prosilec - Državno pravobranilstvo

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do tožbe, ki jo je vožil kot zastopnik javnega interesa, zaradi izjeme varstva sodnega postopka.  V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je izpolnjen zgolj prvi pogoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, da je postopek še v teku. Organ pa ni uspel izkazati, da bi z razkritjem predmetne tožbe nastala škoda za izvedbo sodnega psotopka. Argumenti organa so bili primarno usmerjeni v njegovo zaščito kot stranke postopka, čemur pa navedena izjema ni namenjena. Prav tako zavračanje dostopa do dokumenta, ki je presojan pred sodiščem zgolj zato, ker bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča, torej ne vzdrži resne pravne presoje, zato z navedbami o morebitnem vplivu javnosti na sojenje izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče utemeljevati. Še zlasti ob dejstvu, da je bila v obravnavanem primeru predmet presoje tožba, ki jo je organ vložil kot zastopnik javnega interesa za varovanje javnega interesa. Posledično se s to tožbo ne varujejo morebitni zasebni interesi, temveč nekaj, kar naj bi bilo v interesu širše javnosti, zato ni razumno niti logično, da bi s prostim dostopom do vsebine dokumenta, ki naj bi kot preventivni instrument zasledoval odpravo nezakonitih stanj, nastala škoda za postopek. Organu torej ni uspelo dokazati škode za izvedbo postopka, njegove navedbe so bile namreč povsem pavšalne in nekonkretizirane, zato jih ni bilo mogoče preizkusiti. Škode za postopek pa ni zatrjevalo niti Upravno sodišče RS, ki vodi predmetni sodni postopek in ki bi edino lahko pojasnilo in utemeljilo, kako bi razkritje tožbe vplivalo na potek sodnega postopka. Ne glede na to, da je IP ugotovil, da zatrjevana izjema ni izkazana in da torej ni podlage za obvezno izvedbo testa interesa javnosti v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa je  IP ocenil, da je za dostop do zahtevane tožbe podan tudi velik interes javnosti. Javnost ima pravico pridobiti informacije, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih je organ ocenil, da je z izpodbijanim upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa oziroma v čem je sploh podan javni interes za vložitev konkretne tožbe. Ker organ, ki je državni organ, s tožbo izpodbija odločbo drugega državnega organa, gre dejansko za nasprotujoči si stališči na nivoju države, zato je kakovostna javna razprava o vprašanju javnega interesa v zvezi z izvedbo omenjenega koncerta v razmerju do spoštovanja temeljnih ustavnih in moralnih načel ter vrednot, mogoča le z dostopom do vsebine tožbe. IP je nadalje po uradni dolžnosti opravil preizkus obstoja drugih (nezatrjevanih) izjem po 5.a in 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in ugotovil, da te niso podane. Z vpogledom v zahtevano tožbo je IP ugotovil, da je stranka z interesom samostojni podjetnik (s.p.), kar pomeni, da ne gre za varovane osebne podatke v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov. V sami tožbi pa je v vlogi pevca oz. izvajalca koncerta omenjen Marko Perkovič Thompson, glede katerega so v tožbi podani osebni podatki, ki pa niso varovani, ker so del javne podobe konkretnega posameznika, ta pa se je javnosti (skupaj s temi značilnostmi) izpostavil sam in zavestno, zato je  IP zaključil, da izjema po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ glede teh podatkov ni podana.

ODLOČBA:

Številka: 090-263/2020/2

Datum: 19. 1. 2021

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 – ZDIJZ-C in 50/14-ZDIJZ-D, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (dalje prosilec) z dne 30. 10. 2020, zoper odločbo z dne 23. 10. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-14, Republike Slovenije, Državnega odvetništva, Šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 30. 10. 2020 se ugodi in se odločba Republike Slovenije, Državnega odvetništva, z dne 23. 10. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-14 v drugi točki izreka odločbe odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati vsebino tožbe št. U-A26-4568/2020 z dne 2. 7. 2020 (brez prilog).

