prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve

POVZETEK:

Prosilka je od organa zahtevala izpisek registracije hodnika, ki vodi v pisarno generalnega direktorja, za poimensko navedenega javnega funkcionarja. Organ je njeno zahtevo zavrnil, s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov in izjemo notranjega delovanja. IP je v pritožbenem postopku sledil ugotovitvi organa, da gre pri zahtevanem izpisu za osebne podatke. Prav tako je IP sledil zaključku organa, da za razkritje teh osebnih podatkov v obravnavanem primeru ni pravne podlage. Pravilno je namreč stališče, da razkritja teh podatkov ni mogoče opreti na določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri niso varovani tisti osebni podatki, ki so v zvezi z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije. V tem postopku zahtevane informacije neposredno ne kažejo na (ne)pravilno izvajanje nalog javnega funkcionarja, na (ne)pravilnosti porabe javnih sredstev ali na (ne)pravilnost delovanja organa kot celote, prav tako iz zahtevanih informacij niso razvidne informacije, ki so pomembne za značaj, dejanja ali mišljenje imenovanega javnega funkcionarja glede na njegovo javno udejstvovanje. IP tako ni sledil stališču, da ima javnost pravico vedeti, kdaj in kje točno se je imenovani gibal v času opravljanja dela na sedežu organa zgolj iz razloga, ker gre za javnega funkcionarja.

ODLOČBA:

Številka: 090-242/2020/3

Datum: 30. 10. 2020

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi ……………(v nadaljnjem besedilu prosilka), z dne 15. 10. 2020, zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Štefanova ulica 1, 1501 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. 090-117/2020/12 (206-04) z dne 30. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožba prosilke z dne 15. 10. 2020 zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-117/2020/12 (206-04) z dne 30. 9. 2020, se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

O b r a z l o ž i t e v:

Prosilka je na organ dne 26. 8. 2020 naslovila zahtevo za izpisek registracije hodnika, ki vodi v pisarno generalnega direktorja policije, za……………..

