prosilec - Služba vlade RS za zakonodajo

POVZETEK:

Prosilec je zahteval popis vseh zadev organ v obdobju od 1. 5. 2020 - 30. 9. 2020. Zahtevo prosilca je organ v celoti zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec z vložitvijo predmetne zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato ni imel razloga slediti navedbam organa, da je prosilec vložil funkcionalno povezane zahteve ter, da je s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in vrnil zadevo organu v ponovno odločanje.

ODLOČBA:

Številka: 090-282/2020/2

Datum: 25. 11. 2020

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …, (v nadaljevanju prosilec), z dne 18. 11. 2020, zoper odločbo Službe vlade RS za zakonodajo, Mestni trg 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0901-3/2020/3 z dne 22. 10. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 18. 11. 2020 zoper odločbo Službe vlade RS za zakonodajo št. 0901-3/2020/3 z dne 22. 10. 2020, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 5. 10. 2020 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, in sicer je zahteval popis (v excel ali pdf tabeli, v anonimiziranimi obliki) vseh zadev naslovnega ministrstva, vključno z vsemi organi v sestavi, za obdobje od 1. 5. 2020 do 30. 9. 2020 (t.i. spis 4). Prosilec je zahteval tudi posredovanje sklepov in odločb. Dne 9. 10. 2020 je prosilec, zaradi vsebinskih napak pri pošiljanju zahteve z dne 5. 10. 2020, na organ naslovil dopolnitev zahteve, in sicer za posredovanje popisa (v excel ali pdf tabeli, v anonimiziranimi obliki) vseh zadev organa, za obdobje od 1. 5. 2020 do 30. 9. 2020 (t.i. spis 4).

Zahtevo prosilca je organ zavrnil z odločbo št. 0901-3/2020/3 z dne 22. 10. 2020, na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. V obrazložitvi je organ povzel zahtevo prosilca ter pojasnil namen ZDIJZ, iz katerega izhaja splošno načelo, da so informacije zavezancev dostopne vsakomur, vendar pa te pravice ni dopustno izvrševati v nasprotju z njenim ciljem oz. namenom niti na način, ki pomeni očitno zlorabo dostopa do informacij javnega značaja. Po mnenju organa iz zahteve ni jasno, ali želi prosilec popis vseh prejetih zadev, popis zadev, ki so nastale v okviru poslovanja organa, popis zadev, ki se nanašajo na zaposlene, popis zadev, ki so bile poslane iz organa, ali kaj drugega. Prosilec ne zahteva dostopa do informacij, ki bi se nahajale v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki bi ga izdelal organ, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb, temveč zahteva popis vseh zadev v določenem časovnem obdobju, česar pa organ ne vodi. Po mnenju organa je zahteva prosilca presplošna in se lahko razume kot ustvarjanje neke nove zbirke zadev ali kot poročanje o delu organa, kar pa ni v skladu z namenom dostopa do informacij javnega značaja. Popis zadev organa namreč ne daje vpogleda v posamezen dokument oz. v delo organa v konkretni zadevi. Po mnenju organa mora biti zahteva konkretizirana na način, da prosilec določno oziroma konkretno navede, katero informacijo javnega značaja želi pridobiti. Organ je še navedel, da je prosilec s svojim ravnanjem prekoračil pravno mejo, ki pomeni pravilno razmejitev med interesom prosilca pridobiti informacije javnega značaja in interesom družbe, da organ opravlja svoje delo v okviru in na podlagi ustave in zakonov, zato zahteva prosilca nima razumne osnove. Tudi način vložitve zahteve nedvomno dokazuje, da je dejanski cilj in namen prosilca drugačen. Prosilec je sprva zaprosil za popis vseh zadev naslovnega ministrstva, vključno z vsemi organi v sestavi, nato pa je v dopolnitvi zahteve nadomestil naslovnika z organom. Če prosilec z načinom vlaganja zahtev zasipa različne organe z zahtevo po dostopu do vseh zadev v določenem obdobju, namen prosilca ni le dostopati do informacij, da bi lahko izvrševal demokratično in nadzorno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, temveč ravno nasprotno, s svojim načinom vlaganja zahtev organe prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za učinkovito delo posameznega organa ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih medtem, ko uresničevanje pravice dostopa do informacij javnega značaja stremi k pospeševanju učinkovitosti javnega sektorja. Opisano ravnanje prosilca je ob dejstvu, da zahteva ne izkazuje konkretne informacije z določeno vsebino, nedvomno prekoračilo pravno mero pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato zadevno zahtevo prosilca organ razume kot očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato je zahtevo prosilca zavrnil, na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

