Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
Iskalnik po spletni strani   Priredbe v znakovni jezik  
dekorativna slika

prosilec - Okrožno sodišče v Ljubljani

+ -
Datum: 20.01.2021
Številka: 090-273/2020
Kategorije: Osebni podatek, Test interesa javnosti

POVZETEK:

Organ je, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020, zavrnil prosilkini zahtevi, vloženi po ZDIJZ, za dostop do dveh pravnomočnih sodb zoper konkretne posameznike, in navajal, da so dokumenti iz kazenskih sodnih spisov dostopni le upravičenim osebam v skladu s specialnimi določbami, konkretno Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). IP je, upoštevajoč navedeno sodbo VSRS, okoliščine konkretnega primera (ko je bila zahtevana končna odločitev sodišča) in določbe 24. člen Ustave, Zakona o kazenskem postopa, Zakona sodiščih ter Sodnega reda, v pritožbenem postopku ugotovil, da se je organ, skliceval na napačen del omenjene sodbe in tako napačno uporabil materialno pravo, saj bi, tudi glede na stališče VSRS v navedeni, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilka v zahtevi za dostop do sodnih odločb sklicevala na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretnih zahtevanih sodb po postopku, kot ga določa ta zakon. IP je tako v pritožbenem postopku presojal dostop do zahtevanih sodinih odločb po določbah ZDIJZ in odločil, da je v konkretni zadevi podana podlaga za delno razkritje uvoda in izreka predmetnih sodnih odločb že na podlagi ustavne določbe o javnosti sojenja in določb ZKP ter Zakona o sodiščih, ki govorijo o javnosti sodnih obravnav, javni razglasitvi sodbe, objavi strank v kazenskih postopkih, ne glede na to, da je bila zahteva za dostop do sodnih odločb postavljena po imenu in priimku konkretnega posameznika. Poleg tega je z izvedbo testa javnega interesa pretehtal, da je javni interes za razkritje imena in priimka posameznikov, na katere se nanašata sodni odločbi, ter razkritje razlogov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pretehta nad interesom teh konkretnih posameznikov za omejitev dostopa do zahtevanih podatkov. V tem obsegu je IP odločil o delnem dostopu do zahtevanih sodnih odločb in v njih prekril tiste osebne podatke, za katere ne obstaja pravna podlaga za njihovo razkritje.

ODLOČBA:

Številka: 090-273/2020/15

Datum: 20. 1. 2021

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …, novinarke … (v nadaljevanju prosilka), z dne 23. 10. 2020, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 512/2020 z dne 6. 10. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

  1. Pritožbi prosilke z dne 23. 10. 2020 se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Su 512/2020, z dne 6. 10. 2020 se delno odpravi ter se odloči:

»Organ mora prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski                            obliki posredovati naslednja dva dokumenta:

  • sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 9578/2015 z dne 18. 11. 2016, na način, da prekrije:
  1. v izreku, na 2. strani dokumenta:
  1. celotno besedilo prvega in drugega odstavka od vključno besed: »sin…« do vključno besed »…prostosti«, v vsakem od teh odstavkov,
  1. v celotnem dokumentu:
  1. vsa imena in/ali priimke fizičnih oseb, razen obeh obtoženih, sodnika, odvetnikov oziroma zagovornikov, tožilca in zapisnikarice,
  2. navedbe vrste sorodstvenega razmerja do obsojenih (npr. sin, hči, …),
  1. poleg tega pa še:

a) celotno besedilo od vključno 1. do vključno 6. točke obrazložitve,

b) celotno besedilo 9. točke obrazložitve,

c) prvi odstavek 10. točke obrazložitve,

č) celotno besedilo od vključno 11. do vključno 52. točke obrazložitve,

d) besedilo 60. točke obrazložitve od vključno besedne zveze na koncu 61. strani dokumenta: »Tako kot v zagovoru…« do vključno besedne zveze »…treba doplačati)« v 14. vrstici na 62. strani dokumenta,

e) besedilo 62. točke obrazložitve od vključno besedne zveze »Kot že obravnavano…« v 4. vrstici te točke, do vključno besedne zveze »..pa tudi povrnitev stroškov« v 1. vrstici na 63. strani dokumenta.

  • sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 1356/2016 z dne 11. 12. 2017, na način, da prekrije:
  1. na 2. strani dokumenta celoten prvi odstavek od vključno besede »hči..« do vključno besede »…prostosti« in
  2. vsa imena in/ali priimke fizičnih oseb, razen obtožene, sodnice, odvetnikov oziroma pooblaščencev, tožilke in zapisnikarice.
  1. V delu, v katerem je organ v skladu s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilke zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilka je dne 10. 9. 2020 na organ naslovila dve zahtevi za dostop do informacij javnega po določbah ZDIJZ. S prvo je od organa zahtevala elektronsko kopijo pravnomočne sodbe zoper člana uprave… banke, … in ……zaradi zlorabe položaja in oškodovanja banke, z drugo pa elektronsko kopijo pravnomočne sodbe zoper nekdanjo vodjo sektorja za poslovanje pri …banki zaradi zlorabe položaja. V obeh zahtevah je navajala, da je odgovorna urednica …, zahtevani dokument pa potrebuje za novinarsko preiskovalno delo. Meni, da je javni interes za dostop do informacij javnega značaja v tej zadevi — glede na resnost kaznivega dejanja, vlogo … banke v pridelavi bančne luknje in "račun", ki ga še danes plačujejo davkoplačevalci — neizpodbiten.