Organ je dne 30. 9. 2020 izdal odločbo, št. 090-117/2020/12 (206-04), s katero je zahtevo prosilke v celoti zavrnil. V obrazložitvi odločbe organ navaja, da je prosilka zaprosila za izpisek registracije hodnika, ki vodi v pisarno generalnega direktorja policije, za………….. Gre za javnega funkcionarja, za katerega velja bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti. Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je pri ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru za varovane osebne podatke, upošteval prakso IP, in sicer odločbo št. 090-21/2009/7 z dne 29. 1. 2010. IP je že v več odločbah odločil, da je z delovnim razmerjem povezan podatek glede datuma in ure prihoda in odhoda z dela. V konkretnem primeru pa ne gre za takšen podatek (torej prihod ali odhod z dela), temveč gre za podatek glede gibanja funkcionarja med delovnim časom. Upoštevaje navedeno je organ ugotovil, da zahtevani podatki predstavljajo varovane osebne podatke, saj ne pomenijo oz. predstavljajo porabe javnih sredstev. Poleg tega ti podatki predstavljajo podatke, ki se nanašajo na zagotavljanje notranje varnosti policije. Zagotavljanje notranje varnosti je na podlagi 31. člena Zakona o organizaciji in delu policije[1] - ZODPol naloga policije. Notranja varnost policije je stanje, ki omogoča zakonito, strokovno in nemoteno izvajanje policijskih nalog, varnost uslužbencev policije, varno uporabo tehničnih sredstev in opreme ter objektov, prostorov in okolišev. Policija zato na podlagi 32. člena ZODPol in 2. člena Pravilnika o notranji varnosti policije[2] izvaja ukrepe, ki jih določajo predpisi, ki urejajo varnost in gibanje v objektih, prostorih in okoliših policije. Policija ima kot organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve sprejet hišni red, ki ureja vstopanje in izstopanje javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve in organov v sestavi. V hišnem redu je urejeno gibanje oseb v objektih in prostorih, uporaba objektov in prostorov, opreme, čiščenje objektov, prostorov in okolice, hramba ključev, uporaba funkcionalnih zemljišč, parkiranje na pripadajočih parkirnih površinah ter varovanje objektov in prostorov ministrstva. Dodatno so za objekte policije izdelani načrti varovanja objektov, prostorov in okolišev policije, v katerih so podatki označeni najmanj s stopnjo tajnosti INTERNO. Policija na podlagi 123. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije[3] vodi in vzdržuje evidenco vstopov v objekte policije, v kateri poleg osebnih podatkov oseb vodi tudi podatke o vstopu v objekt, času in datumu vstopa ter izstopa, videoposnetek in druge zapise sistemov tehničnega varovanja objektov in okolišev. Zahtevani podatki so tudi varovani podatki policije v skladu s 3. členom Pravilnika o zaščiti podatkov policije[4]. Razkritje varovanih podatkov nepoklicanim osebam bi povzročilo škodo policiji, poteku uradnih postopkov ali fizičnim in pravnim osebam. Obdelavo varovanih podatkov policije morajo spremljati določeni varnostni ukrepi in postopki. Glede na navedeno je organ zahtevo prosilke zavrnil s sklicevanjem na izjemo po 3. (varstvo osebnih podatkov) in 11. točki (notranje delovanje) prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zoper odločbo organa 090-117/2020/12 (206-04) z dne 30. 9. 2020 (dalje izpodbijana odločba) je prosilka pri organu dne 15. 10. 2020 vložila pritožbo. Ne strinja se z ugotovitvijo organa, da gre za varovane osebne podatke. Meni, da organ zavajajoče interpretira odločbo IP št. 090-21/2009/7. Funkcionar v prostore generalnega direktorja policije ni mogel vstopiti brez posebne službene kartice. Gibanje se je torej dogajalo med njegovim delovnim časom, kar ugotavlja tudi organ, čeprav se ni dogajalo striktno v vsakodnevni pisarni funkcionarja. Vendar določila informacij javnega značaja in načela odprtosti zagotovo ne pomenijo, da je gibanje funkcionarja mogoče zreducirati zgolj na gibanje znotraj prostorov njegove pisarne, ampak je vezano na gibanje funkcionarja v vseh prostorih oziroma krajih, ki so povezani z opravljanjem njegovih nalog. V primeru funkcionarja, ………….so to zagotovo tudi drugi javni ali zasebni prostori ali kraji, ki jih funkcionar obiskuje med delovnim časom in lahko predstavljajo relevantno dejstvo pri presoji smotrnosti porabe javnih sredstev ali ostalih potencialno spornih ravnanj funkcionarja. Po njenem mnenju gre skladno z 2. točko prvega odstavka 237. člena ZUP za nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar je razlog za njeno pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Prosilka še dodaja, da organ namiguje, da so podatki označeni s stopnjo INTERNO, pri čemer zmedeno trdi, da ima sprejet hišni red, ki ureja vstopanje in izstopanje javnih uslužbencev ministrstva za notranje zadeve in organov v sestavi. V hišnem redu je urejeno gibanje oseb v objektih in prostorih, uporaba objektov in prostorov, opreme, čiščenje objektov, prostorov in okolice, hramba ključev,…Dodatno so za objekte policije izdelani načrti varovanja objektov, prostorov in okolišev policije, v katerih si podatki označeni najmanj s stopnjo tajnosti INTERNO. Prosilka meni, da iz zapisanega ni jasno, ali med podatke s stopnjo tajnosti sodijo tudi podatki, ki so relevantni za ta postopek. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ker se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, zato ni skladna s 7. točko 237. člena ZUP. Organ se sklicuje tud na 3. člen Pravilnika o zaščiti podatkov policije, ki opredeljuje varovane podatke, pri čemer ni pojasnil, katera točka izmed tistih, ki so naštete v 3. členu, ščiti funkcionarja, oziroma zakaj naj bi bil podatek o gibanju funkcionarja znotraj organa varovan podatek. Tudi to po mnenju prosilke pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ker se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Kršitve ZUP pa so samo en razlog za pritožbo prosilke zoper izpodbijano odločbo. Meni tudi, da bi morali pri presoji informacij opraviti t.i. test javnega interesa, ki odgovarja na vse poskuse organa po prikrivanju informacij o gibanju funkcionarja. Objava podatkov o morebitnih vplivih ima močan javni interes, ki je v vsakem primeru močnejši od zasebnega interesa funkcionarja oziroma organa. Podatki za začetek niso označeni z najvišjima stopnjama tajnosti, zato tudi morebitna oznaka INTERNO ne bi smela preprečevati objave. Ker je funkcionar neposredno povezan z izvršilno oblastjo, ima lahko njegov obiskovanje prostorov vodilnih v organu tudi finančne posledice v obliki prilagajanja višine proračuna oziroma javnega financiranja organa. To je naslednji argument, ki govori v prid javnega interesa za razkrivanje podatkov. Pomemben vidik testa javnega interesa je tudi obči kontekst, v katerem plava dotični funkcionar. Funkcionar je…………….. Torej je funkcionar,………….. To je naslednji argument javnega interesa. Takšen podatek bi bil tudi izvrstna iztočnica za prevpraševanje delovanja javnih organov in oblastnih institucij, kar bo vsekakor vodilo h kakovostnejši javni upravi. S tem je izpolnjen zadnji element javnega interesa.

