prosilec - Komisija za preprečevanje korupcije

POVZETEK:

Organ je z odločbo odločil, da omogoči prosilcu dostop do določenih dokumentov v celoti, do določenih delno, dostop do določenih pa je zavrnil v celoti. Prosilec je vložil pritožbo, ker je mnenja, da organ ni odločil o njegovi zahtevi za posredovanje kopij vseh dokumentov iz vseh zadev organa, ki se nanašajo na določenega državnega tožilca, razen dokumentov in podatkov v zvezi s prijavami njegovega premoženjskega stanja, in da je bila zaradi tega dejansko njegova zahteva zavrnjena. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ z izpodbijano odločbo odločil o vseh zahtevanih dokumentih v zvezi z določenim državnim tožilcem in da z drugimi zahtevanimi dokumenti v zvezi z s tem državnim tožilcem ne razpolaga v materializirani obliki. Upoštevaje navedeno je IP pritožbo prosilca zavrnil.

ODLOČBA:

Številka: 090-225/2020/5

Datum: 29. 10. 2020

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 5. 10. 2020, zoper odločbo Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 0900-30/2020-22 21005 z dne 14. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

1. Pritožba prosilca z dne 5. 10. 2020 zoper odločbo Komisije za preprečevanje korupcije, št. 0900-30/2020-22 21005 z dne 14. 9. 2020, se zavrne.

1. Posebni stroški v postopku reševanja te pritožbe niso nastali. 

Obrazložitev:

Prosilec je z zahtevo z dne 6. 7. 2020 zahteval vse zadeve organa, torej vse dokumente iz zaključenih postopkov, ki so bili pri organu uvedeni v letu 2010 in 2011 zaradi suma koruptivnega ravnanja določenih ali določljivih državnih tožilcev, in kasneje zaradi ugotovljenih sumov kaznivih dejanj, za katere se storilce preganja po uradni dolžnosti, odstopljene v pristojno reševanje organom odkrivanja in pregona storilcev. Zahteval je izrecno zadeve (vse dokumente iz posamezne zadeve), ki so pri organu zaključene oziroma so pravnomočno zaključeni tudi kazenski postopki, ki so bili morebiti uvedeni v zadevah, ki jih je organ odstopil v pristojno reševanje organom odkrivanja in pregona. Navedel je tudi, da v kolikor zahtevani dokumenti obsegajo podatke, ki niso informacije javnega značaja, prosi za delni dostop. Kot način seznanitve je navedel, da mu organ posreduje dokumente v elektronski obliki na naveden elektronski naslov.

Organ je s sklepom št. 0900-30/2020-2 21006 z dne 3. 8. 2020 podaljšal rok za odločitev za 30 delovnih dni, na podlagi prvega odstavka 24. člena ZDIJZ. Ugotovil je namreč, da se zahteva prosilca nanaša na dokumente zadeve št. 242-491/2011, v kateri je knjiženih 91 dokumentov, pri čemer večina dokumentov ni knjiženih v elektronski obliki, ker so bili del časa označeni s stopnjo tajnosti »INTERNO« in tako niso bili skenirani v spis. Ugotovil je tudi, da je zaradi zaščite prijaviteljev po določbah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK)[1] in večje količine osebnih podatkov zaznano večje število izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, kar narekuje obsežnejši pregled in bolj podrobno obravnavo reševanja predmetne zadeve. Upoštevaje navedeno, poletno obdobje letnih dopustov in posledične kadrovske omejenosti ter drugih prioritet pri izpolnjevanju z zakonom določenega poslanstva organa, je tako ugotovil, da potrebuje za posredovanje zahtevanih informacij več časa. Sklep je bil prosilcu vročen 4. 8. 2020 (op. IP).

Z dopisom št. 0900-30/2020/6 21005 z dne 28. 8. 2020 je nato organ napotil prosilca na svoje spletne strani glede dostopa do dokumenta št. 242-491/2011-44 z dne 16. 4. 2012. Slednji je namreč javno dostopen. V dopisu pa je organ dodal še, da bo o preostalem delu zahteve odločeno v skladu s preostalimi določbami ZDIJZ.