Organ je z odločbo. št. Su 512/2020 z dne 6. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) obravnaval prosilkino zahtevi kot eno in jo v celoti zavrnil. Navajal je, da želi poslika po ZDIJZ pridobiti informacije iz kazenskega sodnega spisa. Skliceval se je na določbe 4. člena ZDIJZ in pojasnil, da ZDIJZ ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno in vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, ne glede na to, ali prosilec za to ima pravno korist ali ne. Nato pa je, sklicujoč se na odločitev Vrhovega sodišča RS (VSRS) X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, pojasnil, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. Iz tega je organ zaključil, da lahko sodbe pridobijo le osebe, ki izkazujejo upravičen interes s področno procesno zakonodajo. Vezano na okoliščine tega primera to pomeni, da so dokumenti iz kazenskih sodnih spisov dostopni le upravičenim osebam v skladu s specialnimi določbami Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Kar pomeni, da lahko v konkretni zadevi prosilka zahtevano dokumentacijo pridobi le v skladu in pod pogoji, kot jih določa ZKP in ne po določbah ZDIJZ. ZDIJZ namreč ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno (iz vseh področij), ZKP (128. člen) pa dostopnost informacij s točno določenega področja, to je kazenskih sodnih spisov, in ob tem, ne glede na splošne določbe ZDIJZ, zahteva, da prosilec izkaže opravičen interes. V skladu z ZKP se sme le vsakemu, ki ima opravičen interes, dovoliti pregled in prepis posameznih sodnih spisov. Dokler postopek teče, dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek; ko pa je postopek končan, dovoli to predsednik sodišča ali uradna oseba, ki jo on določi. Pri tem mora prosilec opravičen interes zatrjevati in izkazati v vsakem konkretnem kazenskem sodnem spisu, da bi bilo njegovi zahtevi lahko ugodeno. Organ je zaključil, da prosilka zahteve ni podala na podlagi določb procesne zakonodaje (ZKP), temveč je sodne dokumente zahtevala v skladu z določbami ZDIJZ, zato je njeno zahtevo na podlagi določb ZDIJZ v celoti zavrnil.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilka vložila pritožbo z dne 23. 10. 2020. Sklicevala se je na določbe 24. člena Ustave RS in navajala, da je bila zahtevana sodba izrečena javno, pravnomočna pa je postala leta 2018. Sklicuje se na določbe 5. člena Sodnega reda, iz katerih zaključi, da sodišča niso izvzeta iz sistema dostopa do informacij javnega značaja, kot ga ureja ZDIJZ. Tehtanje pravice dostopa do informacij javnega značaja pa v vsakem primeru vključuje test javnega interesa v luči določb drugih zakonov in predpisov. Vrhovno sodišče RS v skladu s 108. členom Zakona o sodiščih »vodi evidenco sodne prakse sodišč RS in spremlja sodno prakso meddržavnih sodišč«. Sodno prakso, torej pravnomočne sodbe, objavlja na spletnem portalu sodnapraksa.si. Če bi bile pravnomočne sodbe res podvržene dostopu po 128. členu ZKP, potem bi bile objave Vrhovnega sodišča najbrž lahko v nasprotju s tem. Poudarja, da organ napačno navaja, da se njena zahteva nanaša na dostop do dokumentov iz kazenskih sodnih spisov, saj se le-ta nanaša na pravnomočno sodno odločbo. Ob sklicevanju na določbo 109. člena Sodnega reda, po kateri se v sodni spis vložijo »izvirniki sodnih odločb, zapisnikov in drugih sodnih pisanj, razen če zakon ali ta red določata drugače«, meni, da se 128. člen ZKP izrecno nanaša na »pregled in prepis posameznih kazenskih spisov,« ne pa na javno izrečene pravnomočne sodbe, ki so končna posledica teh kazenskih spisov. Dostopa do pravnomočnih sodb, ki so ali bi lahko bile del nekega sodnega spisa, Sodni red ne ureja. Po njenem mnenju to izhaja tudi iz sodbe VSRS X Ips 4/2020[1], ki je tako na stališču, da so sodbe javne in da obstoječi predpisi zagotavljajo, da je javnost »z vsebino odločitev sodišč« lahko »vselej« seznanjena. Navaja, da je bila predmetna sodba sprejeta ob bistveno drugačnem dejanskem stanju zadeve in je v smislu ZDIJZ presojala pravilno uporabo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato zadevi nista primerljivi. VSRS je v citirani sodbi na več mestih posebej poudarilo, da specialna ureditev prevlada nad ZDIJZ »v obravnavanem primeru«, pri čemer je, kot poudarjeno zgoraj, privzelo, da so pravnomočne sodbe javne in da sodišča skrbijo za to, da so vsebine odločitev sodišč vedno dostopne javnosti. Predmetna zahteva se nanaša na dostop do pravnomočne sodbe, ki je javna že po Ustavi Republike Slovenije, kar priznava tudi VSRS v predmetni odločitvi. Sklicuje se tudi na mednarodne norme in navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v številnih zadevah od leta 2009 do danes večkrat odločilo, da 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki varuje svobodo govora, varuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja[2] (npr. TASZ proti Madžarski (2009), Iniciativa mladih za Ijudska prava proti Srbiji (2013), Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski (2016), Tsentr demokratiyi ta verkhovenstva prava proti Ukrajini (2020)). Pri tem je sodišče že aprila 2009 v zadevi TASZ proti Madžarski presodilo, da zavrnitev posredovanja informacij javnega značaja, ki jih poseduje državni organ in so »bistvenega pomena za to, da lahko mediji izvajajo vlogo javnih 'psov čuvajev' ali da lahko civilna družba izvaja vlogo 'družbenega psa čuvaja',« posega v pravico do svobode izražanja. Sodniki so namreč menili, da državni organ s tem, ko zavrne posredovanje takšnih informacij, »v informacijskem monopolu izvaja cenzorsko moč«. Povrhu je Slovenija že 18. junija 2009 podpisala Konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, ki je sicer še ni ratificirala. Ta v prvem odstavku 4. člena določa: »Od prosilca za uradni dokument se ne sme zahtevati navedbe razlogov za dostop do uradnega dokumenta.« Glede na navedeno meni, da je napotitev organa, naj sodbo zahteva po določbah ZKP, v nasprotju z določbami konvencije, katere podpisnica je Slovenija. Dalje poudarja, da 8. člen te konvencije določa, da ima prosilec, čigar prošnja je bila zavrnjena, »pravico do revizijskega postopka pred sodiščem ali katerim drugim neodvisnim in nepristranskim organom, določenim z zakonom«. V slovenski zakonodaji je ta pravica udejanjena v ZDIJZ, ki določa postopek pritožbe na zavrnilno odločbo ali zaradi molka organa, medtem ko 128. člen ZKP pritožbenega postopka ne predvideva. To je tudi v skladu s stališči Odbora Združenih narodov za človekove pravice, ki je državam podpisnicam v 34. komentarju o mnenjski svobodi in svobodi izražanja k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah naložil, da morajo storiti vse za to, da bodo zagotovile »preprost, hiter, učinkovit in praktičen dostop« do informacij javnega značaja. O tem, da gre pri sodnih odločitvah za informacije javnega značaja, v sodbi s številko X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, tudi VSRS ni izrazilo sence dvoma. Zaključi, da torej zavrnilna odločba ni v skladu z nacionalnimi predpisi, Ustavo RS in z obveznostmi države, ki izhajajo iz mednarodnih pravnih aktov. Predlaga, da IP zadevo vrne v odločanje organu z napotilom, da mora o njej odločiti po ZDIJZ, saj prosilka ne zadeva dokumenta iz kazenskega sodnega spisa po določbah ZKP.