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 11. 7. 2020 na organ naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da je organ sprožil upravni spor zoper odločbo MNZ, s katero je odpravilo prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića – Thompsona, zaradi kršitev človekovega dostojanstva. Na podlagi navedenega je prosilec po ZDIJZ zahteval, da

mu organ posreduje:

•  fco dokumentacije, iz katere izhajajo pobude, na podlagi katerih je organ sprožil upravni spor,
•  fco same vsebine upravnega spora.

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z dne 6. 8. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-3, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. Zoper navedeno odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 14. 8. 2020, o kateri je odločil IP z odločbo št. 090-176/2020/4 z dne 21. 9. 2020, ki je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je organ odločil z odločbo št. DODV-1 VSRU-127/2020-14 z dne 23. 10. 2020, s katero je v prvi točki izreka odločbe odločil, da se zahtevi prosilca v delu, ki se nanaša na posredovanje dokumentacije, iz katere izhajajo pobude, na podlagi katerih je bil sprožen upravni spor, ugodi in prosilcu posreduje kopija pobude z dne 9. 6. 2020 kot priloga te odločbe. V drugi točki izreka odločbe je organ odločil, da se zahteva prosilca v delu, ki se nanaša na vsebino tožbe v upravnem sporu, zavrne.

V obrazložitvi odločbe je organ ugotovil, da zahtevana dokumenta iz 1. in 2. točke izreka odločbe spadata v delovno področje organa in da organ z njima razpolaga v materializirani obliki,oziroma da gre za informacije javnega značaja v smislu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ. Organ je prepoznal kot dokumente, ki ustrezajo zahtevi prosilca, v dveh dokumentih iz spisa Državnega odvetništva št. U 4586/2020, in sicer:

- pobuda Upravnega odbora Ustanove fundacije »Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma« z dne 9. 6. 2020,

- tožba zoper odločbo MNZ št. 2151-1/2017/43 (1324-05) z dne 3. 6. 2020 v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251-253/2017-71 z dne 4. 5. 2020, v zadevi prepovedi javne prireditve »Koncert hrvaškega glasbenika Marka Perkoviča Thompsona« (s prilogami) - vloženi na Upravno sodišče RS dne 2. 7. 2020.