Prosilec je v odgovoru z dne 30. 8. 2020 potrdil prejem napotila in izrazil pričakovanje, da bo organ celovito in popolno ugotovil dejansko stanje stvari, ki je pogoj za pravilno in zakonito odločitev. Po njegovem mnenju pa uradni osebi, kljub enostavni določljivosti zaprošene informacije, slednje v zbirkah dokumentarnega gradiva organa še nista uspeli identificirati v celoti in popolnoma. V ta namen je dodal povezavo na spletno stran časopisa Delo, iz katerega izhaja, da je organ v letu 2010 očitno prejel tudi prijavo zoper državnega tožilca … in jo odstopil v pristojno reševanje policiji. To pomeni, da je bila tudi ta zadeva evidentirana in hranjena v zbirkah dokumentarnega gradiva organa. Z oziroma na notorno dejstvo, da je kazenski postopek zoper imenovanega državnega tožilca že nekaj let pravnomočno zaključen, zadeva v celoti ustreza opisu oziroma kriterijem, s katerimi je bila definirana zahtevana informacija.

Organ je nato prosilca z dopisom št. 0900-30/2020/11 21005 z dne 1. 9. 2020 pozval na dopolnitev zahteve. Navedel je, da navedba prosilca v elektronskem sporočilu z dne 30. 8. 2020 drži le deloma, ker je bila navedena zadeva evidentirana v letu 2009 in ne v letih 2010 in 2011, kot izhaja iz prvotne zahteve. Organ je tako prosilca pozval, da se v roku petih delovnih dni izrecno opredeli, ali zahtevo razširja tudi na pridobitev dokumentacije iz zadeve v zvezi z imenovanim državnim tožilcem, ki sega v leto 2009.

Prosilec je v elektronskem dopisu z dne 2. 9. 2020 glede vsebine poziva organa na dopolnitev navedel:

1. Nedvomno in nesporno dejstvo je, da je organ zadevo prijave o spornem ravnanju državnega tožilca, ki je po presoji takratnih preiskovalcev organa, očitno imelo vse znake kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, in je bila prijava zato odstopljena v pristojno reševanje organom odkrivanja in pregona, sprejela od prikritega prijavitelja v mesecu oktobru, novembru ali decembru leta 2010. Pripomnil je, da lahko to z gotovostjo zatrjuje ….. Še bolj problematično pa se mu zdi, četudi je prijava evidentirana v zadevi, ki je bila kot zadeva v administrativno pisarniškem pomenu knjižena v letu 2009, da opredelitve zaprošenih informacij javnega značaja z izrazom zadeve, razume in obravnava organ v ožjem administrativno tehničnem pomenu tega izraza, torej v škodo in ne v korist stranke postopka, kot to zapoveduje načelo iz 7. člena ZUP. Tako ozka nepravilna uporaba izraza "zadeva", pri uresničevanju zaprosil po ZDIJZ namreč privede do absurda, saj bi prijave npr. iz leta 2020, ki zadevajo določena sporna ravnanja določene osebe izvršena npr. v letu 2020 in so tudi medijsko odmevna, in bi bile predmet zahtevka po ZDIJZ, po razlagi organa ne bi mogle biti predmet zahtevka po ZDIJZ, če so interno pri organu - pisarniško knjižene v zadevo, ki se sicer lahko nanaša na drugo sporno ravnanje iste določene osebe, evidentirano/knjiženo v aplikaciji SPIS, npr. v letu 2015. Takšna restriktivna razlaga pomena in uporaba izraza "zadeva", je tudi v nasprotju s pojmom informacije javnega značaja, ki ga opredeljuje 4. člen ZDIJZ,  iz katerega je jasno, da je osnovna administrativna enota dokument, ki je sam po sebi zadeva, izrazi zadeva, register, dosje, ki so med drugimi uporabljeni v določbi 4 člena ZDIJZ, pa tega pomena ne ožijo, oziroma ne izključujejo, ampak zgolj dopolnjujejo za lažjo pravilno pojmovno razumevanja izraza oziroma besedne zveze "informacija javnega značaja".
2. Opredelil se je tudi glede navedbe organa, da bo ravnal po 67. členu ZUP, torej bo zadevo zavrgel, če ne bo ustrezno dopolnjena. Po njegovem mnenju že besednjak v dopisu kaže na nesklepčnost zahtevka za dopolnitev, saj je organ pričakoval, da vlogo z dne 6. 7. 2020 razširi še na "dokumente v zvezi z državnim tožilcem … iz zadeve, ki "sega" v leto 2009. Že na jezikovni ravni je očitna razlika med "razširitvijo" vloge, ki nima nič skupnega z nepopolnostjo ali nerazumljivostjo vloge, ki sta lahko zakonita razloga in podlaga organa, da od stranke zahteva dopolnitev oziroma odpravo pomanjkljivosti z grožnjo, da bo sicer vloga zavržena. Z drugimi besedami, organ bi zavrgel vlogo, ki po njegovem pisanju sploh ne obstaja. Po dopisu organa sodeč se namreč vloga z dne 6. 7. 2020, ki je predmet tega postopka po ZDIJZ, ne nanaša oziroma ne zajema dokumentov o prijavi inkriminiranega ravnanja državnega tožilca v letu 2010 in kasnejši kazenski obsodbi zaradi prijave imenovanega državnega tožilca organu v letu 2010, zato te vloge ne more organ zavreči po določilih 66. in 67 člena ZUP, ampak lahko odloči le v okviru zahtevka. Ali vlogo (zahtevek), z dne 6. 7. 2020 in e-dopis z dne 30. 8. 2020, glede na njuno vsebino organ ne razume tako, da se nanaša na zadevo prijave … organu leta 2010, pa ni stvar prosilca, ampak izključno organa, ki odloča o zahtevi. Kako oziroma na kakšen način posamezne prijave in dokumente organ evidentira, knjiži in hrani, ni in ne more biti stvar prosilca. Iz dejanskega in pravnega stanja stvari torej ni zakonske podlage, da bi mu organ z dopisom grozil z zavržbo vloge, če je ne bo dopolnil z navedbo, da se nanaša tudi na dokumente iz zadeve …. Če torej organu iz vloge z dne 6. 7. 2020 ni razumljivo, da se nanaša tudi na primer zadeve prijave tožilca … v letu 2010, bi lahko to postalo jasno/razumljivo na podlagi vsebine e-dopisa z dne 30. 8. 2020, in je tako dopis organa nepotreben, grožnja z zavržbo pa neutemeljena, brez pravne podlage.