Organ je pritožbo prosilke dne 22. 10. 2020, z dopisom št. 090-117/2020/16 (206-04) z dne 20. 10. 2020, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, odstopil IP v reševanje. Odstopu pritožbe je organ priložil dokumente v zadevi 090-117/2020.

Pritožba ni utemeljena.

IP je pritožbo prosilke, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilka izpodbijala in v mejah njenih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Ker se je organ pri zavrnitvi zahteve prosilke primarno skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov, je IP najprej preizkusil, ali je ta izjema podana. Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 nadalje določa, da lahko javni organi oz. javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

V skladu z definicijo obdelave osebnih podatkov razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago javnosti izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (glej na primer odločbo IP št. 090-118/2011/4, z dne 22. 7. 2011, in smiselno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1588-2012-20 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo podatke v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, v zvezi z opravljanjem javne funkcije ali podatke o porabi javnih sredstev (1. in 2. alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba osebne podatke razkriti zaradi prevladujočega interesa javnosti (2. odstavek 6. člena ZDIJZ).

Prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. S sprejetjem te določbe se je slovenska ureditev približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. 

Organ je v okviru spisovne dokumentacije, ki jo je odstopil IP skupaj s pritožbo dne 22. 10. 2020, posredoval tudi zahtevani izpis, to je izpis iz čitalcev dostopne kontrole na lokaciji organa, na vratih, ki vodijo v hodnik, kjer je locirana pisarna generalnega direktorja policije, za obdobje od 13. 3.2020 do 14. 9. 2020, za osebo………….. IP je vpogledal v predmetni izpis in ugotovil, da ta vsebuje naslednje podatke: podatek o MNR številki, ime in priimek, ID čitalca, Opis, Ura in Datum. Navedeni izpis tako nedvomno vsebuje osebne podatke, saj je iz njega razvidno gibanje posameznika, torej, kdo in kdaj je vstopal (oz. izstopal) v hodnik, kjer sta čitalca nameščena. IP je tako sledil ugotovitvi organa, da gre pri zahtevanem izpisu za osebne podatke.

Prav tako je IP sledil zaključku organa, da za razkritje teh osebnih podatkov v obravnavanem primeru ni pravne podlage. Pravilno je namreč stališče, da razkritja teh podatkov ni mogoče opreti na določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri niso varovani tisti osebni podatki, ki so v zvezi z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije. V konkretnem primeru so podatki zahtevani za posameznika, ki je javni funkcionar, vendar iz vsebine zahtevanega izpisa ne izhajajo informacije, ki so neposredno v zvezi z opravljanjem javne funkcije. Ni namreč mogoče slediti stališču, da so vsi osebni podatki, ki jih organ zbira in obdeluje v zvezi s konkretnim javnim funkcionarjem v zvezi z opravljanjem javne funkcije in da morajo biti posledično v celoti dostopni javnosti. Javni funkcionarji se s tem, ko so imenovani na javno funkcijo, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Namen določbe prve alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ je v tem, da so prosto dostopni tisti podatki iz delovnega razmerja javnega uslužbenca oz. v zvezi z opravljanjem javne funkcije, ki  vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej teoriji je potrebno tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti. Sodišče je tako v zgoraj navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-I-25/95 sledilo tudi Ustavno sodišče RS.

Pri tem IP opozarja na vidik varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-57/06-28 z dne 29. 3. 2007, se je Ustavno sodišče RS že večkrat ukvarjalo z vprašanjem meje dopustnosti poseganja v zasebnost posameznika, tudi v zvezi z izvajanjem javne funkcije. Zavzelo je stališče, da oseba, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, nujno vzbuja večji interes javnosti, kar mora vzeti v zakup, pri čemer je teža te okoliščine odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnega nastopanja gre (tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-462-02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04 in OdlUs XIII, 86). Toda tudi v zvezi s tem je brez privolitve prizadetega dovoljeno (javno) opisati tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja, mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje, poseganje v intimno življenje pa tudi pri takih osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno (tako v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 310).