Glede na vsebino dokumenta in upoštevaje zahtevo prosilca za dostop do informacij javnega značaja je organ ugotovil, da ima Ustanova fundacije »Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma« (v nadaljevanju: Ustanova fundacije), ki je dne 9. 6. 2020 poslala Državnemu odvetništvu pobudo za aktivno ukrepanje in pravočasen vstop v postopek odločanja, pravni interes za udeležbo v postopku, zato jo je skladno s prvim odstavkom 143. člena v povezavi s tretjim odstavkom 143. člena ZUP, z dopisom z dne 29. 9. 2020, povabil k udeležbi v predmetnem postopku. Ustanova fundacije je dne 30. 9. 2020 dala pisno soglasje k udeležbi v zadevi DODV- 1 VSRS-127/2020-11 in dne 22. 10. 2020 pisno dovoljenje, da se prosilcu posreduje kopija navedene pobude. Kopija pobude bo posredovana prosilcu kot priloga odločbe Organ je v nadaljevanju glede drugega dela zahteve prosilca za posredovanje kopije tožbe zoper odločbo MNZ št. 2151-1/2017/43 (1324-05) z dne 3. 6. 2020 v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251 -253/2017-71 z dne 4. 5. 2020, v zadevi prepovedi javne prireditve »Koncert hrvaškega glasbenika Marka Perkoviča Thompsona« (s prilogami) preveril, ali obstaja katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da zahteva prosilca v tem delu sodi med izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. členu ZDIJZ. V skladu z 8. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; Za uveljavitev te izjeme sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo: da je (sodni) postopek še v teku in da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika in toženca ter drugih oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Zastopnik javnega interesa ima v smislu določb ZUS-1 preventivno nalogo. Prizadeva si, da se z odpravo nezakonitih upravnih aktov preprečuje nastanek nezakonitih stanj, ki bi navsezadnje lahko vodila tudi v nastanek protipravne škode. Zastopnik javnega interesa je legitimiran za vložitev tožbe, če je zaradi napačne uporabe materialnega prava kršen zakon v škodo javnega interesa. V skladu z določilom 11. člena Zakona o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/2017) je ena izmed nalog Državnega odvetništva tudi varovanje javnega interesa v upravnem sporu in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Državno odvetništvo je v predmetni zadevi, kot stranka z javnim interesom (zastopnik javnega interesa), vložilo tožbo v roku iz prvega odstavka 18. člena zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Z vložitvijo tožbe se je začel sodni postopek, v konkretnem primeru upravni spor. Upoštevaje navedeno je izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Tožba vložena zoper odločbo MNZ št. 2151-1/2017/43 (1324-05) z dne 3. 6. 2020, v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251-253/2017-71 z dne 4. 5. 2020, v zadevi prepovedi javne prireditve »Koncert hrvaškega glasbenika Marka Perkoviča Thompsona« (s prilogami), ki je bila vložena na Upravno sodišče RS dne 2. 7. 2020, je dokument, ki se nahaja v spisu Državnega odvetništva št. U 4586/2020 in v spisu Upravnega sodišča RS Opr. št. I U 844/2020. Organ ugotavlja, da je tožba, ki jo je vložil kot zastopnik javnega interesa, mogoče opredeliti kot dokument, ki je bil izdelan z namenom ter hkrati predpogoj za začetek sodnega postopka pred Upravnim sodiščem RS in je njegov bistveni del. V zvezi s tem je treba tudi poudariti, da je v okviru konkretnega sodnega postopka (upravnega spora) treba zagotoviti upoštevanje načela enakosti orožij (pravnih sredstev) in načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti. V primeru, če je vsebina tožbe ali drugih vlog predmet javnega razpravljanja, bi kritike teh vlog ne glede na njihov dejanski pravni pomen lahko vplivale na stališče, ki ga brani institucija pred Upravnim sodiščem RS. Načelo enakosti orožij, katerega osnova je uravnoteženost med strankami v postopku, tako kot načelo kontradiktornosti, sta logična posledica samega pojma pravičnega postopka. Z razkritjem vsebine zaprošenega dokumenta bi bilo omogočeno, čeprav zgolj v zaznavi javnosti, izvajanje zunanjih pritiskov na sodno dejavnost in poseganje v nemotenost razprav. Državno odvetništvo zato ocenjuje, da bi razkritje vsebine zahtevanega dokumenta v tej začetni fazi upravnega spora poseglo v sodni postopek in hkrati povzročilo takšno škodo za nadaljevanje postopka, da ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Relevantno oceno o škodi za izvedbo sodnega postopka, ki bi nastala z razkritjem zahtevanega dokumenta, pa lahko da le organ, v obravnavanem primeru Upravno sodišče RS, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevani dokument. Organ je zato v ponovljenem postopku dne 29. 