Organ je nato odločil z odločbo št. 0900-30/2020-22 21005 z dne 14. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Z odločbo je organ odločil, da omogoči prosilcu dostop do določenih dokumentov v celoti, do določenih delno, dostop do določenih pa zavrnil v celoti, pri čemer je odločil o dostopu do dokumentov iz zadev št. 242-934/2009 in št. 242-491/2011. O dostopu do štirih dokumentov zadeve št. 242-934/2009 je odločil v točki 1 in 2 izpodbijane odločbe.

Prosilec je dne 5. 10. 2020 vložil pritožbo, ker organ v zakonskem roku ni posredoval zahtevanih informacij in ni izdal predpisane odločbe. To po njegovem mnenju pomeni, da je zaradi molka zahteva de facto zavrnjena ter je pritožba za uresničitev pravice in pravnega sredstva nujna in neizogibna. Navedel je, da je bila zahteva vložena po elektronski pošti 2. 9. 2020. Zakonski rok za odločitev oziroma posredovanje zahtevanih informacij javnega značaja je tako potekel že konec septembra in vse do vložitve pritožbe ni bila izdana odločba oziroma organ ni posredoval zahtevanih informacij. Prosilec tako meni, da je pritožba utemeljena, zato predlaga, da organ nemudoma izda odločbo oziroma posreduje zahtevane informacije javnega značaja ali pa pritožbo v najkrajšem času, z zahtevanimi informacijami javnega značaja, posreduje IP v pristojno reševanje.

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, z dopisom št. 0900-30/2020/24 21005 z dne 8. 10. 2020, poslal v pristojno odločanje IP. Organ je glede na zahtevo prosilca (dopolnjeno 2. 9. 2020) ugotovil, da gre za dve zaključeni zadevi, in sicer za zadevi št. 242-491/2011 (ki se nanaša na državno tožilko …) in št. 242-934/2009 (ki se nanaša na državnega tožilca …). Dokumenti iz obeh zadev so bili predmet odločanja v postopku dostopa do informacij javnega značaja, v zvezi s katerimi je bila v zakonskem roku tudi izdana izpodbijana odločba, ki je bila prosilcu vročena 21. 9. 2020. Glede dokumentov zadeve št. 242-934/2009, ki vsebuje 4 dokumente, je bilo odločeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

IP je z dopisoma št. 090-225/2020/2 in št. 090-225/2020/3 pozval organ, da sporoči, ali odločitev organa zajema vse dokumente, ki se nanašajo na državnega tožilca …, torej ali odločitev organa pomeni, da ne razpolaga z nobenimi drugimi dokumenti, ki bi se nanašali na državnega tožilca …, razen z dokumenti iz zadeve št. 242-934/2009, o dostopu do katerih je odločil z izpodbijano odločbo.

