prosilec - Vrhovno državno tožilstvo

POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil odgovore na vprašanja glede vložene kazenske ovadbe zoper poimensko navedene osebe. V pritožbenem postopku po ZMed je IP ugotovil, da je pritožba dovoljena in da je v skladu s prakso IP  podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj se zahtevana informacija nanaša na kazensko ovadbo zoper konkretne posameznike,   IP je tako soglašal z organom, da pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov v zvezi z določenimi posamezniki v konkretnem primeru ne obstaja. Vendar pa je organ zmotno zavrnil odgovor na vprašanje, s sklicevanjem na prvi odstavek 181. člena ZDT-1, ki ureja pravico do vpogleda v spis, česar pa prosilka ni zahtevala. IP je zato v nadaljevanju navedel pravilne razloge za zavrnitev dostopa, in sicer je presodil, da je v konkretnem primeru podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in da ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na izjeme, ki bi dovoljevale razkritje osebnih podatkov posameznikov. IP je tako ugotovil, da ne gre za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev. Prav tako po presoji IP v okoliščinah obravnavanega primera, zahtevane informacije ne pomenijo podatka, povezanega z opravljanjem javne funkcije oz. z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, čeprav imenovani opravljajo javno funkcijo. Zahtevana informacija namreč že po naravi stvari ne more biti povezana z opravljanjem javne funkcije. Prav tako, po presoji IP, v konkretnem primeru tudi ni podan javni interes za razkritje zahtevanih informacij. Glede na to, da sama vložitev kazenske ovadbe še ne pove ničesar o tem, ali je bilo očitano kaznivo dejanje dejansko tudi storjeno, da gre za kazenski postopek, ki terja izvedbo številnih procesnih dejanj, da se dejansko stanje še raziskuje in da se dokazi še zbirajo, zaradi česar je  IP ocenil, da je v tem trenutku varstvo osebnih podatkov večje od interesa javnosti za razkritje zahtevanih informacij.

ODLOČBA:

Številka: 090-229/2020/7

Datum: 29. 10. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 9. in 10. odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 18. 9. 2020, (v nadaljevanju: prosilka), zoper odgovor z dne 14. 9. 2020, Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Urad generalnega državnega tožilca, Trg Osvobodilne fronte 13, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij za medije, naslednjo

O D L O Ć B O:

1. Pritožba prosilke z dne 18. 9. 2020 se zavrne.

1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilka je dne 11. 9. 2020 po elektronski poti na organ naslovil novinarsko vprašanje, in sicer: »Ali drži podatek, da ste prejeli kazensko ovadbo zoper ministra za notranje zadeve -, državnega sekretarja MNZ –in generalnega direktorja Direktorata za policijo in druge varnostne naloge ..? Če ja, za katero kaznivo dejanje?«

Organ je dne 14. 9. 2020 odgovoril, da v zvezi z zastavljenim vprašanjem prosilko obvešča, da 1. odstavek 181. čl. Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) omogoča tovrstne podatke razkriti le v primeru izkazanega pravnega interesa. V omenjenem primeru se namreč ne more ravnati po ZDIJZ, temveč je zavezan k spoštovanju ZDT-1 in ZKP, ki sta v tem primeru specialnejša. Organ je še poudaril, da slednje izhaja iz prelomne sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020. Dejstvo, da je podatek objavil notranji minister, organa ne odvezuje, da to spoštuje oziroma organu ne daje drugačne pravne podlage za posredovanje dokumenta oz. informacije.

Prosilka je dne 18. 9. 2020, skladno z 8. in 9. odstavkom 45. člena ZMed, vložila pritožbo, zoper zavrnilni odgovor organa z dne 14. 9. 2020. Prosilka je povzela svoja vprašanja in navedla, da organ na vprašanja ne želi odgovoriti in se pri tem sklicuje na prelomno sodbo Vrhovnega sodišča RS. Iz odgovora organa je razbrati, da po novem ne bodo več odgovarjali na nobena novinarska vprašanja, ki se nanašajo na predkazenske ali kazenske postopke. Ob tem prosilka navaja, da ni zahtevala informacij javnega značaja po ZDIJZ – recimo dokumenta, ampak je zahtevala informacijo za novinarje po ZMed. Tega pa ne urejata niti ZDIJZ niti prelomna sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje organ. Omenjena sodba je bila sprejeta že 27. 5. 2020. Kljub temu je v zadnjih tednih brez težav od organa prejela številne odgovore na podobna novinarska vprašanja in pri tem navaja več konkretnih primerov. Prosilka še poudarja, da se novinarsko vprašanje nanaša na politične funkcionarje, ki so absolutno javne osebe in na sume zlorab njihovih političnih položajev. Vprašanja, ali je tožilstvo zoper omenjene prejelo kazenske ovadbe, so zato absolutno v javnem interesu - javnost ima namreč pravico vedeti, ali je minister pri svojem delu prekoračil svoja pooblastila in ali je bil zaradi tega tudi kazensko ovaden. Novinarsko vprašanje se v nobenem primeru ne nanaša na samo vsebino kazenske ovadbe, niti ne na vsebino in procesna dejanja v samem predkazenskem postopku.