9. 2020 zaprosil Upravno sodišče RS za stališče, ali bi lahko razkritje vsebine tožbe v upravnem sporu, ki ga sodišče vodi pod Opr. št. I U 844/2020 in v katerem nastopa Državno odvetništvo kot tožeča stranka, vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala. Upravno sodišče RS je v odgovoru na zaprosilo z dne 2. 10. 2020 zapisalo, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 zavzelo stališče, da imajo pri dostopu do informacij javnega značaja posebna določila (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve glede na določbe ZDIJZ in da se ZDIJZ lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni. Glede na navedeno stališče, da se v obravnavanem sodnem postopku ne mora postopati po ZDIJZ in da se odločbe o izjemah za dostop do informacij javnega značaja po 6. členu ZDIJZ z vidika obravnavanega upravnega spora ne uporabljajo, saj je 150. člen ZPP lex specialis glede na določbe ZDIJZ, se sodišče do vprašanja ni moglo opredeliti. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 4/2020 izhaja, da pri omejitvah dostopa do informacij javnega značaja ni moč izhajati iz samih določb ZDIJZ, pač pa je treba upoštevati pravno ureditev v celoti, od ustavno (in konvencijsko) zavarovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin do omejitev, ki so uzakonjene v drugih, zlasti postopkovnih zakonih. Vsi navedeni zakoni urejajo dostop do istih informacij oziroma dokumentov na podlagi individualne prošnje (zahteve, vloge) določene osebe. Informacija javnega značaja je pravni pojem, ki ga ureja ZDIJZ, in ne dejanski, zato je šele ob pravilni uporabi tega zakona mogoče ugotoviti, ali gre za tako informacijo ali ne. ZDIJZ pa ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, temveč je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Procesni predpisi (ZKP, ZPP, ..) so torej v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave itd.). Vrhovno sodišče RS je v odločbi še poudarilo, da je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Poudarilo je tudi, da je ob tem treba upoštevati, da takih prepovedi v posameznih področnih zakonih ZDIJZ ob odsotnosti izrecnih prehodnih zakonskih določb s svojo uveljavitvijo ni razveljavil. Če bi za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni. Po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ker ZUS-1 ne ureja, kdo lahko pregleduje in prepisuje sodne spisa, se za to vprašanje uporablja določba 150. člena ZPP. Ta v drugem odstavku določa, da se drugim osebam (to je osebam, ki v postopku niso sodelovale kot stranka ali stranski udeleženec) lahko dovoli pregled in prepis spisa le, če imajo opravičeno korist. Drugim osebam se pregled spisa zato dovoli le, če izkažejo upravičen interes. Izkazati morajo, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njihovih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki bi jih pridobili z vpogledom v spis. Organ ugotavlja, da je prosilec kot razlog za vložitev zahteve navedel predvsem svoj osebni interes, ki pa je v postopku po ZDIJZ irelevanten in ga ni mogoče upoštevati, saj se vselej presoja dostop z vidika »erga omnes«. Iz dejanskega stanja zadeve pa ne izhaja, da bi bil prosilec upravičen do pridobitve tožbe v upravnem sporu z izkazanim pravnim interesom na podlagi ZPP. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je izpolnjen tudi drugi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Organ je dostop do vsebine tožbe v upravnem sporu presodil še z vidika obstoja javnega interesa na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 4/2020 izhaja, da s posebnimi določbami procesnih in organizacijskih zakonov, ki urejajo dostop do informacij, ni neutemeljeno poseženo v transparentnost delovanja sodišč ter drugih državnih organov, temveč gre za način uresničevanja le-tega, ki upošteva specifičnost določenega področja ter pravice, svoboščine in interese drugih, ki jih je treba na tem področju posebej varovati. Za transparentnost delovanja sodišč in drugih državnih organov so z zakoni vzpostavljene tudi temeljna pravila o tem, da so javne tako sodne obravnave kot tudi razglasitve sodb, na podlagi česar je javnost vselej lahko seznanjena z vsebino odločitev sodišč. Prav tako pa so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč. Na podlagi navedenega je naslovni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 30. 10. 2020, v kateri je navedel, da se z odločitvijo organa ne strinja in dodal, da naj se organ v pritožbenem postopku izkaže s predhodno izvedeno analizo škodnega testa in analizo javnega interesa, na podlagi katerih je zavrnil dostop do tožbe in če tega ne more izkazati, je njegova utemeljitev zavrnitve brezpredmetna.