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 512/2020 z dne 6. 11. 2020. V dopisu je še navajal, da je bila prosilkina vloga vložena po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27.5.2020, s katero je to odločilo, da so področni procesni predpisi specialni v razmerju do ZDIJZ in se zato ZDIJZ uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen s specialnimi zakoni. V konkretnem primeru dostop do kazenskih sodb ureja ZKP in ne ZDIJZ, zato posredovanje zahtevanega dokumenta na podlagi ZDIJZ ni utemeljeno in vlogi ni mogoče ugoditi. V skladu z odločitvijo VSRS se lahko sodno dokumentacijo pridobi le na podlagi specialnih predpisov, v konkretnem primeru na podlagi ZKP.

IP je prosilkino pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

IP je z dopisom, št. 090-273/2020/2 z dne 13. 11. 2020, na podlagi drugega odstavka 245. člena ZUP in prvega odstavka 10. člena ZInfP, organ pozval k predložitvi dokumentov, ki so bili predmet zahteve.

Organ je z dopisom, št. Su 512/2020 z dne 20. 11. 2020 IP posredoval zahtevani dokument in še navajal, da je prosilka sodno odločbo zahtevala z osebnimi imeni obdolženih, kar posledično pomeni, da glede na prakso IP pred sodbo VSRS X Ips 4/2020, posredovanje takšne sodne odločbe ni bilo dovoljeno. Skliceval se je še na obvestilo za javnost Vrhovnega sodišča z dne 12. 11. 2020, iz katerega izhaja, da je s sodbo XIps 4/2020 odločeno, da je pravilna pravna podlaga za vpogled v tožilske in sodne spise, procesna zakonodaja, ki zagotavlja tako ustrezno varstvo človekove pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, kot tudi uresničenje pravice do dostopa do informacij javnega značaja na teh področjih. Ob tem je obveščanje javnosti zagotovljeno tudi preko Zakona o medijih in določb Sodnega reda, ki omogočajo posredovanje informacij novinarjem in splošni javnosti.

Ker je organ IP posredoval samo dokument, ki se je nanašal na prvo prosilkino zahtevo, je IP z dopisom št. 090-273/2020/4 z dne 25. 11. 2020 od organa zahteval še pravnomočno sodbo zoper nekdanjo vodjo sektorja za poslovanje pri … banki zaradi zlorabe položaja, o kateri je organ tudi odločil z izpodbijano odločbo. Organ je v dopisu, Su 512/2020 z dne 30. 11. 2020, IP odgovoril, da glede na podatke iz prosilkine vloge ne more identificirati, na katero konkretno zadevo se vloga nanaša. Pojasnil je, da lahko v informatiziranem vpisniku išče po opravilni številki ali po strankah. Ker prosilka teh podatkov ni navedla, bi moral organ ročno iskati po zadevah (npr. pregledati vse zadeve glede zlorabe položaja), kar pa ni dolžnost organov po ZDIJZ. Prosilka bi morala podati ustrezno (popolno) vlogo po ZKP. Če bi se posredovanje sodbe obravnavalo po ZDIJZ, pa bi morala prosilka vlogo dopolniti in konkretizirati, na kar bi jo organ pozval.

IP je nato z dopisom, št. 090-273/2020/10 z dne 2. 12. 2020, organ ponovno pozval na pravnomočno sodno odločbo po tem, ko je v tem dopisu navajal, da iz javno dostopnih virov ugotavlja, da se prosilkina zahteva nanaša na sodbo zoper nekdanjo vodjo sektorja za poslovanje pri … banki, ki jo je IP poimensko navedel v dopisu.

Organ je nato z dopisom, št. Su 512/2020 z dne 8. 12. 2020, IP posredoval sodno odločbo v zvezi z navedeno osebo.

Kadar ne gre za primer iz prvega odstavka a 26.a člena ZDIJZ, mora organ v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, v skladu z določbo 44. člena ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa, zato mora v postopek pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku. IP je z dopisi, št. 090-273/2020/6 z dne 25. 11. 2020,  090-273/2020/8 z dne 25. 11. 2020 in 090-273/2020//14 z dne 10. 12. 2020 vse tri osebe, na katere se nanašata sodbi, ki sta bili predmet prosilkinih zahtev in o katerih je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, na podlagi 143. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 254. člena ZUP pozval, da se vključijo v postopek kot stranski udeleženci in v postavljenem roku sporočijo morebitne zadržke glede posredovanja zahtevanih dokumentov prosilki.

Postavljeni 8 dnevni rok za odgovor na poziv IP se je za zadnjo od oseb, iztekel s potekom 22. 12. 2020. V tem času je samo ena od pozvanih oseb odgovorila na poziv IP in navajala, da nima nobenih zadržkov, da predmetna sodba postane javna.

K I. in II. točki izreka:

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

  1. Napačna uporaba materialnega prava

Prosilka je od organa z zahtevama, vloženima 10. 9. 2020, zahtevala posredovanje anonimizirane sodbe, izdane zoper tam navedena člana uprave … banke, zaradi zlorabe položaja in oškodovanja banke in pravnomočne sodbe zoper nekdanjo vodjo sektorja za poslovanje pri … banki zaradi zlorabe položaja.

V zadevi je nesporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da je prosilka navedeni zahtevi z dne 10. 9. 2020 vložila na podlagi določb ZDIJZ. Organ ju je obravnaval po določbah ZDIJZ in v tem postopku izdal izpodbijano odločbo. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda, sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kadar je torej dostop do dokumenta presojan z vidika ZDIJZ, je pritožbena presoja takšne odločitve v pristojnosti IP.

Sporno pa ja, ali je organ ravnal pravilno, ko je izpodbijano odločitev oprl na sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020.