Organ je z dopisom z dne 7. 10. 2020, številka: VDT-Tu-9-5/300/2020, poslal pritožbo prosilke s prilogami v odločanje IP. Ob tem je ugotovil, da je pritožba dovoljena na podlagi 45. čl. ZMed, pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba. Organ je pojasnil, da svoje odločitve ne bo spremenil, saj je podan odgovor skladno z veljavnimi predpisi, zato pritožbo na podlagi 245. čl. ZUP pošilja v reševanje IP ter prilaga vse dokumente, ki se tičejo zadeve. Organ je še dodal, da se na podlagi 5. odstavka 45. člena ZMed lahko zavrne zahteva za odgovor na vprašanje, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Poleg te splošne ureditve po ZMed je, kadar je za odgovor zaprošeno državno tožilstvo, pomemben še drugi odstavek 178. člena ZDT-1. Navedeni člen določa, da lahko organ v skladu z določili zakona, ki ureja medije, obvesti javnost o stanju posamezne zadeve, ki jo obravnava državno tožilstvo, a le, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Novinarka oz. prosilka je zaprosila za informacijo o tem, ali je bila prejeta kazenska ovadba zoper konkretno, poimensko določeno osebo. Z odgovorom na zastavljeno vprašanje bi tako prišlo do kršitve varstva osebnih podatkov, kar predstavlja razlog, da se ne poda odgovora na zastavljeno vprašanje tako po ZMed kot tudi po ZDT-1. Da bi odgovor pomenil kršitev pravil o varovanju osebnih podatkov, izhaja tudi iz mnenja IP št. 0712- 1/2015/685 z dne 10. 3. 2015, da so podatek o tem, da se zoper določenega posameznika vodi postopek pred državnim tožilstvom, podatek o tem, v kateri fazi je ta postopek ter podatek o tem, katero kaznivo dejanje se posamezniku očita, takšni podatki, ki predstavljajo varovane osebne podatke.

Pritožba ni utemeljena.

Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da so vsi subjekti, ki so zavezanci po ZDIJZ, hkrati tudi zavezanci po ZMed. Po ZDIJZ so zavezanci opredeljeni v prvem odstavku 1. člena in v prvem odstavku 1.a člena ZDIJZ. V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in ZMed.

IP ugotavlja, da je organ dne 14. 9. 2020 prosilki odgovoril, da nima pravne podlage za posredovanje dokumenta oz. informacije. V skladu z 8. odstavkom 45. člena ZMed je IP štel omenjeni odgovor kot zavrnilno odločbo.

Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na podlagi navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP vedno omejen na naslednji zaporedni fazi:

- na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in

- na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ali 5.a člena ZDIJZ.

Glede na ugotovitev organa pri odstopu pritožbe, da je pritožba dovoljena na podlagi 45. čl. ZMed, IP ugotavlja, da so izpolnjeni procesni pogoji za obravnavanje pritožbe.

Ob tem IP še poudarja, da je zmotno razmišljanje prosilke, ko je v pritožbi navedla, da ne zahteva dokumenta, temveč želi le odgovor na vprašanje. Dokler se postopek po ZMed vodi pred organom prve stopnje, je organ dejansko zavezan samo k odgovoru na vprašanje. V tej fazi se torej ne odloča o dostopu do dokumenta. Če pa pride do pritožbenega postopka po ZMed, IP nima pristojnosti nalagati organu, da »odgovori na vprašanje«, temveč je lahko predmet presoje samo obstoječi dokument, iz katerega izhaja odgovor na vprašanje.

V nadaljevanju je IP ugotavljal, ali so pri informacijah, ki jih je zahtevala prosilka, podane izjeme od prostega dostopa. Organ je namreč zavrnil dostop do zahtevanih informacij, ki se nanašajo na poimensko navedene posameznike, z utemeljitvijo, da nima pravne podlage za razkritje.

Glede na to, da se zahtevana informacija nanaša na kazensko ovadbo zoper konkretne posameznike, IP ugotavlja, da je v skladu s prakso IP[1], podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Glede na prvo točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, ki določa, da pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika, ni dvoma, da kadar je zahteva vložena za pomensko navedene posameznike, kot je to v obravnavanem primeru, so te osebe določljive, zato gre za osebne podatke, posledično pa posredovanje teh podatkov pomeni obdelavo osebnih podatkov, za kar mora imeti organ zakonsko podlago.