Organ je z dopisom z dne 5. 11. 2020, številka: DODV-1 VSRU-127/2020-7, poslal pritožbo prosilca s prilogami v odločanje IP. Organ je opravil preizkus pritožbe in ugotovil, da je pritožba pravočasna, vložena po upravičeni osebi in dovoljena.

Pritožba je utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija, in sicer glede druge točke izreka izpodbijane odločbe. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevana informacija sodi v delovno področje organa, saj je predmet presoje tožba št. U-A26-4568/2020 z dne 2. 7. 2020 (brez prilog), ki jo je organ vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2151-1/2017/431324-05) z dne 3. 6. 2020 v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251-253/2017-71 z dne 4. 5.2020. Sporno pa je vprašanje, ali je podana izjema iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se je skliceval organ.

Navedena izjema od prosto dostopnih informacij javnega značaja določa podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za uveljavitev izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo:

1. da je postopek še v teku,

2. da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je sodni postopek pred Upravnim sodiščem še v teku, kar pomeni, da je mogoče slediti odločitvi organa, da je izpolnjen prvi pogoj navedene izjeme.

Glede drugega pogoja za obstoj obravnavane izjeme IP pojasnjuje, da je v pravu dostopa do informacij javnega značaja dokazno breme za obstoj izjeme od prosto dostopnih informacij na organu, ki mora z izvedbo škodnega testa dokazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oziroma, da bi nastala določena konkretna škoda za izvedbo postopka. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da je zahtevana tožba predpogoj za začetek sodnega postopka pred Upravnim sodiščem RS, v katerem je treba zagotoviti upoštevanje načela enakosti orožij (pravnih sredstev) in načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti ter da bi bila z razkritjem zahtevana tožba predmet javne razprave, kar bi lahko vplivalo na stališče, ki ga brani organ, prav tako bi bilo omogočeno izvajanje pritiskov na sodno dejavnost, zaradi česar organ ocenjuje, da bi poseglo v sodni postopek in naredilo škodo za nadaljevanje postopka.

IP ugotavlja, da so navedeni argumenti primarno usmerjeni v zaščito organa kot stranke postopka, čemur pa navedena izjema ni namenjena. Povedano drugače, med škodo za izvedbo postopka ni mogoče šteti škode, ki bi nastala udeležencem postopka, na kar se je skliceval organ v izpodbijani odločbi. Glede zatrjevanja izvajanja pritiskov na sodno dejavnost pa IP poudarja, da sta svoboda informiranja in razvito javno mnenje izredno pomembna tudi za preprečevanje zlorab in za demokratično izvrševanje državne oblasti, kamor sodi tudi sodstvo. To pomeni, da razprava izven sodišča v obliki javnega mnenja, ne more (predvsem pa ne sme) vplivati na strokovno delo sodnikov, na njihovo neodvisnost in nepristranskost. Zavračanje dostopa do dokumenta, ki je presojan pred sodiščem zgolj zato, ker bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča, torej ne vzdrži resne pravne presoje, zato z navedbami o morebitnem vplivu javnosti na sojenje izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče utemeljevati. Še zlasti ob dejstvu, da je v obravnavanem primeru predmet presoje tožba, ki jo je organ vložil kot zastopnik javnega interesa za varovanje javnega interesa. Posledično se s to tožbo ne varujejo morebitni zasebni interesi, temveč nekaj, kar naj bi bilo v interesu širše javnosti, zato ni razumno niti logično, da bi s prostim dostopom do vsebine dokumenta, ki naj bi kot preventivni instrument zasledoval odpravo nezakonitih stanj, nastala škoda za postopek. Javni interes je torej tisti kriterij, ki opravičuje ukrepanje organa z vidika vložitve tožbe, zato se IP strinja s prosilcem, da so informacije o razlogih, zaradi katerih je organ ocenil, da je bilo z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa, takšne narave, da zaradi njihove proste dostopnosti ne more nastati škoda za sodni postopek, so pa bistvene z vidika vprašanja, v katerih primerih organ vstopi v funkcijo zastopnika javnega interesa. Navedbe organa o nastanku škode so torej tako pavšalne in nekonkretizirane, da jih ni mogoče preizkusiti.