IP najprej ugotavlja in s tem pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bila navedena sodba VSRS sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente, v obravnavani zadevi pa, prvič, novinarka kot prosilka po ZDIJZ ne zahteva dostopa do dokumentov iz zadeve, v kateri sama nastopa kot stranka zadeve, in drugič, prosilka želi, da se ji v anonimizirani obliki omogoči le dostop do sodne odločbe, ki jo je organ izdal v konkretnem pravnomočno končanem kazenskem postopku, in torej ne zahteva drugih dokumentov iz te sodne kazenske zadeve. In prav slednje je bistveno za odločitev v konkretni zadevi, kot je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

IP se strinja, da je za odločitev v konkretnem pritožbenem postopku pomembno upoštevati sodbo VSRS št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, vendar pa ne v delu, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje organ, temveč v delu, katerega izpostavlja tudi prosilka v pritožbi in s katerim je VSRS svojo odločitev zaradi razvoja prakse tudi nadgradilo in dopolnilo tako, da je v 21. točki obrazložitve izrecno navedlo, da »s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, tudi ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.« Iz citiranega dela sodbe VSRS, na katerega opozarja tudi prosilka v pritožbi, po mnenju IP izhaja, da glede javnosti sodnih obravnav in tudi razglasitve in objave sodb veljajo pravila, ki jih je zakonodajalec uredil v zakonih in predpisih, na podlagi katerih je zagotovljena transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, z namenom varovanja pravic, svoboščin in interesov drugih in na katere se sklicuje tudi prosilka pri utemeljevanju pritožbenih navedb. S citiranim delom se je, po mnenju IP, VSRS torej izrecno in jasno opredelilo glede pravice javnosti, da dostopa do sodnih odločb ne glede na določbe 128. člena ZKP. Nenazadnje je takšno stališče VSRS mogoče razbrati tudi iz pojasnila, ki ga je v obliki sporočila za javnost, v povezavi z predmetno sodbo, 12. 11. 2020 podalo VSRS[3]. V njem je jasno navedlo, da »sodba (X Ips 4/2020, opomba IP) ni v ničemer posegla v obveznost sodišč, da ob veljavnih zakonskih podlagah zagotavljajo novinarjem dostop do odločitev sodišč (torej predvsem tudi do sodb), ki jih potrebujejo za uresničevanje svojega poslanstva obveščanja javnosti v javnem interesu, skladno z merili in tistimi omejitvami, ki izhajajo iz Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsaka javna sodba ni torej več le “spisovni podatek”, temveč postane zaradi svoje javne narave predmet javnosti, njenega javnega obravnavanja, komentiranja in/ali kritiziranja.«

Pri iskanju odgovorov na sporna vprašanja v zvezi s predmetnim postopkom, moramo izhajati z Ustave RS, ki v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Tako iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih[4] izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člena Sodnega reda[5], ki v šestem odstavku 11. člena v povezavi z 12. členom določa, da so osebna imena strank v kazenskih postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. Sodni red v 5. členu pa govori o zagotavljanju javnosti in določa, da sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja. Kar pomeni, da določbe Zakona o sodiščih in Sodnega reda ne morejo pomeniti specialnega zakona, ki bi bil podlaga za razkritje informacij v postopkih dostopa do IJZ. Nasprotno, pomeni, da morajo sodišča kot zavezanci po ZDIJZ v postopkih po ZDIJZ upoštevati postulate, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ, med tem ko skladno s področno procesno zakonodajo (npr. ZKP) zagotavljajo javnost sojenja, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Področna zakonodaja, v konkretnem primeru ZKP, tako navedene ustavne kategorije konkretizira v 294, 353. in 360. členu. Iz prvega odstavka 294. člena ZKP izhaja, da je glavna obravnava javna. Drugi odstavek 353. člena ZKP pa določa, da se sodba izreče in razglasi v imenu ljudstva. Ko sodišče izreče sodbo, jo predsednik senata takoj razglasi. Če sodišče po končani glavni obravnavi ne more izreči sodbe še isti dan, odloži razglasitev sodbe največ za tri dni in določi, kdaj in kje bo razglašena. Predsednik senata prebere javno v navzočnosti strank, njihovih zakonskih zastopnikov, pooblaščencev in zagovornika izrek sodbe in pove na kratko njene razloge (prvi in drugi odstavek 360. člena ZKP).

Izhajajoč iz navedenega ustavnega okvirja, ki ga določa 24. člen Ustave RS, je eden izmed zakonov, ki javnosti daje to ustavno pravico, tudi ZDIJZ, ki med zavezance uvršča vse tri veje oblasti, med njimi tudi sodno, čemur so prilagojene tudi izjeme od prosto dostopnih informacij[6].Tako iz komentarja ZDIJZ izhaja, da se pravica dostopa do informacij javnega značaja nanaša na vse informacije javnega značaja, kar pomeni, da je med drugim v sklop zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja uvrščena tudi celotna sodna veja oblasti (Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič et al., Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 60). Takšno stališče smiselno izhaja tudi iz 6. ter 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kajti če bi zakonodajalec želel popolnoma izključiti uporabo določb ZDIJZ za dostop do dokumentov, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega oziroma sodnega postopka, teh izjem ne bi opredelil v ZDIJZ na način, ki pod določenimi pogoji dopušča dostop tudi do takšnih informacij. Navedeno je potrdila tudi ustaljena praksa Upravnega sodišča[7]. Organ je torej glede na vse navedeno v konkretnem primeru svojo odločitev zmotno oprl na 128. člen ZKP, saj bi, glede na stališče VSRS v sodbi št. X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, moral upoštevati dejstvo, da se je prosilka v zahtevi za dostop do sodnih odločb sklicevala na ZDIJZ, in posledično presojati javnost konkretnih zahtevanih sodb po postopku, kot ga določa ta zakon.

Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP (v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna sodba VSRS. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (v konkretnem primeru prosilka), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 128. člena ZPP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Poleg tega pa je dejansko stanje med navedenima zadevama v bistvenem različno tudi v tem, da je bil predmet zahteve v postopku po X Ips 4/2020 dostop do dokumentov iz sodne kazenske zadeve, medtem, ko se prosilkina zahteva nanaša na dostop do pravnomočne sodbe, ki ima, kot pojasnjeno zgoraj, drugačen ustavnopravni položaj, kot končni akt določenega sodnega postopka.

Da so navedeni argumenti IP, ki so na strani uporabe določb ZDIJZ tudi v primerih, ko je zahtevan dokument iz sodnega (kazenskega) postopka po določbah ZDIJZ, pravilni, izhaja tudi iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O, Ur. l .RS, št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020). Navedeni zakon, ki je sicer začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS (tj. 13. 1. 2021, opomba IP), uporabljati pa se bo začel štiri mesece po njegovi uveljavitvi, spreminja 128. člena ZKP, tako, da mu dodaja nov dvanajsti odstavek, ki določa, da lahko, v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ne glede na določbe tega zakona, vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah.

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je organ, s tem, ko je prosilkino zahtevo za posredovanje dokumentov zavrnil s sklicevanjem na stališče v sodbi X Ips 4/2020 in posledično 128. člena ZKP, napačno uporabi materialno pravo glede dostopa do zahtevanih sodnih odločb in se posledično ni spustil v vsebinsko obravnavo, oziroma ni presojal dostopa do zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do le–tega na podlagi določb ZDIJZ, kot bi sicer moral.

Kadar organ druge stopnje ugotovi, da je organ napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega  je bilo odločeno o zadevi, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo.