Dalje IP pojasnjuje, da Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

IP soglaša z organom, da pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov v zvezi z določenimi posamezniki v konkretnem primeru ne obstaja. Vendar pa je organ zmotno zavrnil odgovor na vprašanje, s sklicevanjem na prvi odstavek 181. člena ZDT-1, ki ureja pravico do vpogleda v spis, česar pa prosilka ni zahtevala. Prosilka je postavila vprašanje na podlagi ZMed, v okviru katerega lahko organ zavrne odgovor zgolj takrat, če so podane izjeme po ZDIJZ (npr. osebni podatki), ne pa s sklicevanjem na drug zakon, ki te pravice ne ureja. Glede na navedeno je organ pri obrazložitvi zavrnitve zmotno uporabil materialno pravo. Poleg tega se zgoraj navedena sodba Vrhovnega sodišča, do vprašanja pravice medijev po ZMed ne opredeljuje, zato je sklicevanje organa na navedeno sodbo pravno zmotno. Je pa sicer organ pri odstopu pritožbe pravilno opozoril na varstvo osebnih podatkov, vendar pa je predmet preizkusa IP zgolj zavrnilni odgovor.

IP je zato v nadaljevanju navedel pravilne razloge za zavrnitev dostopa, in sicer je presodil, da je v konkretnem primeru podana izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in da ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na zgoraj navedene izjeme, ki bi dovoljevale razkritje osebnih podatkov posameznikov. IP tako ugotavlja, da ne gre za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev. Prav tako po presoji IP v okoliščinah obravnavanega primera, zahtevane informacije ne pomenijo podatka, povezanega z opravljanjem javne funkcije oz. z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, čeprav imenovani opravljajo javno funkcijo. Zahtevana informacija namreč že po naravi stvari ne more biti povezana z opravljanjem javne funkcije.

Prav tako, po presoji IP, v konkretnem primeru tudi ni podan javni interes za razkritje zahtevanih informacij, torej izjema, ki jo ZDIJZ določa v drugem odstavku 6. člena, na kar se v pritožbi sklicuje prosilka in poudarja, da gre za politične funkcionarje, ki so absolutno javne osebe, zato ima javnost pravico izvedeti, če so te osebe prekoračile svoja pooblastila.

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa javnega interesa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

Glede na to, da sama vložitev kazenske ovadbe še ne pove ničesar o tem, ali je bilo očitano kaznivo dejanje dejansko tudi storjeno, da gre za kazenski postopek, ki terja izvedbo številnih procesnih dejanj, da se dejansko stanje še raziskuje in da se dokazi še zbirajo, zaradi česar je po oceni IP v tem trenutku varstvo osebnih podatkov večje od interesa javnosti za razkritje zahtevanih informacij. IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti, ali je bila vložena kazenska ovadba zoper konkretne osebe, ker te opravljajo javno funkcijo, po oceni IP ni dovolj tehten argument, ki bi omogočil razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) nepravilnosti pri izvedbi kazenskega pregona), za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti, s čimer se preseže tudi z zakonom opredeljena izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Vendar pa prosilka v obravnavanem primeru ni konkretno navedla razlogov, zakaj je interes javnosti po večji transparentnosti izražen prav za zahtevane informacije. IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Tako sta na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju IP dovolj tehten razlog medijska odmevnost posameznega primera.

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa posameznikov po varovanju njihovih osebnih podatkov.

Dalje IP pojasnjuje, da je v postopku dostopa do informacij javnega značaja treba upoštevati tudi načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Ta  izhaja iz 2. člena ZDIJZ, ki določa, da je namena zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP bi dostop do informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivih posameznikih, pomenil prekomeren poseg v zasebnost teh oseb, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Ob tem pa IP še dodaja, da dostop do določenih podatkov v medijih, ne omogoča upravljavcu (v konkretnem primeru organu) razkriti osebne podatke v postopku po ZDIJZ, saj slednje ne zadosti nobeni pravni podlagi po členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Zato IP meni, da dejstvo morebitnih »že znanih okoliščin« ne vpliva na dopustnost razkritja varovanih osebnih podatkov, kot pravilno ugotavlja tudi organ.

Glede na vse navedeno je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Zato je IP v odločbi navedel pravilne razloge in pritožbo prosilke, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka te odločbe).

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

[1] Odločbe IP št.: 090-57/2020/2, 090-269/2017/9, 090-250/2016/2