Organ je v odgovoru št. 0900-30/2020/29 21005 z dne 27. 10. 2020 sporočil IP, da je s pregledom evidenc organa ugotovil, da je zadeva št. 242-934/2009 edina zadeva, ki se nanaša na državnega tožilca … v mejah zahteve prosilca, to je »kopije dokumentov iz vseh zadev, ki se nanašajo na državnega tožilca …, razen dokumentov in podatkov v zvezi s prijavami njegovega premoženjskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka, in ali ni prekršen materialni zakon.

IP ugotavlja, da se pritožba prosilca nanaša na del njegove zahteve, kot jo je prosilec razširil z elektronskim dopisom z dne 2. 9. 2020, vezano na poziv organa št. 0900-30/2020/11 21005 z dne 1. 9. 2020. Povedano drugače, prosilec meni, da organ ni odločil o njegovi zahtevi za posredovanje kopij vseh dokumentov iz vseh zadev organa, ki se nanašajo na državnega tožilca …, razen dokumentov in podatkov v zvezi s prijavami njegovega premoženjskega stanja, in da je bila zaradi tega dejansko njegova zahteva zavrnjena.

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.

Sporno v obravnavanem primeru torej je, ali je organ odločil o zahtevi prosilca z dne 6. 7. 2020 in njeni dopolnitvi oziroma razširitvi z dne 2. 9. 2020 v delu, ki se nanaša na dokumente organa v zvezi z državnim tožilcem … (razen dokumentov v zvezi s prijavami njegovega premoženjskega stanja). IP se tako v nadaljevanju opredeljuje najprej do pojma informacije javnega značaja.

Informacija javnega značaja

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[2] Izjema od napisanega so v določenem obsegu le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa.

Upoštevaje navedeno je IP v obravnavanem primeru ugotovil, da je organ z izpodbijano odločbo odločil o vseh zahtevanih dokumentih v zvezi z državnim tožilcem … in da z drugimi zahtevanimi dokumenti v zvezi z imenovanim državnim tožilcem ne razpolaga v materializirani obliki. Povedano drugače, pri zahtevi prosilca, ki se nanaša na državnega tožilca …, so izpolnjeni vsi pogoji za obstoj informacije javnega značaja le pri štirih dokumentih iz zadeve št. 242-934/2009, o dostopu do katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo (v točkah 1 in 2 izreka). Ob tem IP pripominja, da je vpogledal v spis zadeve št. 242-934/2009. IP nima nobenega razloga, da bi v navedbe organa dvomil, pri čemer je upošteval zlasti dejstvo, da je organ z izpodbijano odločbo odločil o dokumentih iz zadeve št. 242-934/2009, ki se nanašajo na imenovanega državnega tožilca, pa tudi o dostopu do zahtevanih dokumentov zadeve št. 242-491/2011, v zvezi s katerimi je pridobil tudi ustrezna mnenja pristojnih organov po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[3]. Upošteval pa je tudi dejstvo, da je organ posredoval IP celoten spis zadeve št. 242-934/2009, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da je organ odločil o dostopu do vseh dokumentov, ki jih le-ta obsega, ter dejstvo, da je IP posredoval ustrezen odgovor na zahtevano pojasnilo IP. IP tako ni sledil pritožbenim navedbam prosilca, da organ o vseh zahtevanih dokumentih, ki se nanašajo na državnega tožilca …, ni odločil in da je zaradi molka zahteva de facto zavrnjena.

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi v času zahteve in odločanja o zahtevi ni razpolagal.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prosilca, da organ ni odločil v predpisanem zakonskem roku, pa IP navaja, da le-te ne držijo. Prosilec je vložil zahtevo 6. 7. 2020, organ je s sklepom odločil, da rok za odločanje podaljša za 30 delovnih dni, kar pomeni, da se je rok za odločitev (50 delovnih dni) iztekel na dan, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Rok za odločitev glede dostopa do zahtevanih dokumentov, ki se nanašajo na državnega tožilca …, je namreč prav tako tekel od 6. 7. 2020, ker je bila 2. 9. 2020 zahteva samo dopolnjena oziroma razširjena, in se je kot taka štela kot zahteva z dne 6. 7. 2020, za katero je organ izdal sklep o podaljšanju roka za odločitev št. 0900-30/2020-2 21006 z dne 3. 8. 2020.

Sklepno

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da pritožba prosilca ni utemeljena, zato jo je zavrnil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[4] oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

[1] Uradni list RS, št. 69/11 – uradno prečiščeno besedilo.

[2] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[3] Uradni list RS, št. 24/06.

[4] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.