Upoštevajoč ugotovitve glede napačne uporabe materialnega prava, je IP od organa pridobil zahtevna dokumenta in sam rešil zadevo, na način kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe in kot to izhaja iz razlogov v nadaljevanju obrazložitev te odločbe.

  1. Presoja zahtevanih sodnih odločb po ZDIJZ

IP najprej ugotavlja, da zahtevani sodni odločbi izpolnjujeta vse tri pogoje za obstoj informacije javnega značaja, kot jih določa prvi odstavek 4. člena ZDIJZ, saj spadata v delovno področje organa, ta pa z njima razpolaga v materializirani obliki.  

Glede na navedeno je IP zato v nadaljevanju presojal ali sta oziroma v kakšnem obsegu sta zahtevana dokumenta prosto dostopna, upoštevajoč pri tem določbe 5.a in 6. člena ZDIJZ, ki določajo  izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

Prosilka je od organa zahtevala posredovanje pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v kazenski zadevi zoper poimensko navedena posameznika, člana uprave … banke, zaradi zlorabe položaja in oškodovanja banke in pravnomočne sodbe zoper nekdanjo vodjo sektorja za poslovanje pri … banki zaradi zlorabe položaja.

Z vpogledom v zahtevana dokumenta, je IP ugotovil, da vsebujeta osebne podatke, zato je IP ugotavljal, ali jih je mogoče subsumirati pod izjemo varstva osebnih podatkov, kot jo določa 3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ali gre za varovane osebne podatke, za katere ne obstaja pravna podlaga za njihovo razkritje.

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

Poleg ZVOP-1 se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[8]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

IP v zadevi kot nesporno ugotavlja dejstvo, da je bila prosilkina prva zahteva postavljena za konkretni osebi, ki jo ju prosilka v svoji zahtevi navedla z imenom in priimkom in zahtevala dokument (sodbo v kazenski zadevi) v zvezi s tema dvema posameznikoma. Iz navedb v prosilkini drugi zahtevi pa je ob upoštevanju ostalih podatkov (položaja oz. delovnega mesta) mogoče določiti posameznico, v zvezi s katero je prosilka zahtevala drugo pravnomočno sodno odločbo. V takšnem primeru je s sklicevanjem na posameznikovo ime in priimek ali vsaj delovno mesto, posameznik nedvoumno določen, in je tako kot osebne podatke posameznika, ki ustrezajo navedeni definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov, posledično treba šteti naslednje podatke: osebne podatke obtoženca, ki jih opredeljuje prvi odstavek 227. člena ZKP v povezavi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP, ter tudi samo dejstvo, ali je bil posameznik v kazenskem postopku, katerega dejanja je bil obtožen, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno, ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere. Prav tako osebne podatke predstavljajo imena in priimki oškodovancev, prič in drugih udeleženih v konkretnem kazenskem postopku.

IP pojasnjuje, da Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja sicer lahko predstavlja tudi kakšen drug zakon. Vendar takšna zakonska podlaga, ki bi prosilcu dopuščala, da se seznani z neanonimiziranimi sodbami organa, IP ni poznana. V slovenskem pravnem redu namreč ne obstaja zakon, ki bi izrecno določal, da se sodbe sodišč lahko prosilcem posredujejo skupaj z osebnimi podatki, ne glede na določbe ZDIJZ. Glede na navedeno je IP v nadaljevanju presojal, ali za razkritje osebnih podatkov v zahtevanih dokumentih obstaja pravna podlaga v ZDIJZ ali izrecna pravna podlaga v kakšnem drugem zakonu. Ob tem je ugotovil, da zahtevani podatki nedvomno ne pomenijo podatkov o porabi javnih sredstev in podatkov, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, zato je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je osebne podatke v predmetnem primeru mogoče razkriti na podlagi testa prevladujočega interesa javnosti kot ga opredeljuje drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

Glede na navedeno IP v zvezi s tem najprej rešuje dilemo, na katero se sklicuje tudi organ v svojem dopisu, št. Su 512/2020 z dne 20. 11. 2020, ko navaja, da je prosilka sodno odločbo zahtevala z osebnimi imeni obdolženih, kar pomeni, da njeno posredovanje, glede na prakso IP, ne bi bilo dovoljeno tudi pred izdajo sodbe VSRS X Ips 4/2020.

Pri odgovoru na to dilemo in s tem povezano transparentnostjo sodnih odločb je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni javnost sojenja.

Javnost sojenja je ustavna kategorija. Ustava RS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 24. členu (javnost sojenja) določa: »Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.« Javnost sojenja in javno izrekanje sodnih odločb je torej že zakonodajalec povzdignil v ustavno kategorijo, ki je podrobneje razčlenjena in specificirana v zakonih. Iz določbe 17. a člena Zakona o sodiščih namreč izhaja, da se, zaradi zagotavljanja javnosti sojenja, izpolnjevanja obveznosti iz drugih zakonov ter obveščanja javnosti in medijev, na oglasni deski in na spletni strani sodišča, med drugim, objavi tudi razpored obravnav in sej, o katerih se obveščajo stranke in pri katerih javnost po zakonu ali odločitvi sodišča ni izključena. Ta razpored obsega tudi opravilno številko in vrsto zadeve, osebno ime sodnika ali predsednika senata, ki zadevo obravnava in osebno ime stranke v postopku. Smiselno enako določbo vsebuje 18. člena Sodnega reda. V šestem odstavku 11. člena pa ta določa, da so osebna imena strank v kazenskih postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi. V skladu z drugim odstavkom 353. člena ZKP se sodba izreče in razglasi v imenu ljudstva. Razglasitev sodbe je dalje natančno določena v 360. členu ZKP, ki me drugim določa, da ko sodišče izreče sodbo, jo predsednik senata takoj razglasi. Predsednik senata prebere javno, v navzočnosti strank, njihovih zakonskih zastopnikov, pooblaščencev in zagovornika, izrek sodbe in pove na kratko njene razloge. Če je bila javnost glavne obravnave izključena, se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju. Senat odloči, ali naj se in koliko, izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe.

V zvezi s tem IP ugotavlja, da procesni predpis (v konkretnem primeru ZKP), za predmetno kaznivo dejanje ne določa izključitve javnosti, prav tako iz dejanskega stanja predmetnih zadev ne izhaja, da bi bila javnost v konkretnih kazenskih zadevah izključena. Poleg tega gre za dostop do kazenskih sodb sodišča prve stopnje, ki so vselej javno razglašene[9] (360. člena ZKP).