Nadalje IP ugotavlja, da je organ pravilno, v skladu z napotki IP, pozval Upravno sodišče RS, pred katerim teče predmetni sodni postopek, da poda mnenje, kakšna konkretna škoda za postopek bi nastala z razkritjem zahtevane tožbe. Slednje je v skladu s prakso IP, da je za oceno škode, ki bi z razkritjem informacij nastala za postopek, pristojen organ, pred katerim teče tak postopek. Enako je tudi stališče sodne prakse Upravnega sodišča[1], iz katere izhaja, da lahko le organ, pred katerim konkretni sodni postopek poteka, pojasni, ali bi z razkritjem zahtevanega dokumenta lahko nastale škodne posledice za izvedbo sodnega postopka ter kakšne bi te posledice bile. Upravno sodišče se v svojem odgovoru z dne 2. 10. 2020, št. IU 844/2020-16 ni opredelilo do zaprosila, torej ni pojasnilo, ali bi z razkritjem tožbe nastala škoda za sodni postopek, temveč se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, po kateri naj bi imela specialna določila prednost pred ZDIJZ, zaradi česar je zaključilo, da se v obravnavanem sodnem postopku ne more postopati po ZDIJZ. V tej zvezi je organ odločil, da prosilec ni izkazal upravičenega interesa do pridobitve tožbe v skladu s 150. čl. ZPP, zato je zaključil, da je drugi pogoj zatrjevane izjeme izpolnjen.

IP se s stališčem Upravnega sodišča RS in posledično tudi z organom ne strinja in pojasnjuje, da ni sporno, da je bila navedena sodba Vrhovnega sodišča sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve, zato je sklicevanje na navedeno sodbo pravno zmotno. ZDIJZ nikjer ne določa, da dokumenti iz sodnega spisa niso informacije javnega značaja, kar a contrario pomeni, da se zahteva za dostop do informacije javnega značaja po določilih ZDIJZ nanaša tudi na tožbo v sodnem postopku. Poleg tega pa lahko organ v postopku po ZDIJZ (in v konkretnem primeru ni sporno, da je organ izpodbijano odločbo izdal v postopku, ki ga je vodil na podlagi ZDIJZ) zavrne dostop do zahtevanih informacij izključno zaradi obstoja katere izmed izjem iz 5a. in 6. člena ZDIJZ ali na podlagi določbe v drugem specialnem zakonu, ki ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja (kot npr. četrti odstavek 13.b člena ZPOmK-1ali 4. odstavek 35. čl. ZJN-3). Povedano drugače, ker je prosilec zahteval dostop do informacij javnega značaja, organ nima pravne podlage, da bi njegovo zahtevo samovoljno »prekvalificiral« v zahtevo za vpogled v spis in odločil na povsem drugi pravi podlagi. Ker ZPP ne vsebuje določbe, ki bi izrecno izključevala ali dopolnjevala uporabo določb ZDIJZ, ni nobene pravne podlage, da bi se dostop do zahtevane informacije zavrnil neposredno na podlagi ZPP, na kar se načeloma organ niti ni skliceval, temveč je zmotno zaključil, da je zaradi ne izkazanega upravičenega interesa za vpogled v spis, podana izjema iz 8. točke prvega dostavka 6. čl. ZDIJZ, ki pa s takšno ugotovitvijo nima nobene veze niti se slednje ne ugotavlja. Zakonodajalec je namreč v ZDIJZ obstoj zatrjevane izjeme vezal na izkaz škode za izvedbo postopka, česar pa organu ni uspelo dokazati, njegove navedbe so namreč povsem pavšalne in nekonkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti. Škode za postopek pa ni zatrjevalo niti Upravno sodišče RS, ki vodi predmetni sodni postopek in ki bi edino lahko pojasnilo in utemeljilo, kako bi razkritje tožbe vplivalo na potek sodnega postopka.  

Glede na navedeno IP zaključuje, da v obravnavanem primeru zahtevana tožba, ne pomeni izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato je sklicevanje organa na navedeno izjemo v tem postopku dostopa do informacij javnega značaja napačno.

Ne glede na to, da je IP ugotovil, da zatrjevana izjema ni izkazana in da torej ni podlage za obvezno izvedbo testa interesa javnosti v smislu drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa IP vendar ocenjuje, da je za dostop do zahtevane tožbe podan tudi velik interes javnosti.