Dne 18. 11. 2020 je prosilec vložil pritožbo zoper odločbo organa št. 0901-3/2020/3 z dne 22. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zaradi napačne uporabe materialnega prava. Prosilec je pojasnil, da je navedba organa, da zahteva ni dovolj specificirana in da vsebuje presplošno navedbo željenih podatkov, pravno zmotna. Do sedaj so vse vladne službe, kot tudi ministrstva, brez težav zagotovile željene podatke. Sama navedba dejstva, da organ ne vodi popisa zadev po posameznih časovnih obdobjih, pa je v nasprotju z Uredbo o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18 in 14/20) in zato skrb vzbujajoča. Prosilec zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in organu naloži posredovanje popisa vseh zadev organa za obdobje od 1. 5. 2020 do 30. 9. 2020.

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 0901-3/2020 z dne 19. 11. 2020, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec prereka izpodbijano odločbo v celoti.

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ. Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilca skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ in zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

• ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[1];
• pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[2];
• vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[3];
• zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[4];
• vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[5];
• z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom[6];
• zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[7];
• za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[8].

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru prosilec organu ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, ampak le eno samo zahtevo, ob tem pa tudi ta ni šikanoznega značaja. Okoliščine, da je prosilec od več organov zahteval več informacij javnega značaja s podobno oz. isto vsebino, pa pri presoji zlorabe po petem odstavku 5. člena ZDIJZ niso relevantne. Ta določba se namreč nanaša le na primere, ko isti prosilec od istega organa s funkcionalno povezanimi zahtevami zahteva dostop do več informacij, v konkretnem primeru pa je predmet presoje samo zahteva prosilca z dne 5. 10. 2020, dopolnjena z dne 9. 10. 2020, o kateri je organ odločil v izreku izpodbijane odločbe.  V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona  izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojane zahteve. Ob tem pa IP poudarja, da določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ ne daje pravne podlage za združevanje zahtev, ki so posredovane na posamezne organe, ki so za odločanja v postopkih po ZDIJZ samostojni.

Ob navedenem IP tako ugotavlja, da organ v zvezi z drugimi zahtevani prosilca ni navedel ničesar, niti na katere organe so bile naslovljene, kakšna je njihova vsebina, v čem so zahteve funkcionalno povezane, zakaj bi bilo večje število zahtev nedovoljeno in bi predstavljajo tako skrajno odločitev, kot je uporaba instituta zlorabe dostopa do informacij javnega značaja. Takšna utemeljitev zlorabe pravice dostopa po ZDIJZ je povsem nekonkretizirana in pavšalna. Pavšalne navedbe tako ne morejo biti predmet presoje IP, saj je pravica dostopa do informacij javnega značaja ustavna pravica, ki sodi med temeljne človekove pravice, uresničuje pa se v skladu z ZDIJZ. Določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ pa tudi ne daje pravne podlage za združevanje zahtev, ki so posredovane na posamezne organe, saj so ti za odločanje v postopkih po ZDIJZ samostojni.

Po oceni IP prav tako v obravnavanem primeru niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice, niti jih ni zatrjeval organ v izpodbijani odločbi. Ugotoviti je mogoče, da zahteva ni ne žaljiva in ne nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna, prav tako iz zahteve prosilca ne izhaja, da ima prosilec namen ovirati delo organa, medtem ko osebni interesi prosilca za samo pridobitev zahtevanih informacij, pri presoji upravičenosti dostopa do informacij javnega značaja, niso pravno relevantni, saj se v postopku po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status.

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo te pravice. IP torej zaključuje, da prosilec v konkretnem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja.

IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, katere vložitev bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Vsebina zahtevanih dokumentov se namreč nanaša na delovno področje organa, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. V kolikor organ meni, da je zahteva prosilca nejasna oz. presplošna, pa je skladno z 18. členom ZDIJZ, predpisan tudi postopek za dopolnitev zahteve, v kolikor je organ ne more obravnavati oz. ima dilemo o tem, katero informacijo (natančno) je prosilec zahteval.

Drugi odstavek 18. člena ZDIJZ namreč zavezuje uradno osebo, ki je pri organu imenovana za posredovanje informacij javnega značaja, da prosilcu pri dopolnitvi zahteve nudi ustrezno pomoč. Navedena določba je specifičen izraz načela varstva pravic strank, ki ga določa 7. člen ZUP in v skladu s katerim morajo organi pri postopanju in odločanju strankam med drugim omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Organ mora prosilcu nuditi ustrezno pomoč ne samo v primeru, ko kot prosilci nastopajo prava neuke stranke, pač pa tudi v primeru, ko zahtevo poda pooblaščenec, ki je odvetnik. Ob generalni zahtevi po »ustrezni pomoči« ZDIJZ ali ZUP ne določata konkretno, na kakšen način, v kakšni obliki ter v kakšnem obsegu mora organ prosilcu nuditi pomoč. Kljub temu ni nobenega dvoma, da je organ v primeru, ko meni, da zahteva ni dovolj opredeljena, da bi jo bilo mogoče obravnavati, zavezan na formalen (npr. pisno ali z vabilom) ali manj formalen (npr. po telefonu) način vzpostaviti stik s prosilcem in mu pojasniti vse okoliščine, povezane z zahtevanimi informacijami in dokumentarnim gradivom, s katerim organ razpolaga, ki bi lahko pripomogle k določnejši opredelitvi prosilčeve zahteve.

Nadalje IP pojasnjuje, da iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ sicer izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Ob tem pa IP opozarja, da navedeno ne velja, kadar gre za dokumente v računalniških bazah. Ti se uporabijo takrat, ko bi sicer priprava zahtevanih dokumentov tehnično gledano predstavljala ustvarjanje novega dokumenta, vendar pa je zaradi narave informacijskega sistema, ki bi omogočal relativno hitro in enostavno pripravo podatkov, praksa razvila relativiziran pristop, kdaj gre za izdelavo novega dokumenta, zato je treba uporabiti strožji kriterij presoje. V praksi IP se je tako izoblikovalo stališče, da mora organ omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v informatiziranih podatkovnih zbirkah, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, vedno pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je torej treba pri informacijah, ki izhajajo iz podatkovnih zbirk, interpretirati cum grano salis. IP se zaveda, da je v določenih primerih za priklic podatkov iz informatizirane podatkovne zbirke lahko potreben določen čas, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da mora organ narediti vse, kar je razumno mogoče pričakovati od njega, da zadosti zahtevam za dostop do informacij javnega značaja. Organi so v postopkih po ZDIJZ namreč dolžni prosilcu posredovati zahtevane informacije, v zahtevani obliki, ob predpostavki, da razpolagajo tako z informacijo, kot tudi z ustreznimi napravami ter strokovnim znanjem ter, da je takšen priklic informacij mogoč. Pri tem ni pomembno, ali organi z zahtevanimi podatki že razpolagajo v obliki datoteke, pač pa je pomembno, ali informacijo lahko prikličejo iz svojega informacijskega sistema. Kot že navedeno, pa takšen priklic informacij ne pomeni nastanka novega dokumenta. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišča RS v sodbi, št. IU 1167/2014-12 z dne 28. 8. 2015.

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je organ zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, s tem, ko je organ zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti. Poleg navedenega se organ (še) ni spustil v vsebinsko obravnavo zadeve in se ni opredelil do zahtevanih informacij, pri čemer mu je ta možnost dana prav z vrnitvijo v ponovno odločanje.

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

V ponovljenem postopku je organ dolžan določno navesti, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje. V primeru, da organ ne ve, na katere dokumente se nanaša zahteva prosilca, pa je dolžan prosilca skladno z 18. členom ZDIJZ pozvati na dopolnitev. V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ je organ dolžan presojati, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16 v nadaljevanju Uredba) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja.

Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilca ugodil ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

Postopek vodila:

Urša Pleterski

Raziskovalka pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[4] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[6] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.