Glede na navedeno IP ugotavlja, da se javnost sojenja, kot je določena v Ustavi RS in ustreznih, zgoraj citiranih področnih zakonih (ZKP), nanaša tudi na dostop javnosti do imen in priimkov posameznikov, ki so stranke konkretne sodne (kazenske) zadeve in do vsebine razglasitev izreka sodb. Kar z drugimi besedami pomeni, da je ime in priimek strank in odločitev sodnih (tudi kazenskih) postopkov javnosti vedno znan (razen če javnost ni izključena) in je tako anonimizacija glede imena in priimka posameznika, na katerega se nanaša konkretna kazenska sodna odločba, praktično nemogoča, oziroma o njej sploh ni mogoče govoriti.

Glede na navedeno je po presoji IP v konkretni zadevi podana podlaga za delno razkritje uvoda in izreka predmetnih sodnih odločb že na podlagi ustavne določbe o javnosti sojenja in določb ZKP ter Zakona o sodiščih, ki so citirane zgoraj in ki govorijo o javnosti sodnih obravnav, javni razglasitvi sodbe, objavi strank v kazenskih postopkih, ne glede na to, da je bila zahteva za dostop do sodnih odločb postavljena po imenu in priimku konkretnega posameznika. Te določbe so v primeru poimenskih zahtev podlaga za razkritje osebnih podatkov posameznika (podatek, da je bil spoznan za krivega, za katero kaznivo dejanje in kakšna kazen mu je bila dosojena, ali je bila pogojna obsodba zoper njega preklicana ali ne) v uvodu in izreku sodnih odločb, saj gre za obseg podatkov, ki je tudi sicer javno razglašen, skladno z določbami 24. člena Ustave in ZKP. Pri tem IP poudarja, da s tem, ko je prosilcu omogočen delni dostop do sodnih odločb kljub dejstvu, da je prosilec zahteval dokument (sodno odločbo) za poimensko navedenega posameznika, s prekritjem imena in priimka tega navedenega posameznika ne gre za varovanje posameznikovih osebnih podatkov, saj skladno s sodno prakso[10] v takšnih primerih anonimizacija sploh ni mogoča. Vendar posredovani podatki v danem primeru po stališču IP niso varovani, ker je za (posredno) razkritje imena in priimka obtoženega in osebnih podatkov o tem, kako je bilo odločeno v predmetni kazenski zadevi, podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Takšna presoja IP, upoštevajoč navedene določbe Ustave in ZKP, pomeni nadgradnjo dosedanje prakse IP glede dostopa do sodnih odločb, kadar se je prosilčeva zahteva za dostop do sodne odločbe glasila na ime in priimek konkretnega posameznika. IP je tako npr. z določbami št. 090-276/2019, 090-39/2019, 090-75/2018, 090-164/2019), delni dostop do sodnih odločb odobril, če je za to obstajal prevladujoč javni interes iz drugega odstavka 6 člena ZDIJZ. Vendar je že v odločbah 090-60/2020, 090-99/2020 in 090-107/2020 to stališče delno presegel in odločil, da so podatki o strankah konkretne sodne (kazenske) zadeve javni, na podlagi zgoraj citiranih določb Zakona o sodiščih in ZKP, hkrati pa presodil, da je za razkritje imena in priimka obtoženega in osebnih podatkov o tem, kako je bilo odločeno v kazenski zadevi zoper njega, v uvodu in izreku zahtevanega dokumenta, podan tudi prevladujoč javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Izhajajoč iz tega je odločitev v obravnavani zadevi sprejeta skladno s prakso IP glede dostopa o sodnih odločb in ob upoštevanju stališča VSRS v sodbi X Ips 4/2020, da so za transparentnost delovanja sodišč z zakoni vzpostavljena tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena s tem obsegom odločitev sodišč.

Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (ta določa izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, opomba IP) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij (razen v zakonu določenih primerih, kamor pa varstvo osebnih podatkov ne sodi, opomba IP).

Bistvo presoje testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, s katerim mora organ oziroma IP pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnih posameznikov, na katere se nanaša zahteva. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera.

Prosilka se je na javni interes sklicevala v svojih zahtevah in navajala, da je ta neizpodbiten glede na resnost kaznivega dejanja, vlogo … banke v pridelavi bančne luknje in "račun", ki ga še danes plačujejo davkoplačevalci.

IP je javni interes prepoznal v družbeni občutljivosti za tovrstne pojave (obsodilne sodbe) nepravilnih ali nezakonitih ravnanj, ki je pričakovana in primerna, saj se s tem kaže tudi občutljivost družbe na kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Odziv je še toliko večji v primerih škodljivih ravnanj, ki neposredno prizadenejo večjo skupnost oziroma situacije, ki so blizu oziroma v katerih se kot oškodovanca prepozna večje število posameznikov. Pri razkrivanju tovrstnih podatkov moramo upoštevati tudi različne vidike obravnavanja teh kaznivih dejanj, ki so lahko ekonomski, kulturni, politični, pravni in drugi. Lahko povzročajo ekonomsko škodo, zmanjšujejo obseg socialnih pravic, kakovost bivanja v družbi ipd. Zato je potreba po transparentnosti pri preprečevanju teh posledic toliko večja. Dalje IP poudarja, da je javni interes za razkritje v obravnavanem primeru že po naravi stvari bolj izrazen, saj gre za pravnomočni obsodilni sodbi v kazenskih zadevah. Ker je zatiranje kaznivih dejanj v javnem interesu, je kazensko procesno pravo v večji meri zaznamovano z zasledovanjem javnega interesa. Poleg tega je v obravnavani zadevi bistveno, da je splošno znano dejstvo, da zahtevani sodbi predstavljata prvi obsodilni sodbi povezani z bančno kriminaliteto v Sloveniji, zato javni interes za dostop do odločitev in  razlogov zahtevanih sodb nedvomno prevlada nad pravico do varstva osebnih podatkov. Splošno znano dejstvo je tudi, da je poslovanje predmetne banke pripeljano do t.i. »bančne luknje« in da je Banka Slovenije … banki odvzela licenco za opravljane bančnih storitev ter s tem končala postopek nadzorovane likvidacije,[11] banko pa pripojila k Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB). Percepcija ljudi o (ne)prisotnosti tovrstnih kaznivih dejanj v družbi, ne more temeljiti zgolj na splošnem vtisu o njihovem (ne)obstoju, ampak na dejstvih, ki se kažejo tudi v prostem dostopu do tovrstnih informacij (kdo je obtožen, česa je obtožen, v kakšnem okvirju in iz kakšnih razlogov). Javnost je bila z zaključkom konkretnih kazenskih postopkov na prvi in drugi stopnji seznanjena z javno razglasitvijo zahtevanih sodb in tudi preko medijev[12]. V tem pogledu se kaže pravica javnosti, da bdi nad delom pravosodnih organov, v konkretnem primeru sodišč, ki vodijo kazenske postopke, predvsem z vidika seznanitve s tem, kakšna je odločitev sodišča v postopku povezanim s bančno kriminaliteto in kateri so tisti razlogi, na katere je sodišče oprlo svoji obsodilni sodbi in so bili nato v primeru prve zahtevane sodbe potrjeni tudi s strani Višjega sodišča v Ljubljani.[13]

Navedeni razlogi so IP pripeljali do zaključka, da javni interes za razkritje osebnih podatkov v zahtevanih sodbah prevlada nad človekovo pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS). IP je zato v nadaljevanju presojal še, ali je takšen poseg v pravico do zasebnosti konkretnega posameznika skladen z načelom sorazmernosti oziroma praktične konkordance (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) v okoliščinah danega primera. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). IP je s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določil, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost.