Prosilec je kot razlog za vložitev zahteve sicer navedel predvsem svoj osebni interes, ki je v postopku po ZDIJZ irelevanten in ga ni mogoče upoštevati, saj se vselej presoja dostop z vidika »erga omnes«, ki pomeni, da če je informacija dostopna za enega prosilca, je dostopna za vse. Vendar pa omenjena okoliščina ne odreka ugotovitvi, da ima javnost pravico pridobiti informacije, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih je organ ocenil, da je z izpodbijanim upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa oziroma v čem je sploh podan javni interes za vložitev konkretne tožbe. Upoštevati je treba, da gre za zadevo širšega družbenega pomena (pravica do zbiranja in združevanja, zaščita človekovega dostojanstva, ustaštvo, itd.), ki je bila predmet razprave tako v laični kot tudi strokovni javnosti, o tem se je veliko pisalo tudi v medijih, zaradi česar je javnost toliko bolj zainteresirana in upravičena do zahtevane informacije. Le z dostopom do celotne tožbe lahko javnost dobi celostno sliko, v čem je državni organ kot zastopnik javnega interesa prepoznal, da je bil z upravnim aktom drugega državnega organa kršen zakon v škodo javnega interesa. Pri tem IP ne more slediti organu, da je interesu javnosti zadoščeno z javnimi sodnimi obravnavami in javno razglasitvijo sodb, primarno zato, ker so na Upravnem sodišču javne obravnave izredno redke, posledično pa se tudi sodbe ne izrekajo s prisotnostjo javnosti. Poleg tega pa institut testa interesa javnosti niti ni omejen na javnost sojenja, temveč omogoča dostop do vseh informacij javnega značaja, če so za to podani pogoji, torej da je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi metode tehtanja javnega interesa je IP tehtal, ali je organ zadostil svojemu dokaznemu bremenu oziroma, v kolikšni meri je uspel izpolniti škodni test, da bi razkritje tožbe škodovalo izvedbi sodnega postopka, z ustavno pravico prosilca na drugi strani, ki z dostopom do vsebine tožbe kot informacije javnega značaja, lahko pomembno prispeva h kakovostni javni razpravi pri vprašanju, kdaj govorimo o obstoju kršitve javnega interesa, ki opravičuje ukrepanje organa, pa tudi, kako široko se lahko tolmači pravica do javnega zbiranja oseb, ki javno zastopajo določana stališča, izražajo pripadnost oziroma ali to že pomeni poseg v človekovo dostojanstvo, ki ga mora država zaščititi.

IP je že pri presoji obstoja izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ ugotovil, da organ ni z ničimer izkazal, da bi prost dostop do vsebine tožbe škodoval izvedbi sodnega postopka, saj se je zgolj skliceval na načelo enakosti orožij (pravnih sredstev) in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, kar pa s prostim dostopom do vsebine tožbe niti ne more biti ogroženo, saj je nasprotna stranka že seznanjena z vsebino tožbe, sodišče pa mora biti pri odločanju neodvisno in nepristransko, ne glede na to, kakšno stališče je do predmetne zadeve zavzeto v javnosti. Organ torej svoje dokazne ocene ni izpolnil, po drugi strani pa je predmet presoje tožba, ki je bila vložena zaradi varovanja javnega interesa, zato že sama po sebi predpostavlja obstoj javnega interesa. Dejstvo je namreč, da je prepuščeno oceni organa, da po lastni iniciativi odloči, kdaj bo nastopil v funkciji zastopnika javnega interesa, zato lahko odrekanje pravici do prostega dostopa do vsebine tožbe, onemogoča učinkovito varstvo pravice do varovanja javnega interesa, ki mora biti vsem dostopno pod enakimi pogoji, kar je v javnem interesu. Drugi vidik, ki utemeljuje razkritje zahtevane tožbe, pa je vprašanje zaščite ustavno garantiranih pravic, kot so npr. ustavna pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanje človekovega dostojanstva, ki so bile v javnosti izpostavljene v zvezi z izvedbo koncerta Marka Perkoviča Thompsona. Ali torej država oz. oblast tovrstne koncerte obravnava kot skladne z zakonom ali pa ugotavlja kršitve ustavnih načel, pravic in vrednot, ki bi lahko imele posledice v nastanku nezakonitih stanj, kar bi lahko vodilo v nastanek protipravne škode? Ker organ, ki je državni organ, s tožbo izpodbija odločbo drugega državnega organa, gre dejansko za nasprotujoči si stališči na nivoju države, zato je kakovostna javna razprava o vprašanju javnega interesa v zvezi z izvedbo omenjenega koncerta v razmerju do spoštovanja temeljnih ustavnih in moralnih načel ter vrednot, mogoča le z dostopom do vsebine tožbe.