IP je ob tem ugotovil, da v tem postopku zahtevane informacije neposredno ne kažejo na (ne)pravilno izvajanje nalog javnega funkcionarja, na (ne)pravilnosti porabe javnih sredstev ali na (ne)pravilnost delovanja organa kot celote, prav tako iz zahtevanih informacij niso razvidne informacije, ki so pomembne za značaj, dejanja ali mišljenje imenovanega javnega funkcionarja glede na njegovo javno udejstvovanje. IP tako ni sledil stališču, da ima javnost pravico vedeti, kdaj in kje točno se je imenovani gibal v času opravljanja dela na sedežu organa zgolj iz razloga, ker gre za javnega funkcionarja. Razkritje teh podatkov v konkretnem primeru ne bi z ničimer prispevalo k uresničitvi namena, ki ga zasleduje tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, obenem pa bi prekomerno poseglo v zasebnost imenovanega javnega funkcionarja. Podobno stališče glede dostopa do osebnih podatkov javnih funkcionarjev je sicer IP zavzel že v več primerih, npr. v zadevi pod opr. št. 090-179/2010 in št. 090-168/2009.

Organ se je pri zavrnitvi zahteve prosilke skliceval tudi na izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, do katere pa se IP v tem pritožbenem postopku ni bilo treba opredeliti, ker je ugotovil, da že obstoj varovanih osebnih podatkov preprečuje posredovanje zahtevanih informacij.

Ker se je prosilka v pritožbi sklicevala tudi na interes javnosti, ki da pretehta nad zasebnim interesom funkcionarja, je IP presojal še, ali je za razkritje zahtevane informacije v konkretnem primeru podan prevladujoč javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

Glede na to, da je IP zgoraj že ugotovil, da informacije, ki so zahtevane v konkretnem primeru, ne kažejo na (ne)pravilno izvajanje nalog javnega funkcionarja, na (ne)pravilnosti porabe javnih sredstev ali na (ne)pravilnost delovanja organa kot celote, je po oceni IP v tem trenutku varstvo osebnih podatkov večje od interesa javnosti za razkritje zahtevanih informacij. Ni namreč mogoče slediti argumentom prosilke, ki navaja, da je objava podatkov o morebitnih vplivih v javnem interesu, da gre za javnega funkcionarja, ki je neposredno povezan z izvršilno oblastjo in da ima lahko njegovo obiskovanje prostorov vodilnih v organu tudi finančne posledice v obliki prilagajanja višine proračuna oziroma javnega financiranja organa. Iz informacij, ki so predmet presoje v konkretnem primeru, namreč tovrstno (nedovoljeno) delovanje javnega funkcionarja ne izhaja, prosilka pa razen abstraktih zatrjevanj konkretno ni izkazala, da gre za informacije, ki bi bile dejansko povezane z izpostavljenimi temami (npr. da je s pomočjo zahtevanih informacij mogoče izkazati, da je imenovani dejansko nedovoljeno vplival na delovanje organa in na kakšen način). Ob tem IP še ugotavlja, da tako iz navedb organa kot iz posredovane dokumentacije izhaja, da je imenovani do hodnika, za katerega prosilka zahteva podatke, dostopal kot pooblaščena oseba in v skladu z veljavnimi internimi akti (hišnim redom).

IP prav tako poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vsak trenutek slediti javnemu funkcionarju, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) nepravilnosti), za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesa javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilka v obravnavanem primeru ni dovolj konkretno izkazala, da je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane informacije, tega pa v pritožbenem postopku tudi ni ugotovil IP po uradni dolžnosti. IP ob tem še dodaja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Upravno sodišče RS je sicer že večkrat odločilo, da je javni interes glede razkritja močnejši le, če bi bile ogrožene take vrednote, kot so na primer življenje, zdravje ali varnost ljudi ali če bi grozila neposredna škoda za premoženje večje vrednosti (glej npr. sodbe I U 1257/2011, I U 1488/2011, I U 1992/2010 in I U 54/2017), tovrstne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane.

Na podlagi vsega navedenega je IP zaključil, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa posameznika po varovanju njegovih osebnih podatkov. IP je posledično pritožbo prosilke, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil (1. točka izreka te odločbe).

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe).

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17, 36/19 in 66/19-ZDZ, dalje ZODPol.

[2] Uradni list RS, št. 67/14.

[3] Uradni list RS, št. 15/13, 23/15, 10/17, 46/19 in 47/19.

[4] Uradni list RS, št. 67/14.