V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007). Pri razrešitvi kolizije, v kateri sta se znašli obe pravici v obravnavanem primeru, je pomembno tudi, kdo je podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kateri namen.

Temeljni namen ZDIJZ je namreč v tem, da si organi, torej tudi sodišča, prizadevajo, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. odstavek 2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ), tako da so posledično tudi situacije, ko dostop do informacije javnega značaja ni dovoljen, v zakonu opredeljene kot izjeme od splošnega pravila (člen 5a. in člen 6. ZDIJZ). Po splošnih pravilih oziroma metodah razlage prava pa je treba izjeme razlagati restriktivno. Vendar pa je Upravno sodišče v svoji sodni praksi[14] že tudi izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kateri namen.

Glede na navedeno, torej dejstvu, da je prosilka v konkretnem primeru novinarka zavoda, ki se ukvarja s preiskovalnim novinarstvom, priznanim na mednarodni ravni[15] ni mogoče vzeti pomembne teže pri odločitvi IP. Namen navedenega medija je usmerjanje moči preiskovalnega in poglobljenega novinarstva v družbene spremembe, ob tem ga zanima odgovorno in skrbno ravnanje politike in sodbe veje oblasti glede tem, ki so v javnem interesu. Iz prosilkinih navedb v njeni zahtevi in pritožbi izhaja, da ju vlaga z namenom nadzora javnosti nad poslovanjem bank v luči transparentnosti delovanja sodne veje oblasti pri obsojanju kaznivih dejanj povezanih z bančno kriminaliteto, ki je močno zaznamovala slovensko gospodarstvo in posredno tudi davkoplačevalce. Zato je v tem delu brez dvoma zaželeno, da javni diskurz v čim večji meri temelji na verodostojnih dejstvih in ne na pavšalnih oziroma površnih govoricah. IP v predmetni zadevi nima pomislekov glede dobre vere prosilke, ki jo vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki v luči težnje po razvitju strokovnega in kakovostnega javnega diskurza v obsodilnimi razlogi, na katere se je oprlo sodišče pri obsodbi bančne kriminalitete, ki je še vedno aktualna tema v slovenskem prostoru in še ni dobila svojega epiloga. IP je tako delnemu dostopu do zahtevanih dokumentov ugodil v luči zaupanja javnosti v delovanja sodstva pri pregonu bančnega kriminala. Pri tem je IP pri izvedbi testa praktične konkordance upošteval argumente, ki so ga pripeljali do zaključka, da javni interes za razkritje zahtevanega dokumenta prevlada nad interesi posameznikov, da varujejo svoje osebne podatke, zato jih na tem delu ne ponavlja, ne more pa mimo dejstva, da nihče od zadevnih posameznikov izrecno posredovanju teh podatkov javnosti ni nasprotoval. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti ali področje življenja posameznika v javnosti), in pri tem ugotovil, da so bila predmetna kazniva dejanja storjena v povezavi z izvajanjem oziroma zlorabo delovne obveznosti posameznikov in njihovega položaja na delovnem mestu v predmetni banki. Izhajajoč iz pravila: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov, je IP pri presoji sorazmernosti upošteval tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oz. razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako sklep Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012). IP je tako ugotovil, da je poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z razlogi za obsodilni sodbi zoper relativno javne osebe, ki so bili pravnomočno obsojene za kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Pri dostopu do zahtevanih dokumentov, kot je opredeljen v I. točki izreka te odločbe, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja teh oseb, ampak za podatke, ki se v bistvenem nanašajo na tematiko zlorabe položaja, ki so jo te relativno javne osebe storile ob opravljanju oziroma zlorabi svojih službenih dolžnosti in položaja.

Poleg tega je odrejeni delni dostop sorazmeren tudi z vidika določb oz. namena Sodnega reda, ki v 11. členu ureja obveščanje javnosti v kazenskih zadevah. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (tako v zadevi I Up 731/2005 in X Ips 320/2010) mora organ pri posredovanju informacij javnega značaja upoštevati in ugotoviti, ali iz določb oziroma namena posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov, ki bi jih bilo možno opredeliti kot izjemo iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kot že navedeno zgoraj, so po šestem odstavku 11. člena Sodnega reda, osebna imena strank v kazenskih postopkih informacije javnega značaja, razen če je to izključeno s procesnimi predpisi, za kar pa v obravnavnih zadevah ni šlo. Skladno z zapisanim in ob ugotovljenem javnem interesu je tudi IP v konkretni zadevi ugotovil, da so prosto dostopne informacije javnega značaja v posameznih dokumentih, kot sledi v nadaljevanju.

Glede na navedeno je IP presodil, da javni interes za razkritje imena in priimka posameznikov, na katere se nanašata sodni odločbi, ter razkritje razlogov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pretehta nad interesom teh konkretnih posameznikov za omejitev dostopa do zahtevanih podatkov. Intenziteta posega v pravico iz 38. člena Ustave RS je tako zmanjšana tudi z izvedbo delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ. Navedena določba zapoveduje, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino, oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Takšen dostop do zahtevane dokumentacije tako ne pomeni prekomernega posega za dosego ustavno dopustnega cilja. Na takšen način pa so izpostavljeni podatki tudi javna zadeva vsaj v tolikšni meri, da je z njihovim razkritjem dosežen tudi namen ZDIJZ, ki je določen v 2. členu.