Glede na navedeno IP ocenjuje, da so izpolnjeni tudi pogoji iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato je v konkretnem primeru dostop javnosti do zahtevane vsebine tožbe, ki je opredeljena v izreku, dopusten in interes javnosti izražen ter nikakor ne more pomeniti preobsežnega in nesorazmernega posega v izvedbo sodnega postopka.

IP je nadalje po uradni dolžnosti opravil preizkus obstoja drugih (nezatrjevanih) izjem po 5.a in 1. odst. 6. čl. ZDIJZ in ugotavlja, da te niso podane.

Z vpogledom v zahtevano tožbo IP tudi ugotavlja, da je stranka z interesom samostojni podjetnik (s.p.), kar pomeni, da ne gre za varovane osebne podatke v skladu s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov. V sami tožbi pa je v vlogi pevca oz. izvajalca koncerta omenjen Marko Perkovič Thompson, ki je izpostavljena medijska osebnost, ki nastopa v javnosti, zato so javno poznana in dostopna njegova izražanja, vedenjske značilnosti, vsebina pesmi, čustvene reakcije v različnih okoliščinah, način oblačenja, od kod prihaja, itd., ki so vsebovana v tožbi in za katera ni mogoče govoriti varovanih osebnih podatkih, saj gre za podatke, ki so javnosti že dobro poznani. Ob tem IP opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je že večkrat odločalo o razmerju med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja. Tako je v zadevi pod opr. št. Up- 50/99 (OdlUS IX, 310) opredelilo tri stopnje varstva pravice do zasebnosti: a) področje intimnega in družinskega življenja; b) področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti; c) področje življenja posameznika v javnosti. Ustavno sodišče je ob tem poudarilo, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Ustavno sodišče je v drugem odstavku 7. točke obrazložitve opredelilo absolutno in relativno javne osebe na naslednji način: »V splošnem velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in s pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja), in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim določenim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja «. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Von Hannover proti Nemčiji razdelilo javne osebe na absolutno javne osebe »par excellence« in druge javne osebe. Po mnenju IP, Marko Perkovič Thompson, čigar podatki so vsebovani v zahtevani tožbi, spada v prvo kategorijo, torej med absolutno javne osebe »par excellence«, osebni podatki pa so v povezavi z njegovim javnim udejstvovanjem, pri čemer obenem ne gre za podrobnosti iz intimnega življenja, ki bi bile absolutno varovane. Po mnenju IP gre torej za osebne podatke, ki pa niso varovani, ker so del javne podobe konkretnega posameznika, ta pa se je javnosti (skupaj s temi značilnostmi) izpostavil sam in zavestno. IP tako zaključuje, da izjema po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ glede teh podatkov ni podana. Zaradi navedenega tudi niso podani razlogi, da bi moral IP v postopek pritegniti Marka Perkoviča Thompsona, kot stranskega udeleženca. 

Na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da je podana pravna podlaga za dostop do zahtevane informacije, kar pomeni, da je organ napačno uporabil materialno pravo. Izhajajoč iz navedenega je tako IP pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP drugo točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in sam odločil o zadevi. Organ je dolžan prosilcu omogočiti dostop do zahtevane informacije, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008 in št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008.