoje in niso prosto dostopni, ker predstavljajo izjemo po ZDIJZ, oziroma v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo (npr. v dokumentu št… . se prekrije …, in podobno). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Kot že navedeno, ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

Če bo organ pri presoji zahtevanih dokumentov ugotovil, da je podana katera od izjem od prostega dostopa po ZDIJZ, pa ne gre za izjeme iz 1. ter 5. do 8. točke prvega odstavka ZDIJZ oziroma primere, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače, je dolžan nadalje upoštevati tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Povedano drugače, organ mora v ponovljenem postopku presoditi tudi, kateri zahtevani podatki predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev, in so kot taki absolutno javni.

Ker je IP po uradni dolžnosti odpravil izpodbijano odločbo že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se podrobneje ni opredeljeval do pritožbenih navedb. Pripominja pa, da se mora pristojni organ opredeliti do formalnih in materialnih pogojev za določitev predmetnih dokumentov kot tajnih.[5] Ob tem IP pripominja, da ZDIJZ kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene, oziroma klasificirane kot tajne, upoštevaje ZTP. Po ZTP pa je tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni kot formalni kriterij. Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatka, upoštevaje določbe 5. in 13. člena ZTP, formalni pa zajema tri elemente, in sicer lahko določi podatek za tajnega le pooblaščena oseba (prim. 10. člen ZTP), izdelana mora biti pisna ocena možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. člen ZTP), in dokument mora biti označen pravilno (prim. 17. čl. ZTP). Organ se mora v ponovljenem postopku konkretno opredeliti do vseh zgoraj navedenih predpostavk glede izjeme tajnih podatkov, nadalje pa mora presojati tudi, ali je do zahtevanih dokumentov možno omogočiti delni dostop.

Sklepno

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca in izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[6] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo in 83/12.

[2] Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11.

[3] Več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu.

[4] Uradni list RS, št. 24/16.

[5] Npr. odločba IP št. 090-317/2015 z dne 9. 3. 2016.

[6] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.