V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 9578/2015 z dne 18. 11. 2016 navedena pravna podlaga (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ) obsega razrijte imen in priimkov obeh obtožencev, zakonske označbe kaznivih dejanja z navedbami določb kazenskega zakona, opise kaznivih dejanj, izrečene kazni, pravnih podlag in razlogov sodišča. V ta sklop so zajeti tudi tisti deli obrazložitve te sodbe, ki vsebujejo pravno podlago za odločitev sodišča, splošni opis očitanega kaznivega dejanja, pravni pouk, odločitev o stroških. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 1356/2016 z dne 11. 12. 2017, pa se razkritje v obsegu javnega interesa nanaša na ime in priimek obtožene, zakonsko označbo kaznivih dejanja z navedbami določb kazenskega zakona, opise kaznivih dejanj, pravnih podlag in izrečeno kazen. Ob tem IP ugotavlja, da je bila ta sodba izdana brez obrazložitve, na podlagi 368. člena Zakona o kazenskem postopku. V navedenem obsegu je torej IP pritožbi prosilke ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

IP je dalje ugotovil, da zahtevani dokument vsebuje tudi nevarovane podatke tj. podatke, ki jih je dopustno razkriti. V obravnavanem primeru torej ne gre v celoti za osebne podatke po definiciji iz člena 4 Splošne uredbe o varstvu podatkov, ampak gre tudi za informacije o pravni podlagi, ki jo je sodišče uporabilo pri argumentaciji svoje odločitve. Le-teh pa že pojmovno ne moremo umestiti med osebne podatke, saj ne gre za podatke, ki bi se nanašali na posameznika. Prav tako takšen način dostopa v obravnavanem primeru ne bi ogrozil varovanih osebnih podatkov.

Zahtevana dokumenta (sodbi) vsebujeta tudi osebne podatke sodnikov, državnih tožilcev in zapisnikaric (ime in priimek). Ker so v zahtevanih dokumentih navedeni v kontekstu opravljanja njihovih nalog iz delovnega razmerja oziroma javnih funkcij, niso varovani osebni podatki (po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

Glede osebnih podatkov (imen in priimkov) odvetnikov, ki se pojavljajo v zahtevnih dokumentih, IP pojasnjuje, da v pogodbenem mandatnem razmerju stranka-odvetnik obstaja tudi t. im. zunanje razmerje, to je pooblastilo, s katerim odvetnik izkazuje svoje upravičenje navzven in je v fazi, ko zadeva poteka pred sodiščem. To pomeni, da samega dejstva, da določen odvetnik sodeluje v določenem sodnem postopku, ni mogoče vključiti oziroma obravnavati kot del zaupnega razmerja med strankami. V postopku po ZDIJZ je ključno, da je dostop do zahtevane informacije mogoče zavrniti le zaradi obstoja katere izmed izjem iz 5.a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V konkretnem primeru odvetniki niso nastopali v funkciji fizičnih oseb, temveč v vlogi opravljanja odvetniškega poklica, zato podatek o odvetniku oziroma pooblaščencu ne predstavlja varovanega osebnega podatka, kot izjeme po ZDIJZ. Tudi iz prakse IP izhaja, da ime in priimek ter poslovni naslov odvetnika ni varovan osebni podatek[16]. Odvetništvo je v prvem odstavku 1. člena Zakona o odvetništvu[17] opredeljeno kot samostojna in neodvisna služba znotraj pravosodja. To pomeni, da nastopanje v vlogi odvetnika sodi v javno sfero. Ker odvetniki v zahtevanih dokumentih niso nastopali kot posamezniki in v lastnem imenu, ampak kot pooblaščenci, njihova imena in priimki v konkretnem primeru niso varovani osebni podatki.

Na drugi strani pa je IP, upoštevajoč načelo najmanjšega obsega podatkov (točka (c) člen 5 Splošne uredbe), presodil, da s testom javnega interesa v konkretnem primeru ni mogoče razkriti osebnih podatkov, ki ne predstavljajo samih razlogov in ugotovitev odločitev sodišča. Gre za ostale osebne podatke obtožencev (razen in ima in priimka), kot se nahajajo v izreku sodbe, njihov zagovor, premoženjsko stanje, imena in priimke prič ter njihove konkretne izjave oziroma izpovedbe, kot osebno dojemanje dogodkov predstavljalo varovane osebne podatke, za razkritje katerih ne obstaja pravna podlaga ter imena, priimki in sorodstvena razmerja ostalih fizičnih oseb, ki se pojavljajo v obeh sodbah, saj je na podlagi njih mogoče sklepati na določenega ali določljivega posameznika. Zato je IP, na podlagi 248. člena ZUP, v tem delu pritožbo prosilke zavrnil in odločil, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

Sklepno:

Upoštevajoč vse navedeno je IP  zaključil, da je pritožba prosilke delno utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati zahtevano dokumentacijo, pri čemer mora skladno s 7. členom ZDIJZ prekriti varovane osebne podatke, kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilke, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil (2. točka izreka te odločbe).

K III. točki izreka

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[18] oproščena plačila upravne takse.  

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Iz dela, kjer je VSRS zapisalo: »Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov, tudi na področju kazenskega pregona, so z zakoni vzpostavljene tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč.«

[2] Npr. zadeve TASZ proti Madžarski (2009), Inicijativa mladih za Ijudska prava proti Srbiji (2013), Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski (2016), Tsentr demokratiyi ta verkhovenstva prava proti Ukrajini (2020)).

[3] Objavljeno na spletni strani VSRS, na povezavi: http://www.sodisce.si/vsrs/objave/2020111216332874/

[4] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT in 16/19 – ZNP-1.

[5] Uradni list RS, št. 87/16.

[6] Enako stališče izhaja tudi iz komentarja Ustave RS, kjer je navedeno, da »sodišča in vsi drugi organi lahko zavrnejo dostop do zahtevanih informacij, če gre za podatke, ki so pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka ter bi njihovo razkrije škodovalo izvedbi takšnega postopka«. Več o tem na spletni strani: https://e-kurs.si/komentar/sodni-postopki-sodna-uprava-in-javne-knjige/

[7] Npr. sodba št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010, v kateri je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da se na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče sklicevati, ko gre za zahtevano informacijo iz sodnega postopka, ki je pravnomočno končan.

[8] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[9] Tudi če je javnost iz glavne obravnave izključena, se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju. Senat odloči, ali naj se in koliko izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe (četrti odstavek 360. člena ZKP).

[10] Tako sodbe Upravnega sodišča RS, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014).

[11] Npr. …

[12] Npr. … https://www.slovenskenovice.si/kronika/doma/bancnika-morata-v-zapor/

[13] ….

[14] Npr. sodbi I U 1688/2016 z dne 17. 10. 2018, odst. 62, in I U 599/2014 z dne 3. 11. 2015, odst. 46.

[15] …

[16]Npr. odločba IP št. 090-87/2011/3 z dne 29.7.2011 in št. 090-271/2015 z dne 17. 1. 2016.

[17] Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16 in 36/19)

[18] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš).